Predgovor

Prababice po materini strani nisem nikoli srečala, vendar sem o njej slišala in brala. Ugotovila sem, da je bila prva ženska založnica na Filipinih in da so njeni sinovi postali senator, nadškof in kongresnik, hči pa je bila pisateljica.

Remedios Diosomito Lopez je bila močna matriarhinja, ki je rodila šestnajst otrok, vendar so preživeli in odrasli le štirje med njimi. Vdova je postala pri devetintridesetih letih in takrat prevzela moževo založbo Imprenta Rosario, ki je bila v pritličju njihovega doma na starodavni filipinski ulici Calle Colón v Cebu. Skupaj s sinovi in hčerko je še naprej izdajala več dnevnih in tedenskih časopisov, ki so se imenovali El Precursor, Ang Maguuna, El Bolitín Católico in La Juventud. Ko je spoznala finančno plat založništva, je modro vlagala v nepremičnine. Z oddajanjem hiš si je zagotovila sredstva za preživljanje družine.

Že kot otrok sem skrbno zbirala podatke o svoji prababici. Tako sem našla zelo dragocen opis v knjigi avtorice Concepcion Briones z naslovom Življenje v starem Parianu (ang. Life in Old Parian):

»Tukaj je živela prva založnica na Cebu, doña Remedios Lopez Cuenco, ki je skrbela za svojo družino in obenem vodila družinsko podjetje Imprenta Rosario … v tiskarno je prihajala zgodaj zjutraj, oblečena v saya (krilo) in kimono (bluzo) – dolgi in črni kodrasti lasje so ji segali do pasu, sveže umiti so dišali po samuyao (op. prev.: vrsta citrusa) …«

Briones podrobneje opisuje Remedios, oblečeno v mornarsko modro dolgo krilo, široko in napihnjeno. Nosila je elegantno majico s šalom, ki je bil pripet z veličastno broško iz zlata in biserov. Velik svilen šal je objemala zlata verižica, ki je bila zataknjena v pas krila na levi strani.

Mama mi je pojasnila, da je Remedios, čeprav je rada nosila lepa oblačila in nakit, pogumno delala za tiskarskim strojem, njeni prsti pa so bili vselej umazani od črnila.

Zanimalo me je tudi, v kakšnih okoliščinah je živela moja prababica. Obdobje od leta 1900 do 1942 imenujejo tudi ameriška doba. Takrat so Filipini izpod španske vladavine prešli pod ameriško. Tudi Američani so se morali prilagoditi in se npr. učiti usklajevanja idej o demokraciji s kolonializmom. Z drugimi besedami, obdobje moje prababice je bilo čas dinamičnih sprememb.

Zbirala in premišljala sem o vseh teh podrobnostih in podatkih o moji prababici in njenem svetu. Navdihnili so ta roman. Rada pa bi poudarila, da sem si glavno junakinjo Ines Maceda izmislila. Čeprav je Ines vdova, ki leta 1909 podeduje moževo založniško in časopisno podjetje v Ubecu na Filipinih, je zgodba v romanu izmišljena. Dogodke sem priredila, prav tako sem si izmislila imena krajev, da bi ustrezali zgodbi. Bilo mi je v veselje razmišljati o tem, kakšno naj bi bilo v resnici življenje moje prababice Remedios.

Najprej sem si želela napisati roman, poln skrivnosti, ker pa se v zgodbi posvečam predvsem osebnostim in razvoju karakterjev, in ne toliko zapletu, se je pripoved bolj osredotočila na Ines Maceda kot na skrivnostno smrt duhovnika, najdenega v potoku nekega poletnega dne leta 1909.

Rada bi se zahvalila svojemu možu Laurenu R. Brainardu in najinim sinovom Chrisu, Alexu in Andrewu za njihovo podporo pri mojih literarnih prizadevanjih. Posebna zahvala gre tudi pisateljici in učiteljici Eve La Salle Caram, katere mojstrska delavnica pisanja Algonquin West mi je pomagala ustvariti roman.

Cecilia Manguerra Brainard

Avtorica

Mama mi je pojasnila, da je Remedios, čeprav je rada nosila lepa oblačila in nakit, pogumno delala za tiskarskim strojem, njeni prsti pa so bili vselej umazani od črnila.

Cecilia Manguerra Brainard

Avtorica

Podgane

Poleti 1909 so Ubec preplavile podgane. Glodavci, večji od mačk, so se podili po obalnem mestu. Niso se bali ljudi niti žgočega sonca, ki je razkrivalo njihovo grdoto – žičnate rjave dlake, dolge gobce in gole repe, dolge kot njihova telesa. Brez zadržkov so se podile po ulicah in brskale po smeteh. Napadalno so tekale tudi po pešpoteh mokre tržnice in se s kosmatimi telesi drgnile ob noge prestrašenih kupcev. Niso se omejevale le na kanalizacijo in umazane ulice, temveč so vdirale tudi v hiše, stavbe in celo v trdnjave ter cerkve. Zgrizle so pohištvo iz trdega molave lesa v luksuznem mednarodnem hotelu; posladkale so se z novimi lesenimi hišami in stavbami, ki so jih zgradili Američani. Povsod je bilo polno iztrebkov in urina, celo v javnem zdravstvenem zavodu.

Podgane so napadle mačke, ki še nikoli niso videle glodavcev, sploh pa ne tako velikih. Domače mačke, ki so jih hranili z ribjimi kostmi in ostanki hrane, so se sicer zatekle v kuhinjo, v upanju na človeško zaščito, a so nekatere podlegle napadom. Podgane so vlekle za seboj krvavo drobovino mačk in drugih majhnih sesalcev, kar je lastnike hišnih ljubljenčkov spravilo v histerijo.

