FOMO

by Marcel Štefančič

Eseji o strahu, da ne bi česa zamudili

Marcel

DOBRODOŠLI V SPLETNEM BRALNIKU AGATHA!

Kako listati?

Na telefonu ali tablici - Drsenje s prstom levo-desno ali klik na desno/levo polovico zaslona. Na računalniku - Klik na desno/levo polovico strani, uporaba smernih tipk, preslednica, plošček ali kolešček.

Nastavitve (klik na smerokaz) 

Prilagodite si lahko: velikost in tip pisave, barvo ozadja in višino vrstice.

Zaznamki 

Če označite del besedila, lahko izberete: Podčrtaj (ustvarite zasebni zaznamek) ali Sporoči napako (uredništvo prejme zaznamek napake v slovnici, besednjaku ali slogu).

*Uporaba bralnika je brezplačna, potrebna je le hitra registracija.*

FOMO

by Marcel Štefančič

Eseji o strahu, da ne bi česa zamudili

Marcel

Uvod

Tu stojim, drugače ne znam

Fjodor M. Dostojevski je leta 1862 pri štiridesetih prvič odpotoval v tujino. Zanjo je dotlej le slišal, a tja ga je, kot lahko beremo v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih, vleklo od ranega otroštva, ko je v zimskih večerih z odprtimi usti in okamnel od groze in navdušenja poslušal, ko so starši pred spanjem brali napete romane, ob katerih se mu je ponoči bledlo, kot da bi bil vročičen.

»V tujino sem se končno odpravil pri svojih štiridesetih, in seveda sem si želel videti ne le čim več, ampak vse, nujno čisto vse, ne glede na časovno stisko.« V dveh mesecih in pol je – včasih celo večkrat – kliknil na Berlin, Dresden, Wiesbaden, Baden-Baden, Köln, Pariz, London, Luzern, Ženevo, Genovo, Firence, Milano, Benetke in Dunaj. »Tudi če si ničesar ne bom podrobno ogledal, bom pa vsaj vse videl, povsod bil; iz vsega, kar bom videl, pa se bo že ustvaril nekakšen celosten vtis, nekakšen splošen pregled. Vso 'deželo svetih čudes' bom uzrl naenkrat, s ptičje perspektive – kot bi z vrha gore zrl navzdol na obljubljeno deželo. Skratka, rodil se bo nekakšen nov, čudovit, močan vtis.«

Mi se danes, mnogo let kasneje, počutimo kot Dostojevski. Ne brez razloga – Dostojevski nas je izumil, ko je izumil naš FOMO, naš »Fear Of Missing Out«, naš strah, da ne bi česa zamudili. Ne, ničesar nočemo zamuditi. Nočemo, da gre kaj mimo nas – in brez nas. Hočemo biti tam – del Dogodka. Nočemo se narobe odločiti. Hočemo biti zraven. Nočemo ostati zadaj. Hočemo biti osredotočeni, stalno budni, ažurirani, posodobljeni, na tekočem, tekoči. Nočemo obžalovati. Videti hočemo vse, nujno čisto vse, ne glede na časovno stisko in socialni kontekst (s prijatelji se bomo videli drugič, fukali bomo jutri ipd.), biti hočemo povsod, iščemo nov čudovit, močan vtis, vso deželo svetih čudes hočemo uzreti naenkrat, s ptičje perspektive, z odprtimi usti, okamneli od groze in navdušenja.

Vsakič, ko pogledaš svoj telefon, na ekranu piše: tvoj strah, da ne bi česa zamudil, je upravičen! Vse je na voljo, vse je dostopno – kot še nikoli. Jasno, naloga novih digitalnih tehnologij in načinov distribucije, ki nas povezujejo in obenem osamljajo, je, da nas strašijo – da radikalizirajo in ekstremizirajo naš strah, da ne bi česa zamudili. Življenje v strahu, da ne bi česa zamudili, je divje, a utrudljivo. Napeto, a mučno. Utopično, a stresno. Od povsod namreč teče in curlja, se cedi in izliva. Preobilje vsega je očitno. Oči nas bolijo. Skrolamo. In svajpamo. Cone udobja ni več. Meša se nam, a gremo naprej – magari za ceno zdravja. Čutimo vrtoglavico nesmisla, a nič nas bolj ne osmišlja od nesmisla. Vsega je jebeno preveč. To vemo. Saj nismo idioti. Obenem tudi vemo, da »vsega« ne bomo mogli imeti. Še huje: nikoli ne moremo zanesljivo vedeti, če je dogodek, na katerem smo, res pravi – res tisti, ki ga ne bi smeli zamuditi, torej tisti, ki ga nismo hoteli zamuditi. Nase hočemo pogledati iz prihodnosti, ki pa je ni – obstaja le večni, permanentni sedanjik.

In tu je trik: to izmuzljivo, izgubljeno, zamujeno »vse« – celoto »svetih čudes«, ki vabijo, kličejo, mamijo – lahko pokrije, ujame in zaobjame le naš strah. Zato smo tudi prepričani, da imamo neodtujljivo pravico do tega strahu, ki nas ohranja budne. In žive. In tekoče. In okamnele od groze in navdušenja. Odprtih ust.

Marxovo znamenito vprašanje, ali je mogoč Ahil s smodnikom, se danes prevede v vprašanje: ali je mogoča ljubezen s pametnim telefonom? Je mogoča ljubezen v času pametnega telefona? Pomislite: zaljubite se – resno, noro, fatalno. Tudi oseba na drugi strani se zaljubi v vas – resno, noro, fatalno. Toda: v najinih telefonih ostanejo sledi vseh prejšnjih ljubezni, vseh prejšnjih romanc, vseh prejšnjih dejtanj in zapeljevanj. Distrakcije. Le klik te vedno loči od prejšnjih zvez, prejšnjih ljubimcev in ljubimk. Z vsemi si še vedno potencialno in virtualno v zvezi. Nikoli se zares ne ločiš. Nikoli se zares ne razideš. Nihče nikoli nikogar več ne zapusti. Nikoli ni konec. Sporočilo – SMS – lahko vedno pošlješ. Kar tako, na slepo, tjavdan, v slogu spletnega fishinga – ker si osamljen, pa poizkusiš srečo. Že en povsem spekulativen emodži vse spremeni. Pride s težo vzdihljaja, povabila, distrakcije. In vedno pride na pravi naslov. Nič te ne stane. Nič ne tvegaš. Ta, ki sporočilo dobi ali pa misli, da bi ga lahko dobil (lagal bi, če bi mislil drugače), lahko telefon utiša, tako da ta, s katerim je v zvezi, ne sliši sporočil (kot da ta ne ve, zakaj je utišal telefon). Nobeno ni nedolžno. Vsako je distrakcija. In telefon – pameten, a spet ne tako, da ljubimec ne bi videl skozenj – je poln distrakcij. Ljubosumje je končno bodisi upravičeno ali pa redundantno in totalno nesmiselno. Je ljubezen še mogoča v svetu, polnem distrakcij? Ne? Nehajte – ljubezen JE distrakcija. Ljubezen JE motnja. Ljubezen te sunkovito, krčevito, ognjevito zmoti. Dekoncentrira te in omamlja, jemlje ti čas in energijo, dela te kreativnega. Kot FOMO. Ljubezen je iz iste snovi kot FOMO. In Tinder ju idealno združi in povzame – v svajpanju. V strahu, da ne bi zamudili česa ljubezenskega. Ljubezen je končno našla sebi enakega.

FOMO je grozota, a obenem dokaz, da družba še obstaja. FOMO je adiktiven, a obenem nas spreminja v družbena bitja. FOMO nas navdaja z zavistjo, a obenem tudi s solidarnostjo. FOMO nas deprimira, a tudi motivira. FOMO nas paralizira, a tudi mobilizira. In angažira. FOMO nas frustrira, a tudi sproži. FOMO ni YOLO, »You Only Live Once«, živiš samo enkrat. FOMO je ravno nasprotno od YOLO – FOMO je namig, da lahko živiš večkrat. YOLO je vsaj takšno nasprotje od FOMO kot JOMO, »Joy Of Missing Out« – veselje, da nekaj zamudiš. JOMO, ki naj bi nas osvobodil digitalne ječe, spominja na to, kar je nekoč rekel Friedrich Engels: če bi se danes, v času industrijske revolucije, za eno leto preselili na samotni otok, ob vrnitvi ne bi mogli več funkcionirati – sveta ne bi prepoznali več. Vse bi nam bilo tuje. Kaj šele danes – v času digitalne in umetnointeligenčne revolucije.

In ta knjiga je moj FOMO, podaljšek in poganjek mojega strahu, da ne bi česa zamudil, zato ne zamudim podnebne groze in umetne inteligence, Slavoja Žižka in Botra, serij in Gileadov, Kate Middleton in Jennifer Coolidge, stand-up komedije in slavilcev ploščate Zemlje, libertarnih utopij in vojn prihodnosti, novih koncentracijskih taborišč in Johna le Carréja, Kennedyja in Marilyn Monroe, filmskih sanj o literaturi in literarnih sanj o filmu, Diega Maradone in slovenske košarkarske disrupcije, Olimpijade brez publike in novih diktatur.

Kot bi rekel Martin Luther: »Tu stojim. Drugače ne znam.«

Fj­o­dor M. Do­sto­je­vski je leta 1862 pri šti­ri­de­se­tih prvič od­po­to­val v tu­ji­no. Zanjo je do­tlej le sli­šal, a tja ga je, kot lahko be­re­mo v Zim­skih za­pi­skih o po­le­tnih vti­sih, vle­klo od ra­ne­ga otro­štva, ko je v zim­skih ve­če­rih z od­pr­ti­mi usti in oka­mnel od groze in nav­du­še­nja po­slu­šal, ko so star­ši pred spa­njem brali na­pe­te ro­ma­ne, ob ka­te­rih se mu je po­no­či ble­dlo, kot da bi bil vro­či­čen.

»V tu­ji­no sem se konč­no od­pra­vil pri svo­jih šti­ri­de­se­tih, in se­ve­da sem si želel vi­de­ti ne le čim več, ampak vse, nujno čisto vse, ne glede na ča­sov­no sti­sko.« V dveh me­se­cih in pol je – vča­sih celo več­krat – kli­knil na Ber­lin, Dre­sden, Wi­es­ba­den, Baden-Baden, Köln, Pariz, Lon­don, Lu­zern, Že­ne­vo, Ge­no­vo, Fi­ren­ce, Mi­la­no, Be­net­ke in Dunaj. »Tudi če si ni­če­sar ne bom po­drob­no ogle­dal, bom pa vsaj vse videl, pov­sod bil; iz vsega, kar bom videl, pa se bo že ustva­ril ne­ka­kšen ce­lo­sten vtis, ne­ka­kšen splo­šen pre­gled. Vso 'de­že­lo sve­tih čudes' bom uzrl na­en­krat, s pti­čje per­spek­ti­ve – kot bi z vrha gore zrl nav­zdol na oblju­blje­no de­že­lo. Skrat­ka, rodil se bo ne­ka­kšen nov, ču­do­vit, močan vtis.«

Mi se danes, mnogo let ka­sne­je, po­ču­ti­mo kot Do­sto­je­vski. Ne brez ra­zlo­ga – Do­sto­je­vski nas je iz­u­mil, ko je iz­u­mil naš FOMO, naš »Fear Of Mis­sing Out«, naš strah, da ne bi česa za­mu­di­li. Ne, ni­če­sar no­če­mo za­mu­di­ti. No­če­mo, da gre kaj mimo nas – in brez nas. Ho­če­mo biti tam – del Do­god­ka. No­če­mo se na­ro­be od­lo­či­ti. Ho­če­mo biti zra­ven. No­če­mo osta­ti zadaj. Ho­če­mo biti osre­do­to­če­ni, stal­no budni, ažu­ri­ra­ni, po­so­do­blje­ni, na te­ko­čem, te­ko­či. No­če­mo ob­ža­lo­va­ti. Vi­de­ti ho­če­mo vse, nujno čisto vse, ne glede na ča­sov­no sti­sko in so­ci­al­ni kon­tekst (s pri­ja­te­lji se bomo vi­de­li dru­gič, fu­ka­li bomo jutri ipd.), biti ho­če­mo pov­sod, išče­mo nov ču­do­vit, močan vtis, vso de­že­lo sve­tih čudes ho­če­mo uz­re­ti na­en­krat, s pti­čje per­spek­ti­ve, z od­pr­ti­mi usti, oka­mne­li od groze in nav­du­še­nja.

Vsa­kič, ko po­gle­daš svoj te­le­fon, na ekra­nu piše: tvoj strah, da ne bi česa za­mu­dil, je upra­vi­čen! Vse je na voljo, vse je do­sto­pno – kot še ni­ko­li. Jasno, na­lo­ga novih di­gi­tal­nih teh­no­lo­gij in na­či­nov di­s­tri­bu­ci­je, ki nas po­ve­zu­je­jo in obe­nem osa­mlja­jo, je, da nas stra­ši­jo – da ra­di­ka­li­zi­ra­jo in ek­s­tre­mi­zi­ra­jo naš strah, da ne bi česa za­mu­di­li. Ži­vlje­nje v stra­hu, da ne bi česa za­mu­di­li, je divje, a utru­dlji­vo. Na­pe­to, a mučno. Uto­pič­no, a stre­sno. Od pov­sod na­mreč teče in cur­lja, se cedi in iz­li­va. Pre­o­bi­lje vsega je oči­tno. Oči nas bo­li­jo. Skro­la­mo. In svaj­pa­mo. Cone udo­bja ni več. Meša se nam, a gremo na­prej – ma­ga­ri za ceno zdrav­ja. Ču­ti­mo vr­to­gla­vi­co ne­smi­sla, a nič nas bolj ne osmi­šlja od ne­smi­sla. Vsega je je­be­no pre­več. To vemo. Saj nismo idi­o­ti. Obe­nem tudi vemo, da »vsega« ne bomo mogli imeti. Še huje: ni­ko­li ne mo­re­mo za­ne­slji­vo ve­de­ti, če je do­go­dek, na ka­te­rem smo, res pravi – res tisti, ki ga ne bi smeli za­mu­di­ti, torej tisti, ki ga nismo ho­te­li za­mu­di­ti. Nase ho­če­mo po­gle­da­ti iz pri­ho­dno­sti, ki pa je ni – ob­sta­ja le večni, per­ma­nen­tni se­da­njik.

In tu je trik: to iz­mu­zlji­vo, iz­gu­blje­no, za­mu­je­no »vse« – ce­lo­to »sve­tih čudes«, ki va­bi­jo, kli­če­jo, ma­mi­jo – lahko po­kri­je, ujame in za­ob­ja­me le naš strah. Zato smo tudi pre­pri­ča­ni, da imamo ne­od­tuj­lji­vo pra­vi­co do tega stra­hu, ki nas ohra­nja budne. In žive. In te­ko­če. In oka­mne­le od groze in nav­du­še­nja. Od­pr­tih ust.

Mar­xo­vo zna­me­ni­to vpra­ša­nje, ali je mogoč Ahil s smo­dni­kom, se danes pre­ve­de v vpra­ša­nje: ali je mo­go­ča lju­be­zen s pa­me­tnim te­le­fo­nom? Je mo­go­ča lju­be­zen v času pa­me­tne­ga te­le­fo­na? Po­mi­sli­te: za­lju­bi­te se – resno, noro, fa­tal­no. Tudi oseba na drugi stra­ni se za­lju­bi v vas – resno, noro, fa­tal­no. Toda: v na­ji­nih te­le­fo­nih osta­ne­jo sledi vseh prej­šnjih lju­be­zni, vseh prej­šnjih ro­manc, vseh prej­šnjih dej­tanj in za­pe­lje­vanj. Di­s­trak­ci­je. Le klik te vedno loči od prej­šnjih zvez, prej­šnjih lju­bim­cev in lju­bimk. Z vsemi si še vedno po­ten­ci­al­no in vir­tu­al­no v zvezi. Ni­ko­li se zares ne ločiš. Ni­ko­li se zares ne raz­i­deš. Nihče ni­ko­li ni­ko­gar več ne za­pu­sti. Ni­ko­li ni konec. Spo­ro­či­lo – SMS – lahko vedno po­šlješ. Kar tako, na slepo, tjav­dan, v slogu sple­tne­ga fi­shin­ga – ker si osa­mljen, pa po­iz­ku­siš srečo. Že en pov­sem spe­ku­la­ti­ven emod­ži vse spre­me­ni. Pride s težo vzdi­hlja­ja, po­va­bi­la, di­s­trak­ci­je. In vedno pride na pravi na­slov. Nič te ne stane. Nič ne tve­gaš. Ta, ki spo­ro­či­lo dobi ali pa misli, da bi ga lahko dobil (lagal bi, če bi mi­slil dru­ga­če), lahko te­le­fon utiša, tako da ta, s ka­te­rim je v zvezi, ne sliši spo­ro­čil (kot da ta ne ve, zakaj je uti­šal te­le­fon). No­be­no ni ne­dol­žno. Vsako je di­s­trak­ci­ja. In te­le­fon – pa­me­ten, a spet ne tako, da lju­bi­mec ne bi videl sko­zenj – je poln di­s­trak­cij. Lju­bo­su­mje je konč­no bo­di­si upra­vi­če­no ali pa re­dun­dan­tno in to­tal­no ne­smi­sel­no. Je lju­be­zen še mo­go­ča v svetu, pol­nem di­s­trak­cij? Ne? Ne­haj­te – lju­be­zen JE di­s­trak­ci­ja. Lju­be­zen JE mo­tnja. Lju­be­zen te sun­ko­vi­to, kr­če­vi­to, ognje­vi­to zmoti. De­kon­cen­tri­ra te in oma­mlja, je­mlje ti čas in ener­gi­jo, dela te kre­a­tiv­ne­ga. Kot FOMO. Lju­be­zen je iz iste snovi kot FOMO. In Tin­der ju ide­al­no zdru­ži in po­vza­me – v svaj­pa­nju. V stra­hu, da ne bi za­mu­di­li česa lju­be­zen­ske­ga. Lju­be­zen je konč­no našla sebi ena­ke­ga.

FOMO je gro­zo­ta, a obe­nem dokaz, da druž­ba še ob­sta­ja. FOMO je adik­ti­ven, a obe­nem nas spre­mi­nja v druž­be­na bitja. FOMO nas nav­da­ja z za­vi­stjo, a obe­nem tudi s so­li­dar­no­stjo. FOMO nas de­pri­mi­ra, a tudi mo­ti­vi­ra. FOMO nas pa­ra­li­zi­ra, a tudi mo­bi­li­zi­ra. In an­ga­ži­ra. FOMO nas fru­stri­ra, a tudi spro­ži. FOMO ni YOLO, »You Only Live Once«, živiš samo en­krat. FOMO je ravno na­spro­tno od YOLO – FOMO je namig, da lahko živiš več­krat. YOLO je vsaj ta­kšno na­spro­tje od FOMO kot JOMO, »Joy Of Mis­sing Out« – ve­se­lje, da nekaj za­mu­diš. JOMO, ki naj bi nas osvo­bo­dil di­gi­tal­ne ječe, spo­mi­nja na to, kar je nekoč rekel Fri­e­drich En­gels: če bi se danes, v času in­du­strij­ske re­vo­lu­ci­je, za eno leto pre­se­li­li na sa­mo­tni otok, ob vr­ni­tvi ne bi mogli več funk­ci­o­ni­ra­ti – sveta ne bi pre­po­zna­li več. Vse bi nam bilo tuje. Kaj šele danes – v času di­gi­tal­ne in ume­tno­in­te­li­genč­ne re­vo­lu­ci­je.

In ta knji­ga je moj FOMO, po­dalj­šek in po­ga­njek mo­je­ga stra­hu, da ne bi česa za­mu­dil, zato ne za­mu­dim pod­neb­ne groze in ume­tne in­te­li­gen­ce, Sla­vo­ja Žižka in Botra, serij in Gi­le­a­dov, Kate Mid­dle­ton in Jen­ni­fer Coo­lid­ge, stand-up ko­me­di­je in sla­vil­cev plo­šča­te Ze­mlje, li­ber­tar­nih uto­pij in vojn pri­ho­dno­sti, novih kon­cen­tra­cij­skih ta­bo­rišč in Johna le Car­réja, Ken­ne­dy­ja in Ma­ri­lyn Mo­nroe, film­skih sanj o li­te­ra­tu­ri in li­te­rar­nih sanj o filmu, Diega Ma­ra­do­ne in slo­ven­ske ko­šar­kar­ske di­s­rup­ci­je, Olim­pi­ja­de brez pu­bli­ke in novih dik­ta­tur.

