DOBRODOŠLI V SPLETNEM BRALNIKU AGATHA!

Kako listati?

Na telefonu ali tablici - Drsenje s prstom levo-desno ali klik na desno/levo polovico zaslona. Na računalniku - Klik na desno/levo polovico strani, uporaba smernih tipk, preslednica, plošček ali kolešček.

Nastavitve (klik na smerokaz) 

Prilagodite si lahko: velikost in tip pisave, barvo ozadja in višino vrstice.

Zaznamki 

Če označite del besedila, lahko izberete: Podčrtaj (ustvarite zasebni zaznamek) ali Sporoči napako (uredništvo prejme zaznamek napake v slovnici, besednjaku ali slogu).

*Uporaba bralnika je brezplačna, potrebna je le hitra registracija.*

SVOBODA 1980

by Boštjan Tadel

Romance

Vse osebe in dogodki so izmišljeni. Razen tistih nekaj, ki zgodbo umeščajo v prepoznaven čas in prostor. Vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami in dogodki so nehotene in naključne, zato se avtor zanje opravičuje.

Vse osebe in do­god­ki so iz­mi­šlje­ni. Razen ti­stih nekaj, ki zgod­bo ume­šča­jo v pre­po­zna­ven čas in pro­stor. Vse mo­re­bi­tne po­dob­no­sti z re­snič­ni­mi ose­ba­mi in do­god­ki so ne­ho­te­ne in na­ključ­ne, zato se avtor zanje opra­vi­ču­je.

Tudi fantje jokajo

V sredo, 12. decembra 1979, so dijaki četrtega letnika sedeli pri uri zgodovine v učilnici I. gimnazije Ljubljana, bežigrajske. Nad katedrom je visela fotografija predsednika Tita.

Profesor, šestdesetletnik v obleki s kravato, je sedel za katedrom in spraševal Primoža, razrednega alternativca v ozkih kavbojkah, z zmerno punk frizuro in odpetim črnim usnjenim jopičem, okrašenim z okroglimi značkami z »A« v krogu ter logotipi »Sex Pistols« in »Lublana je bulana«. Primož je stal v klopi sredi razreda in bil videti, kot da iz dna spomina vleče nekaj, kar je velikokrat slišal, ampak mu je vedno šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

Profesor je počasi dvignil obrvi, prijel za pisalo in se pripravil, da v redovalnici zaključi fantove muke. Primož je hlastno planil: »Ja, seveda, sklepi AVNOJ-a so bili zelo … ehm … pomembni. Mislim, vsi po vrsti.«

»To pa to – veljajo za temelj nove Jugoslavije,« je odvrnil profesor z rahlim posmehom. »No, če sva natančna – bodo veljali, ko nam jih boš zaupal.«

Sošolci so ostali ravnodušni; eden je strmel skozi okno, drugi je risal po robu zvezka. Dve dekleti sta poskusili poklepetati, a ju je profesorjev pogled takoj utišal. Ko je profesor sunkovito pogledal drugam, je Primož s konico čevlja sunil soseda, naj mu pomaga.

Sosed je bil Iztok. Bil je bolj rekreativno alternativen kot Primož, z nevtralno frizuro in v črnem puliju z značko »London Calling«. Vseeno mu je bilo za dogajanje okoli njega; na prazen list A4 je z velikimi črkami bolj risal kot pisal »BOYS DO CRY«. Vsako potezo je znova in znova poudarjal, da so črke postale debele in berljive na več metrov. Iztok je samo odsotno pogledal Primoža, ki je zmajal z glavo, nimam šans.

»No, golobček – za te sklepe si slišal že v vrtcu, kajne?« je rekel profesor.

»Ja, seveda.«

»No?«

»Ehm … da bo republika …«

Profesor je prikimal.

»… republika Jugoslavija federativna …« je nadaljeval Primož, malo ohrabren.

Profesor je znova prikimal, Primož pa je zavil na napačno pot: »In socialistična in neuvrščena samoupravna skupno—«

»No, no, no,« ga je prekinil profesor. »Republika – ja. Federativna – ja. Ostalo je res posledica sklepov AVNOJ-a, ampak ne neposredno. Katerih sklepov torej?«

Primož ga je pogledal z izrazom predaje. V zadnjih klopeh je dvignila roko Helena, solidna dijakinja, ki je sedela ob razredni lepotici Bredi. Z roko je mahala tako vztrajno, da sta se profesor in Primož obrnila proti njej.

»Ja, Helena, vem, da veš.«

»Ne, to ni to, tovariš profesor.«

»A hočeš reči, da ne poznaš avnojevskih sklepov?«

»Seveda jih, tovariš profesor. Ampak … čez manj kot dve minuti bo drugi tek veleslaloma … Stenmark je bil v prvem teku peti in bo zdaj štartal prvi.«

Sošolci so začeli kimati. Oglasil se je tudi Jane, ki je sedel pred Primožem in Iztokom, tudi alternativec z izredno kratkimi lasmi, najbolj deški od trojice: »Ja, tovariš profesor, in skoraj sekundo zaostanka ima – zagotovo bo šel na vse, da ne prekine serije dvanajstih zmag!«

Videti je bilo, da zadeva zanima tudi profesorja. Naredil je strog obraz, a prikimal, kot da bi s tem dal dovoljenje tudi sebi: »Kako pa stojijo naši?«

Strumno mu je odgovoril razredni športnik Gregor, lično postrižen in žarečih lic: »Križaj in Strel oba zaostajata samo par stotink za Stenmarkom. Vsi so v fantastični formi.«

Profesor se je zamislil in malo razočarano pripomnil: »Samo tak triumf kot v soboto pa najbrž ne bo, kaj?«

»Mogoče pa, tovariš profesor,« je rekla Helena. »Sten-­mark je nadoknadil že večje zaostanke!«

Profesor je vstal in dobre volje pogledal po razredu: »Takole bo: pripravite radio. Imamo pa ravno še čas, da Helena pove Primožu avnojevske sklepe. Morda si jih boš tako boljše zapomnil.«

Primožu je vidno odleglo, smučarji so ga rešili pred očit-­nim cvekom. Pri Gregorju so sošolci na klop postavili radio in ga zavrteli na Val 202, iz zvočnika je udarila še zadnja reklama. Glave so se obrnile proti aparatu, šumi po učilnici so potihnili.