Američani, ki so okupirali Filipine od leta 1898, so si razbijali glave, kaj storiti s temi goljati. Leta 1901, ko so ustanovili civilno vlado na Filipinih, so imeli zadnje izkušnje z njimi. Toda tiste podgane so bile manjše, manj grde, manj uničujoče in neskončno bolj diskretne. Grizle so na soncu sušene lupine kokosa in žitarice, njihovi iztrebki so povzročali kašelj in kihanje, vendar so se izogibale domovom, raje so se zadrževale v skladiščih in kanalizaciji. Leta 1901 so ameriški javnozdravstveni uradniki vzpostavili program za iztrebljanje podgan in nato se je njihova populacija zmanjšala. Velikanske podgane, ki so se spet pojavile poleti leta 1909, so se zdele kot božja kazen.

Prebivalci Ubeca so spekulirali, da so podgane prišle na kopno z ladij, ki so plule po mednarodnih vodah (sumili so, da so prispele s skandinavskimi ladjami, ker je bil Stockholm znan kot prestolnica podgan). Verniki so trdili, da so velikanski glodavci božja kazen za ženske, ki se družijo s tujimi mornarji.

Neke vroče poletne noči, ko so tri podgane skoraj obgrizle dojenčka v zibelki, je bila mera polna. Že to, da so nadlegovale mačke, je bilo problematično, a napad na dojenčka je bil povsem nesprejemljiv. Jeza ljudi je prekipela. Ne le strah pred bubonsko kugo, ampak čisto sovraštvo do prezirljivih bitij jih je gnalo, da jih iztrebijo. Ministrstvo za zdravje je ponudilo petnajst centavov na podganji rep, ampak ta spodbuda ni bila potrebna, predstavljala je le možnost dodatnega zaslužka. Ljudje so začeli s sabo nositi mačete, otroci, ki so bili na poletnih počitnicah, pa so podganji lov spremenili v športno dejavnost.

Epidemija podgan je privedla celo do odkritja trupla v potoku blizu avguštinskega skladišča.

Tistega popoldneva sta brata Fernandez domislila poseben načrt za lov na podgane. Prvi je bil star devet let, drugi enajst. Starejši je želel prihraniti denar za karneval. Mlajši je želel kupiti stripe; očaran je bil nad zgodbami o duhovih, o začaranih bitjih, bitjih, ki se lahko spremenijo v pse in konje, in o čarovnicah, ki izsesajo nerojene otroke. Načrtovala sta pregled skladišča, ker sta upala, da bosta tam našla podgane in morda celo srečala kako nadnaravno bitje. Potem ko se je tam utopil neki fant, jima starša nista dovolila potikanja naokoli, zato sta morala brata skrbno načrtovati, kdaj se bosta lahko izmuznila. Ko sta starša pripravljala večerjo, sta se tiho izmuznila iz nipa hiše in v lopi vzela dve mačeti. Čisto po tiho sta zapustila hišo skozi stranska vrata. Fanta sta hitela skozi središče mesta, mimo trga, proti Cerkvi svetega Avguština in nato do velikega razpadajočega poslopja, zgrajenega iz kamna in lesa.

»Kaj boš naredil s svojim denarjem?« je vprašal mlajši. Sanjal je o stripih, ki si jih je želel.

»Sladkorno peno bom … na karnevalu,« je odvrnil starejši. »Pojedel je bom, kolikor bom hotel. Lani sem dobil samo eno. In kupil bi si rad vstopnice za igre na karnevalu.«

Pogovarjala sta se o karnevalu, ki se je v Ubecu odvijal v maju, sejem pa je trajal dva tedna. Američani so ga organizirali prvi, da bi tam promovirali izdelke svoje nove kolonije, Filipinov. Tovrstna praznovanja so lastnikom podjetij omogočila, da so se bolje povezali s kupci, in so bila odlična priložnost za oglaševanje izdelkov v časopisih in na plakatih ali letakih. Na karnevalu so med drugim prodajali ananas, sladkor, riž, maguey (vrsta agave, op. prev.), tobak, les, premog, srebro, pivo in rum. Na sejmu je bilo tudi zelo zabavno. Obiskovalci so se dva tedna preizkušali v jahanju, različnih igrah, plesali so, poslušali glasbo, si ogledali cirkuške predstave in se za povrh še našemili. Karneval je dosledno posnemal tista dva iz Ria in New Orleansa.

»Kupil bom vse čarovniške stripe,« je na glas razmišljal mlajši deček. »Koliko podgan misliš, da bova ubila?«

»Mogoče sto,« je odvrnil starejši brat.

Med potjo do skladišča sta se povsem prepotila in si brisala pot na obrazu z majicama. Zastrmela sta se v vrata z rjastim železnim drsnim zatičem. V preteklosti so avguštinski bratje dvonadstropno stavbo oddajali tovarni cigaret. Nahajala se je blizu potoka, ki je bil med deževno sezono zelo vodnat, vendar je bila gladina poleti nizka. Stavba je vidno propadala, del se je povesil proti potoku, zato se je zdelo, da se bo vsak hip zrušila v skalnati breg.

Zaslišala sta čudne zvoke, zato je mlajši zagrabil bratovo roko. »Hočem domov,« je zacvilil.

»Ne bodi tak dojenček,« je odvrnil starejši, otresajoč se njegovega prijema. Pokrižal se je, globoko vdihnil in izvlekel zatič. Skušal je odpreti vrata, a ni zmogel zaradi umazanije, ki se je nabrala na tleh pred njimi. Fanta sta z mačetami očistila tla, starejši je tresel vrata in jih potiskal, dokler na njuno presenečenje vrata niso zaškripala in se končno odprla. Hrup je postal glasnejši. Ko so ptice priletele mimo njiju, je završalo kot močan piš. Oba sta zakričala.

