FAŠIZEM

Ameriški firer

Donald Trump ni eksces, temveč produkt bogate ameriške fašistične tradicije

Donald Trump je napovedal zavzetje Grenlandije, Panamskega prekopa in Kanade. Verjetno ga je poklical Vladimir Putin in mu rekel: Ne têži mi, ker osvajam in si priključujem tuja ozemlja – daj še ti!

In Trump je šel v akcijo – v boj za lebensraum. Kot Mussolini in Hitler pred dobrim stoletjem. Mussolini, ki je osvojil Libijo, Albanijo, Etiopijo, Eritrejo, Somalijo in Reko, je verjetno poklical Hitlerja in mu rekel: Daj še ti!

Trump je wannabe fašist, pravi argentinski sociolog Federico Finchelstein v knjigi Wannabe fašisti. The Wannabe Fascists: A Guide to Understanding the Greatest Threat to Democracy, ‎Berkeley, 2024. Wannabe fašist – psevdofašist, namišljeni fašist, nadebudni fašist, fašistični aspirant – je nov tip politika, nov tip avtokrata, »ki hoče uničiti demokratične institucije, a mu to, vsaj doslej, še ni uspelo.«

Da bi se kratkoročno okoristil, ruši demokracijo, a se fašistični stvari ne preda scela in povsem. Ne upa si. Preveč je kaotičen. Premalo discipliniran. Prešibak. Preveč len. Vedno se ustavi. In ne gre do konca. Ustraši se, da mu bodo rekli fašist in da ga bodo povezali z vsemi nacifašističnimi zločini. Wannabe fašizem je »nepopolna oblika fašizma«.

Mussolini je že leta 1924 razlikoval med pravimi fašisti, ki imajo »voljo, strast in vero«, in napol fašisti, begavci, »ki vedno napenjajo ušesa, da bi začutili glas javnega mnenja«. Pravi fašist je odločen – ne okleva, ne omahuje, ne cinca. Nič ga ne zmede ali zbega. Kadar laže, res laže. Kadar je nasilen, je res nasilen. Kadar ideološko gori, res gori. Kadar polarizira, res polarizira – kar pomeni, da polarizacijo prelevi v pregon in teroriziranje političnih nasprotnikov, opozicije, disidentov, »notranjih« sovražnikov, »izdajalcev«, »družbenih parazitov« ipd. Kadar ljubi smrt, jo ima res za »svatbo svatb« (kot so jo imeli romunski fašisti). In kadar se gre državljansko vojno, jo res ljubi – ne odpre le vrat pekla, ampak realnost tako brutalno preoblikuje, da ustreza njegovim velikim lažem.

Wannabe fašisti – Trump, nekdanji brazilski predsednik Jair Bolsonaro, salvadorski predsednik Nayib Bukele, indijski premier Narendra Modi, madžarski premier Viktor Orbán, nekdanji filipinski predsednik Rodrigo Duterte, argentinski predsednik Javier Milei – fašizma ne omenjajo (za fašiste kvečjemu razglašajo svoje nasprotnike, liberalce, levičarje), ne premorejo ideološke gorečnosti in ekstremizma zgodovinskih fašistov, Hitlerja, Mussolinija in Francisca Franca ter njihovih globalnih epigonov (recimo brazilskega integralista Plínia Salgada, egiptovskega nacionalista Ahmeda Husseina, argentinskega antisemita Enriqueja P. Osésa ipd.), toda imitirajo fašistični slog, fašistično vedenje.

»Načelo delitve oblasti so zameglili,« piše Finchelstein, »niso ga pa izbrisali. Države in civilne družbe jim ni uspelo poenotiti. Pravnega sistema niso v celoti uničili. V nasilju in militarizaciji se ne morejo primerjati s klasičnim fašizmom. V sovraštvu še niso sprostili svojega genocidnega potenciala. Uporabljajo propagando in laži, a niso povsem razvili orwellovskega državnega stroja. Nekje na poti v totalitarno diktaturo so omahnili.«

K fašizmu stremijo. Po njem hlepijo. Fašizem je njihova vokacija, niso pa tako »kompetentni« kot zgodovinski fašisti, toda »skrajno desničarski populizem vračajo k njegovim fašističnim koreninam« – h glorifikaciji nasilja in rehabilitiranju zgodovine, militarizaciji politike in militarizaciji vsakdanjega življenja, propagandi in lažem, rasizmu in diskriminaciji, ksenofobiji in ultra nacionalizmu, normalizaciji apokaliptične jeze in preziru do liberalizma, patriotskemu kiču in teatru krutosti, discipliniranju medijev in pravne države, averziji do demokracije in diktaturi, infantilni »moralni« prenovi in politiki maščevanja, ritualnemu barbarstvu in kultu osebnosti, kultu karizmatičnega, mesijanskega, božanskega voditelja, ki najbolje ve, kaj hoče ljudstvo. Trump je tak. V vsem je itak najboljši. Tudi v sprevračanju populizma v fašizem – v fašizaciji populističnih tradicij. Pač wannabe fašist – in wannabe fašist je populist, ki stremi k fašizmu.

Po drugi svetovni vojni je bilo ravno nasprotno: fašizem je stremel k populizmu, pravi Finchelstein. Fašizem je bil namreč vojaško poražen, kompromitiran in razbit, ja, črtan, zato so povojni populisti, Juan Perón v Argentini, Getúlio Vargas v Braziliji, Rómulo Betancourt v Venezueli, Víctor Paz Estenssoro v Boliviji, ki so zrasli iz fašizma, sicer polarizirali družbo, podžigali politično nestrpnost, majali in lomili demokracijo, pluralizem, elite, medije in načelo samoomejevanja, toda ključne fašistične prvine – antisemitizem, rasizem, ksenofobijo, glorifikacijo nasilja, politiko sovraštva, militarizacijo politike, represijo in totalitarno propagando – so taktično opustili, obenem pa so tudi spoštovali volilni izid. V nasprotju s fašisti, ki volilnega izida niso priznavali – legitimne so se jim zdele le volitve, na katerih so zmagali. Kar velja tudi za wannabe fašiste – neugodnega volilnega izida, volilnega poraza, ne priznajo. Spomnite se le, kako je Trump, »največji vplivnež wannabe fašizma«, podžigal veliko laž, da so bile predsedniške volitve leta 2020 ukradene. A Trump ni edini, ki je oporekal legitimnosti izgubljenih volitev – to so počeli tudi Benjamin Netanjahu v Izraelu, Jair Bolsonaro v Braziliji in Keiko Fujimori v Peruju.

Povojni populisti, ki so nastopali kot tretja pot (kot alternativa hladno-vojni alternativi »komunizem ali liberalizem«) in ki so jih običajno odstranili z vojaškim pučem, so skušali fašizem spraviti na »demokratično pot«, v demokratični okvir (Juan Perón je po vojni v Argentino spustil ogromno nacistov in fašistov), zdaj pa se ta populizem ponovno sprevrača v fašizem. Eno ljudstvo, ena nacija, en vodja!

Trump, ki fašizem trži kot legitimno politično izbiro, kot demokracijo, ni nikoli postal predsedniški. Nikoli se ni obnašal predsedniško. Vedno se je obnašal fašistično. Nastopal je mesijansko, kot genij, odrešenik, odgovor na molitev, mučenik in svetnik večne nacije, kot najboljši interpret njenega »nezavednega«. Z ljudstvom je komuniciral neposredno in organsko, brez posrednikov (prek tvitov), podžigal je mizoginijo, homofobijo, nativizem, natalizem in ksenofobijo, militariziral je politiko, radikaliziral družbo, grozil z ječo in množično deportacijo, zastraševal, dehumaniziral in kriminaliziral priseljence (»smeti«, »lenobe«, »zajedavce«), spolne manjšine, kritike, znanstvenike in medije. Svaril je pred »zastrupljanjem krvi naše dežele«: »To je slabo in ljudje prinašajo bolezni ... Vemo, da prihajajo iz mentalnih institucij in umobolnic.«. Omamljal je paravojaške formacije, Proud Boys, klanovce, rasiste, neonaciste, »zelo fejst ljudi«, kot jih je imenoval po zloglasnem shodu v virginijskem Charlottesvillu, kjer med maršem niso vzklikali le »Židje nas ne bodo zamenjali!«, »Kri in zemlja« in »Življenja belcev so pomembna«, temveč tudi »Hail Trump«. Delal je vse, da bi rasizem – in homofobijo, mizoginijo, ksenofobijo, transfobijo ipd. – čim bolj normaliziral in populariziral, in demonstriral, da je führer prinzip boljši, učinkovitejši in legitimnejši od pisanega zakona. In ko je rekel, da so »ilegalni priseljenci bolje obravnavani kot vojni veterani«, je le emuliral Hitlerja, ki je rad poudarjal, da imajo Judje v Nemčiji več pravic od »pravih« Nemcev.

»Leta 2016 sem rekel: Jaz sem vaš glas. Zdaj dodajam: Jaz sem vaš bojevnik! Jaz sem vaša pravica! In za vse tiste, ki so bili prevarani in izdani, sem maščevanje,« je oznanil svojim privržencem, od katerih pričakuje in terja, da enako mislijo in enako sovražijo.

Za fašiste je bilo nasilje – s terorjem in genocidom vred – nekaj junaškega, svetega, transcendentalnega, mitološkega, moralnega in katarzičnega, nekaj, kar je bilo legitimnejše od zakonodaje, nekaj, kar nastopa kot »izvir nove avtoritarne družbe, v kateri se povežejo nacionalizem, rasizem in (centralizirani) kapitalizem«. »Z oseminštiridesetimi urami sistematičnega, bojevniškega nasilja smo dosegli to, česar z oseminštiridesetimi urami pridiganja in propagande ne bi nikoli dosegli,« je Mussolini leta 1932 zapisal v Doktrini fašizma, La dottrina del fascismo. Besedilo je bilo objavljeno v Italijanski enciklopediji (Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti, 1929–1937). in ni zaman rekel: »Večino svojega življenja sem bil apologet nasilja.« Trump tudi: pozdravlja rasistične paravojaške milice, napoveduje represijo in deportacijo vseh »ilegalnih« priseljencev, prepoveduje splav, v prvem mandatu je na južni meji odpiral koncentracijska taborišča in otroke sadistično ločeval od staršev. Ne pozabimo, kako pogubno je menedžiral pandemijo (ljudje so množično umirali), kakor tudi ne pozabimo, da je s svojimi serijskimi demoniziranji le kanaliziral Mussolinija, ki je rekel: »V vsaki družbi obstaja potreba po tem, da se del prebivalstva sovraži.« Za Trumpa je teror vsakdanja politika. Tudi za fašiste je bil. Teror, ozaljšan z ideologijo, je moralno upravičen.

Kot je rekel nemški filozof Walter Benjamin: »Logični rezultat fašizma je estetizacija političnega življenja.« Fašisti so nasilje prelevili v ideologijo, filozofijo, spektakel, performans – s paradami, marši, množičnimi shodi, uniformami. Trump to fašistično ikonografijo in kostumografijo nadomesti s svojo wannabe verzijo – z licenčnimi produkti, z rdečimi čepicami (MAGA), »sneakerji«, urami in parfumi, ki jih osebno trži.

To fašizirano nasilje pa – kot se lepo vidi tudi pri Trumpu, »poklicnem fašistu«, odrešeniku »tihe večine« – kliče agresivno, toksično, »pravo« moškost, patološki narcizem, mizoginijo, homofobijo in posiljevalske fantazije. »Lepotice me avtomatično pritegnejo – kar poljubljati jih začnem. To je kot magnet. Kar planem. Ne čakam. In ko si zvezda, ti to pustijo. Lahko storiš, kar hočeš. Zgrabiš jih lahko za pičko,« je leta 2005 oznanil Trump, Gl. Salon Kitty. 31. 5. 2024, s čimer je objel Mussolinija, ki je, kot pravi ameriška zgodovinarka Ruth Ben-Ghiat, na tisoče žensk vključil v »državni stroj za libidinalne zadovoljitve«. Ruth Ben-Ghiat: Strongmen: Mussolini to the Present, New York, 2021. Fašizem – to so »nebesa za moške, ki sovražijo ženske«, pravi Finchelstein. In Trump skuša ta nebesa narediti spet varna za moške – in za Goebbelsov dictum: »Prihajamo kot volkovi, ki planejo na čredo.«

Trump, nezmotljivi vodja večne nacije, je prostaški, vulgaren, primitiven. Kot je rekel Goebbels: »Naša propaganda je primitivna, ker ljudje primitivno razmišljajo. Govorimo jezik, ki ga ljudje razumejo.« Trump hoče očitno govoriti jezik, ki ga ljudje razumejo, zato niti ne preseneča, da je leta 2021 na Floridi rekel: »Če nekaj ponavljaš in ponavljaš, bodo ljudje začeli verjeti.« Zdelo se je, kot da se skuša spomniti citata iz Mein Kampfa. Trump je kot fašisti – ne more nehati lagati. Zlaže se celo tedaj, ko bi bilo lažje povedati resnico. Realnost hoče v slogu fašistov preoblikovati tako, da bi ustrezala njegovim lažem, zato je po volitvah 2020 od podguvernerja Georgie zahteval, naj mu »najde« še 11 tisoč volilnih glasov – da bi realnost ustrezala njegovi veliki laži, da je volitve dobil, ne pa izgubil.

Trumpov slogan se glasi: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Veliko – kot kdaj? Kot v zlati preteklosti? Kot v dobrih, starih časih, ko so bili črnci še vedno diskriminirani in getoizirani – in ko so živeli v ameriškem apartheidu? Kaj hoče povedati Trump, ko reče, »naredimo Ameriko spet veliko« – da so naredili napako, ko so uvedli demokratične spremembe in črncem dali državljanske pravice? Vsakič, ko Trump reče, »naredimo Ameriko spet veliko«, pomislimo na Juliusa Streicherja, nacističnega vojnega zločinca, ki je trdil, da je bila osvoboditev sužnjev napaka in zločin.

Zgražanje nad recesijo demokracije in avtokrati, ki vladajo Rusiji, Turčiji, Severni Koreji, Ruandi, Venezueli, Belorusiji, Uzbekistanu, Kazahstanu, Mjanmaru, Maleziji, Maliju, Etiopiji, Kongu, Iranu, Saudovi Arabiji, Kamerunu, Vietnamu, Zimbabveju, Kubi, Tajski in Kitajski, je nesmiselno. Trump, ki je posvojil in angažiral vse ključne elemente klasičnega fašizma – od glorifikacije nasilja, kulta osebnosti, demoniziranja, diaboliziranja in bestializiranja političnih nasprotnikov, sovražnosti do medijev, znanosti in intelektualcev, rasizma, evgenike, nacionalizma in polariziranja do politike sovraštva, militarizacije politike, obsedenosti z diktatorji, totalitarne propagande, konspirologije, podžiganja mentalitete poražene, izkoriščane sublimne nacije in nostalgije po mitski, izgubljeni, »čisti« preteklosti, redu, disciplini, hierarhiji, mučeništvu, moški regeneraciji in arhaični prihodnosti –, tako da ga je celo predsednik Joe Biden označil za »polfašista«, je namreč legitimiral te avtokrate in avtokracije. In recesijo demokracije.

Ja, nenehno, neprenehoma, stalno, permanentno se je obnašal fašistično, kot fašistični stroj, kar pa je logično – fašizem ni nikoli mišljen kot nekaj prehodnega. Nikoli ga ni konec. To je neskončna reakcija. Neskončno izredno stanje. Nekaj junaškega. Čudež. Tisočletni rajh! Zgolj prehodno obdobje je v očeh fašistov demokracija. Prava stvar je diktatura, diktatura ljudske volje, ljudska diktatura, utelešena v velikem, božanskem vodji, ki vedno – v vsakem trenutku in vsaki situaciji – točno ve, kaj hoče ljudstvo (resnični ljudje!), zato so volitve in drugi demokratični procesi povsem nepotrebni. Diktator je boljši prevodnik ljudske volje od demokracije, boljši graditelj nacionalne morale od demokracije in boljši predstavnik ljudstva od demokracije. Kot je rekel Hitler, bitje pogleda in glasu: »Prihajam iz ljudstva, v ljudstvu sem ostal, v ljudstvo se povrnem.«

Demokracija je v fašističnih očeh zastarela, minljiva in končna – diktatura pa je neminljiva in permanentna. Nikoli se ne konča. Nikoli ni dolgčas. Diktatura ni politika, ampak je nadpolitična, postpolitična, antipolitična; diktatura je razrešitev politike, izvir nove nacije. Zato se ljudje prostovoljno odpovejo svobodi.