 

Helena je hitro naštevala, profesor pa je pazil, da je Primož še vedno stal in vsaj navidezno poslušal: »AVNOJ je določil, da bo po vojni Jugoslavija federativna država enakopravnih narodov in narodnosti. Prepovedal je vrnitev kralju, begunski vladi pa odrekel pravico, da zastopa narode Jugoslavije.«

Profesor je z odobravanjem prikimal, Primožu z roko pokazal, naj sede, nato pa vstal in si premaknil stol izza katedra, da se je udobneje namestil. Iz radia je privršal vznemirjeni, napeti glas poročevalca Francija Pavšerja:

»Skoraj sekundo zaostaja Ingemar, natanko devetinosemdeset stotink, kar ga uvršča na peto mesto. Vprašanje je, ali bo velikemu Švedu štartna številka ena na drugi progi ustrezala, saj bo, z izjemo predtekmovalcev, sam vlekel linijo. Do neke mere mu je verjetno v pomoč dejstvo, da je progo postavil njegov trener Torgny Svensson …«

Ko je Primož sedel in videl, kaj je Iztok počel, namesto da bi mu poskušal kaj prišepniti, ga je zelo grdo pogledal. Iztok je skomignil in dvignil roke, češ saj si se izvlekel. »A imamo zato prijatelje?« je zarenčal Primož in se zazrl v napis. »Tole bo pa za Bredo nekaj čisto novega!«

Iztok ga je naveličano pogledal in se pomaknil čisto na svojo polovico klopi.

»… zdaj pa, pozor: Stenmarkov vmesni čas je precej počasnejši kot v prvi vožnji. Seveda, proga je bolj zaprta kot prej – to pa ustreza tako serijskemu zmagovalcu na elankah kot tudi Bojanu Križaju, ki bo šel na progo kot šesti,« je drdral komentator.

Primož je že pozabil na spraševanje in na zamero Iztoku. Tako kot ves razred s profesorjem vred je napel ušesa.

»… Stenmarkova vožnja je vedno poezija, pravcati junaški ep, a vendar – bo to dovolj za trinajsto zaporedno zmago v veleslalomih za svetovni pokal?«

Vsi so hoteli slišati vsako besedo. Nihče ni šepetal, nihče ni pripomnil nič šaljivega.

»Tega še nekaj minut ne bomo vedeli, vemo pa, da je njegov čas več kot tri sekunde počasnejši kot v prvi vožnji …«

Iztok je medtem dokončal napis, list iztrgal iz zvezka in ga napel čez ovitek. Potem se je odmaknil od klopi in se z vsem telesom obrnil proti klopi, kjer sta sedeli Helena in Breda.

»… v kateri je zaostal za sekundo za Avstrijcem Hansom Ennom. Mladi Enn je v odlični formi – v soboto v Val d’Isèru je bil le za Stenmarkom in Križajem.«

Breda je odločeno gledala proti radiju in se delala, kot da Iztoka ni. Ko jo je skušal opozoriti nase, se je nekaj sošolcev s privzdignjenimi obrvmi obrnilo proti njemu, naj da mir.

»Na progi je že četrtouvrščeni iz prve vožnje, Avstrijec Jäger: na oko ni videti tako aktiven, tako napadalen …«

Iztok je končno ujel Helenin pogled in jo z mimiko prosil, naj opozori Bredo na njegov napis. Helena se je dota-­knila Bredine rame, a ji je Breda nedvoumno pokazala, da razen tekme zanjo ne obstaja nič drugega – najmanj pa Iztok.

»… kot je bil v svojem neprekosljivem slogu švedski as – res, ob vmesnem času zaostaja že skoraj sekundo! Bo Stenmark še trinajstič zapored pokoril vso veleslalomsko konkurenco?«

Helena je pogledala k Iztoku in sočutno skomignila. Gotovo ji je bil malo všeč, a to je prikrivala. Preveč očitno je bilo, v koga gleda Iztok. Iztok pa ni popustil: zmečkal je list v žogico in nameril, da ga vrže proti Bredi.

»Pred Ennom gresta na progo še Norvežan Sörli in Švicar Lüthy, za Ennom pa Križaj in Strel. Sörli je imel pred Stenmarkom že več kot pol sekunde prednosti …«

Žogica je zadela Bredo v glavo. Obrnila se je, oči so se ji zaiskrile od jeze: »Ti res nisi normalen!«

Profesor je eksplodiral – ne zato, ker bi motila pouk, temveč ker sta prekinila zbranost ob poslušanju prenosa. »A bo mir? Breda, kaj je bilo to?«

»Obmetava me …«

»Pšššt! Ven! Oba! Takoj!«

»Ampak, tovariš profesor, jaz nisem …«

»Ven, oba! Ven, ven!«

Breda je vstala in odšla iz razreda, Iztok pa je poklapan odšel za njo. Želel si je njene pozornosti, vendar ne tako.

Iztok je prišel iz učilnice v šolsko avlo in za seboj zaprl vrata. Breda je nekaj metrov stran slonela ob steni, besna, s stisnjenimi ustnicami, in gledala strmo predse.

Iztok ni vedel, kaj naj naredi; ostal je pri vratih in se oziral k njej, ni pa si upal stopiti bliže, kaj šele spregovoriti. Zavedal se je, da take priložnosti, da bi bil z njo sam, ne bo prav kmalu spet dobil, zato je premagal strah in sram ter stopil proti njej. Breda se ni ganila, njen obraz je še bolj otrdel.

To mu je vzelo nekaj poguma, a spomnil se je, da se je že osramotil pred celim razredom in pred njo, zato slabše ni več moglo biti. Odkašljal se je in spregovoril: »Oprosti, prosim.«

Breda je posmehljivo pihnila in ga niti pogledala ni.

»A grem pogledat, če je od malice kaj ostalo?«

Zavila je z očmi. Iztok se je dokončno pogreznil: »Bi šla ven na kavo?«

Breda ga je nejeverno pogledala: »Pa kaj je s tabo? Tekma se bo odločila v naslednjih treh minutah, ti bi pa hodil okrog?« je zasikala. »Jaz grem noter, pa tudi če dobim ukor!«

V hipu je šla mimo njega, odločno odprla vrata učilnice in vstopila. Skozi vrata se je zaslišal vzhičen glas radijskega komentatorja: »… Lüthy je pri vmesnem času ohranil le še dve desetinki prednosti – je mogoče, da Stenmarka od zmage loči le še Enn?«

Iztok je negotov stopil proti vratom, a se ni mogel odločiti, ali si upa vstopiti. Tedaj pa se je iz razreda jasno oglasil profesor: »Iztok, pridi že enkrat noter, no!«

Iztok je vstopil, zaprl vrata učilnice in pohitel k svoji klopi; Breda je že sedela in se je delala, kot da se ni nič zgodilo. Iz radija je grmel evforični glas komentatorja:

»Očitno tudi Lüthy ne bo prehitel Šveda, še troje vrat, še smuk in … kar dvaintrideset stotink je za Stenmarkom! Edino vprašanje je še: ali Enn prvič? Ali Stenmark trinajstič – zapored!«

Profesor je pogledal Iztoka in izkoristil premolk v etru: »Iztok! Še Križaja počakamo, potem boš pa ti vprašan.«

Iztok je skomignil z rameni, kot da mu je vseeno. Odzvala se je Breda: »Oprostite, tovariš profesor, ampak to ne bo nobena kazen – saj veste, da zna.«

Profesor se je namuznil: »Hočeš reči, da bi moral kaznovati tebe, ker ne maraš mojega najboljšega dijaka?«

Breda ga je postrani pogledala, užaljena: »Jaz pa res nisem nič naredila …«

Profesor ji je z roko pokazal, naj utihne; v naslednjih trenutkih se je tekma odločala. Breda je grdo pogledala Iztoka, ta pa je sklonil glavo in umaknil pogled. Tega ni nihče opazil, vsi so strmeli v radio.

»Je to mogoče?« se je oglasil komentator. »Enn je vso prednost zapravil že do vmesnega časa!«

Učenci so spontano zaploskali, profesor se je nasmehnil in prikimal. Tudi Iztok je dvignil pogled in prisluhnil.

»Mladi Avstrijec bo na prvo zmago moral še čakati – tako kot Križaj, za katerega težko verjamemo, da bi progo odpeljal še bolj popolno kot Stenmark. A vendar: po dveh drugih mestih na zadnjih tekmah – nemogoče ni! In … Križaj je na progi …«

Vsi so se nagnili še bliže k radiju. V učilnici zdaj ni več nihče mislil na nič drugega.

V sredo, 12. de­cem­bra 1979, so di­ja­ki če­tr­te­ga le­tni­ka se­de­li pri uri zgo­do­vi­ne v učil­ni­ci I. gi­m­na­zi­je Lju­blja­na, be­ži­graj­ske. Nad ka­te­drom je vi­se­la fo­to­gra­fi­ja pred­se­dni­ka Tita.

Pro­fe­sor, šest­de­se­tle­tnik v oble­ki s kra­va­to, je sedel za ka­te­drom in spra­še­val Pri­mo­ža, ra­zre­dne­ga al­ter­na­tiv­ca v ozkih kav­boj­kah, z zmer­no punk fri­z­uro in od­pe­tim črnim usnje­nim jo­pi­čem, okra­še­nim z okro­gli­mi znač­ka­mi z »A« v krogu ter lo­go­ti­pi »Sex Pi­stols« in »Lu­bla­na je bu­la­na«. Pri­mož je stal v klopi sredi ra­zre­da in bil vi­de­ti, kot da iz dna spo­mi­na vleče nekaj, kar je ve­li­ko­krat sli­šal, ampak mu je vedno šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

Pro­fe­sor je po­ča­si dvi­gnil obrvi, pri­jel za pi­sa­lo in se pri­pra­vil, da v re­do­val­ni­ci za­klju­či fan­to­ve muke. Pri­mož je hla­stno pla­nil: »Ja, se­ve­da, skle­pi AVNOJ-a so bili zelo … ehm … po­memb­ni. Mi­slim, vsi po vrsti.«

»To pa to – ve­lja­jo za te­melj nove Ju­go­sla­vi­je,« je od­vr­nil pro­fe­sor z ra­hlim po­sme­hom. »No, če sva na­tanč­na – bodo ve­lja­li, ko nam jih boš za­u­pal.«

So­šol­ci so osta­li rav­no­du­šni; eden je str­mel skozi okno, drugi je risal po robu zvez­ka. Dve de­kle­ti sta po­sku­si­li po­kle­pe­ta­ti, a ju je pro­fe­sor­jev po­gled takoj uti­šal. Ko je pro­fe­sor sun­ko­vi­to po­gle­dal dru­gam, je Pri­mož s ko­ni­co če­vlja sunil so­se­da, naj mu po­ma­ga.

Sosed je bil Iztok. Bil je bolj re­kre­a­tiv­no al­ter­na­ti­ven kot Pri­mož, z nev­tral­no fri­z­uro in v črnem pu­li­ju z znač­ko »Lon­don Cal­ling«. Vse­e­no mu je bilo za do­ga­ja­nje okoli njega; na pra­zen list A4 je z ve­li­ki­mi čr­ka­mi bolj risal kot pisal »BOYS DO CRY«. Vsako po­te­zo je znova in znova po­u­dar­jal, da so črke po­sta­le de­be­le in ber­lji­ve na več me­trov. Iztok je samo od­so­tno po­gle­dal Pri­mo­ža, ki je zma­jal z glavo, nimam šans.

»No, go­lob­ček – za te skle­pe si sli­šal že v vrtcu, kajne?« je rekel pro­fe­sor.

»Ja, se­ve­da.«

»No?«

»Ehm … da bo re­pu­bli­ka …«

Pro­fe­sor je pri­ki­mal.

»… re­pu­bli­ka Ju­go­sla­vi­ja fe­de­ra­tiv­na …« je na­da­lje­val Pri­mož, malo ohra­bren.

Pro­fe­sor je znova pri­ki­mal, Pri­mož pa je zavil na na­pač­no pot: »In so­ci­a­li­stič­na in ne­u­vr­šče­na sa­mo­u­prav­na sku­pno—«

»No, no, no,« ga je pre­ki­nil pro­fe­sor. »Re­pu­bli­ka – ja. Fe­de­ra­tiv­na – ja. Osta­lo je res po­sle­di­ca skle­pov AVNOJ-a, ampak ne ne­po­sre­dno. Ka­te­rih skle­pov torej?«

Pri­mož ga je po­gle­dal z iz­ra­zom pre­da­je. V za­dnjih klo­peh je dvi­gni­la roko He­le­na, so­li­dna di­ja­ki­nja, ki je se­de­la ob ra­zre­dni le­po­ti­ci Bredi. Z roko je ma­ha­la tako vztraj­no, da sta se pro­fe­sor in Pri­mož obr­ni­la proti njej.