»Kaj je bilo to?« je zanimalo mlajšega. »Duh?«

Starejši, ki se je uspel spet zbrati, je odvrnil: »Ne bodi neumen, to so golobi.«

»Hočem domov. Mama naju išče. S šibo naju bo, če izve, da sva šla sem. Pojdiva domov, prosim,« je prosil. Toda starejši brat je stopil še globlje v temno in vlažno skladišče. Mlajši mu je sledil, ker ni želel ostati sam za njim, in se držal za bratovo majico.

Nenadoma sta zaslišala cviljenje in renčanje. Zgrabila sta mačeti in šla v smeri, iz katere je prihajal zvok. Kljub temačnosti sta razločila male sijoče oči, ki so strmele vanju. To so bile podgane, brez dvoma. Našla sta zlato jamo! Jata podgan se je začela premikati, ko sta se ji približala. Mahala sta z mačetama, kar povprek, levo in desno. Zmrazilo ju je od strahu, da ne bi slučajno poškodovala drug drugega, a jima je obenem vrtinec teles prinesel zadovoljstvo. Potem je spet vse utihnilo in iz skladišča sta prinesla šest mrtvih podgan. Sonce je ravno zahajalo, zato je starejši predlagal, da pohitita domov, preden se stemni.

Mlajši fantek pa je pokazal na svoje krvave roke. »Hočem se umiti,« je vztrajal in odložil podgane ter se povzpel prek obrežnih kamnov, da bi dosegel vodo na dnu potoka. Spiral si je roke, in ko se je ozrl čez ramo, je zagledal odsev nečesa belega. »Nekaj vidim! Tam na kamnih, nekaj je pokrito z vejami in listjem,« je zavpil.

»Kaj naj bi bilo to?« mu je nazaj zavpil starejši. »Pozno je, domov morava.«

»Vidim veliko podgan … iz nečesa čudnega prihajajo … počakaj, grem bliže …«

Starejši, ki je postal tudi sam radoveden, se mu je pridružil. Oba sta se previdno pomikala po kamnih. S palicama sta odmaknila veje in listje, dokler nista zagledala raztrganega črnega blaga, ki ju je spominjalo na duhovniško kuto. Obstala sta kot začarana, njuni srci sta močno utripali. Ko se je prikazala še ena podgana, sta odskočila nazaj. Zagledala sta bleščeče se bele kosti … rebrne kosti in … oh … lobanjo. »Ojoooj!« sta zavpila in odvrgla palici. V hipu sta se obrnila in stekla iz struge potoka nazaj gor na breg. Na podgane sta popolnoma pozabila, pa tudi na karneval in duhove. Brata Fernandez sta tekla vse do doma in povsem zadihana povedala staršema, kaj sta videla.

Epidemija podgan je privedla celo do odkritja trupla v potoku blizu avguštinskega skladišča.

»Kaj boš naredil s svojim denarjem?« je vprašal mlajši. Sanjal je o stripih, ki si jih je želel.

»Sladkorno peno bom … na karnevalu,« je odvrnil starejši. »Pojedel je bom, kolikor bom hotel. Lani sem dobil samo eno. In kupil bi si rad vstopnice za igre na karnevalu.«

»Kupil bom vse čarovniške stripe,« je na glas razmišljal mlajši deček. »Koliko podgan misliš, da bova ubila?«

»Mogoče sto,« je odvrnil starejši brat.

Zaslišala sta čudne zvoke, zato je mlajši zagrabil bratovo roko. »Hočem domov,« je zacvilil.

»Kaj je bilo to?« je zanimalo mlajšega. »Duh?«

Starejši, ki se je uspel spet zbrati, je odvrnil: »Ne bodi neumen, to so golobi.«

»Kaj naj bi bilo to?« mu je nazaj zavpil starejši. »Pozno je, domov morava.«

»Vidim veliko podgan … iz nečesa čudnega prihajajo … počakaj, grem bliže …«

Ines Maceda

Podgane so Ines Maceda preganjale še v sanjah. Med zajtrkom je opisovala množico podgan, ki plavajo v vodi, njihove sive dlake se bleščijo v soncu, valujejo kot sivi pesek. Odvratno.

Andres, njen sin, ji je odvrnil: »Mislim, mama, da si imela te sanje, ker pač zdaj vsi govorijo samo o podganah. Nič takega, zaradi česar bi se morala razburjati.«

Ines je nadaljevala: »Pa sem razburjena. Grm jasmina je bil obgrizen, in ne le odgrizen, ampak posekan do tal. To me žalosti. Tvoj oče, naj počiva v miru, in jaz sva ga posadila.«

Ines je govorila o bujnem jasminu, prepolnem belih cvetov, ki je rasel pred oknom njene spalnice. Rastlina je bila njena spremljevalka, priča življenja, ki ga je živela s preminulim možem. Bila je sopotnica njune ljubezni, njunih prepirov, razočaranjem zaradi splavov in njune sreče, ko se je Andres rodil prav tam v njuni sobi ob jasminu.

»Znova bo zrasel, mama,« jo je mirno tolažil s tonom, ki je bil zelo podoben očetovemu. Ines se je ozrla k sinu in na njegovem obrazu opazovala Pablove poteze – ovalen obraz in visoko čelo. Spet jo je zabolelo zaradi izgube moža. Pablo je preminil pred manj kot letom dni. Ines je globoko vdihnila in mu rekla, naj poje zajtrk in odide na delo. Bil je njegov prvi delovni dan v odvetniški pisarni. »Moraš biti točen. Pokazati moraš, da si zainteresiran, da si sposoben,« je poudarila. Prejšnjo noč je pregledala njegova oblačila, da bi se prepričala, ali so zlikana. Na desni manšeti srajce je našla zrahljan gumb, zato je takoj vzela v roke iglo in nit ter ga pritrdila na njegovo mesto. »To pripravništvo je pomembno. Pomagalo ti bo priti na pravno fakulteto,« je še poudarila.