Ko je Trump, ljubitelj diktatorjev, ne le Putina in Kim Džong Una, temveč tudi Hitlerja (»Zakaj ne morete biti kot nemški generali,« je zabrusil generalu Johnu Kellyju, vodji svojega kabineta, nekoč pa je vzdihnil, da bi »potreboval generale, kakršne je imel Hitler«.), 6. januarja 2021 podžigal puč, zasedbo Kapitola, s katero so skušali njegovi privrženci preprečiti certifikacijo volilnega izida, tako da bi predsednik – kljub volilnemu porazu – (p)ostal on sam, Trump, je svoje diktatorske ambicije pokazal na odprti sceni. S pučem je hotel postati prvi ameriški diktator. »Če bi puč uspel, bi Trump postal diktator,« pravi Finchelstein.

Je torej Trump, ki je pučiste razglašal za borce za svobodo, politične zapornike in talce, fašist? No, ne ravno. Trump je bil namreč neodločen – omahoval je, kolebal, cincal. Na koncu se je umaknil. Ni šel do konca. Ni mogel – podpredsednik Mike Pence, prvaki republikanske stranke in vojska mu niso sledili. Ni postal diktator. Ker je omahoval, pomeni, da ni pravi fašist, temveč wannabe fašist.

Tudi sloviti ameriški zgodovinar Robert O. Paxton, ekspert za fašizem, avtor prestižne, monumentalne, referenčne Anatomije fašizma,5 je dolgo trdil, da Trump ni prava stvar – da torej ni pravi fašist. Tako so menili tudi Jan-Werner Müller, Victoria de Grazia, Adam Tooze, Roger Griffin, Matthew Feldman, Stanley Payne, Ruth Ben-Ghiat, Daniel Bessner, Ben Burgis in Tom Nichols: ni velike vojne, kot je bila prva svetovna vojna, ni velike komunistične nevarnosti, levica ni v kaki silni revolucionarni fazi, življenje ni tako nevarno kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, družba ni tako militarizirana, ni takšne želje po maščevanju (za vojno ponižanje), ni tako reguliranega, tako regimentiranega in tako poslušnega, vodljivega, ubogljivega ljudstva (kot je rekel Hans Frank, guverner Poljske: »Kategorični imperativ tretjega rajha: Ravnaj tako, da bi Hitler tvoje dejanje, če bi zanj vedel, odobraval!«). Paxton je – kot številni drugi zgodovinarji, sociologi in fašistologi – prepoznal veliko analogij med Trumpom in klasičnim fašizmom: bombastične shode, teatraličnost, grožnje s fizičnim nasiljem, skvadristično-rjavosrajčne Ponosne fante (Proud Boys), Trumpovo aroganco, slogan »America first«, podžiganje razočaranja nad tradicionalnimi voditelji in institucijami, agresivno komuniciranje prek Twitterja, zastraševanje, polariziranje nacije, obtoževanje tujcev in manjšin za ameriški zaton, nepriznavanje volilnega izida in tako dalje. Analogije te potopijo v preteklost, ki ti lahko pomaga dešifrirati kaos sedanjosti (resda lahko tudi normalizirajo zgodovino ter nas le zmedejo in navdajo z zmotnim vtisom, da smo našli »rešitev«), toda Paxtonu se vse to zdi preveč površinsko.

Živimo pač v dobi, ko nas vsi svarijo, da se vrača fašizem. Da torej živimo v dobi refašizacije družbe. O mnogih lahko mirno rečemo, da so fašisti, da se obnašajo fašistično, da govorijo fašistično ali kriptofašistično ali fašistoidno ali postfašistično, toda ko to storimo, hitro privrejo tisti, ki začnejo razlagati, da kar vse pa tudi ni fašizem, da gre za inflacijo izraza fašizem in da je bil fašizem enkraten zgodovinski pojav in da je vezan na točno določeno obdobje, točno določene nacije in točno določene voditelje, firerje in duceje.

Toda ti, ki govorijo o inflaciji izrazov »fašizem« in »fašist«, tu hitro naletijo na problem: kdo pravi, da sta Hitler in Mussolini – nacistična Nemčija in fašistična Italija – izčrpala fašizem? Mar res kdo misli, da nista ničesar pustila za druge – za tiste, ki so prišli za njima? Ali lahko tako konzumno in tako priročno in tako učinkovito in tako viralno ideologijo, kot je fašizem, posrka in porabi le ena oseba ali pa le ena doba? Nehajte – fašizem, ki deli, je bil tudi ustvarjen za to, da se ga deli.

Fašizem ni kar padel z neba. Ni bil le zamrznjeni trenutek v zgodovini. Ni bil vezan le na točno določeno obdobje. Ni se kar izpel. In niso ga porazili le enkrat. Tako kot obstaja fašizem po fašizmu, je obstajal tudi fašizem pred fašizmom. »Fašizem se ne bo vrnil v isti obliki, toda v neki obliki se utegne vendarle vrniti,« pravi britanski zgodovinar John Foot, ki je v knjigi Kri in oblast Blood and Power: The Rise and Fall of Italian Fascism, London, 2022. popisal vzpon in padec italijanskega fašizma.

Fašizem – po Umbertu Ecu »sinekdoha, beseda, ki se lahko uporablja za različna totalitarna gibanja« – ni nikoli le ponovitev nekega originalnega, razstavnega fašizma. »Fašistično igro se lahko igra v številnih oblikah, a se ime igre ne spremeni.« Fašizem, ki nima vseh značilnosti ali vseh potez fašizma, je opozarjal Eco, še vedno ostane fašizem – še vedno je prepoznaven. Umberto Eco: »Ur-Fascism. Freedom and liberation are an unending task«, The New York Review, 22. junij 1995. »Ni fašističnega manifesta,« je zapisal Paxton leta 1998. »The Five Stages of Fascism«, The Journal of Modern History, Chicago, marec 1998.

Evropejci fašizma niso izumili v Italiji in Nemčiji, ampak so ga izumljali v svojih kolonijah, kjer so fašistični mentaliteti – svoji kapitalistični politiki bestialnosti, eksploatacije, ekspropriacije, dominacije in eksterminacije – puščali prosto pot. Tam je bilo vse dovoljeno. Z Afričani, »tujo«, »nižjo«, »nečloveško« raso, so lahko počeli, kar so hoteli. Nobenih omejitev. Točno – fašizem je bil dobesedno vgrajen v kolonializem. Kolonije so bile »laboratoriji fašizma«. Rasizem je bil fašizem. Fašizem je bil rasizem. Italijanski fašisti so v svojem manifestu 10 točk fašističnega rasizma (1942) zapisali, da človeške rase obstajajo, da so rase velike in majhne, da so čisto biološke, da je italijansko prebivalstvo arijsko, da obstaja »čista italijanska rasa«, da je čas, da se Italijani razglasijo za rasiste, da Judje ne sodijo v italijansko raso in da čiste italijanske rase ne more spremeniti nobeno mešanje. Fašizma ni mogoče razumeti brez zgodovine rasizma, pravi Finchelstein.

Fašizem ni nič zunajzemeljskega ali singularnega. Vedno je potoval. Mar ni bila Južna Afrika tipična fašistična država?

Toda Trump, ki sicer priznava le zmagovalce, je bil za Paxtona sprva le wannabe. Le aspirant. Le aspirativni fašist. Namesto da bi sistematično rušil demokracijo, je igral golf in se s predsedniško funkcijo okoriščal. Fašizem je lahko videti povsem vsakdanji. In banalen. Kot kapitalizem. Ker pa Amerika za nameček ni bila v takšni krizi kot Nemčija in Italija v dvajsetih in tridesetih letih (ni bilo takšne brezposelnosti, institucije niso bile tako blokirane, komunisti niso bili tako močni), se je Paxtonu oznaka fašizem zdela preveč čustvena in preveč toksična. Oznako fašizem in fašist se tudi uporablja preveč brezskrbno, zato nima več nobene moči, je poudarjal. Reductio ad Hitlerum je slepa ulica. Primernejše so se mu zdele manj čustvene oznake. Recimo: oligarhija. Ali: plutokracija. Okej, Trumpa bi lahko označili tudi za bonapartista, kot ga označujejo nekateri zgodovinarji, lahko pa bi mu tudi rekli »iliberalni demokrat«, a vemo, da si je Orbán, ki sanjari o »veliki Madžarski« (s slovenskimi ozemlji), to oznako zase izmislil prav zato, da mu ne bi rekli fašist. Zelo dobro pa vemo, kaj bi rekel sloviti urugvajski novinar Eduardo Galeano: »Če to ni fašizem, pa je fašizmu vsaj zelo podobno.«

In potem je prišel 6. januar 2021 in Paxton je na televiziji gledal, kako Trump svoje privržence podžiga in poziva k napadu na Kapitol in kako ti njegovi privrženci, s Ponosnimi fanti vred, prebijajo varnostne bariere in policijske kordone in vdirajo v Kapitol, tempelj ameriške demokracije. Sedel je kot vkopan. Ni si mogel predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. »To umika moje pomisleke glede oznake fašist,« je pet dni kasneje zapisal v Newsweeku. »I've Hesitated to Call Donald Trump a Fascist. Until Now«, Newsweek, 11. januar 2021. Trumpov obrat k nasilju je bil preveč ekspliciten in neposreden. »Njegovo vzpodbujanje državljanskega nasilja, ki naj bi preobrnilo volilni izid, je prečkalo rdečo črto. Oznaka fašist se zdi zdaj ne le sprejemljiva, temveč tudi nujna.« Trump ni le wannabe fašist, le semifašist, le parafašist, le izvajalec fašističnega performansa, le uporabnik fašističnih taktik, ampak prava stvar – pravi fašist. Le da njegovi rjavočrnosrajčniki ne korakajo po ulicah, temveč na socialnih omrežjih. Zanj velja to, kar je Umberto Eco rekel za Mussolinija – njegov fašizem ne premore kake posebne filozofije ali koherentne, izgotovljene ideologije, temveč le retoriko. Ne računa na argumente, temveč na vero. In silo, je treba dodati.

Ameriški zgodovinar Timothy Snyder, specialist za fašizem in stalinizem, je že leta 2017 v bestsellerju O tiraniji On Tyranny: Twenty Lessons from the Twentieth Century, New York, 2017. Slovenski prevod: O tiraniji. Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja, Ljubljana: Totaliteta, 2017, prev. Luka Novak. napovedal, da bo Trump skušal minirati demokracijo, da bo torej skušal »z insceniranjem požiga Reichstaga zrušiti demokracijo«. Prav res – napad na Kapitol je bil njegov požig Reichstaga.

Ko za Trumpa rečejo, da je fašist, ga skušajo abnormalizirati, kar pa ustvarja vtis, da je eksces ali aberacija, nekaj neverjetnega in nepredstavljivega. V smislu: kako to, da se je Ameriki zgodil fašist? Kako je to mogoče? Toda v tem ni nič neverjetnega ali nepredstavljivega: Trump je namreč le produkt zelo bogate ameriške fašistične tradicije.

Ko smo gledali, kako Trump maha z Biblijo in kako se zavija v ameriško zastavo, smo se spomnili slovitega izreka: »Ko bo fašizem prišel v Ameriko, bo zavit v ameriško zastavo, v roki pa bo imel križ.« Ta izrek, ki ga zmotno pripisujejo pisatelju Sinclairju Lewisu, je »zagrešil« James Waterman Wise, Jr., pisec prvih ameriških knjig o fašizmu (kasneje trgovec z umetninami), a tudi on tega ni zapisal v točno takšni obliki, temveč: »Ameriški fašizem bo lahko prišel zavit v ameriško zastavo ali Hearstov časopis.« In: »Ameriški fašizem bo prišel zavit v ameriško zastavo in najavljen kot prošnja za svobodo in ohranitev ustave.« Pozabite na kljukasti križ in podobne insignije in pozabite na črnosrajčna ali rjavosrajčna gibanja, je rekel Wise, ki ni skrival, da bo imel ameriški fašizem lokalno barvo. »American Fascism: It Has Happened Here«, The New York Review, 22. junij 2020. Ali kot je rekel Mussolini: »Fašizma ne moreš uvoziti.«

Ta Wisova replika – definicija ameriškega fašizma (»zavit v ameriško zastavo«) – se je spreminjala, dokler se ni ustalila in prilagodila notranjemu mraku ameriške samopodobe, kajti Wise ni skrival: »Amerika bogatih in mogočnih je Amerika, ki potrebuje fašizem.« Ko se je Trump zavil v ameriško zastavo in pomahal z Biblijo, je bilo jasno, da hoče poosebiti repliko: »Ko bo fašizem prišel v Ameriko, bo zavit v ameriško zastavo, v roki pa bo imel križ.«

Ameriški črnski časopisi so sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Wise objavljal svoje knjige o fašizmu, svarili, da se »Hitler uči pri Ameriki«, kot pravi kulturna zgodovinarka Sarah Churchwell v zborniku Se je zgodilo tu? Did It Happen Here?: Perspectives on Fascism and America, ur. Daniel Steinmetz-Jenkins, New York, 2024. Nacisti so ideje za »rasne norosti« in zatiranje manjšin pobirali pri Američanih – Hitlerjevi antisemitski zakoni so bili, pravi James Q. Whitman v Hitlerjevem ameriškem modelu, Hitler's American Model: The United States and the Making of Nazi Race Law, Princeton, 2017. zmodelirani po ameriških rasnih zakonih, Hitlerjev koncept lebensrauma pa je bil, pravi Priya Satia v zborniku Se je zgodilo tu?, zmodeliran po belskem genocidu nad ameriškimi staroselci. Hitler je leta 1931 za Detroit News rekel, da ga navdihuje avtomobilski magnat Henry Ford, sicer fanatičen antisemit – njegovo fotografijo je imel na steni.

Nacistični generalni konzul, baziran v Kaliforniji, je hotel celo kupiti Kukluksklan, a ne brez razloga – prav Kukluksklan velja za prvo fašistično gibanje na svetu. Argentinski politik Alfredo Palacios je že leta 1923 – leto po Mussolinijevem prevzemu oblasti – opozoril, da je Klan ameriška verzija fašizma. Klan, ki je pozival, naj preprečijo zastrupljanje belske krvi, je bil »izjemen predogled načina, kako bodo med obema vojnama v Evropi delovala fašistična gibanja,« pravi Paxton. Nacistični konzul je menda skušal s pomočjo Klana izvesti puč, a je ponudil prenizko ceno, tako da s kupčijo ni bilo nič. Ni dojel, kako zelo intimno sta povezana fašizem in kapitalizem.

Ko se je Mussolini leta 1935 brutalno spravil nad Etiopijo, je Joel Augustus Rogers, ameriški novinar jamajškega rodu, sarkastično opozoril: »Ameriški fašizem že ima črnce.« Definitivno. »Nataknite Franciscu Francu kapuco, pa bo postal član Kukluksklana, kleagle (častnik, op.u.),« je pred drugo svetovno vojno zapisal ameriški poet Langston Hughes, obenem pa dodal: »Črncem v Ameriki res ni treba razlagati, kaj je to fašizem. Vemo. Fašistične teorije o nordijski superiornosti in ekonomskem zatiranju so že dolgo naša realnost.« Črnci so torej rasizem izkušali kot fašizem – kot lokalno obliko fašizma, kot rasni fašizem, kot ameriški fašizem, kot vsakdanji fašizem. In tudi ameriški mediji so že pred stotimi leti poudarjali, da so klanovci »ameriški fašisti«. Njihov krščanski nacionalizem je bil neločljiv od njihovega antisemitizma – njihovi linči črncev so anticipirali nacistične »kristalne noči«. Številne ameriške fašistične skupine, ki so se pojavile med obema vojnama, so se imenovale po barvah srajc, ki so jih nosile: Red črnih srajc, Sive srajce, Srebrne srajce, Kaki srajce, Bele srajce. George W. Christians, firer Beli srajc, ni imel le Hitlerjevih brčic, ampak tudi Hitlerjevo pričesko.

Organizacija Bund, ki se je najprej imenovala Prijatelji Hitlerjevega gibanja, je leta 1939 v newyorškem Madison Square Gardnu priredila velik fašistični shod, imenovan »Množična demonstracija resničnega amerikanizma«. Zbralo se je 20 tisoč ameriških pronacistov, zavitih v ameriške zastave in nacistične simbole – in vsi so evforično salutirali z iztegnjeno desnico, obenem pa svastiko razglašali za »stoodstotno ameriško«. Oče Charles Coughlin, katoliški duhovnik, je v svojem fašističnem, antisemitskem radijskem šovu, ki ga je tedensko poslušalo 90 milijonov Američanov, oznanjal, da je fašizem le obrambni mehanizem pred komunizmom in da so si Judje – ki da so pobili več kot 20 milijonov kristjanov in jim pokradli milijarde – zaslužili »kristalno noč«.