»Ja, He­le­na, vem, da veš.«

»Ne, to ni to, to­va­riš pro­fe­sor.«

»A hočeš reči, da ne po­znaš av­no­je­vskih skle­pov?«

»Se­ve­da jih, to­va­riš pro­fe­sor. Ampak … čez manj kot dve mi­nu­ti bo drugi tek ve­le­sla­lo­ma … Ste­nmark je bil v prvem teku peti in bo zdaj štar­tal prvi.«

So­šol­ci so za­če­li ki­ma­ti. Ogla­sil se je tudi Jane, ki je sedel pred Pri­mo­žem in Iz­to­kom, tudi al­ter­na­ti­vec z iz­re­dno krat­ki­mi lasmi, naj­bolj deški od tro­ji­ce: »Ja, to­va­riš pro­fe­sor, in sko­raj se­kun­do za­o­stan­ka ima – za­go­to­vo bo šel na vse, da ne pre­ki­ne se­ri­je dva­naj­stih zmag!«

Vi­de­ti je bilo, da za­de­va za­ni­ma tudi pro­fe­sor­ja. Na­re­dil je strog obraz, a pri­ki­mal, kot da bi s tem dal do­vo­lje­nje tudi sebi: »Kako pa sto­ji­jo naši?«

Stru­mno mu je od­go­vo­ril ra­zre­dni špor­tnik Gre­gor, lično po­stri­žen in ža­re­čih lic: »Kri­žaj in Strel oba za­o­sta­ja­ta samo par sto­tink za Ste­nmar­kom. Vsi so v fan­ta­stič­ni formi.«

Pro­fe­sor se je za­mi­slil in malo raz­o­ča­ra­no pri­po­mnil: »Samo tak tri­umf kot v so­bo­to pa naj­brž ne bo, kaj?«

»Mo­go­če pa, to­va­riš pro­fe­sor,« je rekla He­le­na. »Sten-­mark je na­do­kna­dil že večje za­o­stan­ke!«

Pro­fe­sor je vstal in dobre volje po­gle­dal po ra­zre­du: »Ta­ko­le bo: pri­pra­vi­te radio. Imamo pa ravno še čas, da He­le­na pove Pri­mo­žu av­no­je­vske skle­pe. Morda si jih boš tako bolj­še za­po­mnil.«

Pri­mo­žu je vidno od­le­glo, smu­čar­ji so ga re­ši­li pred očit-­nim cve­kom. Pri Gre­gor­ju so so­šol­ci na klop po­sta­vi­li radio in ga za­vr­te­li na Val 202, iz zvoč­ni­ka je uda­ri­la še za­dnja re­kla­ma. Glave so se obr­ni­le proti apa­ra­tu, šumi po učil­ni­ci so po­tih­ni­li.

 

He­le­na je hitro na­šte­va­la, pro­fe­sor pa je pazil, da je Pri­mož še vedno stal in vsaj na­vi­de­zno po­slu­šal: »AVNOJ je do­lo­čil, da bo po vojni Ju­go­sla­vi­ja fe­de­ra­tiv­na dr­ža­va ena­ko­prav­nih na­ro­dov in na­ro­dno­sti. Pre­po­ve­dal je vr­ni­tev kra­lju, be­gun­ski vladi pa od­re­kel pra­vi­co, da za­sto­pa na­ro­de Ju­go­sla­vi­je.«

Pro­fe­sor je z odo­bra­va­njem pri­ki­mal, Pri­mo­žu z roko po­ka­zal, naj sede, nato pa vstal in si pre­ma­knil stol izza ka­te­dra, da se je udob­ne­je na­me­stil. Iz radia je pri­vr­šal vzne­mir­je­ni, na­pe­ti glas po­ro­če­val­ca Fran­ci­ja Pa­všer­ja:

»Sko­raj se­kun­do za­o­sta­ja In­ge­mar, na­tan­ko de­vet­in­o­sem­de­set sto­tink, kar ga uvr­šča na peto mesto. Vpra­ša­nje je, ali bo ve­li­ke­mu Švedu štar­tna šte­vil­ka ena na drugi progi ustre­za­la, saj bo, z iz­je­mo pred­tek­mo­val­cev, sam vle­kel li­ni­jo. Do neke mere mu je ver­je­tno v pomoč dej­stvo, da je progo po­sta­vil nje­gov tre­ner Tor­gny Svens­son …«

Ko je Pri­mož sedel in videl, kaj je Iztok počel, na­me­sto da bi mu po­sku­šal kaj pri­še­pni­ti, ga je zelo grdo po­gle­dal. Iztok je sko­mi­gnil in dvi­gnil roke, češ saj si se iz­vle­kel. »A imamo zato pri­ja­te­lje?« je za­ren­čal Pri­mož in se zazrl v napis. »Tole bo pa za Bredo nekaj čisto no­ve­ga!«

Iztok ga je na­ve­li­ča­no po­gle­dal in se po­ma­knil čisto na svojo po­lo­vi­co klopi.

»… zdaj pa, pozor: Ste­nmar­kov vme­sni čas je pre­cej po­ča­snej­ši kot v prvi vo­žnji. Se­ve­da, proga je bolj za­pr­ta kot prej – to pa ustre­za tako se­rij­ske­mu zma­go­val­cu na elan­kah kot tudi Bo­ja­nu Kri­ža­ju, ki bo šel na progo kot šesti,« je dr­dral ko­men­ta­tor.

Pri­mož je že po­za­bil na spra­še­va­nje in na za­me­ro Iz­to­ku. Tako kot ves ra­zred s pro­fe­sor­jem vred je napel ušesa.

»… Ste­nmar­ko­va vo­žnja je vedno po­e­zi­ja, prav­ca­ti ju­na­ški ep, a ven­dar – bo to do­volj za tri­naj­sto za­po­re­dno zmago v ve­le­sla­lo­mih za sve­tov­ni pokal?«

Vsi so ho­te­li sli­ša­ti vsako be­se­do. Nihče ni še­pe­tal, nihče ni pri­po­mnil nič ša­lji­ve­ga.

»Tega še nekaj minut ne bomo ve­de­li, vemo pa, da je nje­gov čas več kot tri se­kun­de po­ča­snej­ši kot v prvi vo­žnji …«

Iztok je med­tem do­kon­čal napis, list iz­tr­gal iz zvez­ka in ga napel čez ovi­tek. Potem se je od­ma­knil od klopi in se z vsem te­le­som obr­nil proti klopi, kjer sta se­de­li He­le­na in Breda.

»… v ka­te­ri je za­o­stal za se­kun­do za Av­strij­cem Han­som Ennom. Mladi Enn je v odlič­ni formi – v so­bo­to v Val d’Isèru je bil le za Ste­nmar­kom in Kri­ža­jem.«

Breda je od­lo­če­no gle­da­la proti ra­di­ju in se de­la­la, kot da Iz­to­ka ni. Ko jo je sku­šal opo­zo­ri­ti nase, se je nekaj so­šol­cev s pri­vzdi­gnje­ni­mi obrv­mi obr­ni­lo proti njemu, naj da mir.