Po Pablovi smrti je Andres izgubljeno taval naokoli. Njegove ocene v šoli so padle, spremenil je smer študija, zamenjal književnost za zgodovino. Pred kratkim je začel omenjati pravno fakulteto in se odločil, da se prijavi na poletno pripravništvo. Tudi oče je nekoč rekel, da Filipini potrebujejo dobre odvetnike, še posebej zdaj, ko so Američani uvedli številne spremembe. Andres je bil izbran med šestimi prijavljenimi.

»Ne skrbi, mama,« je rekel Andres, jo poljubil na lice, zgrabil torbo in odšel.

Ines je bila vseeno zaskrbljena. Skrbela je za sina, da bi bil primerno vzgojen in izšolan. Njena mati je poleg tega potrebovala pomoč na haciendi. Glavobol ji je tisto jutro povzročal tudi Pablov projekt, The Ubec Daily, časopis, ki ga je ustanovil.

Sonce jo je grelo, ko je iskala ključe pisarne. Ko je vstopila, je kihnila zaradi ostrega vonja po črnilu. Pregledala je steklenice s črnilom, da bi se prepričala, ali so vse zaprte. Bila je prepričana, da bodo zaradi kemikalij v pisarni nekega dne oslepeli ali izgubili lase. Tudi papir je imel čuden vonj, kot bi gorelo listje. Nezadovoljno je tlesknila z jezikom zaradi nereda v pisarni, ki je bila zasuta s papirjem, steklenicami črnila, kovinskimi okvirji, tiskarskimi črkami in smetmi. Začutila je potrebo po pospravljanju, ampak kadarkoli se ga je lotila, se njen glavni urednik ni več znašel v pisarni. Zato je tokrat pedantnost omejila na svojo in nekoč Pablovo mizo.

Nataknila si je očala in vzela v roke zeleno knjigo za vodenje računov in stroškov. Prelistala jo je, številke so se ji zdele prevelike, grozljive številke, zapisane z rdečim črnilom, in začela seštevati. Brez dvoma: posel je izgubljal denar. Po novem migrenskem sunku si je položila roko na čelo. »Pablo, Pablo, Pablo,« je zastokala, »več lahko zaslužim s prodajo starih časopisov in praznih steklenih kozarcev kot s tem tvojim časopisnim podjetjem. Računsko se nič ne izide. Moralo bi biti preprosto, Pablo. Tudi osemletnik ve, da moraš v posel vložiti toliko denarja, da na koncu zaslužiš več.« Osupnilo jo je, da njen mož, profesor književnosti, založnik, ki je kandidiral za ministra v filipinski vladi, ne razume preproste matematike.

Z dlanmi je objela čelo, ko je od nekod vzniknil na površje spomin na obzidano mesto Intramuros v Manili. S Pablom sta ga obiskala pred mnogimi leti. Sprehajala sta se med kamnitimi hišami. Med njimi je zavel vonj cvetlic, ki je bil tako močan, tako omamen, da sta kot mesečnika sledila vonjavam do stare hiše z velikimi vrati. Že pri vhodu sta bila očarana nad vodnjakom, kamnitimi klopmi in bujnim rastlinjem modrih hortenzij, rdečih hibiskusov, bugenvilij in rangunske troblje. Zraven vijugastih stopnic sta našla vir zapeljivega vonja, jasminov grm, prepoln dišečih belih zvezdastih cvetov. Pablo je odrezal vejo in jo kasneje posadil na dvorišču njunega novega doma. Vzpenjavka je sčasoma zrasla visoko, vse do okna njune spalnice.

Bil je tisti jasminov grm, ki je zdaj opustošen, ostale so le štiri uboge veje, ki jim grozi, da se bodo posušile, in z njimi dragocen del njene preteklosti. Ines si je med vzdihom trla sence. Vse skupaj je bilo še teže, ker je Pablo, manj kot leto pred smrtjo, s posojilom kupil velik in zelo drag tiskarski stroj Miehle. Želel je tiskati na lepem belem papirju, ki je prispel iz Hongkonga. Celo njena mati jo je večkrat opozorila, da Pablo nima pravega smisla za posel. »Naj uči, naj razpravlja z intelektualci, ampak ti upravljaj z denarjem v družini,« ji je svetovala. Imela je prav, njena mati je imela prav. Zdaj je tu obtičala v časopisni založbi, obremenjeni z velikim posojilom.

Ena rešitev se je vendarle ponujala. Če bi želela, bi lahko podjetje prodala. Pablov založniški tekmec Santiago Echeveria ji je ponudil, da ga odkupi. Toda že ob misli na Santiaga jo je zaskelelo po telesu. Stal je pred njo, pod pretvezo, da sočustvuje z njo. »Če je ta posel zate preveč, Ines, mi povej, pa se lahko pogovorimo,« je rekel z mehkim, a z vzvišenostjo prepojenim glasom.

Santiago Echeveria je bil založnik edinega konkurenčnega časopisa v Ubecu, The Light. Izdajati ga je začel le tri mesece po tem, ko je Pablo natisnil svojega. Bil je posnemovalec, človek, ki je bil tako brez domišljije, da je objavljal le sindikalna gradiva Ansela N. Kellogga. Občasno je sicer pisal uvodnike in v njih izražal svoja politična stališča, a povečini so bila to zelo enostranska in neobjektivna mnenja človeka, ki ni imel pojma o tem, kaj je »uravnoteženo novinarstvo«.

Ines ga je prebodla s pogledom. Bil je debel, a urejen, ves v belem. Nosil je palico z držalom in izgledal kot živa karikatura kolonialista. Edino, kar mu je manjkalo, je bil panamski slamnik. »O čem naj bi se pogovarjala?« je vprašala.

Santiago se je še bolj zravnal. »To je … to je …« ni našel pravih besed.

»Kaj hočeš povedati, Santiago?«

Dvignil je palico in z njo pokazal na tiskarski stroj Miehle. »Jaz … To je … Jaz … lahko kupim miehleja … od tebe. Lahko prevzamem posojilo.«

Ines je zožila oči in se trudila ostati zbrana.