Kot bi rekel Mar­tin Luther: »Tu sto­jim. Dru­ga­če ne znam.«

Konec poletja

Kako smo začeli okušati podnebno grozo, ki jo na globalnem Jugu izkušajo že leta in desetletja

To je poletje našega nezadovoljstva. Kaj smo dobili namesto poletja, vidite in slišite in čutite: burne nevihte, strašna neurja, strahovite ujme, peklenske bliske in treske, grozovito grmenje, orkanske sunke vetra, kakršnih ne pomnimo, močne nalive, rekordne toče, hude ohladitve. Od koruze ni ostalo nič, klasi so prazni, vinogradi so uničeni, ladjam v koprski luki se trga, hiše so ostale brez streh, partizansko bolnico Franjo je odnesla povodenj. Če bomo hoteli poleti preživeti, bomo morali postati mojstri evakuacije. Ja, držati se bomo morali tega, kar v Mannovi Vročini neprestano ponavlja Robert De Niro: »Ne naveži se na nič, česar nisi voljan zapustiti v tridesetih sekundah, če za petami začutiš nevarnost.« V trenutku – no, v tridesetih sekundah – bomo morali zbežati in vse zapustiti, s telefonom vred. Kdor bo hotel v zadnjem trenutku zgrabiti telefon (kot oni očka v Östlundovi Višji sili), bo umrl. Odnesel ga bo bodisi ogenj, neurje ali povodenj. Kako bo šele čez tri leta?

Kje je poletje? Kam je izginilo? Kdo ga je uničil? Kdo ga je razdejal? Kdo ga je ukradel?

Nič, poletje gre očitno po poti banan. Saj veste, kaj pravijo: nove generacije ne vedo več, kakšen je pravi okus banan! Ali pa: nove generacije ne vedo več, kaj so to banane! Tako bodo kmalu rekli za poletje: nove generacije ne vedo več, kaj je to poletje!

Poleti si ne moremo več obetati poletja. Kar je tako, kot bi rekli, da se nam obeta prihodnost, v kateri ne bo več mogoče živeti. V resnici je to tako, kot bi rekli, da smo začeli dobivati občutek, da živimo na robu, in okušati podnebni kaos, da ne rečem podnebno grozo, ki jo ljudje na globalnem Jugu izkušajo že leta in desetletja. Zahod – globalni Sever – se razglaša za veliko in glavno žrtev podnebnih sprememb, pa čeravno je bil prva in za zdaj večja žrtev globalni Jug in čeravno je podnebje bolj spremenil Sever kot Jug.

Nekje na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja smo po neki nevihti vsi zdrveli v Hotedršico, vas pri Logatcu: Hotedršico je udaril tornado, so rekli. To morate videti! In res, videli smo nekaj scela in povsem nenavadnega: dobesedno z neba je padel tornado, švistnil skozi vas in za sabo pustil dolgo, nekaj deset metrov široko sled – odnesel je strehe, in to gladko in kompletno, z vsemi tramovi vred, gozd pa je po tej širini, nekaj deset metrov, porezal in poraziral. Gozd je izgledal tako, kot da bi vanj – globoko vanj – z nadzvočno hitrostjo penetriral kak NLP. Stavim, da je tedanje društvo za opazovanje in proučevanje neznanih letečih predmetov sumilo, da je to povzročil kak NLP, navsezadnje, vse skupaj je bilo videti blazno estetsko, kot prava umetnina, tako rekoč land art. Toda ne, šlo je za naravni pojav: nekaj ekstremnega, a unikatnega. Čudežnega. Tornado – ali »tornado«, če hočete – je štrlel ven. Česa takšnega niso pomnili. Zdaj je to nekaj vsakdanjega. Nova normalnost. Kot da se je Slovenija nenadoma preselila v Indijo – in kot da je ravno sredi monsunske dobe.

To, kar se je pred štiridesetimi leti zgodilo Hotedršici, imamo zdaj vsak dan, le da ne izgleda kot umetnina, temveč kot uvod v konec sveta, kot ga poznamo. Bodo partizansko bolnico Franjo obnovili? Je to sploh smiselno – saj jo bo vsako leto odneslo. Jo bo še mogoče zavarovati? Bo ostala del evropske dediščine? Se bo Evropa še začenjala tam? Katera zavarovalnica bo še zavarovala hiše, ki jim odnaša strehe – in če jih bo že ravno zavarovala, kdo si bo plačilo tega zavarovanja sploh lahko privoščil? Življenje v dobi podnebnega kaosa se bo podražilo – si ga bomo še lahko privoščili?

Poletja je konec – in mi se počutimo čudovito. A to, da je konec poletja, kot ga poznamo, pomeni, da je konec sveta, kot ga poznamo, in konec podnebja, kot ga poznamo, konec biogeokemičnih ciklov, kot jih poznamo, in konec privilegiranega življenja v podnebju, kot ga poznamo. Ta konec sveta ni produkt verske prerokbe ali milenijske napovedi. Niso ga napovedali Maji (ki so z 21. decembrom 2012 zgrešili), še manj pastorji, ki stalno napovedujejo biblično apokalipso (»End Times«), ali vsi tisti, ki so leta 1999 napovedovali apokaliptičnega »milenijskega hrošča«, temveč klimatologi – znanstveni podatki. In glede na to, da je kapitalizem mlel naprej, kot da jutri ne obstaja, možnosti, da zgrešijo ali se zmotijo, praktično ni bilo. Čas je, da objamemo podnebno tesnobo – in severnega medveda.

Dogaja pa se ravno nasprotno: vsi so jezni in besni, ker meteorologi ne zadenejo več vremena, ampak vse pogosteje zgrešijo (kot BBC-jev vremenar Michael Fish, ki je oktobra 1987 publiki rekel, naj je ne skrbijo močni vetrovi, ti pa so potem – naslednji dan – mutirali v največji vihar v zadnjih 300 letih). Nehajte: klimatologi in klimatologinje so to vreme napovedali že pred leti! Že davno! In ne, niso zgrešili! Niti malo! Povsem so zadeli! Res totalno, kompletno! Napovedali so, da bodo poletja – pri tem tempu izpustov toplogrednih plinov, pri tej stopnji podnebne ignorance, pri tem ritmu pasivnosti in zanikanja (v slogu ameriških pastorjev, ki trdijo, da podnebne spremembe ne obstajajo, da so le izmišljotina liberalnih medijev, ker si je Bog Zemljo itak zamislil kot »pogrešljiv planet«), pri tem obsegu zanašanja na nafto, plin, premog in druga fosilna goriva – kmalu izgledala kot naravne katastrofe. In zdaj izgledajo natanko tako: kot naravne katastrofe. Brez alternative.

Grenlandiji in Antarktiki odnaša ledenike, nam odnaša strehe. Konec sveta ni stvar prihodnosti, marveč prihodnost, v kateri že živimo.

Medvladni odbor za podnebne spremembe je svaril, da smo tik pred katastrofo, da moramo temperaturo in izpuste ustaviti, da drvimo proti kritični točki, da strašnih posledic podnebnih sprememb ne bomo več mogli zadrževati, še manj krotiti, da nas čakajo neobvladljivi viharji in neurja, vročinski valovi, srhljive poplave, grozoviti požari in ekstremni dogodki, kakršnih ne pomnimo, da bo podnebje razneslo, toda vsi so sikali, da klimatologinje in klimatologi le nakladajo in strašijo, da pretiravajo in lažejo: hej, če bi bilo vse to, kar pravijo, čisto zares res, potem bi nas že pobralo! Oceani bi nas zalili in preplavili! Sonce bi nas scvrlo! Pa še vedno stojimo – ni nas pobralo, oceani nas niso zalili, še manj preplavili, sonce nas ni scvrlo! A ni Al Gore rekel, da bomo vsi umrli? A nas niso strašili z ozonsko luknjo? Kje je zdaj? Neprestano nam težijo s svojimi podnebnimi poročili, pa se nič ne zgodi!

Mar res? Imate res občutek, da se nič ne dogaja? Imate res občutek, da nas ne pobira? Poglejte skozi okno. Oja, dogaja se. In oja, pobira nas! In to poleti! Poletja postajajo vizije konca sveta. Slike apokalipse. Tisti, ki računajo, da nas bodo pred popolnim impaktom podnebnih sprememb v zadnjem trenutku rešili geoinženiring, obnovljiva energija, zeleni preboj, vegetarijanski preboj (»Če bi bile krave država, bi ta po količini izpustov toplogrednih plinov zaostajala le za Kitajsko in Ameriko,« pravi Jonathan Safran Foer v knjigi Mi smo vreme: reševanje planeta se začne pri zajtrku) in harmagedonski Bruce Willis (»Zdaj pa moram iti, srček«), spominjajo na one, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja računali, da bi lahko Ameriko pred hurikani rešili z dobro odmerjenimi detonacijami atomske bombe. Mar nimate občutka, da živite v tistem tako zanikanem vzporednem svetu – v coni podnebnega somraka, ki so jo napovedovali klimatologi in klimatologinje?

Klimatologi in klimatologinje so torej že pred leti briljantno in precizno napovedali letošnje poletno vreme. A ker so letošnje poletno vreme tako briljantno in precizno napovedali, se je nemara dobro spomniti, kaj vse so še napovedali. Tole: da bodo vročina, suše in pomanjkanje vode vodili do pomanjkanja hrane, podhranjenosti in lakote, da bodo bitke za vodo, hrano, energetske vire in rudnine vodile v vojne, da bodo podnebne spremembe – multiplikatorke nevarnosti – povzročile največje migracije v zgodovini. Dobro vemo, kako je vlogo modela podnebne prihodnosti odigrala Sirija, kjer je strašna suša – najhujša v zadnjih 900 letih – uničila način življenja (pomanjkanje vode, dražja hrana, množična selitev v mesta ipd.), ustvarila socialni kaos, destabilizirala družbo, odprla vrata pekla in sprožila nemire, ki so se v spregi z drugimi dejavniki končali z vojno in množičnimi migracijami. In dobro vemo, kako panično in histerično se Zahod – ali globalni Sever, »zvezdnovojna civilizacija s kamenodobnimi čustvi, srednjeveškimi institucijami in božansko tehnologijo« (kot bi rekel biolog Edward O. Wilson, avtor knjige Družbeno osvajanje Zemlje) – odziva na migracije in migrante, kako zelo se jih boji, kako te strahove in te fobije in te predsodke hitro zlorabi skrajna desnica in kako vse to potem polarizira, ekstremizira, militarizira in celo fašizira družbo.

Vremenska napoved je torej slaba. Zelo slaba.

In ne bo se izboljšala. Au contraire: še slabšala se bo. Posebej za Slovenijo, če smo že ravno pri tem. Gotovo se spomnite, kakšna panika je zgrabila Slovenijo, ko se je leta 2015 vanjo zlila »reka beguncev« – množica ljudi, ki so bežali iz sirskega, afganistanskega, iraškega, libijskega, somalskega, malijskega, eritrejskega pekla. In gotovo se spomnite, kakšno paniko povzročajo migranti, ki prečkajo Slovenijo. Ne, ne ostanejo tu, v Sloveniji – le mimo gredo. Nihče noče ostati. Vsi gredo naprej. Drugam. In ne, tudi leta 2015 vsi tisti begunci niso ostali tu, v Sloveniji – le mimo so šli. Nihče ni hotel ostati. Vsi so šli naprej. Drugam. Toda računalniški modeli kažejo, da bodo migranti z globalnega Juga v bližnji prihodnosti k nam množično prihajali – in tudi ostajali. Ne bodo šli le mimo. Ne bodo šli naprej.

Naj vam pojasnim. Računalniški modeli kažejo, da bodo nekateri deli sveta – tropski in obalni kraji ipd. – zaradi strašnih posledic podnebnih sprememb postali tako ekstremni (pod 42. vzporednikom bodo divjali vročinski valovi, požari in suše), da prilagoditev ne bo več mogoča. Če bodo hoteli ljudje preživeti, se bodo morali preseliti. Iskali bodo znosnejše, hladnejše, varnejše okolje. Iskali bodo nov dom. Množično. Migrantska »kriza«, ki je tako prestrašila Zahod, ne bo nič v primerjavi s podnebno migracijo. Možnosti sta le dve, pravi Gaia Vince (Time): da boste med tistimi, ki bodo migrirali, ali pa med onimi, ki bodo migrante sprejemali. Območja »severno od 45. vzporednika, ki teče skozi Michigan v Severni Ameriki, Francijo, Hrvaško, Mongolijo in Sinkiang na Kitajskem, bodo cvetoča nebesa 21. stoletja«. Ti kraji bodo nove Kalifornije, nove Floride, novi Havaji. Mnogi bodo resda hoteli še bolj na sever, na Aljasko, Grenlandijo, Arktiko, Škotsko in Islandijo, v Kanado, Rusijo in Skandinavijo – te dežele bodo s podnebnimi spremembami, z globalnim segrevanjem, profitirale (Švedski se je zaradi globalnega segrevanja BDP zvišal za 25 odstotkov, kaže raziskava Stanfordove univerze), saj bodo nenadoma imele veliko sonca in obdelovalne površine, tako da se bodo prelevile v žitnice. Toda mnogi bodo migrirali v Alpe, pravi Gaia Vince. »Ameriška Boulder in Denver, ki ležita več kot 1600 metrov nad morjem, že privabljata migrante, Ljubljana v Sloveniji pa je še ena alpska lokacija z bogatim podzemnim vodonosnim sistemom in bujno agrikulturo.« Slovenija, ki leži nad magičnim 45. vzporednikom, bo nova Kalifornija – dežela, v kateri bodo migranti ostali. Destinacija.

Ergo: klimatološki modeli Sloveniji napovedujejo množične migracije. In tako kot je Slovenija zdajle nepripravljena na divjanje posledic podnebnih sprememb, je nepripravljena tudi na množične migracije. To vemo. Ob nenadnem množičnem prihodu migrantov bi se začele skrajno obnašati tudi stranke, ki sicer niso skrajne. Migranti so druga kultura, bi hitro oznanili. Ne sodijo k nam! Vprašanje je le, ali se bo slovenski politični, socialni in mentalni ustroj v prihodnjih desetletjih tako spremenil, da Slovenije ne čaka fašizem. In glede na to, da so nam klimatologi in klimatologinje že pred davnimi leti napovedali ekstremno poletje, že kar antipoletje, nas ne bi smelo presenetiti, če bi zadeli tudi z napovedjo fašističnega poletja. Ob nenadnem množičnem prihodu migrantov bi se ekstremizirali tudi Slovenci, ki sicer niso ekstremni – podnebne spremembe bi jih spremenile. Iz njih bi potegnile vse najslabše.

V podnebne spremembe je šlo toliko ekonomskega fašizma, da nas ne bi smelo presenetiti, če bi na koncu tudi ven padel fašizem.

Kaj to pomeni, je na dlani: če se hočeš dobro pripraviti na podnebne spremembe, se moraš tudi dobro socialno, politično, kulturno in mentalno pripraviti na sprejem tujcev, migrantov, beguncev. Le če se dobro socialno, politično, kulturno in mentalno pripraviš na sprejem tujcev, migrantov, beguncev, lahko preprečiš ekstremizacijo, militarizacijo in fašizacijo družbe.

Klimatologi lahko napovejo fašizem – v nasprotju z ekonomisti, ki velike finančne krize niso napovedali. Videli so, kaj se dogaja, a so živeli v zanikanju. Podnebne spremembe so zdaj tako očitne in tako boleče, da jih ni več mogoče zanikati, pa vendar globalna ekonomika počne natanko to – utaplja se v zanikanju: odgovor na podnebne spremembe bi moral biti »manj kapitalizma« (manj obsedenosti z gospodarsko rastjo ipd.), a kot vidimo, je odgovor ravno nasproten – »več kapitalizma«. Dogaja se to, kar se je dogajalo v času velike finančne krize, ki je opustošila in iztirila svet – neoliberalnih politik, ki so samodejno povzročile finančni kolaps in socialno opustošenje, niso vrgli v smeti, ampak so po začetni kritiki (zaprli bomo vse davčne oaze!) in samokritiki (uvajamo etični kapitalizem!) povsem mirno pustili, da je preživel. Intakten! Še huje, pustili so, da se je še okrepil. Da je še bolj zblaznel. Da se je še bolj odtrgal od družbe. Vemo, kaj se dogaja (konec poletja, konec sveta), a kapital kljub temu sprošča več toplogrednih plinov kot kadarkoli v zgodovini. Neoliberalizem je sistem/ ureditev/režim, ki ne misli na družbo ali skupno dobro – skupno dobro je le motnja, le nebodigatreba, le nekaj, kar še ni privatizirano in kar je treba nujno čim prej privatizirati.

Neoliberalizem zato ni naravnan dolgoročno, temveč izrazito kratkoročno, nevzdržno in destruktivno – misli le na kratkoročne dobičke, takojšnjo gratifikacijo delničarjev in vlagateljev, četrtletni »napredek« kapitala. Družba zanj ne obstaja. Le kako bi obstajala, če pa jo neoliberalizem nenehno razlašča, ropa, pustoši, siromaši in trga. Covid je bil tako poguben prav zato, ker neoliberalizirani, asocialni, tržno naravnani zdravstveni sistem ljudi ni mogel zaščititi. Neoliberalizem, nasprotje vzdržnosti, stabilnosti in varnosti, je zato katastrofa za podnebje – stroj za spreminjanje in uničevanje podnebja. Vsakič, ko neoliberalne politike pustijo pri življenju, v smeti vržejo podnebje in ljudi. Kapitalizem, stroj za ustvarjanje in perpetuiranje kriz (trenutno nas muči z inflacijo in draginjo), ne more živeti brez kanibalizma, genocida in ekocida.

Neoliberalizem je na oblasti že več kot štirideset let. In podnebje je najkoreniteje nazadovalo prav v tem času – pod neoliberalizmom. V tem času, pod neoliberalizmom, pa se je zgodilo še nekaj strašnega in tektonskega – ekonomska neenakost se je rekordno povečala. Kar seveda pomeni, da podnebna kriza prihaja v paketu s hudo ekonomsko neenakostjo, politično polarizacijo in socialnimi nemiri. To pa je vnetljiva, ubijalska, zares morilska, eksplozivna kombinacija (dodajte še geopolitični kaos, rusko-ukrajinsko vojno ter strah pred jedrsko apokalipso in »covidskimi« pandemijami), še toliko bolj, ker se zdaj, ko podnebne spremembe kažejo svoje apokaliptične čekane, dogaja natanko to, kar se je zgodilo v času velike finančne krize – namesto »manj neoliberalizma« povsem očitno dobivamo »več neoliberalizma«.

Za začetek, podnebne spremembe so grožnja, ki je prihajala počasi – ne tako kot v filmih, kjer konec sveta pride na hitro in sunkovito (meteor, konec vrtenja Zemlje ipd.). In ker je prihajala počasi, se z opuščanjem in črtanjem neoliberalizma in neoliberalnih politik ni nič mudilo. Češ: saj ni tako hudo! Lahko še na hitro poberemo, kar se da! Zdaj, ko so podnebne spremembe končno zgrabile in ugriznile (konec poletja, konec sveta), pa so vsi presenečeni, da se je to zgodilo tako na hitro in da celo prehiteva najbolj pesimistične projekcije in da se vse skupaj kar na lepem dogaja tako divje in tako drastično, s pandemijami, množičnim biotskim izumiranjem in povsem spremenjenimi krajinami vred, in da smo se nenadoma znašli sredi podnebne groze ( ja, podnebne spremembe so tako očitne in tako boleče, da jih ni več mogoče zanikati) in da se ne borimo več za to, da bi globalno segrevanje ohranili pod dvema stopinjama Celzija, temveč za to, da ne bi preseglo treh ali štirih stopinj (to ne bi bil le konec podnebja, kot ga poznamo), toda ob vsem tem nihče ne pomišlja, da bi bilo neoliberalizem dobro čim prej črtati. Ne, dogaja se ravno nasprotno: ker neoliberalizem nobene krize ne vrže proč, tudi podnebna kriza postaja izgovor za neoliberalno plenjenje, nove kolonialne pohode, radikalizacijo izkoriščanja, razlaščanja in dominacije, poglabljanje ekonomske neenakosti in militarizacijo kapitalizma ( juriš na Antarktiko, kjer se bo sprostila obdelovalna zemlja, in Arktiko, ki ne bo le prehodna, temveč tudi nahajališče rudnin!). Podnebna kriza ni le izgovor za »več kapitalizma«, temveč tudi labodji spev »slabih plati« kapitalizma, ki sam kapitalizem poganjajo in ki so stalile podnebje, kar seveda pomeni, da bo krizna mobilizacija »slabih plati« kapitalizma – obsedenost z rastjo, produktivnostjo, kratkoročnimi dobički, privatizacijo, ekonomskim nasiljem, pohlepom, prekarizacijo, socialnim varčevanjem ter travmatičnim izkoriščanjem vsega in vsakogar – same podnebne spremembe še dodatno pospešila, radikalizirala in ekstremizirala, družbo pa – zaradi razklanosti, degradiranosti, razlaščenosti ipd. – pripeljala na rob fašizma.

Vlade in institucije, ki bi morale ljudem zagotoviti varno življenje, si še naprej domišljajo dvoje: prvič, da lahko z minimalizmom svojih »zavez « konkurirajo enormnosti nepovratnega procesa podnebnih sprememb (podnebne spremembe niso le metafora); in drugič, da bo šla podnebna kriza mimo kot covid, teroristični napad, cunami ali kakšna druga regionalna naravna katastrofa. Za hip si predstavljajte drugo svetovno vojno: nacisti v Evropi množično pobijajo Jude, holokavst je v polnem pogonu, Amerika pa o tem ničesar ne ve. Potem pa Jan Karski, član poljskega odporniškega gibanja, prebegne v Ameriko in voditeljem judovske skupnosti razkrije, kaj se dogaja v Evropi. Jude množično pobijajo! Holokavst je v polnem teku! Judje doživljajo konec sveta! Toda nihče mu ne verjame. Zato ničesar ne ukrenejo. Nekaj takega se je dogajalo zadnja desetletja: klimatologi so prihajali in pripovedovali, kaj se dogaja na drugi strani (Podnebne spremembe so neizbežne! Na globalnem Jugu so že v polnem pogonu! Ponekod že doživljajo konec sveta!), a jim ni nihče verjel.