»Na progi je že če­tr­to­u­vr­šče­ni iz prve vo­žnje, Av­stri­jec Jäger: na oko ni vi­de­ti tako ak­ti­ven, tako na­pa­da­len …«

Iztok je konč­no ujel He­le­nin po­gled in jo z mi­mi­ko pro­sil, naj opo­zo­ri Bredo na nje­gov napis. He­le­na se je dota-­knila Bre­di­ne rame, a ji je Breda ne­dvo­u­mno po­ka­za­la, da razen tekme zanjo ne ob­sta­ja nič dru­ge­ga – naj­manj pa Iztok.

»… kot je bil v svo­jem ne­pre­ko­slji­vem slogu šved­ski as – res, ob vme­snem času za­o­sta­ja že sko­raj se­kun­do! Bo Ste­nmark še tri­naj­stič za­po­red po­ko­ril vso ve­le­sla­lom­sko kon­ku­ren­co?«

He­le­na je po­gle­da­la k Iz­to­ku in so­ču­tno sko­mi­gni­la. Go­to­vo ji je bil malo všeč, a to je pri­kri­va­la. Pre­več oči­tno je bilo, v koga gleda Iztok. Iztok pa ni po­pu­stil: zmeč­kal je list v žo­gi­co in na­me­ril, da ga vrže proti Bredi.

»Pred Ennom gre­sta na progo še Nor­ve­žan Sörli in Švi­car Lüthy, za Ennom pa Kri­žaj in Strel. Sörli je imel pred Ste­nmar­kom že več kot pol se­kun­de pred­no­sti …«

Žo­gi­ca je za­de­la Bredo v glavo. Obr­ni­la se je, oči so se ji za­i­skri­le od jeze: »Ti res nisi nor­ma­len!«

Pro­fe­sor je ek­splo­di­ral – ne zato, ker bi mo­ti­la pouk, tem­več ker sta pre­ki­ni­la zbra­nost ob po­slu­ša­nju pre­no­sa. »A bo mir? Breda, kaj je bilo to?«

»Ob­me­ta­va me …«

»Pšššt! Ven! Oba! Takoj!«

»Ampak, to­va­riš pro­fe­sor, jaz nisem …«

»Ven, oba! Ven, ven!«

Breda je vsta­la in odšla iz ra­zre­da, Iztok pa je po­kla­pan odšel za njo. Želel si je njene po­zor­no­sti, ven­dar ne tako.

Iztok je pri­šel iz učil­ni­ce v šol­sko avlo in za seboj zaprl vrata. Breda je nekaj me­trov stran slo­ne­la ob steni, besna, s sti­snje­ni­mi ustni­ca­mi, in gle­da­la strmo pred­se.

Iztok ni vedel, kaj naj na­re­di; ostal je pri vra­tih in se ozi­ral k njej, ni pa si upal sto­pi­ti bliže, kaj šele spre­go­vo­ri­ti. Za­ve­dal se je, da take pri­lo­žno­sti, da bi bil z njo sam, ne bo prav kmalu spet dobil, zato je pre­ma­gal strah in sram ter sto­pil proti njej. Breda se ni ga­ni­la, njen obraz je še bolj otr­del.

To mu je vzelo nekaj po­gu­ma, a spo­mnil se je, da se je že osra­mo­til pred celim ra­zre­dom in pred njo, zato slab­še ni več moglo biti. Od­ka­šljal se je in spre­go­vo­ril: »Opro­sti, pro­sim.«

Breda je po­sme­hlji­vo pih­ni­la in ga niti po­gle­da­la ni.

»A grem po­gle­dat, če je od ma­li­ce kaj osta­lo?«

Za­vi­la je z očmi. Iztok se je do­konč­no po­gre­znil: »Bi šla ven na kavo?«

Breda ga je ne­je­ver­no po­gle­da­la: »Pa kaj je s tabo? Tekma se bo od­lo­či­la v na­sle­dnjih treh mi­nu­tah, ti bi pa hodil okrog?« je za­si­ka­la. »Jaz grem noter, pa tudi če dobim ukor!«

V hipu je šla mimo njega, od­loč­no od­pr­la vrata učil­ni­ce in vsto­pi­la. Skozi vrata se je za­sli­šal vzhi­čen glas ra­dij­ske­ga ko­men­ta­tor­ja: »… Lüthy je pri vme­snem času ohra­nil le še dve de­se­tin­ki pred­no­sti – je mo­go­če, da Ste­nmar­ka od zmage loči le še Enn?«

Iztok je ne­go­tov sto­pil proti vra­tom, a se ni mogel od­lo­či­ti, ali si upa vsto­pi­ti. Tedaj pa se je iz ra­zre­da jasno ogla­sil pro­fe­sor: »Iztok, pridi že en­krat noter, no!«

Iztok je vsto­pil, zaprl vrata učil­ni­ce in po­hi­tel k svoji klopi; Breda je že se­de­la in se je de­la­la, kot da se ni nič zgo­di­lo. Iz ra­di­ja je grmel ev­fo­rič­ni glas ko­men­ta­tor­ja:

»Oči­tno tudi Lüthy ne bo pre­hi­tel Šveda, še troje vrat, še smuk in … kar dva­in­tri­de­set sto­tink je za Ste­nmar­kom! Edino vpra­ša­nje je še: ali Enn prvič? Ali Ste­nmark tri­naj­stič – za­po­red!«

Pro­fe­sor je po­gle­dal Iz­to­ka in iz­ko­ri­stil pre­molk v etru: »Iztok! Še Kri­ža­ja po­ča­ka­mo, potem boš pa ti vpra­šan.«

Iztok je sko­mi­gnil z ra­me­ni, kot da mu je vse­e­no. Od­zva­la se je Breda: »Opro­sti­te, to­va­riš pro­fe­sor, ampak to ne bo no­be­na kazen – saj veste, da zna.«

Pro­fe­sor se je na­mu­znil: »Hočeš reči, da bi moral ka­zno­va­ti tebe, ker ne maraš mo­je­ga naj­bolj­še­ga di­ja­ka?«

Breda ga je po­stra­ni po­gle­da­la, uža­lje­na: »Jaz pa res nisem nič na­re­di­la …«

Pro­fe­sor ji je z roko po­ka­zal, naj utih­ne; v na­sle­dnjih tre­nut­kih se je tekma od­lo­ča­la. Breda je grdo po­gle­da­la Iz­to­ka, ta pa je sklo­nil glavo in uma­knil po­gled. Tega ni nihče opa­zil, vsi so str­me­li v radio.

»Je to mo­go­če?« se je ogla­sil ko­men­ta­tor. »Enn je vso pred­nost za­pra­vil že do vme­sne­ga časa!«

Učen­ci so spon­ta­no za­plo­ska­li, pro­fe­sor se je na­smeh­nil in pri­ki­mal. Tudi Iztok je dvi­gnil po­gled in pri­sluh­nil.