In ne pozabite: leta 1945 so porazili nemški rasizem, toda ameriški je preživel. Ameriški vojaki – med njimi številni temnopolti – so se po vojni vrnili v rasistično Ameriko, v deželo vsakdanjega rasizma, kjer so še vedno veljali rasni zakoni, alias Jim Crow. Nemški rasizem so porazili in strli, ameriškega ne. Le zakaj bi to spreminjali – to je del ameriške fašistične tradicije. In ko pomislimo na to tradicijo, morda niti ni naključje, da je Amerika dežela obsedenosti z orožjem, množični (šolskimi) pokoli, vojaškimi osvajanji in intervencijami (Vietnam, Irak, Afganistan ipd.), vojnami (proti komunizmu, kriminalu, drogam, terorju), državo nacionalne varnosti, množični zapiranji, uličnim nasiljem, rasnimi hierarhijami, rasno dominacijo in sistemskim rasizmom, policijskimi likvidacijami črncev in mučenjem jetnikov, kakor morda tudi ni naključje, da sta tam le dve stranki (ena več kot v diktaturi), ki pa sta si vse preveč podobni (alternative ni), in da je tam toliko neonacističnih, supremacističnih in rasističnih organizacij, grupacij in milic.

Zakaj Zahod ni opazil tega ameriškega fašizma? Je bil pod radarjem? Ne, pravi italijanski filozof in socialni teoretik Alberto Toscano v knjigi Pozni fašizem: Late Fascism: Race, Capitalism and the Politics of Crisis, London/New York, 2023. »Ameriški rasni fašizem je bil neopažen, ker je deloval na drugi strani barvne črte.« Ker je deloval na drugi strani barvne črte, ni nihče opazil, da črnci živijo v fašističnem režimu. Zahodnjaki so fašizem opazili šele, ko se je ta spravil nad belce, nad »čistokrvne« Evropejce, ko je torej začel delovati tostran barvne črte. To, da je fašizem v Ameriki po drugi svetovni vojni preživel, pa je bilo več kot alarmantno: fašizem, ki naj bi bil nezdružljiv z liberalno demokracijo, je v resnici njen »neopaženi« kopilot.

Ameriški nobelovec Sinclair Lewis, avtor številnih prestižnih in ekraniziranih romanov, je v distopičnem romanu To se pri nas ne more zgoditi It Can't Happen Here, New York, 1935. Prev. Jože Stabej, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978. Ameriko naslikal kot deželo, ki najbolj slavi besede Dom, Disciplina, Močna volja, Značajnost, Božanski narod, Rasa, Narodna enotnost in Vodja. Ženske morajo imeti šest otrok, študentje se sami javljajo v vojsko, vsako norost, uperjeno proti svobodi, pa predstavijo kot prisrčno demokratsko iznajdbo. Edina politika je hujskanje. »Se spominjate, kako so se vozili celi vlaki ljudi uživat ob linčanju?« Le kdo se ne?

In v tej Ameriki so vsi fascinirani nad senatorjem Buzzom Windripom, »prerijskim Demostenom«, ki ni le populist, spretnejši od Hueyja Longa, temveč tudi »poklicen navadni človek«, toda ko pridejo domov, se ne morejo spomniti ničesar, kar je rekel. »V njem so bili vsi predsodki in želje vsakega ameriškega navadnega človeka.«

»Nesmisel! Nesmisel! To se pri nas, v Ameriki, ne more zgoditi, ni mogoče! Saj smo dežela svobodnjakov,« pravijo nekateri, ko beseda nanese na potencialnega diktatorja, ki bi lahko zavladal Ameriki, toda drugi opozarjajo: »Na vsem svetu ni dežele, ki bi lahko postala bolj histerična – da, bolj klečeplazna! – kot Amerika.« Nekdo doda: »Se spominjate Kukluksklana? Se spominjate naše vojne histerije, ko smo kislemu zelju pravili ›zelje svobode‹ in je nekdo celo predlagal, da bi nemškim ovčarjem pravili ›svobodni ovčarji‹? No, kje v vsej zgodovini je kdaj bilo kako ljudstvo tako zrelo za diktaturo kot naše!«

Jasno, demagoški, klovnovski, nefiltrirani, nerazredčeni Windrip, produkt »začasno poblaznelih čustev« in »morilskega razpoloženja množic«, »poskočen in razburljiv človek«, »prostaški, skoraj nepismen, javen lažnivec«, »navaden človek, dvajsetkrat povečan zaradi svojega govorništva«, »genialen igralec«, prepričan, da so Američani »največja Rasa na površju te stare Zemlje«, potem res s pomočjo svojih paravojaških formacij – »mož minute« – izvede puč: uvede diktaturo in pozdrav z iztegnjeno roko, razglasi izredno stanje, ukine kongres, razveljavi ustavo in vrhovno sodišče, prepove stavke in vse stranke, zapre novinarje, intelektualce in univerze, stisne disidente in Jude, črncem prepove voliti, ženske prelevi v porodnice, sežge sporne knjige, lansira nagla sodišča, pobije kriminalce, brutalno obračuna z uporniki, pacifisti, ateisti in levičarji ter odpre koncentracijska taborišča. Napočil je čas čiščenja demokracije – za »izsuševanje močvirja,« bi rekel Mussolini, Windripov in Trumpov zgled.

In tako se začne ameriška primavera di bellezza.

Ko ga po dveh letih strmoglavijo, se Amerika sicer vrne v svobodo, toda Američani se pod diktatorjem naučijo le to, »da je neprijetno, če te prevečkrat aretirajo«. Vmes pa slišimo tudi parafrazo fraze, ki je bila sredi tridesetih let kar pogosta: »Če bo kdaj tukaj fašistična diktatura, sta ameriški značaj in pionirska neodvisnost tako izrazita, da se bo popolnoma ločila od česarkoli v Evropi.«

Tudi Dorothy Thompson, slovita novinarka in antifašistka, soproga Sinclairja Lewisa, je leta 1937 v časniku New York Herald Tribune poudarila, da ameriški diktator ne bo videti kot tuji diktatorji, kot evropski »originali«, ampak da bo »eden izmed fantov in da se bo zavzemal za ameriške tradicionalne reči«. Metodistični duhovnik in pridigar Halford E. Luccock je leto kasneje v cerkvi Riverside v New Yorku famozno izjavil, da se ameriški fašizem »sploh ne bo imenoval fašizem, temveč seveda amerikanizem«.

Trump, mandžurski kandidat kapitala, ki hoče preprečiti nastop kake radikalnejše opozicije neoliberalizmu, si namesto priseljencev iz »usranih lukenj« tretjega sveta blazno želi priseljencev iz Norveške, s čimer kanalizira zloglasnega ameriškega evgenika Madisona Granta, ki je leta 1916 v knjigi Izginjanje velike rase The Passing of the Great Race: Or, The Racial Basis of European History, New York, 1916. svaril pred črnci in priseljenci (z Judi vred), ki da bodo zamenjali belce, »nordijsko raso«. Ja, nacisti so se zelo radi sklicevali na Madisona Granta. In ja, Trumpa je napovedovala in ustvarjala ameriška fašistična tradicija. Tudi slogan »America first«, ki ga tako rad uporablja, so izumili, lansirali in slavili ameriški fašisti (Klan, Bund, Charles Lindbergh). Navadna fašistična smet pa je tudi slogan »Take Back America« – in to v obeh smislih, pravi ameriški zgodovinar Robert S. McElvaine. Komu je treba vzeti Ameriko? »Tistim, ki niso beli in moški«. In kam »nazaj« je treba potegniti Ameriko? »Nazaj v čas, ko so vladali beli moški«. »A short history of fake history: Why fighting for the truth is critical«, Salon, 17. september 2022. Sodobni fašizem, ki se hrani z nostalgijo (joj, nacija nekoč ni bila tako poženščena, moški nekoč niso bili kaznovani, ker so se obnašali kot moški ipd.) in ki prebuja »Novega moškega«, je, kot pravi ameriški ekonomist Geoff Mann, »politični program, ki sedanjost obtožuje zločina proti preteklosti«. »Are we approaching a new wave of fascism?«, New Statesman, 11. februar 2022. In če naj parafraziram Adorna: firer – Trump, avtoritarni vodja – daje tem belim prenovljenim moškim občutek, da so tudi sami zatiralci, ki svojo avtoriteto entuziastično, fanatično, brezobzirno, nevrotično izživljajo skozi firerjev performans.

Nič, Trump, ažurirani fašist, apologet ameriške »izjemnosti« in »manifestne usode«, je le latentne fašistične tendence ameriške družbe naredil manifestne.

»Če so ameriške fašistične energije drugačne od nekdanjih evropskih fašističnih energij, ne pomeni, da niso fašistične. Pomeni le, da niso evropske in da nismo več v tridesetih letih,« pravi Sarah Churchwell. »Barvne srajce se morda ne prodajajo več tako dobro, toda barvne čepice se odlično prodajajo.« Behold America: A History of America First and the American Dream. Bloomsbury, 2018.

Fašizem ni le klovnovstvo – med drugo svetovno vojno so morali zavezniki formirati res močno, silno, jekleno, atomsko koalicijo, da so ga vojaško in administrativno porazili. Ne pa uničili. Vojaški poraz ga ni izkoreninil. Tanki, letala in topovi so bili premalo. Kot bi rekel nemški filozof Herbert Marcuse: zmaga nad fašizmom je tiste družbene strukture, iz katerih je zrasel, naredila še učinkovitejše. Posodobila jih je. Fašizem, »kapitalistično krilo totalitarne vere«, kot ga je nekoč imenoval sloviti ekonomist John Maynard Keynes, je preživel. Preživel pa je zato, ker so preživele družbene razmere, ki ga prebujajo in prižigajo, ker je preživel kapitalizem, ki ga pokliče na pomoč vsakič, ko pade v krizo, ki bi ga lahko stala glave, ker kapitalizem – kot je opozorila Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma Origins of Totalitarianism, New York, 1951. Prev. Zdenka Erbežnik, Patricija Fajon in Polona Glavan, Ljubljana: Študentska založba, 2003. – totalitarne fantazije v netotalitarnih družbah sproži tako, da osamljenost, ki je bila prej le izkušnja starejših ljudi, prelevi v vsakdanjo izkušnjo (ideologija pa cilja prav osamljene), in ker tako zlahka nadomesti demokracijo.

»Fašisti lahko zmagajo, če socialni konservativci sklenejo, da je fašizem manjše zlo. Zmagajo lahko, če dovolj ljudi sklene, da je konec demokracije razumna cena za dosego nekaterih ciljev – recimo kriminalizacije splava. Zmagajo lahko, če dominantne kohorte odpravijo demokracijo zato, da bi ohranile svoj kulturni, finančni in politični primat,« pravi v zborniku Se je zgodilo tu? ameriški filozof in fašistolog Jason Stanley.

Robert Kagan, nekdanji republikanec in eden izmed prvakov neokonservativizma, pa je maja 2016 – ob vzponu Donalda Trumpa, a še pred volitvami – posvaril: »Tako prihaja v Ameriko fašizem – ne v vojaških škornjih in z vojaškim pozdravom, temveč s televizijskim klovnom, lažnim milijarderjem, učbeniškim egomanijakom, ki dreza v resentiment in negotovost prebivalstva, in s celotno nacionalno politično stranko, ki mu zvesto sledi.« »This is how fascism comes to America«, The Washington Post, 18. maj 2016.

Trump, ki hoče na vsak način diktirati in vladati kot diktator, je prilagodljiv kot fašizem. Z definicijo fašizma – in »izmuzljivim fašističnim minimumom«, kot to imenuje Paxton – smo imeli vedno težave, toda ultimativno definicijo fašizma bomo morda dobili šele s Trumpom, »morbidnim simptomom«, ki se pojavi – kot je leta 1930 zapisal veliki italijanski filozof Antonio Gramsci –, ko »staro še noče umreti in ko se novo še ne more roditi«. Quaderni del carcere (»Zaporniški zvezki«), Torino, 1948–1951. Trump je videti neresno. In idiotsko. Hitler ni zaman rekel: »Človek lahko umre le za idejo, ki je ne razume.« Trumpov prevod: »To, kar vidite in o čemer berete, ni to, kar se dogaja.« Kar pa naj vas nikar ne zavede: fašisti so bili vedno videti neresno in idiotsko. Zato so bili toliko nevarnejši. Strašno nevarnejši. Holokavstno nevarnejši.

In tudi zdaj živimo v čedalje nevarnejših časih: vse največje in najmočnejše države na svetu – Ameriko, Rusijo, Indijo in Kitajsko – namreč vodijo avtokrati.

A nemški filozof Theodor W. Adorno, ki je svaril, da fašizem ni bil poražen, da ni stvar preteklosti, da so le redki razredi cepljeni proti njemu in da je preživel v vsakdanjih navadah, predsodkih in konvencijah ter v hladni, manipulantski psihologiji avtoritarne osebnosti, ni zaman opozoril: »Življenje pod fašizmom za številne ljudi sploh ni bilo tako slabo.« »Was bedeutet: Aufarbeitung der Vergangenheit« (1959); v: Gesammelte Schriften, Bd. 10.2, Frankfurt, 1977.

Ali kot v Strukturi fašističnega gospostva (1982) pravi naš filozof Mladen Dolar: »Kar je na fašizmu grozljivega, ni le neskrupulozna uporaba nasilja, temveč tudi visoka mera privolitve, konsenza, ki ga je spremljala, ter pasivnosti in neučinkovitosti njegovih nasprotnikov.« To, da smo »proti«, je premalo.

Fašizem ni nič zunajzemeljskega ali singularnega. Vedno je potoval. Mar ni bila Južna Afrika tipična fašistična država?

In tako se začne ameriška primavera di bellezza.

Nič, Trump, ažurirani fašist, apologet ameriške »izjemnosti« in »manifestne usode«, je le latentne fašistične tendence ameriške družbe naredil manifestne.

In tudi zdaj živimo v čedalje nevarnejših časih: vse največje in najmočnejše države na svetu – Ameriko, Rusijo, Indijo in Kitajsko – namreč vodijo avtokrati.

»Zastrupljajo kri naše dežele!«

Trumpu desnica beži v Sieg Heil

Ko je Trump rekel, da priseljenci iz tretjega sveta »zastrupljajo kri naše dežele«, je le kanaliziral Hitlerja, ki v Mein Kampfu pravi: »Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega križanja ras tole: zniževanje ravni višje razvite rase, telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obolevanja z zanesljivim napredovanjem bolezni. Takšen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika. Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.«

Pa tole: »Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji – znanost in umetnost, tehniko in iznajdbe –, so samo ustvarjalni dosežki nekaj posameznih ljudstev in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse kulture.«

In tole: »Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.«

Tudi tole: »Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena.«

Pa: »Ljudstva, ki se mešajo ali ki si dovolijo mešanje, grešijo zoper voljo Božje previdnosti.«

Pa: »Edini vzrok za odmiranje vseh kultur je mešanje krvi ter s tem pogojeno zniževanje rasne ravni – ljudstva namreč ne propadejo zaradi izgubljenih vojn, ampak zaradi izgube tiste sile odpornosti, ki je lastna samo čisti krvi.«

Pa: »Najpomembnejši predpogoj za izgradnjo in obstoj države je prisotnost občutka pripadnosti na osnovi enake biti in enake vrste, ter pripravljenost, da se za to uporabijo vsa sredstva.«

In seveda: »Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, je pleve.«

A ko je Trump rekel, da priseljenci iz tretjega sveta »zastrupljajo kri naše dežele«, lahko pomislimo tudi na tole zgodbo. Edgar Ansel Mowrer je bil ugledni ameriški novinar, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in avtor knjige , ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja živel v Nemčiji in poročal za Chicago Daily News. »Vsi v Nemčiji vedo, da so Židje naša nesreča,« mu je rekel neki nacist. Kako, zakaj, se je čudil Mowrer. »Preveč jih je. Pa tudi niso ljudje tako kot mi ostali,« je siknil nacist. Mowrer je odvrnil, da je v Ameriki proporcialno precej več Židov kot v Nemčiji, a Američani niso doživeli vseh tistih »grozot«, ki jih zdaj nacisti očitajo Židom. Kako si to razlagate? »Ničesar si ne razlagamo,« je odvrnil nacist. »Mi preprosto vemo, da je to res!« Pa se vam zdi to logično, se vam zdi to jasno razmišljanje, ga je vprašal Mowrer. »Ah, razmišljanje,« je odvrnil nacist: »Dovolj imamo razmišljanja. Razmišljanje ne vodi nikamor. Führer pravi, da pravi nacisti razmišljajo s svojo krvjo.« Andrew Nagorski: Hitlerland: American Eyewitnesses to the Nazi Rise to Power, New York, 2012.

Trump – samozvani »izbranec« in »rešitelj zahodne civilizacije«, obsceni glasnik kulta patriarhalne osebnosti, »ham actor«, narcistični, neinhibirani zaničevalec žensk in manjšin, ekscesni mešalec fašizma, krščanskega nacionalizma, rasizma, qAnonske konspirologije in mačizma, »veliki mali človek«, regresivni anarhist, simptom avtoritarnega kapitalizma oz. »neoliberalnega fašizma«, kot temu pravita Henry A. Giroux in Anthony R. DiMaggio v knjigi Fašizem pred sodiščem Fascism on Trial: Education and the Possibility of Democracy, London, 2024. – je odrešitelj tistih, ki imajo dovolj razmišljanja in ki se jim zdi, da razmišljanje ne vodi nikamor, potemtakem tistih, ki razmišljajo s svojo krvjo. Trump, ki nima kake teorije ali ideologije, ampak le pritrjuje najnižjim nagonom svojega ljudstva, hoče Ameriki zagotoviti »čisto« kri, obenem pa jo hoče voditi kot svoje podjetje – kot Trumpovo Organizacijo. Ameriko hoče preleviti v svojo organizacijo, svojo korporacijo, kot bi skušal implementirati Mussolinijev dictum, »da je vse v Državi, da ni ničesar zunaj Države in da ni ničesar proti Državi«.