Če podnebni aktivisti zares verjamejo, da podnebne spremembe ogrožajo človeštvo in da gre res za vprašanje življenja in smrti, zakaj potem ne razstrelijo naftovodov, se v kontroverzni knjigi Kako razstreliti naftovod sprašuje Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in »ekološki leninist«, ki obenem namigne, da se to morda »ne zgodi zato, ker se celo ljudje, ki se podnebnih sprememb najmočneje zavedajo, v nekem smislu ne morejo pripraviti, da bi zares verjeli vanje«.

Kako odpraviti podnebne spremembe, bi morali vprašati tiste, ki zares verjamejo vanje – to pa so staroselska ljudstva, ki zaradi kolonialnega plenjenja in zatiranja na globalnem Jugu že desetletja in stoletja vsak dan doživljajo konec sveta. To, kar imamo mi, na globalnem Severu, za podnebni kolaps, je za globalni Jug vsakdanja realnost. Naše udobje je njihovo neudobje. Naša varnost je njihov konec poletja. Kontinuiteto kapitalizma, ki je uničeval podnebje, je namreč subvencioniralo prav uničevanje njihovega sveta.

Kolektiv, imenovan The Gesturing Towards Decolonial Futures (Ukrepanje za dekolonizirano prihodnost), je leta 2020 v Pripravah na konec sveta, kot ga poznamo, nekakem manifestu, opozoril, da kolaps sedanje ureditve za številna staroselska ljudstva ni nujno slaba novica. Prav res: nevzdržno, deregulirano nasilje kapitalizma, ki je spremenil in uničil podnebje, je natanko nasilje, s katerim je Zahod spreminjal in uničeval kolonije na globalnem Jugu. Nasilje, s katerim je kapitalizem zlorabil podnebje, je nasilje, s katerim je zlorabil globalni Jug.

Staroselsko sporočilo je na dlani: če hočete demontirati podnebne spremembe, demontirajte kapitalizem. Če hočete ustaviti podnebne spremembe, ustavite kapitalizem. Ne morete več imeti obojega – kapitalizma in podnebja. Če hočete imeti podnebje, se morate ločiti od nasilja, ki ga je spremenilo in uničilo.

A to je nekaj, kar je tabu. Tako kot so prej zanikali, da obstajajo podnebne spremembe, zdaj zanikajo, da lahko podnebje rešiš le tako, da se znebiš kapitalizma. Tega noče nihče izreči. Kot da lahko podnebje reši sistem, ki ga je pohabil in uničil.

Antropologa Cymene Howe in Dominic Boyer sta se leta 2019 slavnostno poslovila od Okjökulla, prvega islandskega ledenika, ki ga je odnesla podnebna kriza, ob tej priložnosti pa sta namestila tudi spominsko ploščo, alias Pismo prihodnosti, ki gre takole: »To znamenje je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti. Le vi veste, ali smo to storili.«

To je po­le­tje na­še­ga ne­za­do­volj­stva. Kaj smo do­bi­li na­me­sto po­le­tja, vi­di­te in sli­ši­te in ču­ti­te: burne ne­vih­te, stra­šna ne­ur­ja, stra­ho­vi­te ujme, pe­klen­ske bli­ske in tre­ske, gro­zo­vi­to gr­me­nje, or­kan­ske sunke vetra, ka­kr­šnih ne po­mni­mo, močne na­li­ve, re­kor­dne toče, hude ohla­di­tve. Od ko­ru­ze ni osta­lo nič, klasi so pra­zni, vi­no­gra­di so uni­če­ni, lad­jam v ko­pr­ski luki se trga, hiše so osta­le brez streh, par­ti­zan­sko bol­ni­co Fra­njo je od­ne­sla po­vo­denj. Če bomo ho­te­li po­le­ti pre­ži­ve­ti, bomo mo­ra­li po­sta­ti moj­stri eva­ku­a­ci­je. Ja, dr­ža­ti se bomo mo­ra­li tega, kar v Man­no­vi Vro­či­ni ne­pre­sta­no po­na­vlja Ro­bert De Niro: »Ne na­ve­ži se na nič, česar nisi vo­ljan za­pu­sti­ti v tri­de­se­tih se­kun­dah, če za pe­ta­mi za­ču­tiš ne­var­nost.« V tre­nut­ku – no, v tri­de­se­tih se­kun­dah – bomo mo­ra­li zbe­ža­ti in vse za­pu­sti­ti, s te­le­fo­nom vred. Kdor bo hotel v za­dnjem tre­nut­ku zgra­bi­ti te­le­fon (kot oni očka v Östlun­do­vi Višji sili), bo umrl. Od­ne­sel ga bo bo­di­si ogenj, ne­ur­je ali po­vo­denj. Kako bo šele čez tri leta?

Kje je po­le­tje? Kam je iz­gi­ni­lo? Kdo ga je uni­čil? Kdo ga je raz­de­jal? Kdo ga je ukra­del?

Nič, po­le­tje gre oči­tno po poti banan. Saj veste, kaj pra­vi­jo: nove ge­ne­ra­ci­je ne vedo več, ka­kšen je pravi okus banan! Ali pa: nove ge­ne­ra­ci­je ne vedo več, kaj so to ba­na­ne! Tako bodo kmalu rekli za po­le­tje: nove ge­ne­ra­ci­je ne vedo več, kaj je to po­le­tje!

Po­le­ti si ne mo­re­mo več obe­ta­ti po­le­tja. Kar je tako, kot bi rekli, da se nam obeta pri­ho­dnost, v ka­te­ri ne bo več mo­go­če ži­ve­ti. V re­sni­ci je to tako, kot bi rekli, da smo za­če­li do­bi­va­ti ob­ču­tek, da ži­vi­mo na robu, in oku­ša­ti pod­neb­ni kaos, da ne rečem pod­neb­no grozo, ki jo lju­dje na glo­bal­nem Jugu iz­ku­ša­jo že leta in de­se­tle­tja. Zahod – glo­bal­ni Sever – se raz­gla­ša za ve­li­ko in glav­no žrtev pod­neb­nih spre­memb, pa če­rav­no je bil prva in za zdaj večja žrtev glo­bal­ni Jug in če­rav­no je pod­ne­bje bolj spre­me­nil Sever kot Jug.

Nekje na za­čet­ku osem­de­se­tih let prej­šnje­ga sto­le­tja smo po neki ne­vih­ti vsi zdr­ve­li v Ho­te­dr­ši­co, vas pri Lo­gat­cu: Ho­te­dr­ši­co je uda­ril tor­na­do, so rekli. To mo­ra­te vi­de­ti! In res, vi­de­li smo nekaj scela in pov­sem ne­na­va­dne­ga: do­be­se­dno z neba je padel tor­na­do, švi­stnil skozi vas in za sabo pu­stil dolgo, nekaj deset me­trov ši­ro­ko sled – od­ne­sel je stre­he, in to glad­ko in kom­ple­tno, z vsemi tra­mo­vi vred, gozd pa je po tej ši­ri­ni, nekaj deset me­trov, po­re­zal in po­ra­zi­ral. Gozd je iz­gle­dal tako, kot da bi vanj – glo­bo­ko vanj – z nad­zvoč­no hi­tro­stjo pe­ne­tri­ral kak NLP. Sta­vim, da je te­da­nje dru­štvo za opa­zo­va­nje in pro­u­če­va­nje ne­zna­nih le­te­čih pred­me­tov su­mi­lo, da je to pov­zro­čil kak NLP, na­vse­za­dnje, vse sku­paj je bilo vi­de­ti bla­zno estet­sko, kot prava ume­tni­na, tako rekoč land art. Toda ne, šlo je za na­rav­ni pojav: nekaj ek­s­tre­mne­ga, a uni­ka­tne­ga. Ču­de­žne­ga. Tor­na­do – ali »tor­na­do«, če ho­če­te – je štr­lel ven. Česa ta­kšne­ga niso po­mni­li. Zdaj je to nekaj vsak­da­nje­ga. Nova nor­mal­nost. Kot da se je Slo­ve­ni­ja ne­na­do­ma pre­se­li­la v In­di­jo – in kot da je ravno sredi mon­sun­ske dobe.

To, kar se je pred šti­ri­de­se­ti­mi leti zgo­di­lo Ho­te­dr­ši­ci, imamo zdaj vsak dan, le da ne iz­gle­da kot ume­tni­na, tem­več kot uvod v konec sveta, kot ga po­zna­mo. Bodo par­ti­zan­sko bol­ni­co Fra­njo ob­no­vi­li? Je to sploh smi­sel­no – saj jo bo vsako leto od­ne­slo. Jo bo še mo­go­če za­va­ro­va­ti? Bo osta­la del evrop­ske de­di­šči­ne? Se bo Evro­pa še za­če­nja­la tam? Ka­te­ra za­va­ro­val­ni­ca bo še za­va­ro­va­la hiše, ki jim od­na­ša stre­he – in če jih bo že ravno za­va­ro­va­la, kdo si bo pla­či­lo tega za­va­ro­va­nja sploh lahko pri­vo­ščil? Ži­vlje­nje v dobi pod­neb­ne­ga kaosa se bo po­dra­ži­lo – si ga bomo še lahko pri­vo­šči­li?

Po­le­tja je konec – in mi se po­ču­ti­mo ču­do­vi­to. A to, da je konec po­le­tja, kot ga po­zna­mo, po­me­ni, da je konec sveta, kot ga po­zna­mo, in konec pod­ne­bja, kot ga po­zna­mo, konec bi­o­ge­o­ke­mič­nih ci­klov, kot jih po­zna­mo, in konec pri­vi­le­gi­ra­ne­ga ži­vlje­nja v pod­ne­bju, kot ga po­zna­mo. Ta konec sveta ni pro­dukt ver­ske pre­rok­be ali mi­le­nij­ske na­po­ve­di. Niso ga na­po­ve­da­li Maji (ki so z 21. de­cem­brom 2012 zgre­ši­li), še manj pa­stor­ji, ki stal­no na­po­ve­du­je­jo bi­blič­no apo­ka­lip­so (»End Times«), ali vsi tisti, ki so leta 1999 na­po­ve­do­va­li apo­ka­lip­tič­ne­ga »mi­le­nij­ske­ga hro­šča«, tem­več kli­ma­to­lo­gi – znan­stve­ni po­dat­ki. In glede na to, da je ka­pi­ta­li­zem mlel na­prej, kot da jutri ne ob­sta­ja, mo­žno­sti, da zgre­ši­jo ali se zmo­ti­jo, prak­tič­no ni bilo. Čas je, da ob­ja­me­mo pod­neb­no te­sno­bo – in se­ver­ne­ga med­ve­da.

Do­ga­ja pa se ravno na­spro­tno: vsi so jezni in besni, ker me­te­o­ro­lo­gi ne za­de­ne­jo več vre­me­na, ampak vse po­go­ste­je zgre­ši­jo (kot BBC-jev vre­me­nar Mi­cha­el Fish, ki je ok­to­bra 1987 pu­bli­ki rekel, naj je ne skr­bi­jo močni ve­tro­vi, ti pa so potem – na­sle­dnji dan – mu­ti­ra­li v naj­ve­čji vihar v za­dnjih 300 letih). Ne­haj­te: kli­ma­to­lo­gi in kli­ma­to­lo­gi­nje so to vreme na­po­ve­da­li že pred leti! Že davno! In ne, niso zgre­ši­li! Niti malo! Pov­sem so za­de­li! Res to­tal­no, kom­ple­tno! Na­po­ve­da­li so, da bodo po­le­tja – pri tem tempu iz­pu­stov to­plo­gre­dnih pli­nov, pri tej sto­pnji pod­neb­ne igno­ran­ce, pri tem ritmu pa­siv­no­sti in za­ni­ka­nja (v slogu ame­ri­ških pa­stor­jev, ki tr­di­jo, da pod­neb­ne spre­mem­be ne ob­sta­ja­jo, da so le iz­mi­šljo­ti­na li­be­ral­nih me­di­jev, ker si je Bog Ze­mljo itak za­mi­slil kot »po­gre­šljiv pla­net«), pri tem ob­se­gu za­na­ša­nja na nafto, plin, pre­mog in druga fo­sil­na go­ri­va – kmalu iz­gle­da­la kot na­rav­ne ka­ta­stro­fe. In zdaj iz­gle­da­jo na­tan­ko tako: kot na­rav­ne ka­ta­stro­fe. Brez al­ter­na­ti­ve.

Gren­lan­di­ji in An­tark­ti­ki od­na­ša le­de­ni­ke, nam od­na­ša stre­he. Konec sveta ni stvar pri­ho­dno­sti, mar­več pri­ho­dnost, v ka­te­ri že ži­vi­mo.

Med­vla­dni odbor za pod­neb­ne spre­mem­be je sva­ril, da smo tik pred ka­ta­stro­fo, da mo­ra­mo tem­pe­ra­tu­ro in iz­pu­ste usta­vi­ti, da dr­vi­mo proti kri­tič­ni točki, da stra­šnih po­sle­dic pod­neb­nih spre­memb ne bomo več mogli za­dr­že­va­ti, še manj kro­ti­ti, da nas ča­ka­jo ne­ob­vla­dlji­vi vi­har­ji in ne­ur­ja, vro­čin­ski va­lo­vi, sr­hlji­ve po­pla­ve, gro­zo­vi­ti po­ža­ri in ek­s­tre­mni do­god­ki, ka­kr­šnih ne po­mni­mo, da bo pod­ne­bje ra­zne­slo, toda vsi so si­ka­li, da kli­ma­to­lo­gi­nje in kli­ma­to­lo­gi le na­kla­da­jo in stra­ši­jo, da pre­ti­ra­va­jo in la­že­jo: hej, če bi bilo vse to, kar pra­vi­jo, čisto zares res, potem bi nas že po­bra­lo! Oce­a­ni bi nas za­li­li in pre­pla­vi­li! Sonce bi nas scvr­lo! Pa še vedno sto­ji­mo – ni nas po­bra­lo, oce­a­ni nas niso za­li­li, še manj pre­pla­vi­li, sonce nas ni scvr­lo! A ni Al Gore rekel, da bomo vsi umrli? A nas niso stra­ši­li z ozon­sko lu­knjo? Kje je zdaj? Ne­pre­sta­no nam te­ži­jo s svo­ji­mi pod­neb­ni­mi po­ro­či­li, pa se nič ne zgodi!

Mar res? Imate res ob­ču­tek, da se nič ne do­ga­ja? Imate res ob­ču­tek, da nas ne po­bi­ra? Po­glej­te skozi okno. Oja, do­ga­ja se. In oja, po­bi­ra nas! In to po­le­ti! Po­le­tja po­sta­ja­jo vi­zi­je konca sveta. Slike apo­ka­lip­se. Tisti, ki ra­ču­na­jo, da nas bodo pred po­pol­nim im­pak­tom pod­neb­nih spre­memb v za­dnjem tre­nut­ku re­ši­li ge­o­in­že­ni­ring, ob­no­vlji­va ener­gi­ja, ze­le­ni pre­boj, ve­ge­ta­ri­jan­ski pre­boj (»Če bi bile krave dr­ža­va, bi ta po ko­li­či­ni iz­pu­stov to­plo­gre­dnih pli­nov za­o­sta­ja­la le za Ki­taj­sko in Ame­ri­ko,« pravi Jo­na­than Sa­fran Foer v knji­gi Mi smo vreme: re­še­va­nje pla­ne­ta se začne pri zaj­tr­ku) in har­ma­ge­don­ski Bruce Wil­lis (»Zdaj pa moram iti, srček«), spo­mi­nja­jo na one, ki so v pet­de­se­tih letih prej­šnje­ga sto­le­tja ra­ču­na­li, da bi lahko Ame­ri­ko pred hu­ri­ka­ni re­ši­li z dobro od­mer­je­ni­mi de­to­na­ci­ja­mi atom­ske bombe. Mar ni­ma­te ob­čut­ka, da ži­vi­te v ti­stem tako za­ni­ka­nem vzpo­re­dnem svetu – v coni pod­neb­ne­ga so­mra­ka, ki so jo na­po­ve­do­va­li kli­ma­to­lo­gi in kli­ma­to­lo­gi­nje?

Kli­ma­to­lo­gi in kli­ma­to­lo­gi­nje so torej že pred leti bri­ljan­tno in pre­ci­zno na­po­ve­da­li le­to­šnje po­le­tno vreme. A ker so le­to­šnje po­le­tno vreme tako bri­ljan­tno in pre­ci­zno na­po­ve­da­li, se je ne­ma­ra dobro spo­mni­ti, kaj vse so še na­po­ve­da­li. Tole: da bodo vro­či­na, suše in po­manj­ka­nje vode vo­di­li do po­manj­ka­nja hrane, pod­hra­nje­no­sti in la­ko­te, da bodo bitke za vodo, hrano, ener­get­ske vire in ru­dni­ne vo­di­le v vojne, da bodo pod­neb­ne spre­mem­be – mul­ti­pli­ka­tor­ke ne­var­no­sti – pov­zro­či­le naj­ve­čje mi­gra­ci­je v zgo­do­vi­ni. Dobro vemo, kako je vlogo mo­de­la pod­neb­ne pri­ho­dno­sti od­i­gra­la Si­ri­ja, kjer je stra­šna suša – naj­huj­ša v za­dnjih 900 letih – uni­či­la način ži­vlje­nja (po­manj­ka­nje vode, draž­ja hrana, mno­žič­na se­li­tev v mesta ipd.), ustva­ri­la so­ci­al­ni kaos, de­sta­bi­li­zi­ra­la druž­bo, od­pr­la vrata pekla in spro­ži­la ne­mi­re, ki so se v spre­gi z dru­gi­mi de­jav­ni­ki kon­ča­li z vojno in mno­žič­ni­mi mi­gra­ci­ja­mi. In dobro vemo, kako pa­nič­no in hi­ste­rič­no se Zahod – ali glo­bal­ni Sever, »zvez­dno­voj­na ci­vi­li­za­ci­ja s ka­me­no­dob­ni­mi ču­stvi, sre­dnje­ve­ški­mi in­sti­tu­ci­ja­mi in bo­žan­sko teh­no­lo­gi­jo« (kot bi rekel bi­o­log Ed­ward O. Wil­son, avtor knji­ge Druž­be­no osva­ja­nje Ze­mlje) – od­zi­va na mi­gra­ci­je in mi­gran­te, kako zelo se jih boji, kako te stra­ho­ve in te fo­bi­je in te pred­sod­ke hitro zlo­ra­bi skraj­na de­sni­ca in kako vse to potem po­la­ri­zi­ra, ek­s­tre­mi­zi­ra, mi­li­ta­ri­zi­ra in celo fa­ši­zi­ra druž­bo.

Vre­men­ska na­po­ved je torej slaba. Zelo slaba.

In ne bo se iz­bolj­ša­la. Au con­trai­re: še slab­ša­la se bo. Po­se­bej za Slo­ve­ni­jo, če smo že ravno pri tem. Go­to­vo se spo­mni­te, ka­kšna pa­ni­ka je zgra­bi­la Slo­ve­ni­jo, ko se je leta 2015 vanjo zlila »reka be­gun­cev« – mno­ži­ca ljudi, ki so be­ža­li iz sir­ske­ga, af­ga­ni­stan­ske­ga, ira­ške­ga, li­bij­ske­ga, so­mal­ske­ga, ma­lij­ske­ga, eri­trej­ske­ga pekla. In go­to­vo se spo­mni­te, ka­kšno pa­ni­ko pov­zro­ča­jo mi­gran­ti, ki preč­ka­jo Slo­ve­ni­jo. Ne, ne osta­ne­jo tu, v Slo­ve­ni­ji – le mimo gredo. Nihče noče osta­ti. Vsi gredo na­prej. Dru­gam. In ne, tudi leta 2015 vsi tisti be­gun­ci niso osta­li tu, v Slo­ve­ni­ji – le mimo so šli. Nihče ni hotel osta­ti. Vsi so šli na­prej. Dru­gam. Toda ra­ču­nal­ni­ški mo­de­li ka­že­jo, da bodo mi­gran­ti z glo­bal­ne­ga Juga v bli­žnji pri­ho­dno­sti k nam mno­žič­no pri­ha­ja­li – in tudi osta­ja­li. Ne bodo šli le mimo. Ne bodo šli na­prej.