»Pravzaprav ne bi kupil samo miehleja, ampak podjetje v celoti. Vse. Lahko odkupim tudi posojilo.« Obrnil se je, kot da izvaja hiter pregled inventarja v prostoru.

»Odkupil? Niti radirke ne prodam, zagotovo pa ne tebi. Kako da si postal tako zainteresiran za založništvo, Santiago? Ko smo bili otroci, nisi znal niti črkovati,« mu je še odvrnila. »Vse, kar znaš, je zbiranje najemnine od najemnikov in občasno nadziranje haciende.«

»No, jaz … kaj hočem reči … ker je The Light najboljši dnevnik v Ubecu, si lahko privoščim dober tiskarski stroj, kot je Miehle.«

Zdaj ni mogla več skriti jeze. »Santiago, kdo na svetu je kdaj koli rekel, da je tvoj časopis številka ena? Ti? Tvoj časopis je povprečen. Dober je le za eno stvar, za stranišče. Samo zato, ker dobro izgleda, ne pomeni, da izdajaš dober časopis, Santiago. Nima vsebine. Nimaš stališč. Še ko imaš kakšno, je tako zgrešeno, da to vidijo celo otroci. Prosim, odidi, nikoli ti ne bom prodala.« Ines je pospremila Santiaga do izhoda, ga potisnila skozi vrata in jih zaklenila.

Besna je bila nanj.

Santiago je šel predaleč, ko je pisal strupene uvodnike in članke o Pablu, ki je kandidiral za filipinsko skupščino. V njih se je spraševal, kaj ve profesor književnosti o zakonodaji in vladi. Ines je sumila, da so Santiagovi napadi prispevali k Pablovemu slabemu zdravju. Opazila je, da so ti uvodniki Pabla globoko prizadeli. Njegovo srce je prenehalo biti kmalu po njihovi objavi. Tukaj, prav v tej pisarni je preminil.

»Pablo,« je rekla Ines, »Pablo, dovolj denarja imam, da tvoj časopis ohranim še za en mesec. To je vse. Nimam pojma, kaj naj storim. Vem, da si verjel v resnico, ampak ne morem plačati posojila za ta miehle in tvoj lepi papir.« Ustavila se je in potem nadaljevala svoj monolog. »Potrebujem tvojo pomoč. Če se stvari ne izboljšajo, bom prisiljena prodati.«

Pogreznila se je v Pablov usnjeni stol in čakala na kak znak od njega. Na kakršnokoli sporočilo od mrtvega moža.

Podgane so Ines Maceda preganjale še v sanjah. Med zajtrkom je opisovala množico podgan, ki plavajo v vodi, njihove sive dlake se bleščijo v soncu, valujejo kot sivi pesek. Odvratno.

Andres, njen sin, ji je odvrnil: »Mislim, mama, da si imela te sanje, ker pač zdaj vsi govorijo samo o podganah. Nič takega, zaradi česar bi se morala razburjati.«

Ines je nadaljevala: »Pa sem razburjena. Grm jasmina je bil obgrizen, in ne le odgrizen, ampak posekan do tal. To me žalosti. Tvoj oče, naj počiva v miru, in jaz sva ga posadila.«

»Ne skrbi, mama,« je rekel Andres, jo poljubil na lice, zgrabil torbo in odšel.

Santiago se je še bolj zravnal. »To je … to je …« ni našel pravih besed.

»Kaj hočeš povedati, Santiago?«

Dvignil je palico in z njo pokazal na tiskarski stroj Miehle. »Jaz … To je … Jaz … lahko kupim miehleja … od tebe. Lahko prevzamem posojilo.«

Ines je zožila oči in se trudila ostati zbrana.

»Pravzaprav ne bi kupil samo miehleja, ampak podjetje v celoti. Vse. Lahko odkupim tudi posojilo.« Obrnil se je, kot da izvaja hiter pregled inventarja v prostoru.

»No, jaz … kaj hočem reči … ker je The Light najboljši dnevnik v Ubecu, si lahko privoščim dober tiskarski stroj, kot je Miehle.«

Besna je bila nanj.

Pogreznila se je v Pablov usnjeni stol in čakala na kak znak od njega. Na kakršnokoli sporočilo od mrtvega moža.

Melisande Moreau

Nič se ni zgodilo. Nobenega glasu z drugega sveta ni bilo, ki bi ji svetoval. Pablo je bil na drugi strani. Ines je ostala sama. Vso pozornost je namenila založbi, ki jo je imel tako rad, in prevzela ogromno finančno odgovornost. Grozljivo spoznanje, da je bil za nakup tiskarskega stroja zainteresiran le Santiago, jo je bolelo, a raje bi si odrezala desno roko, kot da bi mu ga prodala. Osovraženo računovodsko knjigo je odrinila od sebe, ne vedoč, kaj naj stori.

Pešci in kočije so hiteli po Ulici Krištofa Kolumba. Običajni zvoki na začetku delovnega dne. Jutranja vročina je bila prežeta z vonjem po konjskem gnoju in gnijočem sadju. Zaprla je okno in nadaljevala s štetjem denarja v blagajni. Hotela je preveriti, ali ima dovolj za plačilo odgovornemu uredniku, Felixu Santa Maria, in sodelujočim piscem. Nekdo je potrkal na vrata. Pomislila je na Felixa in se vprašala, zakaj ni uporabil svojega ključa pisarne. Morda ga je izgubil. Odprla je vrata. »Felix …« je začela, nato pa se ustavila. Pred njo je stala njena soseda Melisande Moreau s papirnato vrečko v roki.

»V pekarni sem bila. Prinesla sem ti žemlje, za tebe in Andresa,« je rekla veselo, da je postala Ines še bolj potrta.

