Vse osebe in do­god­ki so iz­mi­šlje­ni. Razen ti­stih nekaj, ki zgod­bo ume­šča­jo v pre­po­zna­ven čas in pro­stor. Vse mo­re­bi­tne po­dob­no­sti z re­snič­ni­mi ose­ba­mi in do­god­ki so ne­ho­te­ne in na­ključ­ne, zato se avtor zanje opra­vi­ču­je.

V sredo, 12. de­cem­bra 1979, so di­ja­ki če­tr­te­ga le­tni­ka se­de­li pri uri zgo­do­vi­ne v učil­ni­ci I. gi­m­na­zi­je Lju­blja­na, be­ži­graj­ske. Nad ka­te­drom je vi­se­la fo­to­gra­fi­ja pred­se­dni­ka Tita.

Pro­fe­sor, šest­de­se­tle­tnik v oble­ki s kra­va­to, je sedel za ka­te­drom in spra­še­val Pri­mo­ža, ra­zre­dne­ga al­ter­na­tiv­ca v ozkih kav­boj­kah, z zmer­no punk fri­z­uro in od­pe­tim črnim usnje­nim jo­pi­čem, okra­še­nim z okro­gli­mi znač­ka­mi z »A« v krogu ter lo­go­ti­pi »Sex Pi­stols« in »Lu­bla­na je bu­la­na«. Pri­mož je stal v klopi sredi ra­zre­da in bil vi­de­ti, kot da iz dna spo­mi­na vleče nekaj, kar je ve­li­ko­krat sli­šal, ampak mu je vedno šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

Pro­fe­sor je po­ča­si dvi­gnil obrvi, pri­jel za pi­sa­lo in se pri­pra­vil, da v re­do­val­ni­ci za­klju­či fan­to­ve muke. Pri­mož je hla­stno pla­nil: »Ja, se­ve­da, skle­pi AVNOJ-a so bili zelo … ehm … po­memb­ni. Mi­slim, vsi po vrsti.«

»To pa to – ve­lja­jo za te­melj nove Ju­go­sla­vi­je,« je od­vr­nil pro­fe­sor z ra­hlim po­sme­hom. »No, če sva na­tanč­na – bodo ve­lja­li, ko nam jih boš za­u­pal.«

So­šol­ci so osta­li rav­no­du­šni; eden je str­mel skozi okno, drugi je risal po robu zvez­ka. Dve de­kle­ti sta po­sku­si­li po­kle­pe­ta­ti, a ju je pro­fe­sor­jev po­gled takoj uti­šal. Ko je pro­fe­sor sun­ko­vi­to po­gle­dal dru­gam, je Pri­mož s ko­ni­co če­vlja sunil so­se­da, naj mu po­ma­ga.

Sosed je bil Iztok. Bil je bolj re­kre­a­tiv­no al­ter­na­ti­ven kot Pri­mož, z nev­tral­no fri­z­uro in v črnem pu­li­ju z znač­ko »Lon­don Cal­ling«. Vse­e­no mu je bilo za do­ga­ja­nje okoli njega; na pra­zen list A4 je z ve­li­ki­mi čr­ka­mi bolj risal kot pisal »BOYS DO CRY«. Vsako po­te­zo je znova in znova po­u­dar­jal, da so črke po­sta­le de­be­le in ber­lji­ve na več me­trov. Iztok je samo od­so­tno po­gle­dal Pri­mo­ža, ki je zma­jal z glavo, nimam šans.

»No, go­lob­ček – za te skle­pe si sli­šal že v vrtcu, kajne?« je rekel pro­fe­sor.

»Ja, se­ve­da.«

»No?«

»Ehm … da bo re­pu­bli­ka …«

Pro­fe­sor je pri­ki­mal.

»… re­pu­bli­ka Ju­go­sla­vi­ja fe­de­ra­tiv­na …« je na­da­lje­val Pri­mož, malo ohra­bren.

Pro­fe­sor je znova pri­ki­mal, Pri­mož pa je zavil na na­pač­no pot: »In so­ci­a­li­stič­na in ne­u­vr­šče­na sa­mo­u­prav­na sku­pno—«

»No, no, no,« ga je pre­ki­nil pro­fe­sor. »Re­pu­bli­ka – ja. Fe­de­ra­tiv­na – ja. Osta­lo je res po­sle­di­ca skle­pov AVNOJ-a, ampak ne ne­po­sre­dno. Ka­te­rih skle­pov torej?«

Pri­mož ga je po­gle­dal z iz­ra­zom pre­da­je. V za­dnjih klo­peh je dvi­gni­la roko He­le­na, so­li­dna di­ja­ki­nja, ki je se­de­la ob ra­zre­dni le­po­ti­ci Bredi. Z roko je ma­ha­la tako vztraj­no, da sta se pro­fe­sor in Pri­mož obr­ni­la proti njej.