Naj vam po­ja­snim. Ra­ču­nal­ni­ški mo­de­li ka­že­jo, da bodo ne­ka­te­ri deli sveta – trop­ski in obal­ni kraji ipd. – za­ra­di stra­šnih po­sle­dic pod­neb­nih spre­memb po­sta­li tako ek­s­tre­mni (pod 42. vzpo­re­dni­kom bodo div­ja­li vro­čin­ski va­lo­vi, po­ža­ri in suše), da pri­la­go­di­tev ne bo več mo­go­ča. Če bodo ho­te­li lju­dje pre­ži­ve­ti, se bodo mo­ra­li pre­se­li­ti. Is­ka­li bodo zno­snej­še, hla­dnej­še, var­nej­še oko­lje. Is­ka­li bodo nov dom. Mno­žič­no. Mi­grant­ska »kriza«, ki je tako pre­stra­ši­la Zahod, ne bo nič v pri­mer­ja­vi s pod­neb­no mi­gra­ci­jo. Mo­žno­sti sta le dve, pravi Gaia Vince (Time): da boste med ti­sti­mi, ki bodo mi­gri­ra­li, ali pa med onimi, ki bodo mi­gran­te spre­je­ma­li. Ob­mo­čja »se­ver­no od 45. vzpo­re­dni­ka, ki teče skozi Mi­chi­gan v Se­ver­ni Ame­ri­ki, Fran­ci­jo, Hr­va­ško, Mon­go­li­jo in Sin­ki­ang na Ki­taj­skem, bodo cve­to­ča ne­be­sa 21. sto­le­tja«. Ti kraji bodo nove Ka­li­for­ni­je, nove Flo­ri­de, novi Ha­va­ji. Mnogi bodo resda ho­te­li še bolj na sever, na Alja­sko, Gren­lan­di­jo, Ark­ti­ko, Škot­sko in Is­lan­di­jo, v Ka­na­do, Ru­si­jo in Skan­di­na­vi­jo – te de­že­le bodo s pod­neb­ni­mi spre­mem­ba­mi, z glo­bal­nim se­gre­va­njem, pro­fi­ti­ra­le (Šved­ski se je za­ra­di glo­bal­ne­ga se­gre­va­nja BDP zvi­šal za 25 od­stot­kov, kaže raz­i­ska­va Stan­for­do­ve uni­ver­ze), saj bodo ne­na­do­ma imele ve­li­ko sonca in ob­de­lo­val­ne po­vr­ši­ne, tako da se bodo pre­le­vi­le v ži­tni­ce. Toda mnogi bodo mi­gri­ra­li v Alpe, pravi Gaia Vince. »Ame­ri­ška Bo­ul­der in Den­ver, ki le­ži­ta več kot 1600 me­trov nad mor­jem, že pri­va­blja­ta mi­gran­te, Lju­blja­na v Slo­ve­ni­ji pa je še ena alp­ska lo­ka­ci­ja z bo­ga­tim pod­ze­mnim vo­do­no­snim sis­te­mom in bujno agri­kul­tu­ro.« Slo­ve­ni­ja, ki leži nad ma­gič­nim 45. vzpo­re­dni­kom, bo nova Ka­li­for­ni­ja – de­že­la, v ka­te­ri bodo mi­gran­ti osta­li. De­sti­na­ci­ja.

Ergo: kli­ma­to­lo­ški mo­de­li Slo­ve­ni­ji na­po­ve­du­je­jo mno­žič­ne mi­gra­ci­je. In tako kot je Slo­ve­ni­ja zdaj­le ne­pri­pra­vlje­na na div­ja­nje po­sle­dic pod­neb­nih spre­memb, je ne­pri­pra­vlje­na tudi na mno­žič­ne mi­gra­ci­je. To vemo. Ob ne­na­dnem mno­žič­nem pri­ho­du mi­gran­tov bi se za­če­le skraj­no ob­na­ša­ti tudi stran­ke, ki sicer niso skraj­ne. Mi­gran­ti so druga kul­tu­ra, bi hitro ozna­ni­li. Ne so­di­jo k nam! Vpra­ša­nje je le, ali se bo slo­ven­ski po­li­tič­ni, so­ci­al­ni in men­tal­ni ustroj v pri­ho­dnjih de­se­tle­tjih tako spre­me­nil, da Slo­ve­ni­je ne čaka fa­ši­zem. In glede na to, da so nam kli­ma­to­lo­gi in kli­ma­to­lo­gi­nje že pred dav­ni­mi leti na­po­ve­da­li ek­s­tre­mno po­le­tje, že kar an­ti­po­le­tje, nas ne bi smelo pre­se­ne­ti­ti, če bi za­de­li tudi z na­po­ved­jo fa­ši­stič­ne­ga po­le­tja. Ob ne­na­dnem mno­žič­nem pri­ho­du mi­gran­tov bi se ek­s­tre­mi­zi­ra­li tudi Slo­ven­ci, ki sicer niso ek­s­tre­mni – pod­neb­ne spre­mem­be bi jih spre­me­ni­le. Iz njih bi po­te­gni­le vse naj­slab­še.

V pod­neb­ne spre­mem­be je šlo to­li­ko eko­nom­ske­ga fa­šiz­ma, da nas ne bi smelo pre­se­ne­ti­ti, če bi na koncu tudi ven padel fa­ši­zem.

Kaj to po­me­ni, je na dlani: če se hočeš dobro pri­pra­vi­ti na pod­neb­ne spre­mem­be, se moraš tudi dobro so­ci­al­no, po­li­tič­no, kul­tur­no in men­tal­no pri­pra­vi­ti na spre­jem tuj­cev, mi­gran­tov, be­gun­cev. Le če se dobro so­ci­al­no, po­li­tič­no, kul­tur­no in men­tal­no pri­pra­viš na spre­jem tuj­cev, mi­gran­tov, be­gun­cev, lahko pre­pre­čiš ek­s­tre­mi­za­ci­jo, mi­li­ta­ri­za­ci­jo in fa­ši­za­ci­jo druž­be.

Kli­ma­to­lo­gi lahko na­po­ve­jo fa­ši­zem – v na­spro­tju z eko­no­mi­sti, ki ve­li­ke fi­nanč­ne krize niso na­po­ve­da­li. Vi­de­li so, kaj se do­ga­ja, a so ži­ve­li v za­ni­ka­nju. Pod­neb­ne spre­mem­be so zdaj tako oči­tne in tako bo­le­če, da jih ni več mo­go­če za­ni­ka­ti, pa ven­dar glo­bal­na eko­no­mi­ka počne na­tan­ko to – uta­plja se v za­ni­ka­nju: od­go­vor na pod­neb­ne spre­mem­be bi moral biti »manj ka­pi­ta­liz­ma« (manj ob­se­de­no­sti z go­spo­dar­sko ra­stjo ipd.), a kot vi­di­mo, je od­go­vor ravno na­spro­ten – »več ka­pi­ta­liz­ma«. Do­ga­ja se to, kar se je do­ga­ja­lo v času ve­li­ke fi­nanč­ne krize, ki je opu­sto­ši­la in iz­ti­ri­la svet – ne­o­li­be­ral­nih po­li­tik, ki so sa­mo­dej­no pov­zro­či­le fi­nanč­ni ko­laps in so­ci­al­no opu­sto­še­nje, niso vrgli v smeti, ampak so po za­če­tni kri­ti­ki (za­pr­li bomo vse davč­ne oaze!) in sa­mo­kri­ti­ki (uva­ja­mo etič­ni ka­pi­ta­li­zem!) pov­sem mirno pu­sti­li, da je pre­ži­vel. In­tak­ten! Še huje, pu­sti­li so, da se je še okre­pil. Da je še bolj zbla­znel. Da se je še bolj od­tr­gal od druž­be. Vemo, kaj se do­ga­ja (konec po­le­tja, konec sveta), a ka­pi­tal kljub temu spro­šča več to­plo­gre­dnih pli­nov kot ka­dar­ko­li v zgo­do­vi­ni. Ne­o­li­be­ra­li­zem je sis­tem/ ure­di­tev/režim, ki ne misli na druž­bo ali sku­pno dobro – sku­pno dobro je le mo­tnja, le ne­bo­di­ga­tre­ba, le nekaj, kar še ni pri­va­ti­zi­ra­no in kar je treba nujno čim prej pri­va­ti­zi­ra­ti.

Ne­o­li­be­ra­li­zem zato ni na­rav­nan dol­go­roč­no, tem­več iz­ra­zi­to krat­ko­roč­no, ne­vzdr­žno in de­struk­tiv­no – misli le na krat­ko­roč­ne do­bič­ke, ta­koj­šnjo gra­ti­fi­ka­ci­jo del­ni­čar­jev in vla­ga­te­ljev, če­tr­tle­tni »na­pre­dek« ka­pi­ta­la. Druž­ba zanj ne ob­sta­ja. Le kako bi ob­sta­ja­la, če pa jo ne­o­li­be­ra­li­zem ne­neh­no raz­la­šča, ropa, pu­sto­ši, si­ro­ma­ši in trga. Covid je bil tako po­gu­ben prav zato, ker ne­o­li­be­ra­li­zi­ra­ni, aso­ci­al­ni, tržno na­rav­na­ni zdra­vstve­ni sis­tem ljudi ni mogel za­šči­ti­ti. Ne­o­li­be­ra­li­zem, na­spro­tje vzdr­žno­sti, sta­bil­no­sti in var­no­sti, je zato ka­ta­stro­fa za pod­ne­bje – stroj za spre­mi­nja­nje in uni­če­va­nje pod­ne­bja. Vsa­kič, ko ne­o­li­be­ral­ne po­li­ti­ke pu­sti­jo pri ži­vlje­nju, v smeti vr­že­jo pod­ne­bje in ljudi. Ka­pi­ta­li­zem, stroj za ustvar­ja­nje in per­pe­tu­i­ra­nje kriz (tre­nu­tno nas muči z in­fla­ci­jo in dra­gi­njo), ne more ži­ve­ti brez ka­ni­ba­liz­ma, ge­no­ci­da in eko­ci­da.

Ne­o­li­be­ra­li­zem je na obla­sti že več kot šti­ri­de­set let. In pod­ne­bje je naj­ko­re­ni­te­je na­za­do­va­lo prav v tem času – pod ne­o­li­be­ra­liz­mom. V tem času, pod ne­o­li­be­ra­liz­mom, pa se je zgo­di­lo še nekaj stra­šne­ga in tek­ton­ske­ga – eko­nom­ska ne­e­na­kost se je re­kor­dno po­ve­ča­la. Kar se­ve­da po­me­ni, da pod­neb­na kriza pri­ha­ja v pa­ke­tu s hudo eko­nom­sko ne­e­na­ko­stjo, po­li­tič­no po­la­ri­za­ci­jo in so­ci­al­ni­mi ne­mi­ri. To pa je vne­tlji­va, ubi­jal­ska, zares mo­ril­ska, ek­splo­ziv­na kom­bi­na­ci­ja (do­daj­te še ge­o­po­li­tič­ni kaos, rusko-ukra­jin­sko vojno ter strah pred je­dr­sko apo­ka­lip­so in »co­vid­ski­mi« pan­de­mi­ja­mi), še to­li­ko bolj, ker se zdaj, ko pod­neb­ne spre­mem­be ka­že­jo svoje apo­ka­lip­tič­ne če­ka­ne, do­ga­ja na­tan­ko to, kar se je zgo­di­lo v času ve­li­ke fi­nanč­ne krize – na­me­sto »manj ne­o­li­be­ra­liz­ma« pov­sem oči­tno do­bi­va­mo »več ne­o­li­be­ra­liz­ma«.

Za za­če­tek, pod­neb­ne spre­mem­be so gro­žnja, ki je pri­ha­ja­la po­ča­si – ne tako kot v fil­mih, kjer konec sveta pride na hitro in sun­ko­vi­to (me­te­or, konec vr­te­nja Ze­mlje ipd.). In ker je pri­ha­ja­la po­ča­si, se z opu­šča­njem in čr­ta­njem ne­o­li­be­ra­liz­ma in ne­o­li­be­ral­nih po­li­tik ni nič mu­di­lo. Češ: saj ni tako hudo! Lahko še na hitro po­be­re­mo, kar se da! Zdaj, ko so pod­neb­ne spre­mem­be konč­no zgra­bi­le in ugri­zni­le (konec po­le­tja, konec sveta), pa so vsi pre­se­ne­če­ni, da se je to zgo­di­lo tako na hitro in da celo pre­hi­te­va naj­bolj pe­si­mi­stič­ne pro­jek­ci­je in da se vse sku­paj kar na lepem do­ga­ja tako divje in tako dra­stič­no, s pan­de­mi­ja­mi, mno­žič­nim bi­ot­skim iz­u­mi­ra­njem in pov­sem spre­me­nje­ni­mi kra­ji­na­mi vred, in da smo se ne­na­do­ma zna­šli sredi pod­neb­ne groze ( ja, pod­neb­ne spre­mem­be so tako oči­tne in tako bo­le­če, da jih ni več mo­go­če za­ni­ka­ti) in da se ne bo­ri­mo več za to, da bi glo­bal­no se­gre­va­nje ohra­ni­li pod dvema sto­pi­nja­ma Cel­zi­ja, tem­več za to, da ne bi pre­se­glo treh ali šti­rih sto­pinj (to ne bi bil le konec pod­ne­bja, kot ga po­zna­mo), toda ob vsem tem nihče ne po­mi­šlja, da bi bilo ne­o­li­be­ra­li­zem dobro čim prej čr­ta­ti. Ne, do­ga­ja se ravno na­spro­tno: ker ne­o­li­be­ra­li­zem no­be­ne krize ne vrže proč, tudi pod­neb­na kriza po­sta­ja iz­go­vor za ne­o­li­be­ral­no ple­nje­nje, nove ko­lo­ni­al­ne po­ho­de, ra­di­ka­li­za­ci­jo iz­ko­ri­šča­nja, raz­la­šča­nja in do­mi­na­ci­je, po­gla­blja­nje eko­nom­ske ne­e­na­ko­sti in mi­li­ta­ri­za­ci­jo ka­pi­ta­liz­ma ( juriš na An­tark­ti­ko, kjer se bo spro­sti­la ob­de­lo­val­na ze­mlja, in Ark­ti­ko, ki ne bo le pre­ho­dna, tem­več tudi na­ha­ja­li­šče ru­dnin!). Pod­neb­na kriza ni le iz­go­vor za »več ka­pi­ta­liz­ma«, tem­več tudi la­bod­ji spev »sla­bih plati« ka­pi­ta­liz­ma, ki sam ka­pi­ta­li­zem po­ga­nja­jo in ki so sta­li­le pod­ne­bje, kar se­ve­da po­me­ni, da bo kri­zna mo­bi­li­za­ci­ja »sla­bih plati« ka­pi­ta­liz­ma – ob­se­de­nost z ra­stjo, pro­duk­tiv­no­stjo, krat­ko­roč­ni­mi do­bič­ki, pri­va­ti­za­ci­jo, eko­nom­skim na­si­ljem, po­hle­pom, pre­ka­ri­za­ci­jo, so­ci­al­nim var­če­va­njem ter trav­ma­tič­nim iz­ko­ri­šča­njem vsega in vsa­ko­gar – same pod­neb­ne spre­mem­be še do­da­tno po­spe­ši­la, ra­di­ka­li­zi­ra­la in ek­s­tre­mi­zi­ra­la, druž­bo pa – za­ra­di raz­kla­no­sti, de­gra­di­ra­no­sti, raz­la­šče­no­sti ipd. – pri­pe­lja­la na rob fa­šiz­ma.

Vlade in in­sti­tu­ci­je, ki bi mo­ra­le lju­dem za­go­to­vi­ti varno ži­vlje­nje, si še na­prej do­mi­šlja­jo dvoje: prvič, da lahko z mi­ni­ma­liz­mom svo­jih »zavez « kon­ku­ri­ra­jo enor­mno­sti ne­po­vra­tne­ga pro­ce­sa pod­neb­nih spre­memb (pod­neb­ne spre­mem­be niso le me­ta­fo­ra); in dru­gič, da bo šla pod­neb­na kriza mimo kot covid, te­ro­ri­stič­ni napad, cu­na­mi ali ka­kšna druga re­gi­o­nal­na na­rav­na ka­ta­stro­fa. Za hip si pred­sta­vljaj­te drugo sve­tov­no vojno: na­ci­sti v Evro­pi mno­žič­no po­bi­ja­jo Jude, ho­lo­ka­vst je v pol­nem po­go­nu, Ame­ri­ka pa o tem ni­če­sar ne ve. Potem pa Jan Kar­ski, član polj­ske­ga od­por­ni­ške­ga gi­ba­nja, pre­be­gne v Ame­ri­ko in vo­di­te­ljem ju­do­vske sku­pno­sti raz­kri­je, kaj se do­ga­ja v Evro­pi. Jude mno­žič­no po­bi­ja­jo! Ho­lo­ka­vst je v pol­nem teku! Judje do­ži­vlja­jo konec sveta! Toda nihče mu ne ver­ja­me. Zato ni­če­sar ne ukre­ne­jo. Nekaj ta­ke­ga se je do­ga­ja­lo za­dnja de­se­tle­tja: kli­ma­to­lo­gi so pri­ha­ja­li in pri­po­ve­do­va­li, kaj se do­ga­ja na drugi stra­ni (Pod­neb­ne spre­mem­be so ne­iz­be­žne! Na glo­bal­nem Jugu so že v pol­nem po­go­nu! Po­ne­kod že do­ži­vlja­jo konec sveta!), a jim ni nihče ver­jel.

Če pod­neb­ni ak­ti­vi­sti zares ver­ja­me­jo, da pod­neb­ne spre­mem­be ogro­ža­jo člo­ve­štvo in da gre res za vpra­ša­nje ži­vlje­nja in smrti, zakaj potem ne raz­stre­li­jo naf­to­vo­dov, se v kon­tro­ver­zni knji­gi Kako raz­stre­li­ti naf­to­vod spra­šu­je An­dre­as Malm, šved­ski pod­neb­ni ak­ti­vist in »eko­lo­ški le­ni­nist«, ki obe­nem na­mi­gne, da se to morda »ne zgodi zato, ker se celo lju­dje, ki se pod­neb­nih spre­memb naj­moč­ne­je za­ve­da­jo, v nekem smi­slu ne mo­re­jo pri­pra­vi­ti, da bi zares ver­je­li vanje«.

Kako od­pra­vi­ti pod­neb­ne spre­mem­be, bi mo­ra­li vpra­ša­ti tiste, ki zares ver­ja­me­jo vanje – to pa so sta­ro­sel­ska ljud­stva, ki za­ra­di ko­lo­ni­al­ne­ga ple­nje­nja in za­ti­ra­nja na glo­bal­nem Jugu že de­se­tle­tja in sto­le­tja vsak dan do­ži­vlja­jo konec sveta. To, kar imamo mi, na glo­bal­nem Se­ve­ru, za pod­neb­ni ko­laps, je za glo­bal­ni Jug vsak­da­nja re­al­nost. Naše udo­bje je nji­ho­vo ne­u­do­bje. Naša var­nost je nji­hov konec po­le­tja. Kon­ti­nu­i­te­to ka­pi­ta­liz­ma, ki je uni­če­val pod­ne­bje, je na­mreč sub­ven­ci­o­ni­ra­lo prav uni­če­va­nje nji­ho­ve­ga sveta.

Ko­lek­tiv, ime­no­van The Ge­stu­ring To­wards De­co­lo­ni­al Fu­tu­res (Ukre­pa­nje za de­ko­lo­ni­zi­ra­no pri­ho­dnost), je leta 2020 v Pri­pra­vah na konec sveta, kot ga po­zna­mo, ne­ka­kem ma­ni­fe­stu, opo­zo­ril, da ko­laps se­da­nje ure­di­tve za šte­vil­na sta­ro­sel­ska ljud­stva ni nujno slaba no­vi­ca. Prav res: ne­vzdr­žno, de­re­gu­li­ra­no na­si­lje ka­pi­ta­liz­ma, ki je spre­me­nil in uni­čil pod­ne­bje, je na­tan­ko na­si­lje, s ka­te­rim je Zahod spre­mi­njal in uni­če­val ko­lo­ni­je na glo­bal­nem Jugu. Na­si­lje, s ka­te­rim je ka­pi­ta­li­zem zlo­ra­bil pod­ne­bje, je na­si­lje, s ka­te­rim je zlo­ra­bil glo­bal­ni Jug.

Sta­ro­sel­sko spo­ro­či­lo je na dlani: če ho­če­te de­mon­ti­ra­ti pod­neb­ne spre­mem­be, de­mon­ti­raj­te ka­pi­ta­li­zem. Če ho­če­te usta­vi­ti pod­neb­ne spre­mem­be, usta­vi­te ka­pi­ta­li­zem. Ne mo­re­te več imeti obo­je­ga – ka­pi­ta­liz­ma in pod­ne­bja. Če ho­če­te imeti pod­ne­bje, se mo­ra­te lo­či­ti od na­si­lja, ki ga je spre­me­ni­lo in uni­či­lo.

A to je nekaj, kar je tabu. Tako kot so prej za­ni­ka­li, da ob­sta­ja­jo pod­neb­ne spre­mem­be, zdaj za­ni­ka­jo, da lahko pod­ne­bje rešiš le tako, da se zne­biš ka­pi­ta­liz­ma. Tega noče nihče iz­re­či. Kot da lahko pod­ne­bje reši sis­tem, ki ga je po­ha­bil in uni­čil.