Ines je oklevala, ne vedoč, kaj naj stori. To je bil njen prvi obisk. Bili sta znanki, ni pa bila njena tesna prijateljica. Poleg tega je bila Melisande Francozinja in zato tujka. Tako kot drugi prebivalci Ubeca je bila Ines vselej nezaupljiva do tujcev. Melisande je imela trgovino z oblekami, Printemps, ki je bila zelo priljubljena med bogatimi ženami uradnikov in trgovcev. Ines je dala pri njej sešiti nekaj poslovnih oblačil. S seboj je prinesla štiri metre blaga. Pogovorili sta se o dizajnu in ceni izdelave, in teden dni kasneje je Ines že lahko prevzela obleko. Melisande je prišla na Pablov pogreb, kot vsi iz Ubeca. To so bili vsi njuni stiki.

Z roko, ki je še vedno slonela na vratih, je Ines strmela v Melisande, ki je nosila dolgo in nabrano svetlo rumeno obleko v pariškem stilu. Na obrazu je imela puder in pordečila si je ustnice. Rdečkasto rjave lase si je spela, le nekaj navihanih kodrov je poplesavalo okoli njenega obraza. Zaradi Melisandine svetle pojave se je Ines v preprosti črni obleki in z lasmi, spetimi v tesen vozel, počutila bedno. Melisande ji je plaho podala vrečko, ki je bila še vedno topla na dotik.

»Res so dobre. Med hojo sem pojedla eno žemljico, tisto sladko,« je čebljala Melisande, potem pa obmolknila. »Nekaj je narobe. Vznemirjena si.« Zresnila se je in jo objela ter jo peljala do stola. »Pridi, sedi. Težko je, seveda, pogrešaš ga. Vse bo v redu.«

Ines, ki ni še nikdar razpravljala o svoji finančni situaciji, še posebej ne s kom, ki bi ga komaj poznala, je izbruhnila: »Vse bom morala prodati. Časopis ne prinaša dovolj denarja.«

»Ne skrbi zdaj za te stvari,« ji je pomirjujoče odvrnila Melisande.

»Ustvarjati mora vsaj toliko dobička, da se pokrijejo stroški. Nima smisla, da nadaljujem.« Ines ni hotela jokati, a solze so se ji same od sebe nabrale v očeh. Melisande jo je držala za roko. »Vem, kako se počutiš. Tudi jaz sem se nekoč počutila obupano, mislila sem, da je mojega življenja konec, ampak je bil to začetek avanture. Počakaj in spremljaj, stvari se bodo izboljšale.«

Melisande je iz papirnate vrečke vzela žemljico in ji odtrgala kos. Držala ji ga je pred usti. »Moraš poskusiti,« jo je nagovarjala. »Daj, poskusi, zelo je dobra.« Ines je odprla usta kot ptiček in Melisande jo je hranila s toplim kruhom z okusom janeža. Vse, kar je Ines tistega jutra pojedla, je bilo mehko kuhano jajce in res je bila že precej lačna. Od Pablove smrti dalje je Ines preskakovala obroke, hrani ni posvečala nobene pozornosti. Ni imela apetita za svoje najljubše jedi, piščančjo juho z rezanci, ribji relleno, niti za svinjska rebrca. Niti dišeča zelišča in začimbe je niso ganili, vse jedi so se ji zdele dolgočasne in nezanimive. A zdaj je uživala v mehkem kruhu, ki se ji je topil v ustih.

Sedeli sta blizu velike mize, na katero so bili naloženi časopisi. Ravno ko je Melisande položila zadnji kos kruha v Inesina usta, je skozi okno zapihal veter in odpihnil včerajšnjo izdajo. Strani so se razpršile po tleh. Melisande se je dvignila, da bi jih pobrala. Položila jih je nazaj na mizo in z roko pogladila naslovnico. »Lepa je. Jo je naredil Felix?«

»Felix je opravil večino dela.«

Melisande je listala po časopisu in se ustavila pri prvem članku. »Ta je o ameriški vladi, o prednostih in slabostih biti pod ameriško oblastjo.« Pogledala je Ines. »Se zanimaš za politiko?«

»Da, me zanima. Tudi zgodovina.« Že kot mlado dekle je rada brala očetove zgodovinske knjige. Doma so imeli dobro založeno knjižnico. Ines je pogledala, kateri članek je izpostavila Melisande. Napisal ga je sodelavec.

»Bojim se, da me ta vsebina uspava,« je rekla Melisande in se pretvarjala, da zeha. »In tu je še en članek o Liberalni in Nacionalistični stranki. No, to pa je pomembno.« Nato se je namrščila. »Ines, kaj pomeni to – 'predpotopen'?«

Preden je Ines lahko odgovorila, je Melisande nadaljevala: »Tukaj so še težke besede: 'neizogiben,' 'prokrustovski', 'avtološka' – veš, kaj pomenijo?«

»Vem, kaj pomeni neizogiben, vendar nisem prepričana glede pomena drugih,« je priznala Ines. Natančno je vedela, kdo je pisec visokoletečih besed – vzvišeni upokojeni profesor z univerze, na kateri je predaval Pablo. »Tu zame je uporaba takih besed vprašljiva,« je rekla Ines.

Melisande je skomignila z rameni. »Če jih niti ti niti jaz ne razumeva, zakaj so potem v časopisu? In če jih ne razumeva midve, ki nisva neumni, jih še mnogo drugih ljudi ne bo razumelo.«

Ines je vedela, da se je Pablo od prve številke dalje posvečal predvsem omejenemu krogu izobražencev. Sam je ustvaril ta časopis, zato ga je pustila pri miru in je sam sprejemal vse odločitve. Ko ga je zdaj preučevala skupaj z Melisande, se ji je zdelo, kot da ga vidi prvič in da ima Melisande prav: članki z bombastičnim jezikom sploh niso bili zanimivi. Dejansko so bili zelo dolgočasni.