»Mladi Av­stri­jec bo na prvo zmago moral še ča­ka­ti – tako kot Kri­žaj, za ka­te­re­ga težko ver­ja­me­mo, da bi progo od­pe­ljal še bolj po­pol­no kot Ste­nmark. A ven­dar: po dveh dru­gih me­stih na za­dnjih tek­mah – ne­mo­go­če ni! In … Kri­žaj je na progi …«

Vsi so se na­gni­li še bliže k ra­di­ju. V učil­ni­ci zdaj ni več nihče mi­slil na nič dru­ge­ga.

Novoletni obeti

V kuhinji elegantnega stanovanja v visokem nadstropju nove stolpnice so po polnoči, torej že 1. januarja 1980, stali Iztok, Primož, Breda, Helena in Jane. Skozi odprta vrata je iz precej velike dnevne sobe prihajala pridušena svetloba in glasba za počasne plese, najprej Cesta Tomaža Pengova, takoj za njo pa Shine on you crazy diamond Pink Floydov. V sobi so se tri ali štiri objete dvojice počasi prestopale, ob strani pa sta dva užaloščena sošolca nemočno opazovala, kako je »plesišče« zasedeno. Za panoramskimi okni je ležal razgled na mesto, daleč spodaj pa je bil v temi Ferantov vrt.

»Kje so plašči? Hočem ujeti avtobus ob enih,« je rekla Breda in si nemirno popravila rokav.

»Pa kaj kompliciraš? Danes vozijo celo noč in nobene potrebe ni, da …« je odmahnil Primož; na očeh se mu je videlo, da je že blizu temu, da bo preveč spil.

»Nehaj,« ga je prekinila Helena. »Najkasneje do dveh morava biti pri njej, ker gremo že ob pol sedmih na Vogel.«

»Joj, no – a bo imel ôči vse leto smolo, če zamudi prvo gondolo v novem letu?« se je zasmejal Primož.

»Ne – ampak meni bo pa težil še deset let, ker bo trdil, da jo je zamudil zaradi mene,« mu je zabrusila Breda.

»Pa kaj te to briga? Saj imaš dve ušesi,« je rekel Primož in nazorno pokazal, kako gre neželena informacija skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

»Daj, pusti jo,« je mirno rekel Iztok.

»Saj pomagam tebi, bebo!« se je zarežal Primož.

»Nič mi ne pomagaš – misliš, da bo meni okej, če bo njen foter sto let težil zato, ker smo bili mi četrt ure dalj skupaj?«.

Breda se je prijetno presenečena obrnila k Iztoku, Primož pa je naredil naveličano grimaso, češ, dobrota je sirota. Jane je stopil bliže Iztoku – tudi on je hotel narediti dober vtis na Bredo.

»Brez veze je, da igrata loto z avtobusi pa s taksiji,« je rekel. »Spremila vaju bova Iztok pa jaz in tako bo še najhitrejše.«

Helena, ki ji je bil Iztok všeč, je takoj prikimala. Tudi Iztok je zadovoljen pogledal Janeta.

»Po mojem je to dobra ideja, Breda,« je dodala Helena.

Breda je za hip pomislila. Drenjati se v avtobusu s pijanimi neznanci ni bila ravno privlačna opcija, čakanje na taksi na najbolj obremenjeno noč v letu pa tudi ne. Počasi je prikimala: »Potem imava še čas za en ples.«

Pogledala je Iztoka in se mu prijazno nasmehnila – vedela je, da z njim nikoli ne bo imela nič, ampak vztrajni oboževalec ji je vseeno godil: »Zadnji ples, Iztok?«

»A potem se ga boš dotikala pa samo še s palico?« je pripomnil Primož čez ramo.

Breda ga je samo zdolgočaseno ošinila, nato pa ponudila roko presrečnemu Iztoku. Skupaj sta stopila proti dnevni sobi in počasnim taktom.

Jane in Helena sta otožno spremljala njun odhod, Primož pa je ostal neuničljiv. »Ej, pa saj ima Bredin stari prav! Jaz ga bom za srečo čez leto tudi to noč namočil …«

Helena in Jane sta ga začudeno pogledala, Primož pa si je že ogledoval proste punce. Izbira se je hitro zožila na izrazito alternativko na kavču, ki je na videz globoko zamišljena listala knjigo pesmi Svetlane Makarovič.

»A misliš,« je šepnil Janu, »da bo še eno pivo dosti, da ta ne bo več grda?«

Jane je naredil skeptično grimaso, Helena pa ju je zgrožena poslušala.

»A ni bil tam še nek brinjevec?« je Primož dvignil vložek in se obrnil proti omarici s pijačami.

V ku­hi­nji ele­gan­tne­ga sta­no­va­nja v vi­so­kem nad­stro­pju nove stol­pni­ce so po pol­no­či, torej že 1. ja­nu­ar­ja 1980, stali Iztok, Pri­mož, Breda, He­le­na in Jane. Skozi od­pr­ta vrata je iz pre­cej ve­li­ke dnev­ne sobe pri­ha­ja­la pri­du­še­na sve­tlo­ba in glas­ba za po­ča­sne plese, naj­prej Cesta To­ma­ža Pen­go­va, takoj za njo pa Shine on you crazy di­a­mond Pink Flo­ydov. V sobi so se tri ali štiri ob­je­te dvo­ji­ce po­ča­si pre­sto­pa­le, ob stra­ni pa sta dva uža­lo­šče­na so­šol­ca ne­moč­no opa­zo­va­la, kako je »ple­si­šče« za­se­de­no. Za pa­no­ram­ski­mi okni je ležal raz­gled na mesto, daleč spo­daj pa je bil v temi Fe­ran­tov vrt.

»Kje so pla­šči? Hočem ujeti av­to­bus ob enih,« je rekla Breda in si ne­mir­no po­pra­vi­la rokav.

»Pa kaj kom­pli­ci­raš? Danes vo­zi­jo celo noč in no­be­ne po­tre­be ni, da …« je od­mah­nil Pri­mož; na očeh se mu je vi­de­lo, da je že blizu temu, da bo pre­več spil.

»Nehaj,« ga je pre­ki­ni­la He­le­na. »Naj­ka­sne­je do dveh mo­ra­va biti pri njej, ker gremo že ob pol sed­mih na Vogel.«

»Joj, no – a bo imel ôči vse leto smolo, če za­mu­di prvo gon­do­lo v novem letu?« se je za­sme­jal Pri­mož.