Ni ostalo le pri tem. Leta 2016 je retvitnil Mussolinijev citat: »Bolje je živeti en dan kot lev kot pa 100 let kot ovca.« Ko so ga vprašali, ali ve, da gre za Mussolinijev citat, je odvrnil, da ne ve, kdo je to rekel, in da je povsem vseeno, kdo je to rekel, ker gre za »dober, zanimiv citat«. Ko so ga vprašali, ali hoče biti povezan s fašisti, pa je odvrnil: »Povezan hočem biti z zanimivimi citati.« In res je povezan z »zanimivimi« fašističnimi citati: zelo rad recimo ponavlja frazo »izsušiti močvirje«, s katero je nekoč zelo rad mahal prav Mussolini (»drenare la palude«).

Na posnetku iz leta 1927 vidimo Mussolinija, kako počasi prikoraka do kamere, se postavi in v angleščini pozdravi Američane in še posebej ameriške Italijane, »ki si prizadevajo, da bi naredili Ameriko veliko«. Frazo »narediti Ameriko veliko« celo ponovi. Posnetek je dostopen na več mestih, mdr. na https://archive.org/details/benito-mussolini-make-america-great-1927. Veste, kaj ponavlja Trump: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Kot je svetoval Mussolini, ki je obenem tudi poudaril, da Nacija ni le ozemlje, temveč tudi Duh.

Ameriški novinar Bob Woodward, ki je na začetku sedemdesetih let skupaj s Carlom Bernsteinom razkrinkal afero Watergate, je v knjigi Bes Rage, New York, 2020. razkril, da mu je Trump že februarja 2020 povedal, da se zaveda smrtonosnosti covida-19 (»To je smrtonosna reč«), da se torej zaveda, kako pogubne bodo posledice covida-19 in da je covid-19 strašnejši in smrtonosnejši od gripe, a noče sejati panike, zato se bo raje delal, kot da ni nič. Trump je vedel, kaj čaka Ameriko, a v zvezi s tem ni ukrepal. Vedel je, da Ameriko čaka množični pokol, a ga ni preprečil. Vedel je, da Ameriko čaka katastrofa, a ni naredil ničesar, da bi jo ublažil – ali pa da bi Američane nanjo pripravil.

Umrlo je več kot 400 tisoč Američanov. In toliko jih je umrlo le zato, ker Trump ni ukrepal. Trumpov odziv oz. neodziv na covid-19 so nekateri – najbolj odmevno Gregg Gonsalves, epidemiolog z univerze Yale – že prej razglašali za genocid, »genocide by default«, češ da je Trump opustil dolžno ravnanje. »Kako pa imenuješ množično umiranje, ki ga je povzročila javna politika?« je maja 2020 tvitnil Gonsalves in se tudi spraševal, ali bi lahko človeku, ki na takšen način – z malomarnostjo in neodzivnostjo – ogrozi toliko življenj, sodili po mednarodnem pravu. Očitki, da je v Trumpovem početju nekaj genocidnega, so se stopnjevali, ko se je izkazalo, da je hotel Trump zmanjšati število testov, ker je bil prepričan, da bo covid-19 več ljudi pobil v »modrih«, demokratskih deželah, kar bi kompromitiralo demokratske vlade teh držav in demokratsko stranko.

Trumpova nečakinja Mary L. Trump, sicer klinična psihologinja, je leta 2020 objavila Trumpovo biografijo Preveč in nikoli dovolj: Kako je naša družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu Too Much and Never Enough: How My Family Created the World's Most Dangerous Man, New York, 2020. in razkrila, zakaj je Fred Trump sklenil, da bo vodenje svojega podjetja prepustil Donaldu, ne pa kateremu drugemu izmed svojih otrok – ker je brez kančka empatije, ker je ošaben, ker ni ljubezniv in prijazen, ker nima nič proti grožnjam, laganju in goljufanju, ker se zna prepustiti najnižjim nagonom. In če bo prišla katastrofa in bo umrlo na sto tisoče ljudi, to ne bo niti za trenutek zmotilo ne njegovega spanca ne njegovega poslovanja.

Ali je naključje, da Trump ne premore niti kančka empatije (in da tiste, ki jih ne mara, s takšnim užitkom razčloveči), da državo/korporacijo vidi kot Mussolini, da je povezan z »zanimivimi« fašističnimi citati (»bolje je živeti en dan kot lev kot pa 100 let kot ovca«, »izsušiti močvirje«, »narediti Ameriko veliko«), da ne razume, zakaj se je Amerika med veliko vojno borila na strani zaveznic, ne pa Nemčije, in da ima genocidne impulze?

To je približno tako, kot bi se spraševali, ali je naključje, da je Trump na predvolilnem shodu v Orlandu marca 2016 svoje volivce pozval, naj stegnejo roke in prisežejo, da bodo volili zanj. Trumpovi feni so stali tam in prisegali in stegovali roke in »zighajlali«. Ja, z iztegnjeno desnico so mu prisegali zvestobo – tako kot so Nemci z iztegnjeno desnico prisegali zvestobo Hitlerju. In ja, videti so bili kot impersonacija Hitlerjevega ljudstva. Njihova prisega Trumpu je bila kot »Sieg Heil«. Trumpov predvolilni shod je bil kot neonacistični shod. Predstavljajte si množico Trumpovih fenov z iztegnjeno desnico in Trumpa, ki vrešči, da so Mehičani kriminalci, morilci in posiljevalci. je zapisal: »Ta Trumpov shod je videti kot prizor iz nacistične Nemčije.« Janie Velencia: »This Donald Trump Rally Looks Like A Scene From Nazi Germany«, Huffington Post, 5. marec 2016.

To je približno tako, kot bi se spraševali, ali je naključje, da je Trump po tistem shodu v Charlottesvillu leta 2017 rekel, da so tudi med neonacisti in klanovci »zelo fejst ljudje« (very fine people). Naključje?

Ali kot bi se spraševali, ali je naključje, da Trump, čigar stari starši po očetu so v ZDA emigrirali iz Nemčije, svoje predvolilne shode prireja na letališčih ali v letalskih hangarjih in da se je na svoj prvi predvolilni shod, v Trumpovem stolpu, kjer je najavil svojo predsedniško kandidaturo, pripeljal s tekočimi stopnicami, potemtakem od zgoraj, z neba – kot Hitler, ki je na shode in množična zborovanja prihajal z letalom, potemtakem z višav, z neba. Naključje?

Ali pa kot bi se spraševali, ali je naključje, da Trump tako vztrajno in neumorno laže – in da je debelo laganje prelevil v obliko vladanja. Ne pozabite, da je Hitler rekel: »Široke ljudske množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim samim ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico.« Lagati moraš tudi tedaj, ko bi bilo lažje, če bi povedal resnico, kajti velike, debele, kolosalne laži so atraktivnejše in resničnejše od resnice. Trump to počne že ves čas – laže tudi tedaj, ko bi bilo lažje, če bi povedal resnico. In laž vedno poudari z ekscesnim gestikuliranjem. Bolj ko laže, bolj gestikulira. Kot Hitler. Naključje?

Brian Murphy, uslužbenec ministrstva za domovinsko varnost, je žvižgaško razkril, da jih je Trumpova administracija silila, naj ponarejajo in napihujejo obveščevalne podatke o teroristih in migrantih, ki da pritiskajo na južno mejo, in da naj kot tiste, ki najbolj ogrožajo nacionalno varnost, ne navajajo ruskih obveščevalnih služb in privržencev belske prevlade, temveč levičarske organizacije (antifa). Mar ni tudi Hitler napihoval podatke o tem, da nemško nacionalno varnost ogrožajo Judje in komunisti? Naključje?

Je naključje, da je Trump očital demokratom, da hočejo Ameriko »preplaviti« oz. »pregaziti« z ilegalnimi priseljenci, in pri tem uporabil izraz »infest«, ki se veže na nadlogo, golazen, mrčes, na izraze, s kakršnimi je Hitler v Mein Kampfu obmetaval Jude (»črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov«, »kugo«, »umazanijo«, »parazite«)? Je naključje, da je začel otroke, male ilegalne priseljence, brezčutno in zastraševalno ločevati od staršev ter jih brezdušno tlačiti v kletke in koncentracijska taborišča (alias »begunske centre«), ki so zrasla na južni meji?

Je res naključje, da je Trump tako kot Hitler grozil z deportacijami, da se tako kot nekoč Hitler ne meni za dejstva, da tako kot Hitler medije razglaša za lažnive (Hitler bi rekel Lugenpresse), da tako kot Hitler drugim pripisuje to, kar počne sam (patološki lažnivec, ki za lažnive razglaša medije), da tako kot Hitler brezsramno razširja teorije zarote (v Trumpovi konspirološki pornografiji Jude zamenjajo priseljenci, muslimani), da tako kot Hitler (in Mussolini, če hočete) uničuje demokracijo, da tako kot Hitler izkazuje zvrhan koš paranoje, narcizma in sadizma, da svoje privržence tako kot nekoč Hitler poziva, naj obračunajo z njegovimi kritiki in nasprotniki, in da tako kot nekoč Hitler nenehno ščuva k fizičnemu nasilju (nad protestniki ipd.)?

Kyle Rittenhouse je Trumpov fen – na predvolilnih shodih je sedel v prvi vrsti. Avgusta 2020 je v Kenosho (Wisconsin), kjer so potekali množični protesti, prišel zato, da bi obračunal s protestniki, Trumpovimi kritiki – dva je ubil. Star je bil šele sedemnajst let. Trump, ki fašizem razglaša za ideologijo levice (kar je kakopak bližnjica do relativizacije in celo zanikanja holokavsta!), ga ni obsodil, ampak ga je začel glorificirati – tako kot je začel glorificirati Aarona Danielsona, »patriotskega« antiprotestnika, ki so ga ubili med protesti v Portlandu (Oregon). Na takšen način so tudi nacisti ustvarjali svoje mučenike: leta 1930 so v mučenika prelevili Horsta Wessla, devetnajstletnega paravojaškega rjavosrajčnika, ki ga je ustrelil neki komunist. Naključje?

Je res naključje, da se je Trump – tako kot Hitler – na oblast povzpel s pomočjo rasizma in arijskih fantazij? Spomnite se le, kako je Mehičane razglašal za kriminalce, posiljevalce in morilce, kako je demoniziral begunce in migrante, kako je prepovedal vstop muslimanom iz sedmih oz. šestih dežel, kako je ilegalnim priseljencem, ki so že davno postali rezidenti Amerike, razveljavil pravni status, kako je napovedoval ničelno stopnjo tolerance do azilantov, kako je oznanil, da so nebelski priseljenci »nasilno« spremenili Evropo in da skušajo zdaj to storiti še z Ameriko.

Je res naključje, da se ima Trump – tako kot Hitler – za odrešitelja? Hitler je nenehno ponavljal, da Nemčijo vsi le izkoriščajo in zlorabljajo, da Nemčija le plačuje in plačuje. Je naključje, da to za Ameriko že ves čas govori tudi Trump (»Evropejci nas ožemajo«, »Kanadčani nas kradejo«, »Nikoli ne zmagamo«)?

Hitler je nenehno ponavljal, da vsi živijo na račun Nemčije in da bo sam na prvo mesto postavil nemške interese. Je naključje, da Trump že ves čas ponavlja, da vsi živijo na račun Amerike in da bo sam na prvo mesto postavil ameriške interese?

Hitler je neprestano ponavljal, da so vsi mednarodni sporazumi in pogodbe (npr. versajska mirovna pogodba), ki so jih sklenile prejšnje nemške vlade, slabi in pogubni. Je naključje, da to za Ameriko že ves čas govori tudi Trump?

Hitler je 30. septembra 1942, ko je že začel zaplinjati Jude in izvajati končno rešitev judovskega vprašanja, rekel: »Tudi v Nemčiji so se Židje smejali mojim napovedim. Ne vem, ali se še vedno smejijo ali pa so že izgubili voljo do smeha, toda zagotavljam vam, da se bodo povsod nehali smejati.« Malce kasneje je potrdil, da se je njegova »prerokba« izpolnila: »Danes se mnogi izmed tistih, ki so se smejali, ne smejijo več. Tisti, ki se še smejijo, pa se kmalu ne bodo več.« Je res naključje, da je Trump 1. junija 2017, ko je Ameriko potegnil iz pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, vzkliknil: »Nočemo, da se nam tuji voditelji in druge države smejijo. In ne bodo se nam več smejali. Ne bodo.«

Veliko naključij, kajne. Res veliko. Preveč. A da ne bo kakega nesporazuma: Trump ni Hitler. Vendar ga imitira. Kanalizira. Impersonira. Pri njem pobira reči, ki so nekoč delovale – in ki naj bi vedno delovale. Hitler je stavil na javne shode, na javne nastope – na govore. Prepričan je bil, da lahko ljudske množice najbolj motivira in mobilizira z govori. V Mein Kampfu piše o »čarobni moči govorjene besede«. Zato ne preseneča, da so nacisti samo do konca leta 1930 priredili 34 tisoč javnih shodov, do predsedniških volitev dve leti kasneje pa že 50 tisoč. Je res naključje, da je tudi Trump, čigar Mein Kampf je naslovljen Umetnost dogovora, Donald J. Trump, Tony Schwartz Trump: The Art of the Deal, New York, 1987. tako obseden z javnimi shodi in govori? Je res naključje, da je – tako kot Hitler – obseden z ustvarjanjem vtisa, da med njim in ljudstvom ni nobenih filtrov in posrednikov (govori in tviti so neposredna komunikacija), da se torej obnaša resničnostno, da reče tisto, kar misli, in da misli tisto, kar govori ljudstvo?

Ivana Trump, Trumpova prva žena, je povedala, da je Trump pogosto bral Moj novi red – My New Order, ameriško zbirko Hitlerjevih govorov – in kot pravijo, je bila to tudi edina knjiga, ki so jo kdaj videli v njegovi orbiti. Imel jo je pri postelji, vedno pri roki, tako da je bila vedno na voljo za njegovo povezovanje z »zanimivimi« fašističnimi citati. Zato ne preseneča, da je bil Trumpov inavguralni govor leta 2017 le reimaginacija Hitlerjevega inavguralnega govora – okej, Hitlerjevega prvega govora po prevzemu kanclerstva in oblasti. Politični analitik Mark Y. Rosenberg ga je razglasil za »najbolj fašističen inavguralni govor v zgodovini Amerike«. »Donald Trump’s use of fascist language forebodes a dark American future«, Quartz, 24. januar 2017.

In zato ne preseneča, da je bil Trumpov govor 40 tisočim skavtom leta 2017 v Zahodni Virginiji le reimaginacija Hitlerjevega govora mladini – Trump je glorificiral svojo volilno zmago in vrnitev k tradiciji (»V času moje administracije boste lahko med nakupovanjem spet pozdravljali ›Vesel božič‹«) ter otroke pozival k lojalnosti, nacionalizmu, obračunu z mediji, Barackom Obamo in Hillary Clinton. In ja, namesto izraza »močvirje« je uporabljal izraz »kanalizacija«.

Ne, Trump ni Hitler – le povezan hoče biti z njim. In z njegovimi »zanimivimi« citati.

A to, da se Trump tako zlahka in nekaznovano povezuje z »zanimivimi« fašističnimi citati – Hitlerjevimi in Mussolinijevimi –, pove vse o tem, kako vsakdanji postaja fašizem. Trump, ki se je primerjal z Winstonom Churchillom in Franklinom D. Rooseveltom, svoje povezanosti z »zanimivimi« fašističnimi citati ne skriva. V tem je povsem transparenten. Vidite, tako vsakdanji je postal fašizem.

Ob tem, ko gledamo, kako zlahka se Trump povezuje z »zanimivimi« fašističnimi citati, pa pomislimo tudi na to, kako bi šele danes, v današnjem času, prosperiral Hitler! Zdaj bi lahko Evropo, Ameriko in svet osvojil brez enega samega strela! To, danes, tu in zdaj, je njegov čas! Belski delavski razred, ki je razočaran nad levo sredino, srednji razred, ki se panično potaplja, neoliberalizem, ki je ljudi prestrašil, ponižal, razlastil in izključil, plače, ki stagnirajo, ekonomska neenakost, ki se poglablja, korupcija, ki žre blaginjo, jeza, ki narašča, demokracija, ki presiha, družba, ki jo trga kapital, politična polarizacija, ki je vse bolj strupena in militantna, krize, ki se kopičijo in levijo kot pošasti (od finančnega zloma do pandemije), ljudstvo, ki hoče laži in populizem in odrešitelje in nove in nove teorije zarote, internet, ki podžiga viralno širjenje strupa – Hitler bi si obliznil prste. Kar verjeti ne bi mogel – stvari so lahko tako preproste. Ljudem bi zlahka bral misli. Zlahka bi govoril njihov jezik. Zlahka bi kanaliziral njihovo jezo. Vse bi delalo zanj – laži, teorije zarote in algoritmi. Facebook, Twitter in Instagram.

»Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika,« je zapisal v Mein Kampfu. Zdaj bi pozornost ljudstva zlahka usmeril le na enega nasprotnika.

»Zato je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav.« Zdaj bi ljudem zlahka krepil vero v lasten prav.

»Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo.« Zdaj bi ljudi zlahka prepričal, da bi si pod določeno besedo predstavljali natanko tisto, kar bi hotel.

Hitler se je – tako kot Goebbels, njegov propagandni minister – zavedal, da je propaganda naravno stanje politike. Kot je zapisal Goebbels: »Umetnost propagande obstoji ravno v tem, da je zmožna prebuditi domišljijo množice, in sicer s tem, da se obrača na njihova čustva, da poišče prikladno psihološko obliko, s katero bo pritegnila pozornost ljudskih množic in potrkala na njihova srca.«

Danes bi se zlahka obrnil na čustva množic. Zlahka bi pritegnil pozornost ljudskih množic. In zlahka bi potrkal na njihova srca. »Ne pozabite, da je treba na ljudi narediti vtis.« Zdaj je njegov čas.

Zato ne preseneča, da je Elon Musk po Trumpovi inavguraciji januarja 2025 stal na odru in vneto zighajlal – na vse strani. Ljudstvo je bilo navdušeno. A vnela se je polemika: je zighajlal ali ima le težave z motoriko? Je zighajlal ali se je le nerodno izrazil? Nehajte: zighajlal je. Na odprti sceni. Še več: zighajlal je iz srca. Vse primerjave s Kubrickovo klasiko Dr. Strangelove so bile nepotrebne – Musk je zighajlal tako direktno in tako fanatično kot nacisti v tridesetih letih. Kot da so malo prej inavgurirali Hitlerja.

A to zanikanje – ne, ne, Musk ni zighajlal! – je le dopolnilo zanikanja, da je Trump fašist. Ne, to, kar gledamo, niso le »duhovi« fašizma – to je fašizem! In ne, to, kar gledamo, ni le »uvod« v fašizem – to je že fašizem! Vsem tistim, ki trdijo, da Trump ni fašist, je treba reči tole: če Trumpa imenujete avtokrat, populist ali skrajni desničar, ne pomeni, da bo fašizem izginil. Fašizem ni le »abstrakcija« iz davne preteklosti.

Zakaj bi se Musk potemtakem zadrževal? Zakaj bi se skrival? Zakaj ne bi zighajlal? Navsezadnje, platformo X je na stežaj odprl fašistom, neonacistom in antisemitom (saj povejo le svoje »mnenje«, do katerega imajo neodtujljivo pravico!), nenehno deluje kot trol (fašisti vedno delujejo kot troli!). Nekaj dni kasneje je prek videopovezave evforično nagovoril predvolilni shod Alternative za Nemčijo, nemške stranke, polne neonacistov in zanikovalcev holokavsta. Alice Weidel, sofirerko te stranke, je tako navdušil, da je orgazmično vzkliknila: »Naredimo Nemčijo spet veliko!« Vsi dobro vemo, kdaj je bila Nemčija »velika«. Tiste dni smo ravno komemorirali 80. obletnico osvoboditve Auschwitza, kjer so »alternativci« v času »velike Nemčije« pobili več kot milijon Judov (in Romov, Slovanov, Slovencev).

Trump pa je takoj pokazal, da hoče diktirati – da hoče torej vladati kot diktator. Odredil je zamrznitev socialne države, ali natančneje: zamrznil je vse oblike zvezne pomoči – 3000 milijard dolarjev. Revne je odpikal. Ni mogel skrivati svojega fašizma – svojih evgeničnih, genocidnih impulzov, ki so prvič izbruhnili v času pandemije.

Desnica mu beži v Sieg Heil, zato ne preseneča, da je sklenil, da bo čistil. Ne le Ameriko. Recimo: Palestince bi iz Gaze – rasistično in fašistoidno, pač v duhu »končne rešitve palestinskega vprašanja« – preselil v Egipt in Jordanijo. Gaza leži ob morju – »Fenomenalna lokacija!« je vzkliknil. Tam že vidi letovišče! Tam že vidi Mar-a-Gazo in Trump Tower, ne pa dveh držav. »Vse bomo počistili,« je rekel. Saj. Malce kasneje je napovedal celo ameriški nakup Gaze – no, »ameriški prevzem Gaze«. Sovražni prevzem. »To bo naša lastnina in z njo bomo odgovorno upravljali.« Opravili bodo »pravo delo«. Prizorišče genocida bi prelevili v »Riviero Bližnjega vzhoda«, Palestince pa preselili drugam. Da ne bo več problemov. Trump je pri tem seveda pozabil, da so tudi nacisti Jude »preselili« zato, da ne bi bilo več »problemov«. In ja, prepričani so bili, da so opravili »pravo delo«.

Trump bi v Ameriki »počistil« tudi brezdomce, zato bo »mestno kampiranje«, kot imenuje šotore brezdomcev, prepovedal, vse brezdomce – vse socialne razlaščence in obupance, invalide in zasvojence, ki so pristali na cesti – pa preselil v koncentracijska taborišča, kjer jih bodo – v duhu Goebbelsovega dictuma, da »je treba bolne odstraniti in omogočiti svobodo zdravim« – pozdravili in rehabilitirali. No, prevzgojili. Da bodo lahko začeli delati, služiti in kupovati Trumpove licenčne produkte, tudi memecoin $TRUMP, kriptovaluto, ki jo je lansiral tik pred inavguracijo in s katero je neizmerno obogatel. Virtualno je postal celo eden izmed najbogatejših ljudi na svetu, težak 58 milijard dolarjev.

Trump si hoče na svoj perverzen, personaliziran način prisvojiti kapitalizem – kot nekoč Mussolini. Ali Hitler.

Ker pa hoče, da bi bila Amerika res »čista«, bo avtomatično podeljevanje državljanstva vsem otrokom, ki so rojeni v Ameriki, ukinil. Otroci staršev, ki so v Ameriki nezakonito, ne bodo več avtomatično dobili državljanstva. Trumpovi kritiki so takoj vzkliknili: to pa ne bo šlo! Tu bo naletel na mino! Sodišča ga bodo zavrnila! Takoj so citirali 14. amandma ameriške ustave, ki vsem osebam, rojenim v Ameriki, zagotavlja ameriško državljanstvo. Ni dvoma, z aviona se je videlo in vedelo, da bodo sodišča Trumpa zavrnila – in so ga že. Nižja. A z aviona se je tudi videlo, da ga vrhovno sodišče ne bo zavrnilo – vrhovno sodišče, ki ga je sam skadroval, ga bo slej ko prej uslišalo. Vsaj delno – tako da bo lahko razglasil zmago.

Glavni motor »čiščenja« Amerike bo »največja deportacija v ameriški zgodovini«, ki se je začela takoj po inavguraciji. Agenti Uprave za priseljevanje in carine (ICE, Immigration and Customs Enforcement), ki so strah in trepet nezakonitih priseljencev (in vseh priseljencev s pomanjkljivo urejenim statusom), so takoj začeli racije, aretacije in deportacije (v Gvatemalo, Brazilijo ipd.).

Fašisti vedno strašijo in grozijo, od teh strašljivih, grozljivih besed pa potem vedno preidejo k strašnim, groznim dejanjem. To je takoj po inavguraciji storil tudi Trump – od strašljivih, grozljivih besed je prešel k strašnim, groznim dejanjem. Razlog več, da lahko ICE po novem vse tiste nezakonite migrante, ki jih najde kjerkoli v Ameriki in ki so v Ameriki manj kot dve leti (in ki niso zaprosili za azil), takoj in neusmiljeno deportira – tem deportacijam pravijo »ekspeditivne odstranitve«. Politike »ujemi in izpusti« je konec. Kogar ujamejo, ne izpustijo več (češ azilni center je poln, pa se naslednji teden oglasi na sodišču!), ampak ga ekspeditivno odstranijo. Doslej so lahko ekspeditivno deportirali le tiste, ki so bili v Ameriki manj kot štirinajst dni ali pa so zagrešili kako kriminalno dejanje. Če nezakonitega priseljenca osumijo tatvine, ga zdaj lahko deportirajo, še preden mu krivdo dokažejo na sodišču.

V času Bidnovega mandata so deportirali več nezakonitih priseljencev kot v Trumpovem prvem mandatu, toda Trump hoče deportirati vse nezakonite priseljence (da bi čim bolj kompromitiral potencialne proteste in ogorčenje, je najprej deportiral obsojence, kriminalce), kar pomeni, da hoče deportirati enajst, morda celo petnajst milijonov priseljencev. To bo videti grdo – brutalno, šokantno in nečloveško. Posebej grdo bo to videti v mestih, ki se bodo tej deportaciji upirala. Tako pravijo. In lahko le prikimamo – ja, deportacija takih množic bo videti grdo.

Prav tu pa je trik, pravijo: največja deportacija v ameriški zgodovini je videti dobro in atraktivno na papirju, v živo pa bo precej slabša, mračnjaška! Ko bo Trump začel izvrševati končno rešitev priseljenskega vprašanja, se bo velik del Amerike obrnil proti njemu!

A kdo pravi, da se bo to res zgodilo? Kaj, če se bo sama deportacija sproti »normalizirala«? Navsezadnje, Tom Homan, »border czar«, je rekel, da bo deportacija potekala čisto vsak dan, brez premora, kar pomeni, da bodo delali vse, da bi deportacijo v očeh javnosti čim bolj »naturalizirali«. In kaj, če bo Trump Ameriko »zamotil« z drugimi brutalnostmi, ki bodo preglasile deportacijo, tako da bo vsako potencialno ogorčenje razvodenelo, še preden bi lahko sploh ugriznilo?

Saj veste, brutalnost se sproti normalizira, ker jo takoj prehiti nova brutalnost – in to spet nova brutalnost, to pa spet nova brutalnost. Ogorčenje sploh nima več časa, da bi se vnelo, kaj šele razvnelo. Protest sploh nima več časa, da bi se sprožil. Ko se ljudje ukvarjajo s Trumpovo brutalnostjo št. 1, je Trump že pri brutalnosti št. 2. Ko se ljudje ukvarjajo s Trumpovo brutalnostjo št. 2, je Trump že pri brutalnosti št. 3. Ko se ljudje ukvarjajo s Trumpovo brutalnostjo št. 3, je Trump že pri brutalnostih št. 4, 5, 6 in 7. In tako dalje – ni ga več mogoče ujeti. Realnost se neprenehoma spreminja.

Ameriški novinar Ron Suskind je zapisal, da mu je leta 2002 neki Bushev svetovalec rekel: »Zdaj smo imperij, in ko delujemo, ustvarjamo svojo realnost. In medtem ko – magari preudarno – preučujete to realnost, bomo spet ukrepali in ustvarili nove realnosti, ki jih lahko prav tako preučujete, in tako bo to šlo. Mi smo zgodovinski igralci in vi, vsi vi, boste prepuščeni le preučevanju tega, kar počnemo.« »Faith, Certainty and the Presidency of George W. Bush«, The New York Times, 17. oktober 2004. Ta svetovalec naj bi bil Karl Rove, ki je veljal za »Busheve možgane«; sam je zanikal, da bi to izjavil.

Tako deluje tudi Trump – ko se vi ukvarjate z deportacijo priseljencev, jaz že selim Palestince! Zato je tudi že prvi dan – takoj po inavguraciji – podpisal nepregledno in neobvladljivo množico izvršnih ukazov. Dereguliral je razvoj umetne inteligence (osvobodil jo je »ideoloških pristranskosti in inženirske družbene agende«), pri zaposlovanju v javnem sektorju je odpravil načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« (ker da »uvaja diskriminacijo«, »ruši nacionalno enotnost«, »krši državljanske pravice«, »spodkopava tradicionalne vrednote, kot so trdo delo, odličnost in dosežki posameznikov«, in »stigmatizira ameriški sen«), Mehiški zaliv je preimenoval v Ameriški zaliv, Denali pa v Mount McKinley, določil je, da v Ameriki obstajata le dva spola, moški in ženski (s čimer je »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), zapovedal je deportacijo vseh nezakonitih priseljencev (s čimer je »Američane zaščitil pred invazijo«), na južni meji je razglasil »izredne razmere«, v šolah je odpravil »radikalno indoktrinacijo« (otroke je rešil pred »protiameriškimi, subverzivnimi, škodljivimi, lažnimi ideologijami«), transspolnim osebam, mlajšim od devetnajst let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem« in »lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), trans spolnim osebam je prepovedal udeležbo v ženskih športih, odpravil je moratorij na izvrševanje smrtne kazni, odločil je, da imajo ljudje pri vodi prednost pred ribami (koga brigajo okoljske regulacije, kmetijstvo ipd.), Ameriko je izpisal iz Svetovne zdravstvene organizacije (ker da je zamočila pri covidni pandemiji in ker Amerika vplačuje precej več od Kitajske, Kitajcev pa je nekajkrat več od Američanov), v javnem sektorju je odpravil delo od doma, ukinil je avtomatično pridobitev ameriškega državljanstva za otroke, ki se rodijo nezakonitim priseljencem v Ameriki, vrnil je »svobodo govora« in končal »zvezno cenzuro« (laži, dezinformacije in teorije zarote so več kot dobrodošle, saj »siljenje medijskih podjetij v moderiranje in deplatformiranje« odpade), odredil je razkritje vseh strogo zaupnih dosjejev o atentatih na Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja in Martina Luthra Kinga (uboge konspirologe bo zasul z neobvladljivimi količinami materiala, napovedal je »boj proti antisemitizmu« oz. pregon vseh profesorjev in študentov, ki so na ameriških univerzah po začetku izraelskega genocida v Gazi podprli Palestince, pa čeravno prekleto dobro vemo, da je prav on sam ogromno naredil za antisemitizem (navsezadnje je antisemite in neonaciste, ki so leta 2017 priredili shod v Charlottesvillu – in se spopadli z antifašisti in antirasisti –, označil za »zelo fejst ljudi«, pokol Judov v pittsburški sinagogi Tree of Life, ki ga je leto kasneje – pod vplivom Trumpovega podžiganja rasizma – zagrešil Robert Gregory Bowers, pa so voditelji judovske skupnosti razglasili za »kulminacijo Trumpovega vpliva«).

In naprej: že v prvih dneh mandata je začel množične deportacije, napovedal je 25-odstotne carine, vsem državam, ki niso hotele sprejeti deportirancev, je zagrozil s sankcijami (carinami, prepovedjo potovanj v Ameriko ipd.), odredil je zamrznitev socialne države, potemtakem vseh oblik zvezne pomoči (ni mu uspelo, a stresel je Ameriko). Za trčenje vojaškega helikopterja v potniško letalo nad Washingtonom 29. januarja 2025 (67 smrtnih žrtev) je obtožil bivša ameriška predsednika, Joeja Bidna in Baracka Obamo, ter načelo o »raznolikosti, enakosti in vključenosti« (da je za nesrečo krivo to načelo, mu govori »zdrav razum«); načelo o »raznolikosti, enakosti in vključenosti« je sploh okrivil za vse negativnosti: za požare v Los Angelesu, celo za inflacijo, češ da se centralna banka preveč ukvarja z raznolikostjo, enakostjo in vključenostjo. Pomilostil je vse »patriote«, ki so 6. januarja 2021 napadli in zasedli Kapitol, iz svoje administracije je pometal vse tožilce, ki so sodelovali pri pregonu teh »patriotov«, glavnim FBI-jevcem je ukazal, naj se sami upokojijo, ali pa bodo odpuščeni, odpustiti hoče vse FBI-jevce, ki so ga kdajkoli preiskovali, transspolnim osebam je zagrozil, da jih bo v ječah iz ženskih oddelkov preselil na moške, javnim uslužbencem je ponudil odpravnine, če dajo odpoved, obenem pa jim je zagrozil z »višjimi standardi primernosti in vedenja« (s čimer je najavil in ustvaril toksično delovno okolje), odpustil je množico generalnih inšpektorjev (nadzornikov trošenja javnega denarja), komikom, ki se v nočnih šovih norčujejo iz njega, je zagrozil s tožbami in kaznimi. Napovedal je ukinitev pomoči Južni Afriki (ki da preveč grdo ravna z belci, saj jim »zasega zemljo«), Gazi je odpovedal pomoč (ker da s tem denarjem kupujejo kondome za Hamas), agenciji za mednarodni razvoj USAID, ki razpolaga s 43 milijardami dolarjev, je očital, da jo vodijo »radikalni norci«, in jo začel ukinjati, Danski je zagrozil z zasedbo Grenlandije, Panami z zasedbo prekopa, Kanadi z aneksijo.