Melisande je pogledala še na zadnjo stran. »Ali je to plačano?« je pokazala na nekaj oglasov, borno zbranih na dnu strani.

Ines se je spomnila številk v knjigovodski knjigi. »Oglasi ne prinesejo veliko, niti Felixove plače ne pokrijejo. Pablo in Felix sta naredila vse, da bi bil časopis kakovosten predvsem vsebinsko, in ga nikoli nista obravnavala kot vir zaslužka.«

Melisande je razumevajoče prikimala. »Ampak ljudje plačajo, da dobijo časopis, kajne? In nekateri se naročijo?«

»Lahko bi zaslužil več denarja, kot ga je do zdaj,« je priznala Ines.

Melisande je začela tapkati s kazalcem po mizi. Zaprla je oči in se zamislila. »Zakaj ne bi poskusila pridobiti več oglasov? Ali so dragi? Ne bi smeli biti preveč dragi. Razmišljaj kot brihten kitajski trgovec, ki je zadovoljen z majhnim dobičkom na izvod, v nasprotju s španskim, ki želi stoodstotni dobiček na vsak chorizo, ki ga proda.«

»Če bi časopis objavljal še kake drugačne članke, ne le političnih in nasploh resnih, misliš, da bi bila podjetja pripravljena plačevati oglase?« je vprašala Ines.

Melisande je zdaj široko razprla oči. »Oh, ja. Veš, o čem govorijo moje stranke?«

Ines je pomislila na ženske, ki so se zgrinjale v Melisandino trgovino, mlade, stare, bogate, srednji razred. »O krojih oblek? O svojih družinah?«

»Da, in o čevljih, torbah in o svojem stilu. Ženske so zelo nečimrne in obožujejo govorice. Skratka, želijo se zabavati. Ne maraš zabave?«

»No, jaz … jaz …« Ines ni imela pojma, kaj odgovoriti na to vprašanje. Poroka s Pablom pri osemnajstih, imela je nekaj splavov, preden se je rodil Andres. Skrbela je za moža in sina, obenem je pomagala staršem na haciendi. Ob tem je našla čas še za vrtnarjenje, in zdaj so njeni prsti obarvani s črnilom. Nikoli ni razmišljala o življenju kot o nečem zabavnem. »Zabava« je bila za otroke, odrasli so delali, kar so morali delati.

Melisande se zdrznila, da je koder las zatrepetal nad njenim čelom. »Dobro se je zabavati. Na tem svetu ne bomo dolgo, veš.« Nagnila se je naprej, se nasmehnila in spet zresnila. »Prejšnji teden je prišla k meni nova stranka, da ji vzamem mere za karnevalsko obleko. Nikoli se ni vrnila.« Ustavila se je in počasi pojasnila: »Umrla je v spanju.« Po premoru je nadaljevala: »Ženske, ki pridejo v mojo trgovino, rade uživajo v življenju. Časopisi v Parizu objavljajo članke o družbi, pa tudi o tem, kaj bogate ženske rade oblečejo. Obstajajo celo kolumne o govoricah, na primer o igralcu, ki je tekal naokoli z ženo nekoga drugega. Objavljajo tudi kuharske recepte in vse skupaj je, kako že to imenujete – alegre (op. prev.: veselo).«

»Ali imaš katerega od teh francoskih časopisov?« jo je vprašala Ines. »Bi jih rada pogledala.«

»Imam Le Continental, Le Petit Parisien, Le Figaro in druge. Dobila boš mnogo novih idej, da bo tvoj časopis bolj priljubljen.«

»Pablov časopis,« jo je popravila Ines.

Melisande se je nasmehnila. »Ines, vem, da je on začel z njim. Bil je zelo pameten in načitan. Vsi smo ga oboževali, a na žalost ga ni več z nami.« Ustavila se je, potem pa dodala: »Ti pa si.«

Ines je pogoltnila cmok v grlu. Ni vedela, kaj naj odvrne. Morda bi morala biti užaljena, a ni bila. Melisande je imela prav. Pablo je bil mrtev in ona, Ines, je bila živa. Tukaj je bila s Pablovim časopisom, ki je bil skregan s poslovno logiko, a vendar poln Pablove strasti v iskanju Resnice. Pogosto je govoril, kako pomembno je, da imajo Filipinci svoj časopis, v katerem dokumentirajo svojo Resnico. Ni povsem razumela njegovega idealizma, a ni želela zamoriti njegove ustvarjalnosti. Že samo ob misli na prodajo Santiagu Echeverii se ji je obračal želodec.

Melisande je čebljaje nadaljevala. »Morda tega ne veš, toda tvoj mož mi je posodil denar. On in gospod Fitz sta mi pomagala začeti s poslom.«

Gospod Fitz je bil direktor hotela International. Ines je prikimala: »Pablo je vedno pomagal ljudem.« Spomnila se je množice študentov, akademikov, trgovcev, celo uličnih prodajalcev, ki so se pojavili na Pablovem pogrebu in se ji zahvalili za njegovo pomoč.