»Ne – ampak meni bo pa težil še deset let, ker bo trdil, da jo je za­mu­dil za­ra­di mene,« mu je za­bru­si­la Breda.

»Pa kaj te to briga? Saj imaš dve ušesi,« je rekel Pri­mož in na­zor­no po­ka­zal, kako gre ne­že­le­na in­for­ma­ci­ja skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

»Daj, pusti jo,« je mirno rekel Iztok.

»Saj po­ma­gam tebi, bebo!« se je za­re­žal Pri­mož.

»Nič mi ne po­ma­gaš – mi­sliš, da bo meni okej, če bo njen foter sto let težil zato, ker smo bili mi četrt ure dalj sku­paj?«.

Breda se je pri­je­tno pre­se­ne­če­na obr­ni­la k Iz­to­ku, Pri­mož pa je na­re­dil na­ve­li­ča­no gri­ma­so, češ, do­bro­ta je si­ro­ta. Jane je sto­pil bliže Iz­to­ku – tudi on je hotel na­re­di­ti dober vtis na Bredo.

»Brez veze je, da igra­ta loto z av­to­bu­si pa s ta­ksi­ji,« je rekel. »Spre­mi­la vaju bova Iztok pa jaz in tako bo še naj­hi­trej­še.«

He­le­na, ki ji je bil Iztok všeč, je takoj pri­ki­ma­la. Tudi Iztok je za­do­vo­ljen po­gle­dal Ja­ne­ta.

»Po mojem je to dobra ideja, Breda,« je do­da­la He­le­na.

Breda je za hip po­mi­sli­la. Dre­nja­ti se v av­to­bu­su s pi­ja­ni­mi ne­znan­ci ni bila ravno pri­vlač­na op­ci­ja, ča­ka­nje na taksi na naj­bolj obre­me­nje­no noč v letu pa tudi ne. Po­ča­si je pri­ki­ma­la: »Potem imava še čas za en ples.«

Po­gle­da­la je Iz­to­ka in se mu pri­ja­zno na­smeh­ni­la – ve­de­la je, da z njim ni­ko­li ne bo imela nič, ampak vztraj­ni obo­že­va­lec ji je vse­e­no godil: »Za­dnji ples, Iztok?«

»A potem se ga boš do­ti­ka­la pa samo še s pa­li­co?« je pri­po­mnil Pri­mož čez ramo.

Breda ga je samo zdol­go­ča­se­no oši­ni­la, nato pa po­nu­di­la roko pre­sreč­ne­mu Iz­to­ku. Sku­paj sta sto­pi­la proti dnev­ni sobi in po­ča­snim tak­tom.

Jane in He­le­na sta oto­žno spre­mlja­la njun odhod, Pri­mož pa je ostal ne­u­ni­čljiv. »Ej, pa saj ima Bre­din stari prav! Jaz ga bom za srečo čez leto tudi to noč na­mo­čil …«

He­le­na in Jane sta ga za­ču­de­no po­gle­da­la, Pri­mož pa si je že ogle­do­val pro­ste punce. Iz­bi­ra se je hitro zo­ži­la na iz­ra­zi­to al­ter­na­tiv­ko na kavču, ki je na videz glo­bo­ko za­mi­šlje­na li­sta­la knji­go pesmi Sve­tla­ne Ma­ka­ro­vič.

»A mi­sliš,« je še­pnil Janu, »da bo še eno pivo dosti, da ta ne bo več grda?«

Jane je na­re­dil skep­tič­no gri­ma­so, He­le­na pa ju je zgro­že­na po­slu­ša­la.

»A ni bil tam še nek bri­nje­vec?« je Pri­mož dvi­gnil vlo­žek in se obr­nil proti oma­ri­ci s pi­ja­ča­mi.

Petnajst minut kasneje sta Breda in Helena stali pred vrati kopalnice že popolnoma oblečeni; Jane je stal med podboji, iz kopalnice pa so prihajali Iztokovi in Primoževi glasovi.

»Najboljše, da greš takoj na zrak,« je iz notranjosti rekel Iztok.

»Ne, ne, ne – zdaj grem direkt k tisti stevardesi za bombnik …« je ugovarjal Primož.

»Prepozno – po njej že pleza Beno,« je rekel Jane.

»A lahko samo gremo?« se je živčno vmešala Breda.

»Primož, res bo dobro, da greš ven,« je dodala Helena.

»Ja, no, saj grem …« se je oglasil Primož iz kopalnice.

Pet­najst minut ka­sne­je sta Breda in He­le­na stali pred vrati ko­pal­ni­ce že po­pol­no­ma oble­če­ni; Jane je stal med pod­bo­ji, iz ko­pal­ni­ce pa so pri­ha­ja­li Iz­to­ko­vi in Pri­mo­že­vi gla­so­vi.

»Naj­bolj­še, da greš takoj na zrak,« je iz no­tra­njo­sti rekel Iztok.

»Ne, ne, ne – zdaj grem di­rekt k tisti ste­var­de­si za bomb­nik …« je ugo­var­jal Pri­mož.

»Pre­po­zno – po njej že pleza Beno,« je rekel Jane.

»A lahko samo gremo?« se je živč­no vme­ša­la Breda.

»Pri­mož, res bo dobro, da greš ven,« je do­da­la He­le­na.

»Ja, no, saj grem …« se je ogla­sil Pri­mož iz ko­pal­ni­ce.

Vseh pet sošolcev je s hitro hojo skozi nočno Ljubljano že v slabe pol ure prišlo do vrstnih hiš za Plečnikovim stadionom. Noč ni bila mrzla, le kakšno stopinjo pod ničlo; v oknih je še gorelo nekaj luči, tu in tam je mimo pridrvel taksi. Breda in Helena sta bili zaviti v plašč in šal, fantje, zlasti Primož, pa so bili bolj razpeti.

»Zdaj bova spali štiri ure, pa še eno v avtu, potem se bova pa konec dneva lahko malo ulegli,« je računala Helena.

»Mhm, pa zvečer še ena partija taroka, v sredo spet na prvo gondolo – in v četrtek bova v šoli kot novi,« je dodala Breda.

»A nimata vidve že vseh ocen zaključenih?« je vprašal Jane.

»Mogoče se bom naslednji teden še javila francoščino,« je rekla Helena.

Primož jo je zdolgočasen pogledal z izčrpano grimaso: »Kaj ti bo francoščina na medicini?«

»Kreten – odlična hoče biti, da bo oproščena mature,« ga je zabil Jane.

»To ni fer – oproščeni bi morali biti tisti, ki ponavljajo četrti letnik,« se ni pustil Primož.