Trump torej drvi, nori, blazni. Pompozno napada, grozi, zastrašuje, juriša. Z vsako potezo hoče šokirati. Z vsako potezo hoče narediti vtis. Giblje se hitreje kot v prvem mandatu. Dobro je organiziran. Ljudi zasipa s truščem potez, ukazov in odločitev, ki jih je toliko, da jih ni več mogoče sprocesirati in obvladati. Ljudje jim ne morejo slediti. Dokler ne dvignejo rok. In obupajo. In se vdajo. Ne moremo več! Kaj je cilj tega trušča (vseh teh šokantnih potez, ukazov in odločitev), je na dlani: da ljudi sili v vdajo. V umik, depolitizacijo, sprijaznitev. Kapitulacijo.

»Mediji so bebavi in leni, zato se lahko osredotočijo le na eno stvar – mi moramo poplaviti cono. Vsak dan udarimo s tremi stvarmi hkrati. Oni zgrabijo eno, mi pa opravimo svoje. Beng, beng, beng! Nikoli več ne pridejo k sebi. A začeti moramo s hitrostjo projektila in tolči kot kladivo,« je leta 2019 za televizijsko mrežo PBS rekel Trumpov svetovalec Steve Bannon, ki je – ko je leta 2015 zagledal Trumpa, kako se z zlatim eskalatorjem spušča med svoje »ljudstvo« – vzkliknil: »To je Hitler!«

Trump diktira ubijalski tempo. Deluje in napada v ritmu fašističnih revolucij, v slogu fašistov hiperaktivno drvi od revolucije do revolucije. Vsak korak, vsaka poteza, vsaka odločitev, vsaka replika, vsak tvit ima impakt in vnemo revolucije, v vsaki potezi odmevajo fasci di combattimento, v vsaki odločitvi zveni Göringov dictum, da se nacistom ni pridružil zaradi »ideološke krame«, temveč zato, ker je revolucionar, v vsaki repliki doni Hitlerjev dictum, da gre »vedno na vse«.

V tem tempu odmevajo tudi največji hiti Mussolinijeve Doktrine fašizma. »Neaktivnost je smrt.« Fašizem ni nastal za mizo, ampak se je »rodil iz potrebe po akciji in je bil akcija«. V prvih dveh letih je bil »antistranka in gibanje«. Fašizem »ne verjame v možnost ali koristnost večnega miru«, zavrača »pacifizem«, hlepi po »največji napetosti človeške energije«. »Zato so vse doktrine, ki zahtevajo mir za vsako ceno, nezdružljive s fašizmom.« Slogan fašističnih skvadristov se je glasil: Me ne frego! Briga me! In ta »ponosni moto« je »dokaz borbenega duha, ki sprejme vsa tveganja«.

In v Trumpovem tempu piše natanko to: »Neaktivnost je smrt.« V njegovih šokih piše: Me ne frego! Briga ga. Ne meni se za strah, negotovost, tesnobo in trpljenje, ki jih povzroča. Vseeno mu je. Mora naprej. Njegova zastraševanja so »dokazi borbenega duha, ki sprejme vsa tveganja«. Trump zavrača »pacifizem«, deluje kot »antistranka« – nihče od njegovih mu ne oporeka, vsi le kimajo, (republikanska) stranka je nebistvena, le še okras. Trump diktira. In v diktiranje in diktaturo se je povsem vživel.

Med predvolilno kampanjo konec leta 2023 je v intervjuju za Fox News izjavil, da bi bil rad diktator – »vsaj prvi dan«. Zdaj, ko je prišel tja, si je očitno rekel: zakaj bi to počel le en dan? Zakaj ne bi vladal kot diktator? Ne pozabite: po volilnem porazu je hotel za vsako ceno ostati na oblasti, podžigal je celo puč, napad na Kapitol, v preteklosti je fantaziral o tem, da bi si – tako kot kitajski predsednik Ši Džinping – število mandatov podaljšal v nedogled, zdaj ko je v Beli hiši, pa koncentrira in centralizira tako oblast kot nasilje. Mussolini je zapisal, da je fašizem »organizirana, centralizirana, avtoritarna demokracija«. Tako demokracijo vidi Trump. In ne pozabite, da je vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« V tem, da so ga ponovno izvolili, verjetno vidi dokaz, da mu dajejo brezmejno, brezdanjo, diktatorsko oblast, zato tudi vlada z ukazi – ukazovanjem, totalnim gospostvom. Avtokrati in diktatorji – Kim Džong Un, Vladimir Putin, Javier Milei in Viktor Orbán – so njegovi ljubljenci. Kar pa je povsem logično: diktator zaupa le diktatorju. Kot je v Izvorih totalitarizma poudarila Hannah Arendt: »Stalin je zaupal samo enemu človeku, in to Hitlerju.«

Te shock & awe invazije izvršnih ukazov, odločitev, potez in šokov ni mogoče sprocesirati. Še težje se ji je organizirano upreti. Tem bolj, ker se solidarnost na strani ljudstva ne more več aktivirati. In zakaj ne? Iz preprostega razloga – ker strah preveč deli. In Trump se kot dober fašist zaveda tega, kar je leta 1946 – leto po zlomu fašizma in nacizma – v ameriški reviji Commentary poudarjal nemški sociolog Leo Löwenthal: »The Crisis of the Individual: II. Terror’s Atomization of Man«, Commentary, januar 1946. bolj ko ljudi ustrahuješ, bolj jih deliš. Bolj ko jih deliš in tunkaš v kulturi brezobzirnega tekmovanja in regresivnega individualizma, bolj jih osamljaš, atomiziraš in ločuješ od skupnega prostora, skupnega bojišča, skupnega dobrega, družbenih vezi, solidarnosti, afinitete do ljudi. Bolj ko jih osamljaš in atomiziraš, bolj so nemočni in izkoreninjeni. Bolj ko so nemočni in izkoreninjeni, lažje manipuliraš z njimi. Lažje ko manipuliraš z njimi, bolj so – v slogu članov verskih sekt – dovzetni za demagogijo, konspirologijo in fašistično pornografijo, posebej zdaj, v dobi »internetnega kompleksa« in »smrtonosne osamljenosti, izolacije in militarizirane atomizacije«, ko psihoza »všečkov«, »selfijev« in »prijateljev« zasenči sočutnost, skupnost in skrb za druge, ko so posamezniki čedalje bolj ločeni od družbe in, kot pravita Henry A. Giroux in Anthony R. DiMaggio, ko »človeška bitja izginjajo v črni luknji algoritmov in praznih označevalcev«.

Hitler je govoril, da je za mir. In proti vojni. Njegov propagandni stroj ga je tako tudi predstavljal – kot človeka miru. Natanko to počne Trump: govori, da je za mir. In proti vojni. Njegov propagandni stroj ga predstavlja kot človeka miru. Kar je kakopak le blef – dajte mu priložnost, pa vam napove vojno. Dan po inavguraciji je vojno napovedal Danski – poklical je dansko premierko Mette Frederiksen in jo 45 minut »konfliktno in agresivno« prepričeval, naj mu preda oz. »proda« Grenlandijo. V nasprotnem primeru Dansko čakajo carine in drugi »posebni ukrepi«. Danski je torej napovedal vojno.

S carinami je zagrozil tudi Kanadi, če se ne bo kot 51. zvezna država priključila Ameriki. Tudi Kanadi je napovedal vojno. Nekaj dni kasneje je Kolumbiji, ki ni hotela sprejeti letal z deportiranimi nezakonitimi priseljenci, besno in razkačeno – v Hitlerjevi maniri – napovedal brutalne sankcije, morilske carine, embargo na potovanja ter razveljavitev vizumov za kolumbijske vladne veljake ter njihov strankarski in družinski entourage. Ja – tudi Kolumbiji, ki je sicer potem vendarle pristala na repatriacijo kolumbijskih »ilegalcev« (toda pod svojimi pogoji), je napovedal vojno. Iz Trumpa je skočil človek vojne.

Bandy X. Lee, slovita forenzična psihiatrinja z univerze Yale, svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije in urednica zbornika Nevarni primer Donalda Trumpa, The Dangerous Case of Donald Trump: 27 Psychiatrists and Mental Health Experts Assess a President, New York, 2017. sicer orjaškega bestsellerja, v katerem psihiatri ocenjujejo Trumpovo mentalno zdravje, opozarja, da je Trump mentalno nestabilen, da ustvarja krize, a se potem potegne nazaj, da bi izpadel kot odrešitelj, da to ni normalno, da ne ostane pri nobeni svoji odločitvi, da je mogoče z njim manipulirati, da nima politične strategije, temveč le primitivno slo po preživetju. In da je nevaren: »Vojni nasprotuje zato, da bi ga ljudje občudovali, toda natanko iz istega razloga bo v prihodnosti vojne željan – da bi ga ljudje občudovali.«

Trump hoče zmagovati. Na vsak način hoče ustvariti vtis, da zmaguje. Za vsako ceno hoče pokazati, da se ga vsi bojijo, da se mu vsi umikajo in da vsi klečijo pred njim – tako kot Elon Musk (X), Mark Zuckerberg (Meta), Jeff Bezos (Amazon), Sundar Pichai (Google), Tim Cook (Apple) in Sam Altman (OpenAI). In tako kot kompletna zvezna administracija – z »globoko državo« vred.

Med predvolilno kampanjo je ponavljal, da bo takoj po vrnitvi v Belo hišo končal obe vojni, tisto v Ukrajini in ono v Gazi. In glej, no – ko se Trump vrne v Belo hišo, Putin čudežno sporoči, da je pripravljen na pogajanja in končanje vojne, Izrael pa čudežno sporoči, da je s Hamasom sklenil premirje. Je Trump res končal vojni? Ne, toda ustvaril je vtis, da ju je končal. Da je zmagal. Da je vsemogočen. Da se mu ne more nihče upreti. Ne Putin ne Netanjahu. Oba – tako Putin kot Natanjahu – sta očitno sodelovala v njegovi šaradi. Z obema se je dogovoril, da naj mu ob inavguraciji pomagata – da naj napovesta premirje, konec vojne. Tako kot so se Reaganovi agenti leta 1980 z Iranom skrivaj dogovorili, da ameriške talce, ki so jih islamski revolucionarji ob koncu leta 1979 ugrabili v Iranu, izpustijo šele po volitvah – in res, v zameno za bogato nagrado so jih izpustili pet minut po Reaganovi inavguraciji.

Tudi Trump naj bi Putina in Netanjahuja kasneje bogato poplačal. Kako? Že kako. Saj je kšeftar, sejmar, krošnjar. Premirje med Izraelom in Hamasom? Nehajte – izraelska vlada je še vedno ekstremna, skrajno desničarska, in vsi ti fundamentalisti hočejo troje: aneksijo Zahodnega brega, zlom Hamasa in obračun z Iranom. Neizmerno pa si tudi želijo, da bi Palestinci izginili. Trump, ki se ne more zadrževati, je hotel Izrael takoj bogato nagraditi, zato je predlagal, da bi Palestince iz Gaze preselili v Jordanijo in Egipt. Zgodilo bi se to, kar si Izrael najbolj želi – da bi Palestinci čudežno izginili.

Watergate bi bil danes nemogoč.

Trump je popolna metafora neoliberalnega kapitalizma, v katerem je vsak dobiček ustvarjen na silo – in nasilno. S silo – in nasiljem. Nasilje, s katerim Trump hegemonsko obdeluje Kanado, Dansko, Kolumbijo, Mehiko ipd., je podaljšek in prevod nasilja, ki ga zganja v Ameriki – rasizma, ksenofobije, transfobije, homofobije, mizoginije, napadov na medije, učitelje, znanost, dezinformiranja in laganja, zastraševanja, groženj ter glorifikacije sovraštva, maščevanja, agresivnosti in jeze. In Trump to nasilje vedno zganja na odprti sceni, pod žarometi, pred očmi javnosti, kar seveda pomeni, da nasilje estetizira ter ga spreminja v teater in entertaiment (prve izvršne ukaze je podpisal v športni dvorani, pred razgretimi, ekstatičnimi feni), s čimer pa le imitira fašiste, ki so počeli natanko to – nasilje so spreminjali v teater, zabavo.

Nasilja s tem ne le normalizira in legitimira, temveč tudi beatificira in deificira. In seveda – fašizira. Navsezadnje, nasilje je odgovor na vsako vprašanje. Nasilje reši vsak problem. Doma in v tujini. Nasilje je stroj zgodovine. Del te Trumpove fašizacije nasilja je tudi njegova sla po dominaciji. In znakov te njegove sle po dominaciji kar mrgoli: državam, ki mu oporekajo, grozi s carinami, ženskam prepoveduje splav, napada, zastrašuje, militarizira družbo, požiga demokracijo, Ameriko odpelje iz Svetovne zdravstvene organizacije, hoče Grenlandijo, Panamski prekop in Kanado, Mehiški zaliv, Gulf of Mexico, preimenuje v Ameriški zaliv, Gulf of America (in Mehika bo izginila!), Denali, najvišjo ameriško goro, pa v Mount McKinley (ki bo višja kot kadarkoli, po novem morda najvišja na svetu, višja od Everesta!).

Trumpovo slo po fašistični dominaciji pa – ob njegovem nenehnem bruhanju brutalnosti, šokov, terorja, barbarstev, laži, senzacij, novoreka, korupcije, ideologije in »mrtvih con«, kot bi temu rekel francoski filozof Étienne Balibar Nous, citoyens d'Europe? Les frontières, l'Etat, le peuple, Pariz, 2001. – poudarja tudi njegov izvršni dictum, da »obstajata le dva spola, moški in ženski«. Hotel je povedati tole: »S tem svojim izvršnim ukazom sem ustvaril dva spola!« A v trenutku, ko Bog ali pa kak njegov tuzemski namestnik oznani, da obstajata le dva biološka spola, pomeni, da v resnici obstaja le še en spol – moški. Kajti ženska je v »božjih« očeh biološko inferiorna. V fašističnih očeh tudi. Fašisti so – tako kot Trump – svarili pred maskulinizacijo žensk, feminizmom in politično aktivnimi ženskami, enakost oz. enakopravnost pa so imeli za »protinaravno«. Zato ženske nekoč – »v zlatih časih« – niso imele volilne pravice. To, da je niso imele, je bilo »naravno«. In prav v tem je smisel Trumpovega slogana »naredimo Ameriko spet veliko« – tako »veliko« kot tedaj, ko so obstajale še jasne spolne hierarhije, ko so bile ženske še »naravna« bitja in ko so bile brez volilne pravice.

A upora tej fašizaciji ni. Trump vse sili v kolaboracijo. Vse se neverjetno hitro normalizira, vse postane takoj sprejemljivo, tako da v laboratorijskih pogojih vidimo, kako je pred stotimi leti prihajal fašizem in kako je potekala fašizacija – z normalizacijo vsega. Dveh spolov, preimenovanj, deportacij, kristalnih noči, »revolucije zdravega razuma«.

V političnem trilerju Noč v Camp Davidu, Night of Camp David, New York, 1965. ki ga je leta 1965 objavil ameriški pisatelj Fletcher Knebel, začne priletni ameriški predsednik Mark Hollenbach svojemu svetovalcu na lepem razlagati, kako narediti Ameriko spet veliko – Ameriki je treba priključiti Kanado! V novo »unijo« pa je treba dobiti tudi skandinavske dežele, z Grenlandijo vred.

To je trenutek, ko svetovalec ugotovi, da je ameriški predsednik nor. Da se mu je dokončno zmešalo.

Zato ni nič čudnega, da je Trump pomilostil vse pučiste, ki so ga hoteli 6. januarja 2021 z nasiljem – z napadom na Kapitol – vrniti na oblast. Kar pomeni, da je osvobodil pripadnike radikalnih, brutalnih, rasističnih paravojaških milic, kot so Ponosni fantje (Proud Boys) in Varuhi prisege (Oath Keepers). Številni zgodovinarji pravijo, da Trump ni fašist, ker nima svojih paravojaških enot – no, Trump s to pomilostitvijo ni le dobil svojih paravojaških enot, ampak je postal njihov vrhovni poveljnik. Postale bodo del njegove spirale nasilja. So izbruhnili množični protesti? Kje neki. Bi nas moralo to presenetiti? Ne. Amerika se je namreč vmes že spremenila, tako da je bila pripravljena na to pomilostitev. Navsezadnje je bilo na kongresnih volitvah leta 2022 v senat, predstavniški dom in na guvernerske položaje izvoljenih 210 politikov, ki so zanikali volilni izid in trdili, da so Trumpu ukradli Belo hišo. Fašizem se ne skriva več v kleti, sencah in politični divjini. Raper Kanye West in košarkar Kyrie Irving sta antisemita (West, alias Ye, Trumpov prijatelj z 32 milijoni sledilcev, Jude razglaša za pedofile, Hitlerja pa za junaka), a nič hudega – slavni so »ekscentrični«. Tisti, ki govorijo o holokavstu, pa itak »pretiravajo«.