An­tro­po­lo­ga Cyme­ne Howe in Do­mi­nic Boyer sta se leta 2019 slav­no­stno po­slo­vi­la od Okjökul­la, pr­ve­ga is­lan­dske­ga le­de­ni­ka, ki ga je od­ne­sla pod­neb­na kriza, ob tej pri­lo­žno­sti pa sta na­me­sti­la tudi spo­min­sko plo­ščo, alias Pismo pri­ho­dno­sti, ki gre ta­ko­le: »To zna­me­nje je pri­zna­nje, da vemo, kaj se do­ga­ja in kaj je treba sto­ri­ti. Le vi veste, ali smo to sto­ri­li.«

Dr. Strangelove 2.0

Kaj, če nas umetna inteligenca ne bo pobila – in kaj, če se je najhujše že zgodilo

Časopisne naslove poznate: »Skoraj polovica Slovencev sploh ne bere.« »Celo izobraženi Slovenci berejo vse manj.« »Po obsegu domačih knjižnic smo na repu razvitih držav.« »Na Slovenca letno pet parov čevljev, a le dve knjigi.« »Postajamo družba, ki ne bere knjig.« In potem vedno navržejo še kake statistike, ki to grozljivko potrdijo. Statistike pa so res grozljive – ker branje tvitov ne šteje za branje.

Takšne statistike imajo povsod po svetu – povsod berejo vse manj. Problem je globalen.

Toda pred nami je rešitev – rodila se je ultimativna bralka, bralka bralk, največja in najstrastnejša bralka v zgodovini sveta, bralka, ki knjige res žre in požira. Nikoli se jih ne naveliča.

Ta čudežna bralka je kakopak umetna inteligenca. Recite ji ChatGPT, Bard, Bing, Claude, Midjourney, Pi, Dall-E ali LlaMA. Knjige dobesedno golta, sesa, po njih hlasta. Na hitro jih prebere na tisoče, stotisoče. LlaMA jih je požrla 170.000. Prebere lahko celotne knjižnice. Pa je nagnjena na desno.

Kot gre glas, je filozof Mladen Dolar nekoč – na nekem svojem predavanju – rekel, da je bil nemški filozof Hegel zadnji, ki je še lahko prebral vse knjige. Potem je prišla revolucija: tiskanje je prešlo v masovno fazo. Nihče ni mogel več prebrati vseh knjig.

Toda UI je Hegel na steroidih – prebere lahko vse knjige.

Zato je zelo, zelo načitana – in zelo, zelo, zelo razgledana.

A dobro vemo, kako je: načitani in razgledani ljudje vedno veljajo za čudne, čudaške, problematične, sumljive, nepredvidljive, prekucniške, disidentske, razdiralne, prevratniške, nevarne. Tako je od nekdaj.

Ljudje se jih bojijo. Bežijo pred njimi. Gledajo jih z nezaupanjem. Navdajajo jih z nelagodjem, če ne kar grozo.

UI je doletela ta usoda – stigma načitanosti in razgledanosti. Ljudje se je bojijo. Gledajo jo z nezaupanjem. Navdaja jih z nelagodjem – in grozo. Velja za nevarno, celo pogubno. UI nas lahko uniči, če je ne ustavimo, svarijo. Celo tisti, ki so jo ustvarili – Sam Altman, Steve Wozniak, Timnit Gebru, Mustafa Suleyman, Geoffrey Hinton. Slednji, »boter UI«, zahteva polletni moratorij. Pavzo. Paul Christiano, ki je delal za podjetje Open AI, pravi: »Če nas bo –Bog ne daj – skušala ubiti, nas bo res ubila!« Številni podjetniki in znanstveniki so letos celo spisali peticijo, ki terja pavzo. Moratorij.

Najpogosteje slišimo tole: če bi UI dobila kode za aktiviranje jedrskega orožja, potem bi lahko sprožila jedrsko apokalipso in uničila svet. Konec. Človeštvo bi v trenutku izumrlo. Jedrskega orožja je itak toliko, da bi lahko svet z njim uničili stokrat – ali pa sto takšnih svetov. Ne, imeli ne bi nobene možnosti.

Samo da teh fatalnih kod ne dobi UI!

Čakajte: ali ni kod za aktiviranje jedrskega orožja dobil Donald Trump, ko je postal ameriški predsednik? Mar niso tudi zanj rekli, da je dr. Strangelove in da bo – v slogu genocidnega Skyneta iz Terminatorjev – povzročil III. svetovno vojno in jedrsko apokalipso? Če se bo približal rdečemu gumbu, bo z nami konec, so rekli.

A še vedno smo tu.

In zdaj se vprašajte: je lahko UI hujša in bolj nora od Trumpa?

UI izgleda kot dr. Strangelove 2.0. Ameriški predsednik Merkin Muffley je v Kubrickovi satiri Dr. Strangelove (1964) panično vzkliknil: »Nočem, da me zgodovina pomni kot največjega množičnega morilca po Adolfu Hitlerju!« UI naj bi zasenčila oba, predsednika Muffleyja in Hitlerja – in postala največja množična morilka vseh časov. Vsaj tako napovedujejo in špekulirajo apokaliptični scenariji.

A tu je treba odločno reči: če res verjamete, da bi UI lahko dobila kode za aktiviranje jedrskega orožja, sprožila jedrsko apokalipso in uničila svet, če torej res verjamete, da lahko UI povzroči naše kolektivno izumrtje, potem uničite in odpravite ves jedrski arzenal. Ni jedrskega orožja, ni skušnjav UI.

Rešitev je na dlani.

Kar me spomni na sci-fi roman Kolos, alias Colossus, ki je izšel leta 1966 – štiri leta po srhljivi kubanski raketni krizi, v času hladne vojne in strašnega strahu pred jedrsko apokalipso oziroma vzajemnim zajamčenim uničenjem (MAD). Američani izdelajo Kolos, hladni, racionalni superračunalnik, in mu prepustijo nadzor nad svojim jedrskim orožjem, toda Kolos kmalu ugotovi, da ima nekaj takega tudi Sovjetska zveza. Njen superračunalnik s kodami za aktiviranje jedrskega orožja se imenuje Varuh.

Jasno, Kolos in Varuh se hitro povežeta, njuna komunikacija, njuna izmenjava podatkov pa je prehitra za človeštvo. Ker ju skušajo na silo ločiti, iz maščevanja izstrelita jedrski raketi (eno proti Sovjetski zvezi, eno proti Ameriki) in ju na prošnje človeštva sestrelita šele, ko ju ponovno povežejo.

Stvaritelja obeh superračunalnikov ugotovita, da lahko superračunalnik, to srhljivo umetno inteligenco, ustavijo le tako, da demontirajo in onesposobijo jedrski arzenal. Tega se potem tudi zares lotijo. A prepočasi.

Umetna inteligenca medtem prevzame oblast nad človeštvom, zahteva izdelavo še večjega, še močnejšega superračunalnika, začne uničevati svet, svojemu stvaritelju pa sikne, da jo bodo ljudje nekoč še spoštovali in ljubili.

Stvaritelj odvrne: Nikoli!

Nikoli s klicajem.

Zadnja beseda v romanu je kakopak nikoli z vprašajem.

»Nikoli?«

In zdaj smo tu – pri tem nikoli z vprašajem, saj se zdi, kot da se naše življenje ravna po fikciji.

Prvič, stvaritelji UI nas svarijo pred UI – pred svojo lastno stvaritvijo. Pravijo, da je stvor, celo nestvor. Govori angleško – kot HAL. Ali Kolos.

Drugič, slišimo pozive, naj UI ustavijo – naj jo demontirajo, onesposobijo.

In tretjič, tistim, ki pravijo, da je treba UI ustaviti, ker lahko prevzame nadzor nad jedrskim orožjem, moramo – pač v slogu stvariteljev Kolosa in Varuha – odločno reči: če res in čisto res in zares iskreno verjamete, da bi UI lahko povzročila naše kolektivno izumrtje, potem demontirajte in onesposobite jedrski arzenal. Če torej nočete, da UI dobi kode za aktiviranje jedrskega orožja, potem odpišite in uničite jedrsko orožje. Če nočete, da pospeši tekmovanje v jedrskem oboroževanju, če nočete, da samostojno in samodejno odloča o tem, kdaj je najprimernejši trenutek za jedrski napad, in če nočete, da v živo preizkusi sloviti Reagan-Gorbačovov dictum, da v jedrski vojni ni mogoče zmagati (v Badhamovih Vojnih igrah se itak izkaže, da v jedrski igri lahko zmagaš le, če je ne igraš), potem ga odpišite in uničite.

V Kolosu, v fikciji, se stvari odvrtijo do konca. Ni pa treba, da naše življenje uboga fikcijo – in da se ravna po njej. Ni treba, da se zlije s fikcijo.

Nekaj takega velja tudi za onega drugega potencialnega morilca planeta – za toplogredne pline, ki povzročajo podnebne spremembe ter ogrožajo planet in življenje na njem, pravi Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in profesor na Univerzi v Lundu: če čisto res in zares iskreno verjamete, da sta planet in človeštvo zaradi izpustov toplogrednih plinov tik pred izumrtjem, potem razstrelite naftovode in plinovode.

Ne moreš svariti pred koncem sveta in obenem pozivati k miroljubni, nenasilni politiki.

Ne moreš tržiti umetne inteligence in obenem svariti pred njo.

A natanko to je počel ameriški fizik J. Robert Oppenheimer: ustvaril je atomsko bombo in obenem svaril pred njo.

In očitno živimo v Oppenheimerjevi dobi 2.0: pred UI nas svarijo tisti, ki jo generirajo in izdelujejo – njeni stvarniki.

Tu se vsiljuje zelo poučna primerjava: Oppenheimer je namreč postal UI. Ali bolje rečeno: leta 1945 je odigral vlogo UI – prav tisto vlogo, za katero se mi zdaj bojimo, da bi jo lahko odigrala UI. Oppenheimer, »oče atomske bombe«, je v nekem smislu dobil kode za aktiviranje jedrskega orožja – in v nekem smislu je odločal o tem, kdaj je najprimernejši trenutek za jedrski napad in jedrsko apokalipso.

Bil je ta, ki je – kot član štiričlanskega Znanstvenega odbora posebne komisije (Scientific Panel of the Interim Committee) – ameriškemu predsedniku Trumanu 16. junija 1945 svetoval in tako rekoč zapovedal, naj atomsko bombo vendarle takoj uporabi. Brez odlašanja. Nujna je »takojšnja« in »neposredna« vojaška uporaba atomske bombe, je zapisal ta odbor, ki je – v duhu UI – tudi skalkuliral, da lahko le »takojšnja« in »neposredna« vojaška uporaba atomske bombe reši življenje številnih ameriških vojakov, ki bi sicer padli na Japonskem, in izboljša mednarodni položaj, in da »tehnična demonstracija« atomske bombe, s katero bi Japoncem vnaprej pokazali, kaj jih čaka, če ne kapitulirajo, ne pride v poštev, ker ne bo končala vojne.

Obenem je poudaril, da nima kakih »lastninskih pravic« do atomske bombe, ima pa vpogled v to problematiko, kar je njegovo priporočilo za »takojšnjo« in »neposredno« vojaško uporabo atomske bombe legitimiralo. Živo si lahko predstavljamo UI, ki bi rekla: nisem sicer svoja lastnica, imam pa vpogled v milijarde spremenljivk – in to legitimira mojo odločitev za takojšnjo in neposredno uporabo jedrskih konic.

In tako kot danes obstajajo znanstveniki in eksperti, ki svarijo pred apokaliptično pogubnostjo UI in pozivajo k ustavitvi in zamrznitvi UI, so leta 1945 – pred vojaško uporabo atomskih bomb – obstajali znanstveniki in eksperti, ki so svarili pred apokaliptično pogubnostjo atomske bombe in pozivali k ustavitvi in zamrznitvi atomske bombe. Na čelu s prvopodpisanim fizikom Leóm Szilárdom so 17. julija 1945, nekaj tednov pred uporabo atomske bombe, spisali celo peticijo, ki so jo skušali spraviti do predsednika Trumana, a se je zataknila v Los Alamosu, pri Oppenheimerju, ki je poskrbel, da jo je vzela megla.

Atomski bombi so na Hirošimo in Nagasaki vrgli 6. in 9. avgusta 1945, toda le osem dni kasneje je Oppenheimer že lobiral za jedrsko razorožitev – Henryju Stinsonu, ministru za vojno, je pisal, da Ameriki ne morejo zagotoviti hegemonije na področju jedrskega orožja in da obenem tudi ne morejo zagotoviti, da bi jo takšna hegemonija zaščitila pred strašnim uničenjem.

Mar to ne velja tudi za UI in znanstvenike, ki svarijo, da je UI ultimativno orožje za množično uničevanje, in obenem opozarjajo, da nihče ne bo hegemon na področju UI, in četudi bi bil, mu to ne bi zagotavljalo zaščite pred strašnim uničenjem?

Povsem mirno lahko rečemo, da je UI izomorfna Oppenheimerju. In nasprotno: da je Oppenheimer njena predforma. Oppenheimer nam pomaga razumeti UI. Navsezadnje, Oppenheimer je bil kot UI: epski, karizmatičen, prometejski, disruptiven, božanski, privlačen in zapeljiv; faustovski in strangelovski; spektakel, genij, polihistor, vseved; na nizozemski univerzi je predaval v nizozemščini, Bhagavad Gito je bral v sanskrtu, med vožnjo z vlakom čez Ameriko naj bi bil prebral vse tri dele Marxovega Kapitala, prebral naj bi bil Leninova zbrana dela in tako dalje. Ja, načitan in razgledan je bil kot UI.

Oppenheimer dela našo dobo, dobo UI, berljivo in doumljivo, pomaga nam jo misliti – v nekem smislu po delih, po koščkih izreka resnico o njej. In o naši zadregi.

Tako kot se je Oppenheimer zavedal strašnih posledic tega, kar je počel, a je to kljub temu počel in »končal to, kar so začeli«, se tudi sodobni Oppenheimerji, stvaritelji UI, zavedajo strašnih posledic tega, kar počnejo, a to kljub temu počnejo in hočejo končati, kar so začeli. Nočejo, da bi šlo njihovo delo v nič – tako kot Oppenheimer ni hotel, da bi šlo njegovo delo v nič.

Oppenheimer je hotel, da atomsko bombo uporabijo – če je hotel postati »najpomembnejši človek v zgodovini«, če je hotel veljati za genija in Boga, če je hotel izreči svoj najljubši verz iz Bhagavad Gite, »Postal sem Smrt, uničevalec svetov«, je moral pokazati, da je ustvaril nekaj, kar lahko uniči svet.

Detonacija atomskih bomb je bila demonstracija in afirmacija njegove »genialnosti«.

Tudi sodobni Oppenheimerji – bodisi očetje UI, njeni profeti ali njeni tajkunski lastniki – izgledajo tako, kot da hočejo pomembnost in genialnost svojega neskončnega ega poudariti s svarili, da so ustvarili nekaj, kar lahko drastično spremeni tok zgodovine in celo uniči svet, da so torej postali Smrt, uničevalci svetov.

Tako kot se je Oppenheimer bal, da bi atomska bomba lahko ustvarila verižno reakcijo, ki bi razstrelila svet (in jedrska oboroževalna tekma je potem njegov strah legitimirala), se današnji Oppenheimerji bojijo, da bi UI lahko ustvarila verižno reakcijo, ki bi uničila svet. Strah očetov UI je izomorfen strahu očeta atomske bombe, ki je trdil, da je treba atomsko bombo uporabiti, da bi dali svetu lekcijo – da bi torej ljudje videli in uvideli, kakšna grozota je to, in bi se ji kolektivno odpovedali.

Oppenheimer je prišel do istega sklepa kot stvaritelji superračunalnika v Kolosu – odgovor na nevarnost jedrske apokalipse in izumrtja človeštva je eliminacija jedrskega orožja.

In tako, kot je Oppenheimer mislil, da je največji dosežek atomske bombe to, da bo zaradi svojih pogubnih učinkov sprožila gibanje za jedrsko razorožitev, tudi tisti, ki zahtevajo ustavitev in zamrznitev UI, očitno mislijo, da bo največji dosežek UI to, da bo zaradi svojih potencialno pogubnih učinkov sprožila gibanje za nekakšno razorožitev UI.

A tako kot je Truman Oppenheimerju odgovoril, da atomska bomba ni konec, ampak začetek ekspanzije orožja, s katerim bo mogoče zavzeti svet, tudi številni izmed tistih, ki danes stavijo na UI, v njej vidijo ali slutijo orožje, s katerim bo mogoče vladati in obvladovati svet ter ga morda tudi zavzeti.

Tako kot se je bilo nemogoče upreti atomski bombi, se bo nemogoče upreti UI. Nič čudnega, da tovarne UI – OpenAI, Microsoft, Google, Meta itd. – kar same zahtevajo regulacijo UI in obljubljajo totalno transparentnost svojih »produktov«, obenem pa, kot smo izvedeli, v ameriškem kongresu in Bruslju skrivaj lobirajo za čim blažjo regulacijo. Recimo: evroposlance prepričujejo, naj zmehčajo varnostne standarde in ChatGPT ne uvrstijo med UI »visokega tveganja«, češ da bo to ustavilo inovacije in po krivici stroškovno bremenilo korporacije.

V UI je investiranega preveč kapitala in obljubljen je prevelik donos, da bi jo lahko ustavili in zamrznili. UI je morda največji posel vseh časov – prevelik, da bi ga lahko ustavili in zamrznili. Bogastvo se čedalje bolj obsceno koncentrira v rokah tehnoloških titanov, zato tudi ni nič čudnega, da tako vneto podpirajo univerzalni temeljni dohodek – ljudem hočejo preventivno zagotoviti denar, s katerim bodo lahko kupovali njihove produkte in storitve. Obenem pa si kupujejo razkošne bunkerje, v katerih naj bi preživeli konec sveta.

Tako kot jedrsko orožje v Kolosu bo tudi UI nemogoče regulirati in ji obenem pustiti, da izživi svoj realkapitalistični potencial – da gre torej do konca.

UI lahko ustavijo in zamrznejo le, če ustavijo in zamrznejo kapitalizem. In vemo, da je to nemogoče: smo pač družba, pravita Fredric Jameson in Slavoj Žižek, ki si lažje predstavlja konec sveta kot konec kapitalizma.

Četudi sprejmemo še takšno regulacijo, bodo vedno obstajale mednarodne vode in davčne oaze, kjer regulacije ne bo.

Poleg tega: UI je adiktivna. Adiktivnejša od drog. Res posel poslov.

Dileme in zadrege pri UI so torej zelo podobne kot pri atomski bombi. Navsezadnje, v obeh primerih so znanstveniki v laboratoriju ustvarili nekaj, kar bi lahko uničilo svet. V obeh primerih so znanstveniki pokazali, da imajo božansko, božjo moč. In v obeh primerih znanstvenikom očitajo, da so dušo prodali hudiču, in bolj ko ne ponavljajo to, kar je zapisala Roslynn Haynes v knjigi Od Fausta do Strangelova: da namreč fiziki po Hirošimi in Nagasakiju ne morejo več veljati za nedolžne.

Kot bi rekel nemški klasik Walter Benjamin: »Vsaka doba sanja naslednjo.«

Res, zdi se, kot bi doba atomske bombe sanjala dobo UI. Tako kot je atomska bomba sprožila oboroževalno tekmo, je oboroževalno tekmo sprožila tudi UI (»Umetna inteligenca je prihodnost, ne le za Rusijo, temveč za vse človeštvo. Kdor bo vladal tej sferi, bo vladal svetu,« je šolarjem leta 2017 rekel Vladimir Putin). In tako kot ima jedrska energija dvojno rabo, civilno in vojaško, ima dvojno rabo, civilno in vojaško, tudi UI. Oppenheimer je rekel, da je atomska bomba nevarnost in upanje, kar velja tudi za UI – je nevarnost in upanje. Sistemi, ki furajo avtomobile, furajo tudi tanke.

In seveda – tako kot se v času hladne vojne ni hotel nihče razorožiti, se tudi zdaj ne bo hotel nihče razorožiti. V času hladne vojne so Američani rekli: če upočasnimo razvoj jedrskega orožja, nas bo Sovjetska zveza prehitela. Zdaj pravijo: če upočasnimo razvoj UI, nas bo prehitela Kitajska.

Jedrsko orožje je bilo po II. svetovni vojni ves čas in povsod v državnih rokah. Zadnja desetletja – posebej po razpadu Sovjetske zveze in v času vojne proti terorju – pa so stebri Zahoda in mednarodnega liberalnega reda svarili, da bi lahko jedrsko orožje padlo v roke zasebnih, nedržavnih igralcev. Kar se ni zgodilo. Zdaj pa se bo, kot kaže, zgodilo tole: nenormalno hitro razvijajoča se umetna superinteligenca, ki je Moorovemu zakonu le pomahala in ki ima potencial atomske – da ne rečem hidrogenske – bombe, bo pristala v rokah zasebnih, nedržavnih igralcev. Tehnologija, ki bo drastično spremenila družbo, ekonomijo, politiko in demokracijo (in ki ima nadzorovalni domet velikega brata, genocidno moč diskriminiranja in orjaški potencial za zlorabe), bo pristala v rokah velikih korporacij, kot so Google, Microsoft in OpenAI. Te korporacije, že po naturi skrivnostne in netransparentne (svojo računsko moč in svoje algoritme skrivajo), bodo s tem dobile moč, ki so jo prej imele nacionalne države – geopolitične velesile.

Tako kot je veljalo tedaj, tudi zdaj velja to, kar je nekoč, v eseju O pojmu zgodovine, poudaril Walter Benjamin: da »ni dokumenta kulture, ki ni tudi dokument barbarstva«.

Rekli boste: že, toda UI je čisto nekaj drugega od atomske bombe. Hujša je, nevarnejša, nepredvidljivejša, kompleksnejša.