Breda se je zahihitala: »Če se zdaj lotiš tega projekta, ti mogoče v enem letu uspe – in boš tudi ti oproščen mature.«

»Bolj verjetno boš pa eno leto vrgel stran – in vmes pozabil še več za maturo,« se ji je pridružil Jane.

Primož se je namrščil. »Ja, ja – tudi vam srečno novo leto, ja.«

Breda in Helena sta se ustavili pred Bredino vrstno hišo. »Ja, srečno novo leto!« je rekla Helena ter na hitro objela najprej Janeta, nato Primoža, nazadnje pa se je nekoliko dlje zadržala pri Iztoku. Breda je, če je hotela, da se hitro razidejo, morala slediti njenemu zgledu; njeni objemi so bili bliskoviti in s komajšnjim dotikom. »Srečno! Srečno! Srečno!« je rekla z zelo površinsko vljudnostjo, v naslednjem hipu pa že tiščala ključ v ključavnico.

»Se vidimo v četrtek!« je dodala.

»Hvala, ker ste naju spremili. Lahko noč,« se je poslovila še Helena.

Breda je odprla vrata in obe sta izginili v hišo. »Dijo, srečno, lahko noč,« so zamrmrali fantje skoraj v en glas. Vrata so se zaprla in ključ se je dvakrat obrnil.

Fantje so se spogledali. Iztok in Jane sta bila nekoliko malodušna, Primoža pa je svež zrak spravil k sebi. »Kaj je? Še runda na železniški postaji, ne?« je rekel.

»Ne vem …« je odvrnil Jane.

»Mogoče bi bil pa moj novoletni sklep lahko to, da končno pozabim Bredo?« je rekel Iztok.

Primož je oba prijel pod rokama in ju začel voditi proti postaji. »Imam eno boljšo idejo,« je podjetno rekel. Jane in Iztok sta ga skeptično pogledala, Primož pa se jima je pokroviteljsko nasmehnil: »Čez deset dni so počitnice in če do takrat ne zapneta telih sošolkic, bo v Kranjski cela Slovenija in pol Zagreba!«

Vseh pet so­šol­cev je s hitro hojo skozi nočno Lju­blja­no že v slabe pol ure pri­šlo do vr­stnih hiš za Pleč­ni­ko­vim sta­di­o­nom. Noč ni bila mrzla, le ka­kšno sto­pi­njo pod ničlo; v oknih je še go­re­lo nekaj luči, tu in tam je mimo pri­dr­vel taksi. Breda in He­le­na sta bili za­vi­ti v plašč in šal, fan­tje, zla­sti Pri­mož, pa so bili bolj raz­pe­ti.

»Zdaj bova spali štiri ure, pa še eno v avtu, potem se bova pa konec dneva lahko malo ule­gli,« je ra­ču­na­la He­le­na.

»Mhm, pa zve­čer še ena par­ti­ja ta­ro­ka, v sredo spet na prvo gon­do­lo – in v če­tr­tek bova v šoli kot novi,« je do­da­la Breda.

»A ni­ma­ta vidve že vseh ocen za­klju­če­nih?« je vpra­šal Jane.

»Mo­go­če se bom na­sle­dnji teden še ja­vi­la fran­co­šči­no,« je rekla He­le­na.

Pri­mož jo je zdol­go­ča­sen po­gle­dal z iz­čr­pa­no gri­ma­so: »Kaj ti bo fran­co­šči­na na me­di­ci­ni?«

»Kre­ten – odlič­na hoče biti, da bo opro­šče­na ma­tu­re,« ga je zabil Jane.

»To ni fer – opro­šče­ni bi mo­ra­li biti tisti, ki po­na­vlja­jo če­tr­ti le­tnik,« se ni pu­stil Pri­mož.

Breda se je za­hi­hi­ta­la: »Če se zdaj lotiš tega pro­jek­ta, ti mo­go­če v enem letu uspe – in boš tudi ti opro­ščen ma­tu­re.«

»Bolj ver­je­tno boš pa eno leto vrgel stran – in vmes po­za­bil še več za ma­tu­ro,« se ji je pri­dru­žil Jane.

Pri­mož se je na­mr­ščil. »Ja, ja – tudi vam sreč­no novo leto, ja.«

Breda in He­le­na sta se usta­vi­li pred Bre­di­no vr­stno hišo. »Ja, sreč­no novo leto!« je rekla He­le­na ter na hitro ob­je­la naj­prej Ja­ne­ta, nato Pri­mo­ža, na­za­dnje pa se je ne­ko­li­ko dlje za­dr­ža­la pri Iz­to­ku. Breda je, če je ho­te­la, da se hitro raz­i­de­jo, mo­ra­la sle­di­ti nje­ne­mu zgle­du; njeni ob­je­mi so bili bli­sko­vi­ti in s ko­maj­šnjim do­ti­kom. »Sreč­no! Sreč­no! Sreč­no!« je rekla z zelo po­vr­šin­sko vlju­dno­stjo, v na­sle­dnjem hipu pa že ti­šča­la ključ v klju­čav­ni­co.

»Se vi­di­mo v če­tr­tek!« je do­da­la.

»Hvala, ker ste naju spre­mi­li. Lahko noč,« se je po­slo­vi­la še He­le­na.

Breda je od­pr­la vrata in obe sta iz­gi­ni­li v hišo. »Dijo, sreč­no, lahko noč,« so za­mr­mra­li fan­tje sko­raj v en glas. Vrata so se za­pr­la in ključ se je dva­krat obr­nil.

Fan­tje so se spo­gle­da­li. Iztok in Jane sta bila ne­ko­li­ko ma­lo­du­šna, Pri­mo­ža pa je svež zrak spra­vil k sebi. »Kaj je? Še runda na že­le­zni­ški po­sta­ji, ne?« je rekel.

»Ne vem …« je od­vr­nil Jane.

»Mo­go­če bi bil pa moj no­vo­le­tni sklep lahko to, da konč­no po­za­bim Bredo?« je rekel Iztok.

Pri­mož je oba pri­jel pod ro­ka­ma in ju začel vo­di­ti proti po­sta­ji. »Imam eno bolj­šo idejo,« je pod­je­tno rekel. Jane in Iztok sta ga skep­tič­no po­gle­da­la, Pri­mož pa se jima je po­kro­vi­telj­sko na­smeh­nil: »Čez deset dni so po­či­tni­ce in če do ta­krat ne za­pne­ta telih so­šol­kic, bo v Kranj­ski cela Slo­ve­ni­ja in pol Za­gre­ba!«

Za nadaljevanje branja

Brezplačno preberi začetna poglavja. Za poln dostop se prijavi ali registriraj.

Registracija · Prijava · Nakup tiskane izdaje

X