Trumpa so med prvo, drugo in tretjo predvolilno kampanjo podprli vodje tako rekoč vseh rasističnih, klanovskih, belskih etnonacionalističnih, neonacističnih, nativističnih, neokonfederativnih in alterdesničarskih organizacij, paravojaških milic, združenj in portalov, od Ameriške nacistične partije, Južne lige, Ameriške svobodnjaške partije in Viteške partije do spletnih strani, kot so Stormfront, VDARE, Daily Stormer in American Renaissance – ja, vsi tisti, ki trdijo, da Hitlerja demonizirajo le zato, ker je izgubil.

Podprl ga je tudi zloglasni David Duke, nekdanji vodja (»veliki čarovnik«) Kukluksklana, fanatični rasist in antisemit, ki je oznanil, da lahko le Trump ustavi »komunistične boljševike«. In podprl ga je Morris Gulett, eden izmed firerjev neonacističnih Arijskih nacij. In ker smo že ravno pri organizaciji Arijske nacije, velja opozoriti, da je August Kreis III, njen minister za informiranje in propagando (»Vsi, ki plešejo z Židi, bodo eksterminirani z Židi«), ob koncu leta 2015 na sodišču vzkliknil: »Vedno bom sovražil Žide. To vlado vodi skupina podlih ljudi, zato, prosim, volite Trumpa!« Sam ga namreč ni mogel: takoj zatem so ga obsodili na zelo dolgo zaporno kazen – zaradi pedofilije.

Rocky J. Suhayda, Andrew Kaczynski: »American Nazi Party Chairman: Trump's Muslim Ban Is Unrealistic«, BuzzFeed News, 11. december 2015. firer Ameriške nacistične partije, je septembra 2015 članom famozno oznanil, da so Trumpova stališča na las podobna njihovim in »da očitno niso tako nepriljubljena, kot pravijo politični korektneži«. Člani niso mogli prehvaliti njegovega sovraštva do Mehičanov, drugi njegovega sovraštva do muslimanov. »Vse džamije v Ameriki bomo uničili in zravnali z zemljo,« so grozili. »Ne potrebujemo muslimanov. Potrebujemo pametne, dobro izobražene belce, ki se bodo asimilirali v našo kulturo.« (Vir: Jared Taylor, telefonska kampanja v Iowi januarja 2016).

Žalovali so za dobrimi starimi časi, ko je bilo »92 odstotkov Američanov belcev«, psovali nove, grozne čase, ko se rodi »več nebelih otrok kot belih«, napovedovali »ogenj nacionalizma, ogenj identitete, ogenj jeze« in sanjarili o novih, srečnih časih, ko bodo lahko rasisti »stopili na plan« in ko bodo »vsi ob očitku ›rasist› le skomignili«.

Svarili so, da belci v svoji domovini »postajajo tujci«, da bodo v nekaj letih v Ameriki »manjšina«, da »izumirajo«, ker se bojijo, da bi jim kdo rekel »rasisti«, da »raznolikost«, »homofilija«, »ksenofilija«, »seksualni liberalizem«, »kontracepcija«, »radikalni feminizem«, »postkolonializem«, »kulturni marksizem«, »humanizem«, »strpnost« in »človekove pravice« ogrožajo belo raso in njeno »od Boga dano« prevlado, da bodo torej belce »zamenjali« nebelci, za kar so krivi demokrati, ki tolerirajo in spodbujajo »ilegalno priseljevanje«, obenem pa slavili Trumpa, ki da je »voljan reči to, kar misli večina Američanov – da je treba te ljudi izgnati!«. Jasno, pri tem jim ni ušlo, »da je Trump te ljudi voljan razglasiti tudi za posiljevalce, morilce in dilerje«.

Le Trump, »zadnji belski up«, lahko »ustavi rjavo plimo«. Le Trump jih lahko zaščiti pred »genocidom«. Trump je »naš glas«. Trump je ta, »ki smo ga čakali«. Trump je »naša čudovita priložnost,« so ponavljali in dodajali – »priložnost, kakršne morda ne bo več«. Trump brani »interese belcev«, je odmevalo – in to je »morda zadnja priložnost, da belci izvolijo predsednika, ki predstavlja njihove interese«. Predsednika, ki bo Ameriki »vrnil identiteto«.

Rasistom, klanovcem, belskim etnonacionalistom, neonacistom, nativistom, neokonfederativcem, alterdesničarjem in »patriotskim« paravojakom, ki Trumpa razglašajo za »našega vodjo«, se je končno zazdelo, da zmagujejo. Trumpov prvi mandat so imeli za permanentno vstajo. »Hail, Emperor Trump!«

Ko so neonacisti, rasisti, paravojaške milice in neokonfederativci 11. in 12. avgusta 2017 v Charlottesvillu priredili shod Unite the Right – »Združimo desnico« (z baklami in antisemitskimi parolami), ko so se jim po robu postavili antinacistični in antirasistični protestniki in se je vse skupaj končalo s kaosom in smrtjo dvaintridesetletne protestnice Heather Heyer (eden izmed neonacistov je z avtom na polno zapeljal med antinaciste), je Trump oznanil, da so tudi med neonacisti in rasisti »zelo fejst ljudje«.

Trump ni obsodil dejanj trinajstih pripadnikov rasističnih paravojaških milic, ki so leta 2020 pod vplivom njegove nasilne, vnetljive, zastraševalne retorike – »Osvobodite Michigan!« – načrtovali ugrabitev, sojenje in eksekucijo Gretchen Whitmer, demokratske guvernerke Michigana. Prav tako ni obsodil Kyla Rittenhousa, militantnega, paravojaškega, rasističnega najstnika iz Illinoisa, ki je avgusta 2020 na protestih v Kenoshi – pod vplivom njegovih pozivov policiji, Nacionalni gardi in tajni službi, naj obračunajo s tistimi, ki so po policijskem uboju Georgea Floyda maja istega leta v Minneapolisu protestirali proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi – ustrelil in ubil dva protestnika, pripadnika gibanja Življenje temnopoltih šteje (Black Lives Matter), ampak je vedno znova svaril pred »antifo«, pred antifašisti, ki pa v zadnjih 25 letih – niti v času boja proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi in sistemskemu rasizmu – niso bili vpleteni niti v en umor.

Trump je Rittenhousa, sicer svojega podpornika, celo zagovarjal, rekoč, da je temnopolta protestnika ubil v samoobrambi: »Verjetno bi ga ubili.« Natanko to pa so nekoč rekli na rasističnem jugu, kadar je belec ubil črnca – da je to storil v samoobrambi. Belec je bil vedno nedolžen, vedno se je le branil, vedno je bilo ogroženo njegovo življenje – ob srečanju s črncem se je imel pravico ustrašiti za življenje. Trump je to rasistično »pravno državo« pripeljal v 21. stoletje.

Neonacisti in rasisti so oznako, da so »zelo fejst ljudje«, čudovito sprejeli. Zdaj ni bilo več nobenega dvoma, da je Trump na njihovi strani – da je torej na strani »svete rasne vojne«. Zato niti ni presenetilo, da se je David Duke, večni klanovec in neonacist, tedaj Trumpu zahvalil za obsodbo »levičarskih teroristov«.

Da bi lahko ameriški predsednik tako rapsodično – na odprti sceni – legitimiral in opolnomočil rasizem in neonacizem, je bilo dotlej nepredstavljivo.

Čas pred volitvami leta 2020 je bil čas, ko je Trump stopnjeval svojo nasilno, brutalno retoriko: medije je malo prej razglašal za »sovražnike ameriškega ljudstva«, policiste je takoj zatem pozval, naj pri svojem delu ne bodo več tako prijazni (in ko osumljenca spravljajo v policijski avto, naj mu ne varujejo glave z roko, ampak naj jo mirno umaknejo), na shodu v Alabami je publiko pozival k obračunu s Colinom Kaepernickom, temnopoltim nogometnim zvezdnikom, ki je na tekmah med izvajanjem nacionalne himne v znak protesta zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi in zaradi rasne neenakopravnosti z eno nogo pokleknil – »Naženite tega pasjega sina z igrišča. Ven! Odpuščen je! Odpuščen!« Tako je neki moški na rodeu v Montani napadel in hudo poškodoval trinajstletnega dečka, ker si med predvajanjem nacionalne himne ni snel čepice.

Na predvolilnem soočenju z Joejem Bidnom 29. septembra 2020 je dal moderator Chris Wallace (Fox News) Trumpu priložnost, da obsodi rasiste, alias white supremacists, a tega kakopak ni storil. Raje se je spet delal neumnega: »Katere rasiste? Koga? Recite? Ponosne fante?« Nazadnje je dodal: »Prav. Ponosni fantje, stopite nazaj, bodite pripravljeni!« Ni jim rekel, naj nehajo in se umaknejo, ampak – bodite pripravljeni! »Stand by!«

Ko je Trump na tistem televizijskem soočenju omenil Ponosne fante, se jim je od veselja – in ja, ponosa – kar vrtelo. Da jih je prepoznal? Da jim je pomežiknil? Vau! Niso ga mogli prehvaliti. A Trump, ki je na predvolilnem shodu v Minnesoti svojim fenom, med katerimi so bili tako rekoč sami belci, razlagal, da imajo »dobre gene« (in da so zato superiorni nad drugimi rasami), na tistem televizijskem soočenju ni pomežiknil le njim, ampak je pomežiknil tudi drugim rasističnim, klanovskim, etnonacionalističnim, neonacističnim, nativističnim, neokonfederativnim in alterdesničarskim organizacijam in milicam. Navsezadnje je v času njegovega prvega mandata število neonacističnih, klanovskih, neokonfederativnih in skinheadskih organizacij in skupin, ki slavijo belski nacionalizem in »krščansko identiteto« ter mahajo z baklami, konfederacijskimi zastavami, svastikami, paranojo in citati iz Camusove Velike zamenjave, Raspailovega Tabora svetih, Honsikovega Kalergijevega načrta, Metzlovega Umiranja belskosti, Fayevega Manifesta evropskega odpora in Fribergovega Priročnika prave opozicije, Renaud Camus: Le grand remplacement, Pariz, 2011; Jean Raspail: Le Camp des Saints, Pariz, 1973 (angleški prevod: The Camp of the Saints, New York, 1975); ta distopični roman je postal leta 2011 velika uspešnica; Gerd Honsik: Der Juden III. Reich? Halt dem Kalergi-Plan! 28 Thesen Coudenhove-Kalergis. Eine Bittschrift an die deutschen Parlamente, La Mancha, 2003; Jonathan Metzl: Dying of Whiteness: How the Politics of Racial Resentment Is Killing America's Heartland, New York, 2019; Guillaume Faye: Pourquoi nous combattons: Manifeste de la résistance européenne, Pariz, 2010; Daniel Friberg: Die Rückkehr der echten Rechten: Handbuch für die wahre Opposition, Berlin, London, 2015. naraslo na 155.

Trumpov »bodite pripravljeni« je bil poziv k orožju.

A ves Trumpov prvi mandat je bil le pozivanje k nasilju. Ne pozabite, s kakšnim užitkom in s kakšno vnemo je začel leta 2017 na južni meji brutalizirati migrante – otroke je množično trgal materam iz naročij ter jih potem za kazen in v svarilo zapiral v kletke. Otroci so v teh »zbirnih centrih«, ki so jih celo nekateri ameriški politiki, recimo kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez, razglasili za koncentracijska taborišča, serijsko umirali. Nič čudnega – Trump jim je napovedal vojno. Ničelno stopnjo tolerance. Migracije je razglašal za »invazijo«. Paravojaški rasisti, Trumpovi feni, ki so »patruljirali« na južni meji, so ga dopolnili: »Lahko bi se vrnili v Hitlerjeve čase in vse poslali v plinske celice.«

Ne pozabite, s kakšno lahkoto je v času protestov, ki so po policijskem uboju Georgea Floyda zajeli Ameriko, tvitnil: »Kakor hitro se bodo pojavile težave, bomo prevzeli nadzor, toda ko se začne plenjenje, se začne tudi streljanje.« Njegovo sporočilo je bilo jasno: tiste, ki bodo plenili (ali pa v svojem protestu pretiravali), bomo ustrelili! S streljanjem je zagrozil tudi migrantom, ki so se prek Mehike prebili do ameriške južne meje: »Če bodo v naše vojake metali kamne, bodo vojaki odgovorili. Rekel sem jim, naj uporabijo puške.«

A njegovo glorificiranje nasilja se je začelo že na predvolilnih shodih, na katerih je razglašal Mehičane za »posiljevalce, morilce in dilerje«, pozival svoje fene, naj s protestniki, če se le pojavijo, fizično obračunajo (»bodite malce bolj nasilni«, »vrzite ga ven«, »razbijte ga, jaz bom plačal odvetnike«, »hočem ga treščiti na gobec«, »kdor ga dvigne in na vso moč vrže ob tla, je moj tip moškega«), zagovarjal mučenje oz. »zasliševanje« z waterboardingom (»waterboarding je odličen, samo ne gremo dovolj daleč«), oznanjal, da lahko sredi Pete avenije povsem mirno koga ustreli, ne da bi zaradi tega izgubil en sam glas, obujal spomine na dobre stare čase, ko so »policaji reagirali hitreje, precej hitreje« (zdaj pa so vsi »politično korektni«).

Svoje fene je pozival, naj vzklikajo: »Zaprite jo!« S tem je kakopak mislil na Hillary Clinton, svojo politično tekmico, predsedniško kandidatko demokratske stranke. In res, njegovi feni so začeli na shodih – inkubatorjih nasilja – divje vzklikati: »Zaprite jo! Zaprite jo! Zaprite jo!« Kmalu pa so začeli vzklikati: »Obesite jo v Nacionalnem sprehajališču v Washingtonu!« In: »Postavite jo pred strelski vod in ustrelite!«

Vzklik »Zaprite jo« je potem zamenjal z vzklikom: »Pošljite jo nazaj!« Z »jo« je mislil na Ilhan Omar, kongresnico somalskega rodu. Njo in še nekatere druge demokratske kongresnice, ki niso čistokrvne Američanke (Rashida Tlaib, Ilhan Omar, Ayanna Pressley, Alexandria Ocasio-Cortez), je pošiljal »nazaj«, »v s kriminalom preplavljene kraje, iz katerih so prišle«. Da je pri tem uporabil izraz »infest«, ki se navadno uporablja v zvezi z mrčesom (»mrgoli mrčesa«, »mrčesa kar mrgoli« ipd.), ne preseneča. In ja, na njegovih shodih so začeli vzklikati: »Pošljite jo nazaj! Pošljite jo nazaj! Pošljite jo nazaj!« Kongresnicam so potem res začeli groziti s smrtjo, Ilhan Omar je eno od groženj celo javno prebrala: »Dobra muslimanka je le mrtva muslimanka!« Fabiola Cineas: »Donald Trump is the accelerant«, Vox.com, 9. januar 2021.

Trump je znal res podžigati jezo, nasilje in sovraštvo. Ljudi je znal »navdihniti«, ali bolje rečeno – radikalizirati. Spreminjal jih je v teroriste. Številni so nasilje sprožali v njegovem imenu. Cesar Sayoc, recimo, je oktobra 2018 šestnajstim demokratskim veljakom, od Baracka Obame do Joeja Bidna in Hillary Clinton, poslal pisma bombe – Trumpa je razglasil za svojega »nadomestnega očeta«. Živel je v kombiju, poslikanem in popisanem s Trumpovimi fotografijami in izjavami. Še radikalnejši je bil teksaški rasist Patrick Crusius, ki je 3. avgusta 2019 v El Pasu ubil 23 ljudi – meril je na Latinoameričane. Njegov manifest je bil prepojen s Trumpovo etno-nacionalistično, protipriseljensko retoriko: migracije je označil za »invazijo«, kongresnice muslimanskega rodu je podil iz države – naj »zginejo tja, od koder so prišle«. Pensilvanski antisemit in rasist Robert Gregory Bowers je 27. oktobra 2018 v pittsburški sinagogi Drevo življenja ubil enajst judov, češ da so (z Georgeem Sorosom na čelu, kot je trdil) financirali »invazijo« na Ameriko – migrantsko »karavano«, ki je tedaj potovala proti ameriški južni meji. Voditelji judovske skupnosti so ta pokol razglasili za »kulminacijo Trumpovega vpliva«. Kanadčan Alexandre Bissonnette, ki je 29. januarja 2017 v Quebec Cityju ubil šest muslimanov, je imel na glavi trumpovsko rdečo kapo z napisom »Naredimo Ameriko spet veliko«, Avstralec Brenton Tarrant, ki 15. marca 2019 v novozelandskem Christchurchu pobil 51 muslimanov, pa je v svojem manifestu Trumpa slavil kot »simbol prenovljene belske identitete«.