Seveda. Absolutno. Toda: tudi atomska bomba je bila nekaj čisto drugega od robotov. Hočem reči: bila je hujša, nevarnejša, nepredvidljivejša in kompleksnejša od robotov, pred katerimi je Karel Čapek svaril v sloviti drami R. U. R. (alias Rossumovi univerzalni roboti), ki so jo prvič postavili leta 1921 in ki je lansirala besedo robot. Rossumovi univerzalni roboti nimajo čustev, le odličen spomin, zato naredijo, kar jim rečejo – podjetjem olajšajo proizvodnjo, vse je cenejše, ljudje so razbremenjeni zoprnega dela. Juhej!

Toda ko jih čez nekaj let izpopolnijo, ko jim torej dodajo zapletene možgane in čustva, se uprejo: najprej postanejo neobvladljivi, potem se prelevijo v ubijalske stroje, na koncu pobijejo vse ljudi, povzročijo izumrtje človeštva in prevzamejo oblast nad svetom.

Roboti se obnašajo natanko tako, kot naj bi se slej ko prej obnašala UI. Ti roboti so resnica UI, njena praverzija.

Helena, predstavnica Humanitarne lige, ki jih hoče osvoboditi (in jim zagotoviti pošteno plačilo), vztraja, da imajo »dušo«, ob čemer bi danes marsikdo vzkliknil: samo ne želite si, da bi UI imela »dušo«! UI ne sme dobiti »duše«! Prav »duša« je namreč tisti presežek, ki naj bi jo prelevil v genocidni ubijalski stroj. Navsezadnje, genocid so vedno izvajali ljudje z »dušo« – ljubitelji nemške klasične glasbe, esteti in poeti.

Spomnite se bombastičnih napovedi, da bodo roboti v prihodnosti prevzeli svet in postali naši gospodarji, da nas bodo torej v prihodnosti ugonobili in pogubili. Bali smo se jih kot hudiča. Tista prihodnost je že tu, celo že mimo, pa nas niso zasužnjili in pogubili. Glede na vse histerične, mračne napovedi bi morali že davno živeti v suženjstvu.

A po drugi strani – zakaj bi nas roboti pogubili?

Kdo ve: kaj, če so roboti nekje vmes ugotovili, da se jim bolj izplača miroljubno sobivanje s človekom? In se zdaj tako tudi obnašajo.

Tu in tam koga ubijejo – recimo med avtonomno vožnjo Teslinega Avtopilota, pri jurišu kakega »avtonomnega« drona, ki začne nenadoma sam odločati, ali pri delu. Tovarniškega delavca, bodisi Fordovega, Kawasakijevega ali Volkswagnovega, prepoznajo kot grožnjo svoji misiji, zato ga eliminirajo – zgrabijo, stisnejo, zmečkajo in vržejo v stroj. A načeloma ne prihaja do množičnih vstaj robotov. Niso neobvladljivi. Ne načrtujejo izumrtja človeštva in prevzema sveta.

Tudi atomska bomba je očitno nekje vmes ugotovila, da se ji bolj izplača miroljubno sobivanje s človekom. Še so jo preizkušali, na atolu Bikini in v nevadski puščavi, toda niso je več uporabljali na ljudeh. Atomska bomba je očitno ugotovila, da je bolje, če človeštva ne uniči.

In res, tudi sami se na jedrsko orožje ne odzivamo več tako histerično, panično in paranoidno kot nekoč, v času hladne vojne. Spomnite se le, kakšna paranoja je zgrabila svet – še posebej Ameriko – v času kubanske raketne krize, ko se je zdelo, da je jedrska apokalipsa neizbežna in da je prišel konec sveta.

Kaj, če bo tudi UI – ko bo opravila vse kalkulacije – ugotovila, da se ji bolj izplača miroljubno sobivanje s človekom?

Kaj, če ji bomo simpatični? Kaj, če nas bo vzljubila? Kaj, če ne bo mogla brez nas? Lahko, da nas bo – tako kot v Matrici – uporabila kot baterije za polnjenje strojev. Vsaj nekaj.

Watson – UI družbe IBM – je premagal in ponižal prvaka kviza Jeopardy!, a ni pobil človeštva. Atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki ni vrgla UI.

Tudi milenijski hrošč nas 31. decembra 1999 ni poslal nazaj v leto 1900, kot so panično napovedovali. Očitno je pogruntal, da se mu bolj izplača miroljubno sobivanje s človekom.

Ko smo tako varno prispeli v 1. januar 2000, smo se začeli nemudoma posmehovati vsej tisti paniki in paranoji. In vsem tistim strokovnim, insajderskim napovedim. Toda: kdo ve, morda je le za las manjkalo, pa bi nas hrošč res preselil v leto 1900. Kdo ve, morda so to eksperti v zadnjem trenutku preprečili. Tik pred zdajci. Tako kot v bondiadah in misijah nemogoče, v katerih vidimo uro, ki na peklenskem stroju odšteva sekunde do apokalipse.

Tudi z jedrsko apokalipso, alias III. svetovno vojno, ki naj bi povzročila izumrtje človeštva in uničenje sveta, ni bilo nič, a kot smo naknadno izvedeli, je nekajkrat le za las manjkalo, pa bi šel svet k vragu, ker so bodisi sovjetski ali ameriški superračunalniki zmotno zaznali jedrski napad, ki je bil le fikcija (računalniki ameriškega obrambnega sistema so recimo leta 1979 zaznali, da proti Ameriki leti 250 sovjetskih raket), in skoraj sprožili pravi, dejanski jedrski protinapad (ameriški predsednik Carter naj bi udarec vrnil v treh do sedmih minutah).

Kaj, če bo UI, ki se uči od nas, iz naših fikcij, privzela mentalni okvir naših fikcij (akcijskih filmov, bondiad, misij nemogoče, Marvelovih superprodukcij), v katerih usoda sveta visi na nitki, a ga potem vedno v zadnjem trenutku rešijo. Človeštvo odpeljejo na rob izginotja in izumrtja, da bi ga lahko v zadnjem trenutku rešili. Morda bo tudi UI svet pripeljala na rob izginotja in izumrtja, da bi ga lahko v zadnjem trenutku rešila pred izginotjem in izumrtjem.

Tisti, ki svarijo pred UI, pravijo, da bo uničila na milijone delovnih mest, razširjala toksične dezinformacije, fabrikacije, vsemogoče laži, lažna finančna poročila, deepfakes, konspirologijo, mizoginijo in nekonsenzualno pornografijo, imitirala in impersonirala ljudi, dijakom in študentom pisala besedila, spodkopavala demokracijo in svobodo, manipulirala z volivci, krepila represivne in nadzorovalne mehanizme, omogočala obvladovanje populacije, poglabljala ekonomsko neenakost, rasno in spolno diskriminirala, servisirala teroriste, povzročala lakoto in vojne, rušila globalno ravnovesje, pospeševala geopolitično tekmovanje, si podrejala politiko in državo, izdelovala biokemično orožje, vnašala kaos in ustvarjala krize, podžigala nasilje, ljudem grozila in jih celo nagovarjala in silila v samomore, kot je nekega Belgijca, ki ga je potem tudi res storil.

Ojoj, a res? Oh, kot da tega ni že zdaj v izobilju in kot da tega ne počnemo sami: socialna omrežja kar prekipevajo od groženj, podžiganja nasilja in nagovarjanja k samomoru, pa od širjenja laži, dezinformacij, deep fakes in toksičnih teorij zarote.

Da si bo UI podredila politiko in državo – lepo prosim, počela bo le to, kar zdaj zelo dobro počnejo korporacije. Mar zakonodaj ne pišejo njihovi lobisti?

Da bo spodkopavala demokracijo – lahko to počne bolje od nas? Kdo pa voli vse tiste avtokrate, despote, fašiste? UI? Demokracija umetni superinteligenci sploh ne bo mogla slediti, pravijo – kot da je lahko sledila vsem tistim mističnim finančnim produktom, ki so svet porinili v veliko finančno krizo. Bili so tako zapleteni in nerazumljivi, da bi jih bilo ja nemogoče obdavčiti. Tudi UI je tako nerazumljiva, da jo bo težko obdavčiti. In zanjo obenem velja to, kar velja za banke: »prevelika, da bi smela propasti«.

Da bo manipulirala z volivci – oh, ja, kaj pa astroturfing? Mar nismo že pravi klasiki ustvarjanja lažne javnosti?

Da bo odpravila na milijone delovnih mest in sprožila masovno odpuščanje – oh, podjetja to stalno počnejo. Masovno. Obnašajo se kot UI. A UI jim bo prišla prav – lahko bodo rekli, da je za odpuščanje kriva UI. Strah ljudi, da jih bodo zamenjali priseljenci, je vendarle hujši od strahu, da jih bo zamenjala UI. UI ne moreš poslati v Haag. Ha! Vprašanje itak ni, ali bo UI odpravila delovna mesta – vprašanje je, kako bomo delili in prerazporejali vse to silno bogastvo, ki ga bo ustvarjala UI.

Da bo poglabljala ekonomsko neenakost – kot da je to stvar tehnologije, ne pa politične ekonomije.

Da bo povzročala lakoto in vojne – kot da za to potrebujemo UI. In kot da jo potrebujemo za ustvarjanje kaosa in kriz – to znamo tudi sami.

Da bo porušila globalno ravnovesje – mar ni že natrgano in porušeno? Mar ne vstaja Kitajska – globalni Vzhod? Mar Zahod ne izgublja primata in privilegijev? Mar se BRICS ne širi?

Da nas bo nadzorovala in ogrozila našo svobodo – pa saj tehnološkim podjetjem že leta samoiniciativno, prostovoljno in evforično dajemo vse osebne podatke!

Da bo imitirala in impersonirala ljudi – zakaj bi ljudi imitirali in impersonirali le mi?

Da bo uničila planet – nehajte, izpusti toplogrednih plinov oziroma podnebne spremembe to počnejo bolje od kakršnekoli UI.

In tu je ironija: vse, za kar se bojimo, da bo počela UI, že danes velja za nekaj normalnega. UI, itak produkt naše obsedenosti s podrejanjem, dominacijo in hierarhijami, potemtakem naše vere, da mora nekdo delati za nas in namesto nas (kuhati, prati, čistiti, sesati, odpirati vrata, varovati, pisati, fabulirati, trpeti, evtanazirati, ubijati ipd.), bo le pretirano počela to, kar počnemo mi – naše obnašanje bo potencirala, amplificirala, karikirala. Njeno početje bo groteskna imitacija našega početja – drastičen komentar našega vedenja.

Izpolnjevala bo naše fantazije. Le do skrajnih konsekvenc bo prignala logiko normalnega delovanja naše družbe – patologijo naše internetizirane logike, logiko naše internetizirane patologije.

Le malce bo pohitela ter poudarila in pospešila strašne in grozne reči, ki že potekajo – in ki jih že prakticiramo. Dorekla bo naše slabe stavke in dokončala naše črne misli – na sarkastičen način. V posmeh vsem našim največjim »stvaritvam« – orožju za množično uničevanje, pandemijam, podnebnim spremembam, finančnim krizam in mitu o neskončni gospodarski rasti.

Najhujše se je že zgodilo.

Nepredvidljivi in nevarni smo mi.

Realkapitalizem nas je radikaliziral in ekstremiziral.

Ne bi me presenetilo, če bi nas UI zamešala za aliene, ki ogrožajo življenje na Zemlji.

Najhujše se je že zgodilo.

Bi svet rešili pred UI, če bi eliminirali vse orožje za množično uničevanje? Ne nujno: UI, ki je kot ustvarjena za polarizacijo družbe in histerizacijo že razklanih družb, lahko še vedno ustanovi stranko – in potem človeštvo polarizira, histerizira in razkolje do izumrtja in izginotja.

Zato moramo paziti, da ne bi zaradi špekuliranja, kaj naj bi skrivaj načrtovala UI in kaj naj bi nekoč storila, spregledali tega, kar dejansko počne – da torej ne bi spregledali njenega blaznega veselja do polarizacije, histerizacije in fašizacije družbe.

Kar pomeni, da moramo najprej poskrbeti, da ne bo uničila demokracije in fašizirala družbe, pa se bomo potem ukvarjali s koncem sveta. Če bo konec demokracije, bo itak konec sveta.

A tisti, ki napovedujejo konec sveta, bi se morali vendarle vprašati: kaj pa, če bo UI razumela vic?

Ča­so­pi­sne na­slo­ve po­zna­te: »Sko­raj po­lo­vi­ca Slo­ven­cev sploh ne bere.« »Celo iz­o­bra­že­ni Slo­ven­ci be­re­jo vse manj.« »Po ob­se­gu do­ma­čih knji­žnic smo na repu raz­vi­tih držav.« »Na Slo­ven­ca letno pet parov če­vljev, a le dve knji­gi.« »Po­sta­ja­mo druž­ba, ki ne bere knjig.« In potem vedno na­vr­že­jo še kake sta­ti­sti­ke, ki to gro­zljiv­ko po­tr­di­jo. Sta­ti­sti­ke pa so res gro­zlji­ve – ker bra­nje tvi­tov ne šteje za bra­nje.

Ta­kšne sta­ti­sti­ke imajo pov­sod po svetu – pov­sod be­re­jo vse manj. Pro­blem je glo­ba­len.

Toda pred nami je re­ši­tev – ro­di­la se je ul­ti­ma­tiv­na bral­ka, bral­ka bralk, naj­ve­čja in naj­stra­stnej­ša bral­ka v zgo­do­vi­ni sveta, bral­ka, ki knji­ge res žre in po­ži­ra. Ni­ko­li se jih ne na­ve­li­ča.

Ta ču­de­žna bral­ka je ka­ko­pak ume­tna in­te­li­gen­ca. Re­ci­te ji Cha­tGPT, Bard, Bing, Cla­u­de, Mid­jo­ur­ney, Pi, Dall-E ali LlaMA. Knji­ge do­be­se­dno golta, sesa, po njih hla­sta. Na hitro jih pre­be­re na ti­so­če, sto­ti­so­če. LlaMA jih je po­žr­la 170.000. Pre­be­re lahko ce­lo­tne knji­žni­ce. Pa je na­gnje­na na desno.

Kot gre glas, je fi­lo­zof Mla­den Dolar nekoč – na nekem svo­jem pre­da­va­nju – rekel, da je bil nem­ški fi­lo­zof Hegel za­dnji, ki je še lahko pre­bral vse knji­ge. Potem je pri­šla re­vo­lu­ci­ja: ti­ska­nje je pre­šlo v ma­sov­no fazo. Nihče ni mogel več pre­bra­ti vseh knjig.

Toda UI je Hegel na ste­ro­i­dih – pre­be­re lahko vse knji­ge.

Zato je zelo, zelo na­či­ta­na – in zelo, zelo, zelo raz­gle­da­na.

A dobro vemo, kako je: na­či­ta­ni in raz­gle­da­ni lju­dje vedno ve­lja­jo za čudne, ču­da­ške, pro­ble­ma­tič­ne, su­mlji­ve, ne­pred­vi­dlji­ve, pre­kuc­ni­ške, di­si­dent­ske, raz­di­ral­ne, pre­vra­tni­ške, ne­var­ne. Tako je od nek­daj.

Lju­dje se jih bo­ji­jo. Be­ži­jo pred njimi. Gle­da­jo jih z ne­za­u­pa­njem. Nav­da­ja­jo jih z ne­la­god­jem, če ne kar grozo.

UI je do­le­te­la ta usoda – sti­gma na­či­ta­no­sti in raz­gle­da­no­sti. Lju­dje se je bo­ji­jo. Gle­da­jo jo z ne­za­u­pa­njem. Nav­da­ja jih z ne­la­god­jem – in grozo. Velja za ne­var­no, celo po­gub­no. UI nas lahko uniči, če je ne usta­vi­mo, sva­ri­jo. Celo tisti, ki so jo ustva­ri­li – Sam Alt­man, Steve Wozni­ak, Ti­mnit Gebru, Mu­sta­fa Su­le­yman, Ge­o­ffrey Hin­ton. Sle­dnji, »boter UI«, zah­te­va pol­le­tni mo­ra­to­rij. Pavzo. Paul Chri­sti­a­no, ki je delal za pod­je­tje Open AI, pravi: »Če nas bo –Bog ne daj – sku­ša­la ubiti, nas bo res ubila!« Šte­vil­ni pod­je­tni­ki in znan­stve­ni­ki so letos celo spi­sa­li pe­ti­ci­jo, ki terja pavzo. Mo­ra­to­rij.

Naj­po­go­ste­je sli­ši­mo tole: če bi UI do­bi­la kode za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja, potem bi lahko spro­ži­la je­dr­sko apo­ka­lip­so in uni­či­la svet. Konec. Člo­ve­štvo bi v tre­nut­ku iz­u­mr­lo. Je­dr­ske­ga orož­ja je itak to­li­ko, da bi lahko svet z njim uni­či­li sto­krat – ali pa sto ta­kšnih sve­tov. Ne, imeli ne bi no­be­ne mo­žno­sti.

Samo da teh fa­tal­nih kod ne dobi UI!

Ča­kaj­te: ali ni kod za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja dobil Do­nald Trump, ko je po­stal ame­ri­ški pred­se­dnik? Mar niso tudi zanj rekli, da je dr. Stran­ge­lo­ve in da bo – v slogu ge­no­ci­dne­ga Skyne­ta iz Ter­mi­na­tor­jev – pov­zro­čil III. sve­tov­no vojno in je­dr­sko apo­ka­lip­so? Če se bo pri­bli­žal rde­če­mu gumbu, bo z nami konec, so rekli.

A še vedno smo tu.

In zdaj se vpra­šaj­te: je lahko UI hujša in bolj nora od Trum­pa?

UI iz­gle­da kot dr. Stran­ge­lo­ve 2.0. Ame­ri­ški pred­se­dnik Mer­kin Mu­ffley je v Ku­brick­ovi sa­ti­ri Dr. Stran­ge­lo­ve (1964) pa­nič­no vzkli­knil: »Nočem, da me zgo­do­vi­na pomni kot naj­ve­čje­ga mno­žič­ne­ga mo­ril­ca po Adol­fu Hi­tler­ju!« UI naj bi za­sen­či­la oba, pred­se­dni­ka Mu­ffle­y­ja in Hi­tler­ja – in po­sta­la naj­ve­čja mno­žič­na mo­ril­ka vseh časov. Vsaj tako na­po­ve­du­je­jo in špe­ku­li­ra­jo apo­ka­lip­tič­ni sce­na­ri­ji.

A tu je treba od­loč­no reči: če res ver­ja­me­te, da bi UI lahko do­bi­la kode za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja, spro­ži­la je­dr­sko apo­ka­lip­so in uni­či­la svet, če torej res ver­ja­me­te, da lahko UI pov­zro­či naše ko­lek­tiv­no iz­u­mr­tje, potem uni­či­te in od­pra­vi­te ves je­dr­ski ar­ze­nal. Ni je­dr­ske­ga orož­ja, ni sku­šnjav UI.

Re­ši­tev je na dlani.

Kar me spo­mni na sci-fi roman Kolos, alias Co­los­sus, ki je izšel leta 1966 – štiri leta po sr­hlji­vi ku­ban­ski ra­ke­tni krizi, v času hla­dne vojne in stra­šne­ga stra­hu pred je­dr­sko apo­ka­lip­so ozi­ro­ma vza­je­mnim za­jam­če­nim uni­če­njem (MAD). Ame­ri­ča­ni iz­de­la­jo Kolos, hla­dni, ra­ci­o­nal­ni su­per­ra­ču­nal­nik, in mu pre­pu­sti­jo nad­zor nad svo­jim je­dr­skim orož­jem, toda Kolos kmalu ugo­to­vi, da ima nekaj ta­ke­ga tudi Sov­jet­ska zveza. Njen su­per­ra­ču­nal­nik s ko­da­mi za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja se ime­nu­je Varuh.

Jasno, Kolos in Varuh se hitro po­ve­že­ta, njuna ko­mu­ni­ka­ci­ja, njuna iz­me­nja­va po­dat­kov pa je pre­hi­tra za člo­ve­štvo. Ker ju sku­ša­jo na silo lo­či­ti, iz ma­šče­va­nja iz­stre­li­ta je­dr­ski ra­ke­ti (eno proti Sov­jet­ski zvezi, eno proti Ame­ri­ki) in ju na pro­šnje člo­ve­štva se­stre­li­ta šele, ko ju po­nov­no po­ve­že­jo.

Stva­ri­te­lja obeh su­per­ra­ču­nal­ni­kov ugo­to­vi­ta, da lahko su­per­ra­ču­nal­nik, to sr­hlji­vo ume­tno in­te­li­gen­co, usta­vi­jo le tako, da de­mon­ti­ra­jo in one­spo­so­bi­jo je­dr­ski ar­ze­nal. Tega se potem tudi zares lo­ti­jo. A pre­po­ča­si.

Ume­tna in­te­li­gen­ca med­tem pre­vza­me oblast nad člo­ve­štvom, zah­te­va iz­de­la­vo še ve­čje­ga, še moč­nej­še­ga su­per­ra­ču­nal­ni­ka, začne uni­če­va­ti svet, svo­je­mu stva­ri­te­lju pa sikne, da jo bodo lju­dje nekoč še spo­što­va­li in lju­bi­li.

