Spremna beseda: Vikend pri Potsdamu

Trenutek, ko je bilo natisnjeno dopisovanje med dvema briljantnima umoma 20. stoletja, je nabit s simboliko in konteksti. Albert Einstein in Sigmund Freud sta si pismi sicer izmenjala sredi leta 1932, dopisovanje, ki se je odvijalo pod nekakšnim pokroviteljstvom Lige narodov, pa je bilo natisnjeno marca 1933. Lahko smo bolj natančni. Po dostopnih podatkih sta bili pismi objavljeni 22. marca 1933.

Zakaj je skoraj 100 let pozneje smiselno brskanje po koledarju? Ker tedanje (in sedanje) zgodovinske okoliščine zahtevajo, da številke opremimo z decimalkami, letnice pa z datumi. V nekaj tednih je nastalo za desetletje zgodovine. 

Einstein je julija 1932 pismo Freud, ki je tedaj bival na Dunaju, poslal iz nemške vas Caputh, kjer je med poletji na bližnjih jezerih jadral. Na začetku leta 1933, ko je Hitler 30. januarja prevzel funkcijo nemškega kanclerja, je bil Einstein na gostovanju v ZDA, na Caltechu, Kalifornijskem tehnološkem inštitutu. Ko je Hitler prevzel oblast, se je Einstein odločil, da se ne bo vrnil v Nemčijo. In dan zatem, ko je bilo dopisovanje med avtorjem teorije relativnost in utemeljiteljem psihoanalize natisnjeno, je Nemčija de facto postala diktatura. Z vsem, kar gre zraven. Med drugim tudi s pregonom Judov, pa tudi drugih domnevno manj vrednih – komunistov, homoseksualcev, Romov, duševno prizadetih, v časovni perspektivi tudi Slovanov … 

Četudi sta si Einstein in Freud zastavljala vprašanja o vojni, na povsem osebni ravni nista pričakovala hitrega zdrsa Nemčije in Avstrije v totalitarizem. Vprašanja, ki jih je zastavljal Einstein, so bila abstraktna, načelna. Odgovori, ki jih je ponujal Freud, so zaznavali sovjetsko diktaturo. Porajajočega se totalitarizma, ki sta ga imela oba na domačem pragu, nista tematizirala. A že spomladi 1933, sočasno z objavo korespondence, so v Nemčiji in Avstriji ob vzponu nacistov na oblast njune knjige gorele. 

Einstein je po odločitvi, da ostane v ZDA, sedem let čakal na ameriško državljanstvo. Freud je ostal na Dunaju. Avstrijo je zapustil leta 1938, po anšlusu. In celo po tem, ko si je nacistična Nemčija priključila Avstrijo in so nacistične sile sistematično nadlegovale judovsko prebivalstvo, je omahoval. Dunaj je zapustil šele po prigovarjanju londonskih prijateljev. 

Sta se Einstein in Freud v korespondenci, temelječi na načelnih ugotovitvah, motila? Einstein je bil po prvi svetovni vojni dejaven v Ligi narodov; izhajal je iz prepričanja, da bi – če uporabim sodoben žargon – države del svoje suverenosti morale prenesti na multilateralne institucije. A očitno ga je zanimalo tudi psihološko ozadje vojne. 

Freudova teorija o destruktivnosti kot delu človekove narave je odgovarjala na del Einsteinovih vprašanj. Ni pa mogla predvideti tistega, kar je sledilo. Kar je sledilo, je bila hkratna destruktivnost in erotična navezanost množic na vodjo, Führerja. Vektorska vsota erosa in destruktivnosti je prinesla povsem novo, nepredvidljivo empirično situacijo. Situacijo, v kateri je tudi besedilo Zakaj vojna? desetega maja 1933 gorelo na nacističnih grmadah. 

Mussolini je v svoji zasebni knjižnici vendarle hranil izvod knjižice – s prijaznim Freudovim posvetilom. 

Besedilo Zakaj vojna? ni moglo slediti bliskovito se razvijajočim empiričnim razmeram. Vektorji zgodovine so prehitevali intelektualno tematizacijo razmer. A dragocenost besedila je natanko v sporočilu, da je tematizacija vprašanj, ki se zdijo odmaknjena od teoretskih ali znanstvenih dognanj, ena od nalog intelektualca. Intelektualec je nase dolžan prevzeti tveganje, da ga bodo nedoumljive silnice zgodovine prehitele. Da razvoj dogodkov ne bo v celoti pritrdil tezam iz besedila. Da je tok zgodovine težko doumljiv, vektorske vsote, ki definirajo prihodnost, pa niso izračunljive.  

Freud, politični begunec, je v Londonu umrl tri tedne zatem, ko je Nemčija napadla Poljsko, in šest dni po sovjetskem napadu na Poljsko. 