Trump je neprestano mežikal svojim ekstremnim, rasističnim, neonacističnim podpornikom. Nenehno jim je signaliziral. Nenehno jim je pošiljal kodirana sporočila, ki niso puščala nobenega dvoma: z vami sem! Na vaši strani sem, pa četudi se moram uradno delati, da nisem! Na vaši strani sem, pa četudi se moram včasih celo distancirati od vas!

Kodirana sporočila so bila vseh vrst. Recimo: njegova kampanja je začela prodajati majico z napisom »America First«, toda dizajn in orel sta spominjala na nacistično ikonografijo. Ali pa: Trumpova Organizacija je začela prodajati črno bejzbolsko žogico z napisom »Trump«, cena pa je znašala natanko 88 dolarjev. Ne torej 87,99 ali 89,99, temveč 88. Naključno? Kje neki! Neonacisti in belski nacionalisti to namreč berejo takole: 88 = 2 × 8 = 2 × osma črka abecede = dvakrat H = HH = Heil Hitler.

Junija 2020, v času protestov, je Trumpova kampanja na Facebooku objavila oglas, v katerem je pisalo: »Nevarna KRDELA skrajno levičarskih skupin tekajo po ulicah in povzročajo kaos.« Ta alarmantni zapis je bil obkrožen z velikim narobe zasukanim rdečim trikotnikom – v nacističnih koncentracijskih taboriščih, recimo v Auschwitzu, so morali Judje nositi rumeno Davidovo zvezdo, geji rožnati trikotnik, politični zaporniki (komunisti, socialisti, sindikalisti in drugi levičarji) pa narobe zasukani rdeči trikotnik. Sporočilo je bilo nedvoumno: še vedno sem z vami! Bolj kot kadarkoli! A to ni bilo vse: s tem je dal svojim podpornikom jasno vedeti, da bo treba levico eliminirati in eksterminirati – tako kot je to nekoč storil Hitler.

Logično – njegova kampanja je zakupila 88 verzij tega oglasa.

Trump ni le klovn, ni le teslo, ki ne ve, kaj govori, ampak prekleto dobro ve, kaj govori. Ne govori kar na slepo, temveč vedno ve, koga cilja. Ne blodi, ampak se vedno na dolgo in široko – na odprti sceni, neposredno, magari kodirano – pogovarja s svojimi ciljnimi publikami, s svojo volilno bazo, v kateri so tudi rasisti, klanovci, etnonacionalisti, neonacisti, nativisti, neokonfederativci, alterdesničarji in paravojaške milice.

Trump je ustvaril klimo, v kateri se njegovi osebni interesi ujamejo z eshatologijo vseh teh etnonacionalističnih organizacij, ki že leta napovedujejo drugo državljansko vojno – in ki se nanjo že ves čas tudi pripravljajo.

Takšni so paravojaški Triodstotkarji (Three Percenters), ki so prepričani, da za zmago v revolucionarni vojni potrebuješ le tri odstotke prebivalstva. Takšno je militantno, etnonacionalistično, paravojaško gibanje Boogaloo, ki dela vse, da bi pospešilo drugo državljansko vojno (»boogaloo«) – boogalooji se na protestih pretepajo z antifašisti, terorizirajo ljudi, na spletu razširjajo laži, dezinformacije in teorije zarote, napadajo infrastrukturo. Takšne so številne etnonacionalistične organizacije in skupine, ki imajo občutek, da jim Trump bere misli in da tudi same berejo njegove misli – Ponosni fantje, Ridge Runners, Atomwaffen, Rise Above Movement, Right Wing Death Squad, Physical Removal, Genuine Donald Trump, White Nationalists United, Vanguard America.

In seveda, takšna je organizacija Varuhi prisege (Oath Keepers), ki je nastala leta 2009, ko je Belo hišo prevzel Barack Obama (musliman! socialist! tiran!) in v kateri je, kot je leta 2020 zapisal novinar Mike Giglio, »Civil War Is Here, Right Now«, The Atlantic, november 2020. Na spletu »A Pro-Trump Militant Group Has Recruited Thousands of Police, Soldiers, and Veterans«, 30. september 2020. na tisoče nekdanjih vojakov in policajev, šerifov in specialcev. Ti so zelo militantni in patriotski, alergični so na elite, globalizacijo in migracije, Trumpa hočejo zaščititi pred uzurpatorji, Ameriko pa pred antifašistično »vstajo«. V protestih, ki so Ameriko preplavili po policijskem uboju Georgea Floyda, so videli poskus državnega udara, Kyla Rittenhousa imajo za »junaka« in »patriota«, Ameriko imajo za republiko, ne pa za demokracijo, zelo uživajo v »nadzorovanju« južne meje, na Trumpovih shodih skrbijo za varovanje, povsem mirno vstopajo na policijske postaje, za svobodo so voljni tudi umreti, prepričani so, da v nasprotju z navadnimi ljudmi točno vedo, kaj se dogaja, da jih hočejo elite, »globoka država« in marksisti razorožiti, da poti nazaj ni, da se lahko Amerika prenovi in prerodi le v krvi in da je druga državljanska vojna neizbežna.

Konec maja 2021 so v Ameriki komemorirali stoto obletnico grozovitega belskega pokola nad črnsko skupnostjo v oklahomski Tulsi, toda le slab mesec pred tem je oklahomski guverner Kevin Stitt, hardcore republikanec, podpisal zakon, s katerim je v javnih šolah prepovedal vsebine, ki bi lahko posameznika navdale »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«. O tem, kako rasa in rasizem vplivata na ameriško družbo, politiko in pravosodje, v javnih šolah ni več dovoljeno govoriti – ker bi to lahko učence navdalo z nelagodjem, občutkom krivde in tesnobo. Vsebine, ki delijo, so prepovedali, odpravili, izbrisali. Ko so jih prepovedali v Idahu, so republikanske oblasti zapisale, da »razvnemajo delitve na način, ki je v nasprotju z enotnostjo nacije in dobrobitjo države Idaho in njenih državljanov«.

A prepovedali jih niso le v Idahu in Oklahomi, ampak v številnih zveznih državah – v Arizoni, Arkansasu, Missouriju, Severni Karolini, Južni Karolini, Teksasu, Zahodni Virginiji, Tennesseeju, Iowi, New Hampshiru, Alabami, Kentuckyju, Louisiani, Mainu, Michiganu, Mississippiju, Ohiu, Pensilvaniji, Rhode Islandu, Wisconsinu in tako dalje, povsod, kjer so na oblasti republikanci. Javnim programom, ki bodo trdili, da je Amerika rasistična dežela, bodo takoj odpovedali javno financiranje.

Tako kot na Madžarskem ne pride več v poštev teorija spola, v ameriških zveznih državah, ki jih obvladujejo republikanci, ne pride več v poštev kritična teorija rase, alias critical race theory (CRT), kot konservativci imenujejo tisto, kar bi lahko delilo Američane – predvsem kakopak tisto, kar je povezano z ameriško rasistično polpreteklostjo. Tisto, kar bi lahko koga navdajalo »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo«. V Nevadi konservativni aktivisti zahtevajo, naj učitelji v šolah nosijo telesne kamere – da se bo videlo, kdo poučuje kritično teorijo rase.

Kritična teorija rase ni nič novega – to je sklop študij, ki so jih zakoličili profesorji prava na Harvardu in ki že kakih 30, 40 let raziskujejo, zakaj so kljub uradni odpravi rasne segregacije ostale tako hude in očitne rasne neenakosti, zakaj so črnci od konca državljanske vojne in odprave sužnjelastništva do boja za državljanske pravice dobrih sto let kasneje naleteli na toliko segregacijskih zaprek in rasističnih zastojev, zakaj gre črncem ekonomsko, dohodkovno, zdravstveno, izobraževalno in nepremičninsko še vedno bistveno slabše kot belcem, zakaj so še vedno politično podreprezentirani, zakaj so belci še vedno močnejši od črncev, zakaj je rasizem tako izrazito oblikoval ameriško pravno državo, zakaj zakonodaja še naprej reproducira rasne neenakosti, zakaj je rasizem ostal vgrajen v ameriški pravosodni sistem, zakaj je rasizem sistemski, zakaj reforme ničesar ne spremenijo, zakaj z vsakim korakom naprej naredijo dva koraka nazaj, zakaj črnce še vedno getoizirajo, zakaj je v ječah toliko nebelcev, zakaj niso črnci pravno tako dobro zaščiteni kot belci, zakaj zakoni niso barvno slepi, zakaj Amerika ni premagala in presegla rasizma in zakaj se je to stanje normaliziralo.

Res, nič novega niti dramatičnega, še manj radikalnega, ekstremnega ali revolucionarnega, le kritično preučevanje ameriške zgodovine in rasne dinamike v postrasistični Ameriki, toda desnica – vse bolj radikalizirana, vse fanatičnejša, vse histeričnejša, vse nestrpnejša – je začela ta izraz oz. te študije še zlasti po burnih antirasističnih protestih, ki so leta 2020 izbruhnili po policijski likvidaciji temnopoltega Georgea Floyda, prikazovati kot pošast, nekaj groznega, strašnega, grozljivega, nevarnega, toksičnega, pogubnega, totalitarnega, protiameriškega, kot bolezen, novo viralno grožnjo Ameriki in njenim vrednotam, novo fronto kulturne vojne, novo »kulturno revolucijo«, ki da je prežela vse pore javnega življenja, nov napad na svobodo in demokracijo, novega zahrbtnega »notranjega« sovražnika, novo pranje možganov in novo zaroto liberalnih elit, ki hočejo črnce preleviti v svojo vojsko, s pomočjo katere naj bi pod krinko »raznolikosti«, »socialne pravičnosti« in »intersekcionalnosti« prevzele oblast, belske patriote pa razorožile, izgnale v koncentracijska taborišča in jih prisilile, da se odpovejo družini, veri in belskemu ponosu (magari »ponotranjeni rasni superiornosti«, če hočete).

Desnica namreč trdi, da je kritična teorija rase neuravnotežena in pristranska in da v resnici stereotipizira, demonizira in diskriminira belce – da jih prikazuje kot zlo, kot pošasti, kot rojene rasiste, da jim nalaga krivdo za rasno segregacijo, sužnjelastništvo in linče, da vse ameriške institucije prikazuje kot rasistične, zato terja njihovo uničenje. Še huje: črnce poziva k vstaji, revoluciji in obračunu z belskimi zatiralci, k nasilnemu prevzemu oblasti (izvolitev Baracka Obame, prvega temnopoltega predsednika, sicer absolventa kritične teorije rase, je bila le uvod), k maščevanju in kaznovanju belcev (Obamova izvolitev je pomenila kazen), h genocidu nad belci. Črnce poziva, naj belcem počnejo to, kar so belci počeli njim. Ameriko skuša preleviti v Ruando, smo slišali. V času Obamovega predsednikovanja je Amerika nazadovala, ponavlja desnica, ki v kritični teoriji rase vidi orožje, s katerim skušajo liberalne elite razdejati in uničiti Ameriko – in belce podrediti črncem. Kritična teorija rase bo izvršila končno rešitev rasnega vprašanja – veliko zamenjavo! Belce bo zamenjala s črnci!

Desničarji zdaj vse, kar jim gre na živce, vse, s čimer se ne strinjajo, vse, česar ne razumejo, vse, kar se jim zdi »noro« in »kontroverzno«, avtomatično razglasijo za kritično teorijo rase. Tako kot so še malo prej vse, kar jim je šlo na živce in s čimer se niso strinjali, razglašali za »kulturni marksizem«, »politično korektnost«, »prebujenost« (wokeism) ali »kulturo črtanja« (cancel culture).

Orbán hoče otroke zaščititi pred skupnostjo LGBTQIA+ – ameriški republikanci hočejo otroke zaščititi pred »indoktrinacijo«, pred »infiltracijo«, pred kritično teorijo rase (zato tudi množično prepovedujejo knjige, ki naslavljajo rasizem, seksizem in skupnost LGBTQIA+). Toda za črnske otroke jim je vseeno – pred kritično teorijo rase, pred šolskimi vsebinami, ki govorijo o rasizmu, rasi, rasnem zatiranju, rasni neenakosti, sistemu represije, črnskem uporništvu, policijskem nasilju nad črnci, belskih privilegijih, rasni krivdi ipd., hočejo zaščititi belske otroke. Prav belske otroke, navsezadnje, ta »zlata vredni blagoslov vsakega ljudstva«, bi lahko šolske vsebine o rasizmu in sužnjelastništvu navdale »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«. Republikanci zanikajo, da je Amerika rasistična dežela, toda – je kaj bolj rasističnega od prepovedi, izobčenja in črtanja šolskih vsebin o obstoju rasizma?

Desnica za kritično teorijo rase pravi, da deli Američane. Kar pomeni, da antirasizem deli Američane. Kritična teorija rase je antirasistična. Desnica jo hoče prepovedati. Kar pomeni, da hoče prepovedati antirasizem. A to je tipično za naš čas: desnica – glasnica nacifikacije izobraževanja – hoče prepovedati, izobčiti, črtati vsebine, ki delijo, najbolj pa delijo vsebine, ki najbolj škodijo sami desnici. Kar pomeni, da hoče desnica prepovedati in izbrisati prav vsebine, ki ji škodijo. Vsebine, ki jo kompromitirajo – njeno koketiranje z rasizmom in fašizmom. Bolj splošno rečeno: desnica hoče prepovedati antirasizem in antifašizem.

Spol ni nič biološkega, temveč le socialni konstrukt, ki so ga ustvarili zato, da bi lahko demonizirali, diskriminirali, zasužnjevali, segregirali, izkoriščali, zatirali, zaničevali in zlorabljali »nižji«, »inferiorni« del prebivalstva – najprej ženske, zdaj pripadnike skupnosti LGBTQIA+. Tudi rasa ni nič biološkega, temveč le socialni konstrukt, ki so ga ustvarili zato, da bi lahko demonizirali, zasužnjevali, izkoriščali, zaničevali in zlorabljali »nižji«, »inferiorni« del prebivalstva – črnce. In belci so z rasizmom vedno – in povsod – dobro profitirali. Amerika je zrasla na hrbtih sužnjev.

In tako kot skušajo v Ameriki blokirati rasno pravičnost, skušajo na Madžarskem blokirati spolno pravičnost. V Ameriki so izobčili vsebine, ki z nelagodjem navdajajo belce – na Madžarskem so izobčili vsebine, ki z nelagodjem navdajajo heteroseksualce. V Ameriki skušajo legitimirati rasno zatiranje – na Madžarskem pa spolno zatiranje.

Zatiranje se torej vrača in postaja trend. Desnica izgublja tla. Bolj ko izgublja tla, bolj postaja panična. Bolj ko postaja panična, bolj se radikalizira. Bolj ko se radikalizira, bolj uveljavlja zatiranje. Tega, s čimer se ne strinja (in kar jo navdaja »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«), se lahko znebi le z nasiljem.

Ali kot pravi Hitler v Mein Kampfu: »Prihodnost nekega gibanja je odvisna od fanatičnosti, celo nestrpnosti, s katero ga njegovi privrženci zastopajo kot edino pravilno pot ter ga uveljavljajo pred drugimi podobnimi združenji.«

In tole: »Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.«

Tudi tole: »Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena.«

Pa: »Ljudstva, ki se mešajo ali ki si dovolijo mešanje, grešijo zoper voljo Božje previdnosti.«

Pa: »Najpomembnejši predpogoj za izgradnjo in obstoj države je prisotnost občutka pripadnosti na osnovi enake biti in enake vrste, ter pripravljenost, da se za to uporabijo vsa sredstva.«

In seveda: »Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, je pleve.«

Ne, Trump ni Hitler – le povezan hoče biti z njim. In z njegovimi »zanimivimi« citati.

Trump si hoče na svoj perverzen, personaliziran način prisvojiti kapitalizem – kot nekoč Mussolini. Ali Hitler.

Watergate bi bil danes nemogoč.

To je trenutek, ko svetovalec ugotovi, da je ameriški predsednik nor. Da se mu je dokončno zmešalo.

Da bi lahko ameriški predsednik tako rapsodično – na odprti sceni – legitimiral in opolnomočil rasizem in neonacizem, je bilo dotlej nepredstavljivo.

Trumpov »bodite pripravljeni« je bil poziv k orožju.

Logično – njegova kampanja je zakupila 88 verzij tega oglasa.

Nastavitve

FAŠIZEM

by Marcel Štefančič

DOBRODOŠLI V SPLETNEM BRALNIKU AGATHA!

FAŠIZEM

by Marcel Štefančič

KOLOFON

ZADNJA PLATNICA

ZAVIHEK 1

ZAVIHEK 2

KAZALO

Spremna beseda

Ameriški firer

Donald Trump ni eksces, temveč produkt bogate ameriške fašistične tradicije

»Zastrupljajo kri naše dežele!«

Trumpu desnica beži v Sieg Heil

Za nadaljevanje branja