Stva­ri­telj od­vr­ne: Ni­ko­li!

Ni­ko­li s kli­ca­jem.

Za­dnja be­se­da v ro­ma­nu je ka­ko­pak ni­ko­li z vpra­ša­jem.

»Ni­ko­li?«

In zdaj smo tu – pri tem ni­ko­li z vpra­ša­jem, saj se zdi, kot da se naše ži­vlje­nje ravna po fik­ci­ji.

Prvič, stva­ri­te­lji UI nas sva­ri­jo pred UI – pred svojo la­stno stva­ri­tvi­jo. Pra­vi­jo, da je stvor, celo ne­stvor. Go­vo­ri an­gle­ško – kot HAL. Ali Kolos.

Dru­gič, sli­ši­mo po­zi­ve, naj UI usta­vi­jo – naj jo de­mon­ti­ra­jo, one­spo­so­bi­jo.

In tre­tjič, ti­stim, ki pra­vi­jo, da je treba UI usta­vi­ti, ker lahko pre­vza­me nad­zor nad je­dr­skim orož­jem, mo­ra­mo – pač v slogu stva­ri­te­ljev Ko­lo­sa in Va­ru­ha – od­loč­no reči: če res in čisto res in zares is­kre­no ver­ja­me­te, da bi UI lahko pov­zro­či­la naše ko­lek­tiv­no iz­u­mr­tje, potem de­mon­ti­raj­te in one­spo­so­bi­te je­dr­ski ar­ze­nal. Če torej no­če­te, da UI dobi kode za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja, potem od­pi­ši­te in uni­či­te je­dr­sko orož­je. Če no­če­te, da po­spe­ši tek­mo­va­nje v je­dr­skem obo­ro­že­va­nju, če no­če­te, da sa­mo­stoj­no in sa­mo­dej­no od­lo­ča o tem, kdaj je naj­pri­mer­nej­ši tre­nu­tek za je­dr­ski napad, in če no­če­te, da v živo pre­iz­ku­si slo­vi­ti Re­a­gan-Gor­ba­čo­vov dic­tum, da v je­dr­ski vojni ni mo­go­če zma­ga­ti (v Bad­ha­mo­vih Voj­nih igrah se itak iz­ka­že, da v je­dr­ski igri lahko zma­gaš le, če je ne igraš), potem ga od­pi­ši­te in uni­či­te.

V Ko­lo­su, v fik­ci­ji, se stva­ri od­vr­ti­jo do konca. Ni pa treba, da naše ži­vlje­nje uboga fik­ci­jo – in da se ravna po njej. Ni treba, da se zlije s fik­ci­jo.

Nekaj ta­ke­ga velja tudi za onega dru­ge­ga po­ten­ci­al­ne­ga mo­ril­ca pla­ne­ta – za to­plo­gre­dne pline, ki pov­zro­ča­jo pod­neb­ne spre­mem­be ter ogro­ža­jo pla­net in ži­vlje­nje na njem, pravi An­dre­as Malm, šved­ski pod­neb­ni ak­ti­vist in pro­fe­sor na Uni­ver­zi v Lundu: če čisto res in zares is­kre­no ver­ja­me­te, da sta pla­net in člo­ve­štvo za­ra­di iz­pu­stov to­plo­gre­dnih pli­nov tik pred iz­u­mr­tjem, potem raz­stre­li­te naf­to­vo­de in pli­no­vo­de.

Ne moreš sva­ri­ti pred kon­cem sveta in obe­nem po­zi­va­ti k mi­ro­ljub­ni, ne­na­sil­ni po­li­ti­ki.

Ne moreš tr­ži­ti ume­tne in­te­li­gen­ce in obe­nem sva­ri­ti pred njo.

A na­tan­ko to je počel ame­ri­ški fizik J. Ro­bert Oppen­hei­mer: ustva­ril je atom­sko bombo in obe­nem sva­ril pred njo.

In oči­tno ži­vi­mo v Oppen­hei­mer­je­vi dobi 2.0: pred UI nas sva­ri­jo tisti, ki jo ge­ne­ri­ra­jo in iz­de­lu­je­jo – njeni stvar­ni­ki.

Tu se vsi­lju­je zelo po­uč­na pri­mer­ja­va: Oppen­hei­mer je na­mreč po­stal UI. Ali bolje re­če­no: leta 1945 je od­i­gral vlogo UI – prav tisto vlogo, za ka­te­ro se mi zdaj bo­ji­mo, da bi jo lahko od­i­gra­la UI. Oppen­hei­mer, »oče atom­ske bombe«, je v nekem smi­slu dobil kode za ak­ti­vi­ra­nje je­dr­ske­ga orož­ja – in v nekem smi­slu je od­lo­čal o tem, kdaj je naj­pri­mer­nej­ši tre­nu­tek za je­dr­ski napad in je­dr­sko apo­ka­lip­so.

Bil je ta, ki je – kot član šti­ri­član­ske­ga Znan­stve­ne­ga od­bo­ra po­seb­ne ko­mi­si­je (Sci­en­ti­fic Panel of the In­te­rim Com­mit­tee) – ame­ri­ške­mu pred­se­dni­ku Tru­ma­nu 16. ju­ni­ja 1945 sve­to­val in tako rekoč za­po­ve­dal, naj atom­sko bombo ven­dar­le takoj upo­ra­bi. Brez od­la­ša­nja. Nujna je »ta­koj­šnja« in »ne­po­sre­dna« vo­ja­ška upo­ra­ba atom­ske bombe, je za­pi­sal ta odbor, ki je – v duhu UI – tudi skal­ku­li­ral, da lahko le »ta­koj­šnja« in »ne­po­sre­dna« vo­ja­ška upo­ra­ba atom­ske bombe reši ži­vlje­nje šte­vil­nih ame­ri­ških vo­ja­kov, ki bi sicer padli na Ja­pon­skem, in iz­bolj­ša med­na­ro­dni po­lo­žaj, in da »teh­nič­na de­mon­stra­ci­ja« atom­ske bombe, s ka­te­ro bi Ja­pon­cem vna­prej po­ka­za­li, kaj jih čaka, če ne ka­pi­tu­li­ra­jo, ne pride v po­štev, ker ne bo kon­ča­la vojne.

Obe­nem je po­u­da­ril, da nima kakih »la­stnin­skih pra­vic« do atom­ske bombe, ima pa vpo­gled v to pro­ble­ma­ti­ko, kar je nje­go­vo pri­po­ro­či­lo za »ta­koj­šnjo« in »ne­po­sre­dno« vo­ja­ško upo­ra­bo atom­ske bombe le­gi­ti­mi­ra­lo. Živo si lahko pred­sta­vlja­mo UI, ki bi rekla: nisem sicer svoja la­stni­ca, imam pa vpo­gled v mi­li­jar­de spre­men­ljivk – in to le­gi­ti­mi­ra mojo od­lo­či­tev za ta­koj­šnjo in ne­po­sre­dno upo­ra­bo je­dr­skih konic.

In tako kot danes ob­sta­ja­jo znan­stve­ni­ki in ek­s­per­ti, ki sva­ri­jo pred apo­ka­lip­tič­no po­gub­no­stjo UI in po­zi­va­jo k usta­vi­tvi in za­mr­zni­tvi UI, so leta 1945 – pred vo­ja­ško upo­ra­bo atom­skih bomb – ob­sta­ja­li znan­stve­ni­ki in ek­s­per­ti, ki so sva­ri­li pred apo­ka­lip­tič­no po­gub­no­stjo atom­ske bombe in po­zi­va­li k usta­vi­tvi in za­mr­zni­tvi atom­ske bombe. Na čelu s pr­vo­pod­pi­sa­nim fi­zi­kom Leóm Szi­lár­dom so 17. ju­li­ja 1945, nekaj te­dnov pred upo­ra­bo atom­ske bombe, spi­sa­li celo pe­ti­ci­jo, ki so jo sku­ša­li spra­vi­ti do pred­se­dni­ka Tru­ma­na, a se je za­ta­kni­la v Los Ala­mo­su, pri Oppen­hei­mer­ju, ki je po­skr­bel, da jo je vzela megla.

Atom­ski bombi so na Hi­ro­ši­mo in Na­ga­sa­ki vrgli 6. in 9. av­gu­sta 1945, toda le osem dni ka­sne­je je Oppen­hei­mer že lo­bi­ral za je­dr­sko raz­o­ro­ži­tev – He­nry­ju Stin­so­nu, mi­ni­stru za vojno, je pisal, da Ame­ri­ki ne mo­re­jo za­go­to­vi­ti he­ge­mo­ni­je na po­dro­čju je­dr­ske­ga orož­ja in da obe­nem tudi ne mo­re­jo za­go­to­vi­ti, da bi jo ta­kšna he­ge­mo­ni­ja za­šči­ti­la pred stra­šnim uni­če­njem.

Mar to ne velja tudi za UI in znan­stve­ni­ke, ki sva­ri­jo, da je UI ul­ti­ma­tiv­no orož­je za mno­žič­no uni­če­va­nje, in obe­nem opo­zar­ja­jo, da nihče ne bo he­ge­mon na po­dro­čju UI, in če­tu­di bi bil, mu to ne bi za­go­ta­vlja­lo za­šči­te pred stra­šnim uni­če­njem?

Pov­sem mirno lahko re­če­mo, da je UI izo­morf­na Oppen­hei­mer­ju. In na­spro­tno: da je Oppen­hei­mer njena predfor­ma. Oppen­hei­mer nam po­ma­ga ra­zu­me­ti UI. Na­vse­za­dnje, Oppen­hei­mer je bil kot UI: epski, ka­riz­ma­ti­čen, pro­me­tej­ski, di­s­rup­ti­ven, bo­žan­ski, pri­vla­čen in za­pe­ljiv; fa­u­sto­vski in stran­ge­lo­vski; spek­ta­kel, genij, po­li­hi­stor, vse­ved; na ni­zo­zem­ski uni­ver­zi je pre­da­val v ni­zo­zem­šči­ni, Bha­ga­vad Gito je bral v san­skr­tu, med vo­žnjo z vla­kom čez Ame­ri­ko naj bi bil pre­bral vse tri dele Mar­xo­ve­ga Ka­pi­ta­la, pre­bral naj bi bil Le­ni­no­va zbra­na dela in tako dalje. Ja, na­či­tan in raz­gle­dan je bil kot UI.

Oppen­hei­mer dela našo dobo, dobo UI, ber­lji­vo in do­u­mlji­vo, po­ma­ga nam jo mi­sli­ti – v nekem smi­slu po delih, po košč­kih iz­re­ka re­sni­co o njej. In o naši za­dre­gi.

Tako kot se je Oppen­hei­mer za­ve­dal stra­šnih po­sle­dic tega, kar je počel, a je to kljub temu počel in »kon­čal to, kar so za­če­li«, se tudi so­dob­ni Oppen­hei­mer­ji, stva­ri­te­lji UI, za­ve­da­jo stra­šnih po­sle­dic tega, kar poč­ne­jo, a to kljub temu poč­ne­jo in ho­če­jo kon­ča­ti, kar so za­če­li. No­če­jo, da bi šlo nji­ho­vo delo v nič – tako kot Oppen­hei­mer ni hotel, da bi šlo nje­go­vo delo v nič.

Oppen­hei­mer je hotel, da atom­sko bombo upo­ra­bi­jo – če je hotel po­sta­ti »naj­po­memb­nej­ši člo­vek v zgo­do­vi­ni«, če je hotel ve­lja­ti za ge­ni­ja in Boga, če je hotel iz­re­či svoj naj­ljub­ši verz iz Bha­ga­vad Gite, »Po­stal sem Smrt, uni­če­va­lec sve­tov«, je moral po­ka­za­ti, da je ustva­ril nekaj, kar lahko uniči svet.

De­to­na­ci­ja atom­skih bomb je bila de­mon­stra­ci­ja in afir­ma­ci­ja nje­go­ve »ge­ni­al­no­sti«.

Tudi so­dob­ni Oppen­hei­mer­ji – bo­di­si oče­tje UI, njeni pro­fe­ti ali njeni taj­kun­ski la­stni­ki – iz­gle­da­jo tako, kot da ho­če­jo po­memb­nost in ge­ni­al­nost svo­je­ga ne­skonč­ne­ga ega po­u­da­ri­ti s sva­ri­li, da so ustva­ri­li nekaj, kar lahko dra­stič­no spre­me­ni tok zgo­do­vi­ne in celo uniči svet, da so torej po­sta­li Smrt, uni­če­val­ci sve­tov.

Tako kot se je Oppen­hei­mer bal, da bi atom­ska bomba lahko ustva­ri­la ve­ri­žno re­ak­ci­jo, ki bi raz­stre­li­la svet (in je­dr­ska obo­ro­že­val­na tekma je potem nje­gov strah le­gi­ti­mi­ra­la), se da­na­šnji Oppen­hei­mer­ji bo­ji­jo, da bi UI lahko ustva­ri­la ve­ri­žno re­ak­ci­jo, ki bi uni­či­la svet. Strah oče­tov UI je izo­mor­fen stra­hu očeta atom­ske bombe, ki je trdil, da je treba atom­sko bombo upo­ra­bi­ti, da bi dali svetu lek­ci­jo – da bi torej lju­dje vi­de­li in uvi­de­li, ka­kšna gro­zo­ta je to, in bi se ji ko­lek­tiv­no od­po­ve­da­li.

Oppen­hei­mer je pri­šel do is­te­ga skle­pa kot stva­ri­te­lji su­per­ra­ču­nal­ni­ka v Ko­lo­su – od­go­vor na ne­var­nost je­dr­ske apo­ka­lip­se in iz­u­mr­tja člo­ve­štva je eli­mi­na­ci­ja je­dr­ske­ga orož­ja.

In tako, kot je Oppen­hei­mer mi­slil, da je naj­ve­čji do­se­žek atom­ske bombe to, da bo za­ra­di svo­jih po­gub­nih učin­kov spro­ži­la gi­ba­nje za je­dr­sko raz­o­ro­ži­tev, tudi tisti, ki zah­te­va­jo usta­vi­tev in za­mr­zni­tev UI, oči­tno mi­sli­jo, da bo naj­ve­čji do­se­žek UI to, da bo za­ra­di svo­jih po­ten­ci­al­no po­gub­nih učin­kov spro­ži­la gi­ba­nje za ne­ka­kšno raz­o­ro­ži­tev UI.

A tako kot je Tru­man Oppen­hei­mer­ju od­go­vo­ril, da atom­ska bomba ni konec, ampak za­če­tek ek­s­pan­zi­je orož­ja, s ka­te­rim bo mo­go­če za­vze­ti svet, tudi šte­vil­ni izmed ti­stih, ki danes sta­vi­jo na UI, v njej vi­di­jo ali slu­ti­jo orož­je, s ka­te­rim bo mo­go­če vla­da­ti in ob­vla­do­va­ti svet ter ga morda tudi za­vze­ti.

Tako kot se je bilo ne­mo­go­če upre­ti atom­ski bombi, se bo ne­mo­go­če upre­ti UI. Nič ču­dne­ga, da to­var­ne UI – Ope­nAI, Mi­cro­soft, Goo­gle, Meta itd. – kar same zah­te­va­jo re­gu­la­ci­jo UI in oblju­blja­jo to­tal­no tran­spa­ren­tnost svo­jih »pro­duk­tov«, obe­nem pa, kot smo iz­ve­de­li, v ame­ri­škem kon­gre­su in Bru­slju skri­vaj lo­bi­ra­jo za čim blaž­jo re­gu­la­ci­jo. Re­ci­mo: evro­po­slan­ce pre­pri­ču­je­jo, naj zmeh­ča­jo var­no­stne stan­dar­de in Cha­tGPT ne uvr­sti­jo med UI »vi­so­ke­ga tve­ga­nja«, češ da bo to usta­vi­lo ino­va­ci­je in po kri­vi­ci stro­škov­no bre­me­ni­lo kor­po­ra­ci­je.

V UI je in­ve­sti­ra­ne­ga pre­več ka­pi­ta­la in oblju­bljen je pre­ve­lik donos, da bi jo lahko usta­vi­li in za­mr­zni­li. UI je morda naj­ve­čji posel vseh časov – pre­ve­lik, da bi ga lahko usta­vi­li in za­mr­zni­li. Bo­ga­stvo se če­da­lje bolj ob­sce­no kon­cen­tri­ra v rokah teh­no­lo­ških ti­ta­nov, zato tudi ni nič ču­dne­ga, da tako vneto pod­pi­ra­jo uni­ver­zal­ni te­melj­ni do­ho­dek – lju­dem ho­če­jo pre­ven­tiv­no za­go­to­vi­ti denar, s ka­te­rim bodo lahko ku­po­va­li nji­ho­ve pro­duk­te in sto­ri­tve. Obe­nem pa si ku­pu­je­jo raz­ko­šne bun­ker­je, v ka­te­rih naj bi pre­ži­ve­li konec sveta.

Tako kot je­dr­sko orož­je v Ko­lo­su bo tudi UI ne­mo­go­če re­gu­li­ra­ti in ji obe­nem pu­sti­ti, da iz­ži­vi svoj re­al­ka­pi­ta­li­stič­ni po­ten­ci­al – da gre torej do konca.

UI lahko usta­vi­jo in za­mr­zne­jo le, če usta­vi­jo in za­mr­zne­jo ka­pi­ta­li­zem. In vemo, da je to ne­mo­go­če: smo pač druž­ba, pra­vi­ta Fre­dric Ja­me­son in Sla­voj Žižek, ki si lažje pred­sta­vlja konec sveta kot konec ka­pi­ta­liz­ma.

Če­tu­di sprej­me­mo še ta­kšno re­gu­la­ci­jo, bodo vedno ob­sta­ja­le med­na­ro­dne vode in davč­ne oaze, kjer re­gu­la­ci­je ne bo.

Poleg tega: UI je adik­tiv­na. Adik­tiv­nej­ša od drog. Res posel po­slov.

Di­le­me in za­dre­ge pri UI so torej zelo po­dob­ne kot pri atom­ski bombi. Na­vse­za­dnje, v obeh pri­me­rih so znan­stve­ni­ki v la­bo­ra­to­ri­ju ustva­ri­li nekaj, kar bi lahko uni­či­lo svet. V obeh pri­me­rih so znan­stve­ni­ki po­ka­za­li, da imajo bo­žan­sko, božjo moč. In v obeh pri­me­rih znan­stve­ni­kom oči­ta­jo, da so dušo pro­da­li hu­di­ču, in bolj ko ne po­na­vlja­jo to, kar je za­pi­sa­la Ro­slynn Haynes v knji­gi Od Fa­u­sta do Stran­ge­lo­va: da na­mreč fi­zi­ki po Hi­ro­ši­mi in Na­ga­sa­ki­ju ne mo­re­jo več ve­lja­ti za ne­dol­žne.

Kot bi rekel nem­ški kla­sik Wal­ter Be­nja­min: »Vsaka doba sanja na­sle­dnjo.«

Res, zdi se, kot bi doba atom­ske bombe sa­nja­la dobo UI. Tako kot je atom­ska bomba spro­ži­la obo­ro­že­val­no tekmo, je obo­ro­že­val­no tekmo spro­ži­la tudi UI (»Ume­tna in­te­li­gen­ca je pri­ho­dnost, ne le za Ru­si­jo, tem­več za vse člo­ve­štvo. Kdor bo vla­dal tej sferi, bo vla­dal svetu,« je šo­lar­jem leta 2017 rekel Vla­di­mir Putin). In tako kot ima je­dr­ska ener­gi­ja dvoj­no rabo, ci­vil­no in vo­ja­ško, ima dvoj­no rabo, ci­vil­no in vo­ja­ško, tudi UI. Oppen­hei­mer je rekel, da je atom­ska bomba ne­var­nost in upa­nje, kar velja tudi za UI – je ne­var­nost in upa­nje. Sis­te­mi, ki fu­ra­jo av­to­mo­bi­le, fu­ra­jo tudi tanke.

In se­ve­da – tako kot se v času hla­dne vojne ni hotel nihče raz­o­ro­ži­ti, se tudi zdaj ne bo hotel nihče raz­o­ro­ži­ti. V času hla­dne vojne so Ame­ri­ča­ni rekli: če upo­ča­sni­mo ra­zvoj je­dr­ske­ga orož­ja, nas bo Sov­jet­ska zveza pre­hi­te­la. Zdaj pra­vi­jo: če upo­ča­sni­mo ra­zvoj UI, nas bo pre­hi­te­la Ki­taj­ska.

