Predgovor

Prababice po materini strani nisem nikoli srečala, vendar sem o njej slišala in brala. Ugotovila sem, da je bila prva ženska založnica na Filipinih in da so njeni sinovi postali senator, nadškof in kongresnik, hči pa je bila pisateljica.

Remedios Diosomito Lopez je bila močna matriarhinja, ki je rodila šestnajst otrok, vendar so preživeli in odrasli le štirje med njimi. Vdova je postala pri devetintridesetih letih in takrat prevzela moževo založbo Imprenta Rosario, ki je bila v pritličju njihovega doma na starodavni filipinski ulici Calle Colón v Cebu. Skupaj s sinovi in hčerko je še naprej izdajala več dnevnih in tedenskih časopisov, ki so se imenovali El Precursor, Ang Maguuna, El Bolitín Católico in La Juventud. Ko je spoznala finančno plat založništva, je modro vlagala v nepremičnine. Z oddajanjem hiš si je zagotovila sredstva za preživljanje družine.

Že kot otrok sem skrbno zbirala podatke o svoji prababici. Tako sem našla zelo dragocen opis v knjigi avtorice Concepcion Briones z naslovom Življenje v starem Parianu (ang. Life in Old Parian):

»Tukaj je živela prva založnica na Cebu, doña Remedios Lopez Cuenco, ki je skrbela za svojo družino in obenem vodila družinsko podjetje Imprenta Rosario … v tiskarno je prihajala zgodaj zjutraj, oblečena v saya (krilo) in kimono (bluzo) – dolgi in črni kodrasti lasje so ji segali do pasu, sveže umiti so dišali po samuyao (op. prev.: vrsta citrusa) …«

Briones podrobneje opisuje Remedios, oblečeno v mornarsko modro dolgo krilo, široko in napihnjeno. Nosila je elegantno majico s šalom, ki je bil pripet z veličastno broško iz zlata in biserov. Velik svilen šal je objemala zlata verižica, ki je bila zataknjena v pas krila na levi strani.

Mama mi je pojasnila, da je Remedios, čeprav je rada nosila lepa oblačila in nakit, pogumno delala za tiskarskim strojem, njeni prsti pa so bili vselej umazani od črnila.

Zanimalo me je tudi, v kakšnih okoliščinah je živela moja prababica. Obdobje od leta 1900 do 1942 imenujejo tudi ameriška doba. Takrat so Filipini izpod španske vladavine prešli pod ameriško. Tudi Američani so se morali prilagoditi in se npr. učiti usklajevanja idej o demokraciji s kolonializmom. Z drugimi besedami, obdobje moje prababice je bilo čas dinamičnih sprememb.

Zbirala in premišljala sem o vseh teh podrobnostih in podatkih o moji prababici in njenem svetu. Navdihnili so ta roman. Rada pa bi poudarila, da sem si glavno junakinjo Ines Maceda izmislila. Čeprav je Ines vdova, ki leta 1909 podeduje moževo založniško in časopisno podjetje v Ubecu na Filipinih, je zgodba v romanu izmišljena. Dogodke sem priredila, prav tako sem si izmislila imena krajev, da bi ustrezali zgodbi. Bilo mi je v veselje razmišljati o tem, kakšno naj bi bilo v resnici življenje moje prababice Remedios.

Najprej sem si želela napisati roman, poln skrivnosti, ker pa se v zgodbi posvečam predvsem osebnostim in razvoju karakterjev, in ne toliko zapletu, se je pripoved bolj osredotočila na Ines Maceda kot na skrivnostno smrt duhovnika, najdenega v potoku nekega poletnega dne leta 1909.

 

Rada bi se zahvalila svojemu možu Laurenu R. Brainardu in najinim sinovom Chrisu, Alexu in Andrewu za njihovo podporo pri mojih literarnih prizadevanjih. Posebna zahvala gre tudi pisateljici in učiteljici Eve La Salle Caram, katere mojstrska delavnica pisanja Algonquin West mi je pomagala ustvariti roman.

 

Cecilia Manguerra Brainard

Avtorica