»Zelo sta bila prijazna do mene. Ko sem prispela v Ubec, nisem imela ničesar, razumeš? Verjetno se sprašuješ, zakaj bi Francozinja zapustila Francijo zaradi Ubeca. Povedala ti bom. Pariz sem zapustila zaradi moškega. Lepega moškega, ki mu je bilo ime Samir.« Obmolknila je in očarljivo namrščila nos. »Vedno gre za moškega, kajne?« se je zasmejala in nadaljevala: »Za Ubec sem slišala na Exposition Universelle (op. prev. Svetovni razstavi), ko sem se odločila da zapustim Samirja. Rekla sem si: 'Odšla bom tja.' In tako sem pristala tu. Najprej sem bivala v hotelu, plačevala sem tedensko. Želela sem odpreti trgovino z oblekami, a nisem imela denarja in nobenih kontaktov. Nekega dne sem zaslišala, da ljudje v hotelu govorijo o meni. Govorili so, da sem se 'pojavila v Ubecu kot goba, ki zraste po nevihti'. Si že slišala za ta rek? Opravljali so me, da sem živela v Parizu, Atenah, Carigradu. Zelo so me opravljali.«

Ines je pokimala, saj je vedela, da so prebivalci Ubeca radi posedali in opravljali. Do nje so prišle celo govorice, da Melisande dela v hotelu kot visoko plačana prostitutka. Dame po njihovem ne bi smele živeti, sploh pa ne same. »To res ni bilo lepo … Ljudje so včasih kruti … Govorijo grde reči.«

»Vseeno mi je bilo. Skrbelo me je le, da nisem imela denarja in nisem vedela, kaj naj storim sama s seboj. Bila sem mlada in sama v drugi državi, strah me je bilo.« Melisande je zložila časopis in ga vrnila. »Gospod Fitz je bil angel.« Njen obraz se je razvedril. »Vedel je za mojo stisko, zato me je peljal na neko praznovanje in me predstavil tvojemu možu. Gospod Maceda je bil pravi profesor, zelo resen, in vprašal me je, kaj znam. Povedala sem mu, da sem krojačica in da želim odpreti trgovino. Ko me je vprašal, kaj me zadržuje, sem mu razložila, da potrebujem dva Singerjeva šivalna stroja in dovolj denarja za najem prostora za tri mesece, a da nimam denarja. Ne da bi me poznal, me je vprašal, koliko potrebujem. Nekaj dni kasneje, voila!, on in gospod Fitz sta mi dala denar. Uspelo mi je odpreti Printemps. Denar sem jima vrnila v šestih mesecih. Saj ni tako težko zaslužiti denarja. Uporabiš pamet in delaš. In ja, malo sreče moraš imeti.«

Melisande je ves čas stala poleg tiskarskega stroja Miehle. Previdno je odmaknila krilo, da se ne bi umazala s črnilom. »Res je ogromen!« je zavpila in se zasmejala dvojnemu pomenu svojega vzklika. Kar obstala je tam z žarečimi očmi, se ugriznila v spodnjo ustnico in prevzeta zmajala z glavo.

Ines so te njene francoske ženske norčije začele zabavati.

Obrnjena proti Ines, se je Melisande začela poslavljati: »Moram iti. Moram dokončati obleko za županovo ženo, ker bo sodelovala v procesiji Marie Elene na karnevalu. Veš, močne kosti ima in vzelo mi je nekaj časa, da sem naredila ustrezen kroj. Na koncu sem ugotovila, da moram poudariti njeno veliko oprsje. Lepe prsi ima, zato sem naredila večji izrez, da se bodo vse oči najprej uprle k njim,« je tudi ona pokazala na svoje razkošno oprsje, »in ne drugam.« Melisande se je spet prešerno zasmejala, da se je še Ines morala nasmehniti.

Do trenutka, ko je Melisande pobrala svojo torbico, da bi odšla, se je vročina dneva razplamtela iz razpok suhe zemlje in tlakovanih ulic. Melisande je Ines poljubila na lice. »Zdaj pa glej, da boš pojedla dobro kosilo. In ne skrbi. Kupila bom oglase in svojim strankam naročila, naj storijo enako. Zmogla boš, veš,« je še rekla, odšla iz pisarne in pustila Ines samo.

Ines je za trenutek obsedela na Pablovem stolu, premišljujoč o Melisandinih besedah: »Zmogla boš, veš.«

Takšne besede je laže izreči kot izpolniti. Ines je vedela, da Melisandin začetek v Ubecu ni bil preprost. Printemps ni zacvetela čez noč. Ines je vedela, da je bila trgovina z oblekami več mesecev prazna in pusta. Kasneje so se, korak za korakom, preko ustnega izročila, začele pojavljati stranke in na stojalih je viselo vse več oblek. V izložbi je bila najprej ena lutka, potem sta bili že dve, v trgovini pa je delalo vse več žensk. Kmalu se je zdelo, kot da vsaka ženska v Ubecu hrepeni po Melisandini obleki. Ja, Melisandina Printemps je zdaj zelo uspešna, a na začetku ni bila.

V nasprotju z Melisande je Ines po mamini strani izhajala iz družine trgovcev, ki je imela smisel za podjetništvo. Zato je vedela, da bi časopis, če bi ga spremenila, lahko prinesel dovolj, da bi pokril stroške. Naslednja ovira pri tem bi lahko bil Felix Santa Maria, Pablov nekdanji študent in pomočnik, odgovorni urednik časopisa, ki je bil tudi poročevalec, zlagalec, knjigovodja, kupec in dostavljavec. Felix je delal vse, kar je bilo potrebno, da je lahko časopis še naprej izhajal.

Morda bi bilo težko delati z njim. Odkar je Felix prvič sedel v njihovi kadilski sobi skupaj z drugimi Pablovimi študenti, držeč cigaro znamke La Corona in srkajoč konjak Boutrand, je dosledno in natančno ponavljal vse Pablove ideje in vizije. Želel bo še naprej urejati časopis, ki bo namenjen majhni elitni skupini izobražencev, ki pa dotlej niso naredili ničesar, da bi podprli njegovo izhajanje. Bili so utrujeni, stari profesorji, ki so uživali ob branju svojih imen na časopisnih straneh in so prikrivali svoje negotovosti z velikimi besedami.

Bolj ko je Ines razmišljala o njih, bolj ji je šlo takšno snobovstvo na živce. No, če bi prišlo do tega, bi morala prenehati z izdajanjem časopisa. Obvestila bi Felixa, sodelavce in peščico oglaševalcev. Naslednje vprašanje potem bi bilo: Kaj naj bi naredila z vso opremo?