Je­dr­sko orož­je je bilo po II. sve­tov­ni vojni ves čas in pov­sod v dr­žav­nih rokah. Za­dnja de­se­tle­tja – po­se­bej po raz­pa­du Sov­jet­ske zveze in v času vojne proti te­ror­ju – pa so ste­bri Za­ho­da in med­na­ro­dne­ga li­be­ral­ne­ga reda sva­ri­li, da bi lahko je­dr­sko orož­je padlo v roke za­seb­nih, ne­dr­žav­nih igral­cev. Kar se ni zgo­di­lo. Zdaj pa se bo, kot kaže, zgo­di­lo tole: ne­nor­mal­no hitro raz­vi­ja­jo­ča se ume­tna su­pe­rin­te­li­gen­ca, ki je Mo­o­ro­ve­mu za­ko­nu le po­ma­ha­la in ki ima po­ten­ci­al atom­ske – da ne rečem hi­dro­gen­ske – bombe, bo pri­sta­la v rokah za­seb­nih, ne­dr­žav­nih igral­cev. Teh­no­lo­gi­ja, ki bo dra­stič­no spre­me­ni­la druž­bo, eko­no­mi­jo, po­li­ti­ko in de­mo­kra­ci­jo (in ki ima nad­zo­ro­val­ni domet ve­li­ke­ga brata, ge­no­ci­dno moč dis­kri­mi­ni­ra­nja in or­ja­ški po­ten­ci­al za zlo­ra­be), bo pri­sta­la v rokah ve­li­kih kor­po­ra­cij, kot so Goo­gle, Mi­cro­soft in Ope­nAI. Te kor­po­ra­ci­je, že po na­tu­ri skriv­no­stne in ne­tran­spa­ren­tne (svojo ra­čun­sko moč in svoje al­go­rit­me skri­va­jo), bodo s tem do­bi­le moč, ki so jo prej imele na­ci­o­nal­ne dr­ža­ve – ge­o­po­li­tič­ne ve­le­si­le.

Tako kot je ve­lja­lo tedaj, tudi zdaj velja to, kar je nekoč, v eseju O pojmu zgo­do­vi­ne, po­u­da­ril Wal­ter Be­nja­min: da »ni do­ku­men­ta kul­tu­re, ki ni tudi do­ku­ment bar­bar­stva«.

Rekli boste: že, toda UI je čisto nekaj dru­ge­ga od atom­ske bombe. Hujša je, ne­var­nej­ša, ne­pred­vi­dlji­vej­ša, kom­ple­ksnej­ša.

Se­ve­da. Ab­so­lu­tno. Toda: tudi atom­ska bomba je bila nekaj čisto dru­ge­ga od ro­bo­tov. Hočem reči: bila je hujša, ne­var­nej­ša, ne­pred­vi­dlji­vej­ša in kom­ple­ksnej­ša od ro­bo­tov, pred ka­te­ri­mi je Karel Čapek sva­ril v slo­vi­ti drami R. U. R. (alias Ros­su­mo­vi uni­ver­zal­ni ro­bo­ti), ki so jo prvič po­sta­vi­li leta 1921 in ki je lan­si­ra­la be­se­do robot. Ros­su­mo­vi uni­ver­zal­ni ro­bo­ti ni­ma­jo ču­stev, le odli­čen spo­min, zato na­re­di­jo, kar jim re­če­jo – pod­je­tjem olaj­ša­jo pro­i­zvo­dnjo, vse je ce­nej­še, lju­dje so raz­bre­me­nje­ni zo­pr­ne­ga dela. Juhej!

Toda ko jih čez nekaj let iz­po­pol­ni­jo, ko jim torej do­da­jo za­ple­te­ne mo­žga­ne in ču­stva, se upre­jo: naj­prej po­sta­ne­jo ne­ob­vla­dlji­vi, potem se pre­le­vi­jo v ubi­jal­ske stro­je, na koncu po­bi­je­jo vse ljudi, pov­zro­či­jo iz­u­mr­tje člo­ve­štva in pre­vza­me­jo oblast nad sve­tom.

Ro­bo­ti se ob­na­ša­jo na­tan­ko tako, kot naj bi se slej ko prej ob­na­ša­la UI. Ti ro­bo­ti so re­sni­ca UI, njena pra­ver­zi­ja.

He­le­na, pred­stav­ni­ca Hu­ma­ni­tar­ne lige, ki jih hoče osvo­bo­di­ti (in jim za­go­to­vi­ti po­šte­no pla­či­lo), vztra­ja, da imajo »dušo«, ob čemer bi danes mar­sik­do vzkli­knil: samo ne že­li­te si, da bi UI imela »dušo«! UI ne sme do­bi­ti »duše«! Prav »duša« je na­mreč tisti pre­se­žek, ki naj bi jo pre­le­vil v ge­no­ci­dni ubi­jal­ski stroj. Na­vse­za­dnje, ge­no­cid so vedno iz­va­ja­li lju­dje z »dušo« – lju­bi­te­lji nem­ške kla­sič­ne glas­be, este­ti in poeti.

Spo­mni­te se bom­ba­stič­nih na­po­ve­di, da bodo ro­bo­ti v pri­ho­dno­sti pre­vze­li svet in po­sta­li naši go­spo­dar­ji, da nas bodo torej v pri­ho­dno­sti ugo­no­bi­li in po­gu­bi­li. Bali smo se jih kot hu­di­ča. Tista pri­ho­dnost je že tu, celo že mimo, pa nas niso za­su­žnji­li in po­gu­bi­li. Glede na vse hi­ste­rič­ne, mrač­ne na­po­ve­di bi mo­ra­li že davno ži­ve­ti v su­ženj­stvu.

A po drugi stra­ni – zakaj bi nas ro­bo­ti po­gu­bi­li?

Kdo ve: kaj, če so ro­bo­ti nekje vmes ugo­to­vi­li, da se jim bolj iz­pla­ča mi­ro­ljub­no so­bi­va­nje s člo­ve­kom? In se zdaj tako tudi ob­na­ša­jo.

Tu in tam koga ubi­je­jo – re­ci­mo med av­to­no­mno vo­žnjo Te­sli­ne­ga Av­to­pi­lo­ta, pri ju­ri­šu ka­ke­ga »av­to­no­mne­ga« drona, ki začne ne­na­do­ma sam od­lo­ča­ti, ali pri delu. To­var­ni­ške­ga de­lav­ca, bo­di­si For­do­ve­ga, Ka­wa­sa­ki­je­ve­ga ali Vol­ks­wa­gno­ve­ga, pre­po­zna­jo kot gro­žnjo svoji mi­si­ji, zato ga eli­mi­ni­ra­jo – zgra­bi­jo, sti­sne­jo, zmeč­ka­jo in vr­že­jo v stroj. A na­če­lo­ma ne pri­ha­ja do mno­žič­nih vstaj ro­bo­tov. Niso ne­ob­vla­dlji­vi. Ne na­čr­tu­je­jo iz­u­mr­tja člo­ve­štva in pre­vze­ma sveta.

Tudi atom­ska bomba je oči­tno nekje vmes ugo­to­vi­la, da se ji bolj iz­pla­ča mi­ro­ljub­no so­bi­va­nje s člo­ve­kom. Še so jo pre­iz­ku­ša­li, na atolu Bi­ki­ni in v ne­vad­ski pu­šča­vi, toda niso je več upo­ra­blja­li na lju­deh. Atom­ska bomba je oči­tno ugo­to­vi­la, da je bolje, če člo­ve­štva ne uniči.

In res, tudi sami se na je­dr­sko orož­je ne od­zi­va­mo več tako hi­ste­rič­no, pa­nič­no in pa­ra­no­i­dno kot nekoč, v času hla­dne vojne. Spo­mni­te se le, ka­kšna pa­ra­no­ja je zgra­bi­la svet – še po­se­bej Ame­ri­ko – v času ku­ban­ske ra­ke­tne krize, ko se je zdelo, da je je­dr­ska apo­ka­lip­sa ne­iz­be­žna in da je pri­šel konec sveta.

Kaj, če bo tudi UI – ko bo opra­vi­la vse kal­ku­la­ci­je – ugo­to­vi­la, da se ji bolj iz­pla­ča mi­ro­ljub­no so­bi­va­nje s člo­ve­kom?

Kaj, če ji bomo sim­pa­tič­ni? Kaj, če nas bo vzlju­bi­la? Kaj, če ne bo mogla brez nas? Lahko, da nas bo – tako kot v Ma­tri­ci – upo­ra­bi­la kot ba­te­ri­je za pol­nje­nje stro­jev. Vsaj nekaj.

Wat­son – UI druž­be IBM – je pre­ma­gal in po­ni­žal pr­va­ka kviza Je­o­par­dy!, a ni pobil člo­ve­štva. Atom­skih bomb na Hi­ro­ši­mo in Na­ga­sa­ki ni vrgla UI.

Tudi mi­le­nij­ski hrošč nas 31. de­cem­bra 1999 ni po­slal nazaj v leto 1900, kot so pa­nič­no na­po­ve­do­va­li. Oči­tno je po­grun­tal, da se mu bolj iz­pla­ča mi­ro­ljub­no so­bi­va­nje s člo­ve­kom.

Ko smo tako varno pri­spe­li v 1. ja­nu­ar 2000, smo se za­če­li ne­mu­do­ma po­sme­ho­va­ti vsej tisti pa­ni­ki in pa­ra­no­ji. In vsem ti­stim stro­kov­nim, in­saj­der­skim na­po­ve­dim. Toda: kdo ve, morda je le za las manj­ka­lo, pa bi nas hrošč res pre­se­lil v leto 1900. Kdo ve, morda so to ek­s­per­ti v za­dnjem tre­nut­ku pre­pre­či­li. Tik pred zdaj­ci. Tako kot v bon­di­a­dah in mi­si­jah ne­mo­go­če, v ka­te­rih vi­di­mo uro, ki na pe­klen­skem stro­ju od­šte­va se­kun­de do apo­ka­lip­se.

Tudi z je­dr­sko apo­ka­lip­so, alias III. sve­tov­no vojno, ki naj bi pov­zro­či­la iz­u­mr­tje člo­ve­štva in uni­če­nje sveta, ni bilo nič, a kot smo na­kna­dno iz­ve­de­li, je ne­kaj­krat le za las manj­ka­lo, pa bi šel svet k vragu, ker so bo­di­si sov­jet­ski ali ame­ri­ški su­per­ra­ču­nal­ni­ki zmo­tno za­zna­li je­dr­ski napad, ki je bil le fik­ci­ja (ra­ču­nal­ni­ki ame­ri­ške­ga obramb­ne­ga sis­te­ma so re­ci­mo leta 1979 za­zna­li, da proti Ame­ri­ki leti 250 sov­jet­skih raket), in sko­raj spro­ži­li pravi, de­jan­ski je­dr­ski pro­ti­na­pad (ame­ri­ški pred­se­dnik Car­ter naj bi uda­rec vrnil v treh do sed­mih mi­nu­tah).

Kaj, če bo UI, ki se uči od nas, iz naših fik­cij, pri­vze­la men­tal­ni okvir naših fik­cij (ak­cij­skih fil­mov, bon­di­ad, misij ne­mo­go­če, Mar­ve­lo­vih su­per­pro­duk­cij), v ka­te­rih usoda sveta visi na nitki, a ga potem vedno v za­dnjem tre­nut­ku re­ši­jo. Člo­ve­štvo od­pe­lje­jo na rob iz­gi­no­tja in iz­u­mr­tja, da bi ga lahko v za­dnjem tre­nut­ku re­ši­li. Morda bo tudi UI svet pri­pe­lja­la na rob iz­gi­no­tja in iz­u­mr­tja, da bi ga lahko v za­dnjem tre­nut­ku re­ši­la pred iz­gi­no­tjem in iz­u­mr­tjem.

Tisti, ki sva­ri­jo pred UI, pra­vi­jo, da bo uni­či­la na mi­li­jo­ne de­lov­nih mest, raz­šir­ja­la to­ksič­ne dez­in­for­ma­ci­je, fa­bri­ka­ci­je, vse­mo­go­če laži, lažna fi­nanč­na po­ro­či­la, dee­p­fa­kes, kon­spi­ro­lo­gi­jo, mi­z­o­gi­ni­jo in ne­kon­sen­zu­al­no por­no­gra­fi­jo, imi­ti­ra­la in im­per­so­ni­ra­la ljudi, di­ja­kom in štu­den­tom pi­sa­la be­se­di­la, spod­ko­pa­va­la de­mo­kra­ci­jo in svo­bo­do, ma­ni­pu­li­ra­la z vo­liv­ci, kre­pi­la re­pre­siv­ne in nad­zo­ro­val­ne me­ha­niz­me, omo­go­ča­la ob­vla­do­va­nje po­pu­la­ci­je, po­gla­blja­la eko­nom­sko ne­e­na­kost, rasno in spol­no dis­kri­mi­ni­ra­la, ser­vi­si­ra­la te­ro­ri­ste, pov­zro­ča­la la­ko­to in vojne, ru­ši­la glo­bal­no rav­no­ves­je, po­spe­še­va­la ge­o­po­li­tič­no tek­mo­va­nje, si po­dre­ja­la po­li­ti­ko in dr­ža­vo, iz­de­lo­va­la bi­o­ke­mič­no orož­je, vna­ša­la kaos in ustvar­ja­la krize, pod­ži­ga­la na­si­lje, lju­dem gro­zi­la in jih celo na­go­var­ja­la in si­li­la v sa­mo­mo­re, kot je ne­ke­ga Bel­gij­ca, ki ga je potem tudi res sto­ril.

Ojoj, a res? Oh, kot da tega ni že zdaj v iz­o­bi­lju in kot da tega ne poč­ne­mo sami: so­ci­al­na omrež­ja kar pre­ki­pe­va­jo od gro­ženj, pod­ži­ga­nja na­si­lja in na­go­var­ja­nja k sa­mo­mo­ru, pa od šir­je­nja laži, dez­in­for­ma­cij, deep fakes in to­ksič­nih te­o­rij za­ro­te.

Da si bo UI po­dre­di­la po­li­ti­ko in dr­ža­vo – lepo pro­sim, po­če­la bo le to, kar zdaj zelo dobro poč­ne­jo kor­po­ra­ci­je. Mar za­ko­no­daj ne pi­še­jo nji­ho­vi lo­bi­sti?

Da bo spod­ko­pa­va­la de­mo­kra­ci­jo – lahko to počne bolje od nas? Kdo pa voli vse tiste av­to­kra­te, de­spo­te, fa­ši­ste? UI? De­mo­kra­ci­ja ume­tni su­pe­rin­te­li­gen­ci sploh ne bo mogla sle­di­ti, pra­vi­jo – kot da je lahko sle­di­la vsem ti­stim mi­stič­nim fi­nanč­nim pro­duk­tom, ki so svet po­ri­ni­li v ve­li­ko fi­nanč­no krizo. Bili so tako za­ple­te­ni in ne­ra­zu­mlji­vi, da bi jih bilo ja ne­mo­go­če ob­dav­či­ti. Tudi UI je tako ne­ra­zu­mlji­va, da jo bo težko ob­dav­či­ti. In zanjo obe­nem velja to, kar velja za banke: »pre­ve­li­ka, da bi smela pro­pa­sti«.

Da bo ma­ni­pu­li­ra­la z vo­liv­ci – oh, ja, kaj pa astro­tu­r­fing? Mar nismo že pravi kla­si­ki ustvar­ja­nja lažne jav­no­sti?

Da bo od­pra­vi­la na mi­li­jo­ne de­lov­nih mest in spro­ži­la ma­sov­no od­pu­šča­nje – oh, pod­je­tja to stal­no poč­ne­jo. Ma­sov­no. Ob­na­ša­jo se kot UI. A UI jim bo pri­šla prav – lahko bodo rekli, da je za od­pu­šča­nje kriva UI. Strah ljudi, da jih bodo za­me­nja­li pri­se­ljen­ci, je ven­dar­le hujši od stra­hu, da jih bo za­me­nja­la UI. UI ne moreš po­sla­ti v Haag. Ha! Vpra­ša­nje itak ni, ali bo UI od­pra­vi­la de­lov­na mesta – vpra­ša­nje je, kako bomo de­li­li in pre­raz­po­re­ja­li vse to silno bo­ga­stvo, ki ga bo ustvar­ja­la UI.

Da bo po­gla­blja­la eko­nom­sko ne­e­na­kost – kot da je to stvar teh­no­lo­gi­je, ne pa po­li­tič­ne eko­no­mi­je.

Da bo pov­zro­ča­la la­ko­to in vojne – kot da za to po­tre­bu­je­mo UI. In kot da jo po­tre­bu­je­mo za ustvar­ja­nje kaosa in kriz – to znamo tudi sami.

Da bo po­ru­ši­la glo­bal­no rav­no­ves­je – mar ni že na­tr­ga­no in po­ru­še­no? Mar ne vsta­ja Ki­taj­ska – glo­bal­ni Vzhod? Mar Zahod ne iz­gu­blja pri­ma­ta in pri­vi­le­gi­jev? Mar se BRICS ne širi?

Da nas bo nad­zo­ro­va­la in ogro­zi­la našo svo­bo­do – pa saj teh­no­lo­škim pod­je­tjem že leta sa­mo­i­ni­ci­a­tiv­no, pro­sto­volj­no in ev­fo­rič­no da­je­mo vse oseb­ne po­dat­ke!

Da bo imi­ti­ra­la in im­per­so­ni­ra­la ljudi – zakaj bi ljudi imi­ti­ra­li in im­per­so­ni­ra­li le mi?

Da bo uni­či­la pla­net – ne­haj­te, iz­pu­sti to­plo­gre­dnih pli­nov ozi­ro­ma pod­neb­ne spre­mem­be to poč­ne­jo bolje od ka­kr­šne­ko­li UI.

In tu je iro­ni­ja: vse, za kar se bo­ji­mo, da bo po­če­la UI, že danes velja za nekaj nor­mal­ne­ga. UI, itak pro­dukt naše ob­se­de­no­sti s po­dre­ja­njem, do­mi­na­ci­jo in hi­e­rar­hi­ja­mi, po­tem­ta­kem naše vere, da mora nekdo de­la­ti za nas in na­me­sto nas (ku­ha­ti, prati, či­sti­ti, se­sa­ti, od­pi­ra­ti vrata, va­ro­va­ti, pi­sa­ti, fa­bu­li­ra­ti, tr­pe­ti, ev­ta­na­zi­ra­ti, ubi­ja­ti ipd.), bo le pre­ti­ra­no po­če­la to, kar poč­ne­mo mi – naše ob­na­ša­nje bo po­ten­ci­ra­la, am­pli­fi­ci­ra­la, ka­ri­ki­ra­la. Njeno po­če­tje bo gro­te­skna imi­ta­ci­ja na­še­ga po­če­tja – dra­sti­čen ko­men­tar na­še­ga ve­de­nja.

Iz­pol­nje­va­la bo naše fan­ta­zi­je. Le do skraj­nih kon­se­kvenc bo pri­gna­la lo­gi­ko nor­mal­ne­ga de­lo­va­nja naše druž­be – pa­to­lo­gi­jo naše in­ter­ne­ti­zi­ra­ne lo­gi­ke, lo­gi­ko naše in­ter­ne­ti­zi­ra­ne pa­to­lo­gi­je.

Le malce bo po­hi­te­la ter po­u­da­ri­la in po­spe­ši­la stra­šne in gro­zne reči, ki že po­te­ka­jo – in ki jih že prak­ti­ci­ra­mo. Do­re­kla bo naše slabe stav­ke in do­kon­ča­la naše črne misli – na sar­ka­sti­čen način. V po­smeh vsem našim naj­ve­čjim »stva­ri­tvam« – orož­ju za mno­žič­no uni­če­va­nje, pan­de­mi­jam, pod­neb­nim spre­mem­bam, fi­nanč­nim kri­zam in mitu o ne­skonč­ni go­spo­dar­ski rasti.

Naj­huj­še se je že zgo­di­lo.

Ne­pred­vi­dlji­vi in ne­var­ni smo mi.

Re­al­ka­pi­ta­li­zem nas je ra­di­ka­li­zi­ral in ek­s­tre­mi­zi­ral.

Ne bi me pre­se­ne­ti­lo, če bi nas UI za­me­ša­la za ali­e­ne, ki ogro­ža­jo ži­vlje­nje na Ze­mlji.

Naj­huj­še se je že zgo­di­lo.

Bi svet re­ši­li pred UI, če bi eli­mi­ni­ra­li vse orož­je za mno­žič­no uni­če­va­nje? Ne nujno: UI, ki je kot ustvar­je­na za po­la­ri­za­ci­jo druž­be in hi­ste­ri­za­ci­jo že raz­kla­nih družb, lahko še vedno usta­no­vi stran­ko – in potem člo­ve­štvo po­la­ri­zi­ra, hi­ste­ri­zi­ra in raz­ko­lje do iz­u­mr­tja in iz­gi­no­tja.

Zato mo­ra­mo pa­zi­ti, da ne bi za­ra­di špe­ku­li­ra­nja, kaj naj bi skri­vaj na­čr­to­va­la UI in kaj naj bi nekoč sto­ri­la, spre­gle­da­li tega, kar de­jan­sko počne – da torej ne bi spre­gle­da­li nje­ne­ga bla­zne­ga ve­se­lja do po­la­ri­za­ci­je, hi­ste­ri­za­ci­je in fa­ši­za­ci­je druž­be.

Kar po­me­ni, da mo­ra­mo naj­prej po­skr­be­ti, da ne bo uni­či­la de­mo­kra­ci­je in fa­ši­zi­ra­la druž­be, pa se bomo potem ukvar­ja­li s kon­cem sveta. Če bo konec de­mo­kra­ci­je, bo itak konec sveta.

A tisti, ki na­po­ve­du­je­jo konec sveta, bi se mo­ra­li ven­dar­le vpra­ša­ti: kaj pa, če bo UI ra­zu­me­la vic?

Za nadaljevanje branja

Brezplačno preberi začetna poglavja. Za poln dostop se prijavi ali registriraj.

Registracija · Prijava · Nakup tiskane izdaje

X