Hiša, v kateri je Einstein pisal pismo Freudi, leži kakšnih 200 metrov od jezera Templiner. Po jezeru se odpira vodna pot do Potsdama. Če je Einstein pismo Freudu v kuverto zalepil 30. julija 1932, so zavezniški voditelji trinajst let pozneje, med 17. julijem in 2. avgustom 1945 v Potsdamu, osem kilometrov severovzhodno od Einsteinove poletne hiše, določili povojno ureditev Evrope. 

Obrisi nove, hladne vojne so bili na obzorju. 

Ko se je Albert Einstein leta 1932 znašel v ZDA, je FBI pod vodstvom J. Edgarja Hooverja – institucijo je vodil skoraj pol stoletja – podatke o Einsteinovi dejavnosti začel zlagati v dosje. Do leta 1955, ko je umrl, je dosje lepo vzhajal. Obsegal je več kot 1400 strani. Seveda, Einstein je bil politično subverziven. Po drugi svetovni vojni, po grozi holokavsta, Hirošime in Nagasakija, je bil prepričan, da svet potrebuje demokratično svetovno vlado. 

V tednih in mesecih bliskovitih zgodovinskih obratov – in v tem sodobnost spominja na čas, ko sta Einstein in Freud v poštne nabiralnike odvrgla pismi z vprašanji o vojni – je jasno, da je imel Einstein prav. Svet potrebuje demokratično institucijo z izvršilnimi pooblastili in orodji, utemeljeno na mednarodnem pravu, institucijo, ki je ne bodo omejevale zlorabe pravice do uporabe veta. 

Ali Žerdin

Albert Einstein: Vabilo

Caputh pri Potsdamu, 29. april 1931

Zelo občudujem vašo strast po iskanju resnice – strast, ki v vašem mišljenju prevlada nad vsem drugim. Z neizprosno jasnostjo ste pokazali, kako so agresivni in uničevalni nagoni v človekovi psihi neločljivo prepleteni z nagoni ljubezni in življenjske strasti.

Vaši prepričljivi argumenti hkrati razkrivajo vašo globoko zavezanost velikemu cilju: osvoboditvi človeka, notranje in zunanje, zla vojne. To je bila želja vseh, ki so jih ljudje častili kot moralne in duhovne voditelje preko meja časa in države – od Jezusa do Goetheja in Kanta. In vendar je pomenljivo, da so ti možje, čeprav so bili splošno priznani kot voditelji, imeli komajda kaj vpliva na potek človeških zadev.

Prepričan sem, da skoraj vsi veliki duhovi, ki so bili zaradi svojih dosežkov sprejeti kot voditelji vsaj manjših krogov, delijo iste ideale. A njihov vpliv na politične dogodke ostaja zanemarljiv. Zdi se skoraj, da je prav tisto področje človeške dejavnosti, ki je odločilno za usodo narodov, nujno prepuščeno popolnoma neodgovornim političnim voditeljem.

Ti voditelji – bodisi vlade bodisi posamezni možje – črpajo svojo moč iz gole sile ali iz množične podpore. Nikakor jih ne moremo imeti za predstavnike višjih moralnih in intelektualnih vrednot naroda. V našem času intelektualna elita nima nikakršnega neposrednega vpliva na svetovno zgodovino; že samo dejstvo, da je razdeljena na številne frakcije, ji onemogoča sodelovati pri reševanju perečih problemov.

Ali si ne moremo predstavljati sveta, v katerem bi namesto vojaških in političnih voditeljev imeli za vodnike mislece? Svet, ki bi ga vodila skrb za človeka, za otroke, za odnose, za domišljijo in sočutje. Ali se ne strinjate, da bi spremembo lahko prineslo svobodno združenje ljudi, katerih dosedanje delo in dosežki jamčijo za njihovo sposobnost in integriteto? Takšna skupina mednarodnega značaja, katere člani bi neprestano izmenjevali misli in skupna stališča javno objavljali, bi lahko imela resničen moralni vpliv na reševanje političnih vprašanj.

Seveda bi bila tudi ta skupina izpostavljena nevarnostim, ki pogosto vodijo v izrojenost učenih družb. A kljub temu – mar ni oblikovanje takega združenja intelektualcev dolžnost, ki se ji ne smemo odreči?

Ko bi enkrat obstajalo združenje mož resnične veljave, bi lahko uporabilo svojo moralno moč za pridobitev tudi verskih skupnosti v boj proti vojni. Dalo bi novo energijo mnogim posameznikom, katerih dobre namere so danes ohromljene zaradi resignacije. Verjamem, da bi skupina ljudi, cenjenih zaradi svojih osebnih dosežkov, lahko zagotovila pomembno moralno oporo tistim silam v Ligi narodov, ki si resnično prizadevajo za njen prvotni cilj.

Te misli zaupam vam – in nikomur drugemu – ker je vaš občutek za resničnost manj zamegljen z željami kot pri večini drugih, in ker združujete lastnosti kritične presoje, resnosti in odgovornosti.

Albert Einstein