»Ja, He­le­na, vem, da veš.«

»Ne, to ni to, to­va­riš pro­fe­sor.«

»A hočeš reči, da ne po­znaš av­no­je­vskih skle­pov?«

»Se­ve­da jih, to­va­riš pro­fe­sor. Ampak … čez manj kot dve mi­nu­ti bo drugi tek ve­le­sla­lo­ma … Ste­nmark je bil v prvem teku peti in bo zdaj štar­tal prvi.«

So­šol­ci so za­če­li ki­ma­ti. Ogla­sil se je tudi Jane, ki je sedel pred Pri­mo­žem in Iz­to­kom, tudi al­ter­na­ti­vec z iz­re­dno krat­ki­mi lasmi, naj­bolj deški od tro­ji­ce: »Ja, to­va­riš pro­fe­sor, in sko­raj se­kun­do za­o­stan­ka ima – za­go­to­vo bo šel na vse, da ne pre­ki­ne se­ri­je dva­naj­stih zmag!«

Vi­de­ti je bilo, da za­de­va za­ni­ma tudi pro­fe­sor­ja. Na­re­dil je strog obraz, a pri­ki­mal, kot da bi s tem dal do­vo­lje­nje tudi sebi: »Kako pa sto­ji­jo naši?«

Stru­mno mu je od­go­vo­ril ra­zre­dni špor­tnik Gre­gor, lično po­stri­žen in ža­re­čih lic: »Kri­žaj in Strel oba za­o­sta­ja­ta samo par sto­tink za Ste­nmar­kom. Vsi so v fan­ta­stič­ni formi.«

Pro­fe­sor se je za­mi­slil in malo raz­o­ča­ra­no pri­po­mnil: »Samo tak tri­umf kot v so­bo­to pa naj­brž ne bo, kaj?«

»Mo­go­če pa, to­va­riš pro­fe­sor,« je rekla He­le­na. »Sten-­mark je na­do­kna­dil že večje za­o­stan­ke!«

Pro­fe­sor je vstal in dobre volje po­gle­dal po ra­zre­du: »Ta­ko­le bo: pri­pra­vi­te radio. Imamo pa ravno še čas, da He­le­na pove Pri­mo­žu av­no­je­vske skle­pe. Morda si jih boš tako bolj­še za­po­mnil.«

Pri­mo­žu je vidno od­le­glo, smu­čar­ji so ga re­ši­li pred očit-­nim cve­kom. Pri Gre­gor­ju so so­šol­ci na klop po­sta­vi­li radio in ga za­vr­te­li na Val 202, iz zvoč­ni­ka je uda­ri­la še za­dnja re­kla­ma. Glave so se obr­ni­le proti apa­ra­tu, šumi po učil­ni­ci so po­tih­ni­li.

He­le­na je hitro na­šte­va­la, pro­fe­sor pa je pazil, da je Pri­mož še vedno stal in vsaj na­vi­de­zno po­slu­šal: »AVNOJ je do­lo­čil, da bo po vojni Ju­go­sla­vi­ja fe­de­ra­tiv­na dr­ža­va ena­ko­prav­nih na­ro­dov in na­ro­dno­sti. Pre­po­ve­dal je vr­ni­tev kra­lju, be­gun­ski vladi pa od­re­kel pra­vi­co, da za­sto­pa na­ro­de Ju­go­sla­vi­je.«

Pro­fe­sor je z odo­bra­va­njem pri­ki­mal, Pri­mo­žu z roko po­ka­zal, naj sede, nato pa vstal in si pre­ma­knil stol izza ka­te­dra, da se je udob­ne­je na­me­stil. Iz radia je pri­vr­šal vzne­mir­je­ni, na­pe­ti glas po­ro­če­val­ca Fran­ci­ja Pa­všer­ja:

»Sko­raj se­kun­do za­o­sta­ja In­ge­mar, na­tan­ko de­vet­in­o­sem­de­set sto­tink, kar ga uvr­šča na peto mesto. Vpra­ša­nje je, ali bo ve­li­ke­mu Švedu štar­tna šte­vil­ka ena na drugi progi ustre­za­la, saj bo, z iz­je­mo pred­tek­mo­val­cev, sam vle­kel li­ni­jo. Do neke mere mu je ver­je­tno v pomoč dej­stvo, da je progo po­sta­vil nje­gov tre­ner Tor­gny Svens­son …«

Ko je Pri­mož sedel in videl, kaj je Iztok počel, na­me­sto da bi mu po­sku­šal kaj pri­še­pni­ti, ga je zelo grdo po­gle­dal. Iztok je sko­mi­gnil in dvi­gnil roke, češ saj si se iz­vle­kel. »A imamo zato pri­ja­te­lje?« je za­ren­čal Pri­mož in se zazrl v napis. »Tole bo pa za Bredo nekaj čisto no­ve­ga!«

Iztok ga je na­ve­li­ča­no po­gle­dal in se po­ma­knil čisto na svojo po­lo­vi­co klopi.

»… zdaj pa, pozor: Ste­nmar­kov vme­sni čas je pre­cej po­ča­snej­ši kot v prvi vo­žnji. Se­ve­da, proga je bolj za­pr­ta kot prej – to pa ustre­za tako se­rij­ske­mu zma­go­val­cu na elan­kah kot tudi Bo­ja­nu Kri­ža­ju, ki bo šel na progo kot šesti,« je dr­dral ko­men­ta­tor.

Pri­mož je že po­za­bil na spra­še­va­nje in na za­me­ro Iz­to­ku. Tako kot ves ra­zred s pro­fe­sor­jem vred je napel ušesa.

»… Ste­nmar­ko­va vo­žnja je vedno po­e­zi­ja, prav­ca­ti ju­na­ški ep, a ven­dar – bo to do­volj za tri­naj­sto za­po­re­dno zmago v ve­le­sla­lo­mih za sve­tov­ni pokal?«

Vsi so ho­te­li sli­ša­ti vsako be­se­do. Nihče ni še­pe­tal, nihče ni pri­po­mnil nič ša­lji­ve­ga.

»Tega še nekaj minut ne bomo ve­de­li, vemo pa, da je nje­gov čas več kot tri se­kun­de po­ča­snej­ši kot v prvi vo­žnji …«

Iztok je med­tem do­kon­čal napis, list iz­tr­gal iz zvez­ka in ga napel čez ovi­tek. Potem se je od­ma­knil od klopi in se z vsem te­le­som obr­nil proti klopi, kjer sta se­de­li He­le­na in Breda.

»… v ka­te­ri je za­o­stal za se­kun­do za Av­strij­cem Han­som Ennom. Mladi Enn je v odlič­ni formi – v so­bo­to v Val d’Isèru je bil le za Ste­nmar­kom in Kri­ža­jem.«

Breda je od­lo­če­no gle­da­la proti ra­di­ju in se de­la­la, kot da Iz­to­ka ni. Ko jo je sku­šal opo­zo­ri­ti nase, se je nekaj so­šol­cev s pri­vzdi­gnje­ni­mi obrv­mi obr­ni­lo proti njemu, naj da mir.

»Na progi je že če­tr­to­u­vr­šče­ni iz prve vo­žnje, Av­stri­jec Jäger: na oko ni vi­de­ti tako ak­ti­ven, tako na­pa­da­len …«

Iztok je konč­no ujel He­le­nin po­gled in jo z mi­mi­ko pro­sil, naj opo­zo­ri Bredo na nje­gov napis. He­le­na se je dota-­knila Bre­di­ne rame, a ji je Breda ne­dvo­u­mno po­ka­za­la, da razen tekme zanjo ne ob­sta­ja nič dru­ge­ga – naj­manj pa Iztok.

»… kot je bil v svo­jem ne­pre­ko­slji­vem slogu šved­ski as – res, ob vme­snem času za­o­sta­ja že sko­raj se­kun­do! Bo Ste­nmark še tri­naj­stič za­po­red po­ko­ril vso ve­le­sla­lom­sko kon­ku­ren­co?«

He­le­na je po­gle­da­la k Iz­to­ku in so­ču­tno sko­mi­gni­la. Go­to­vo ji je bil malo všeč, a to je pri­kri­va­la. Pre­več oči­tno je bilo, v koga gleda Iztok. Iztok pa ni po­pu­stil: zmeč­kal je list v žo­gi­co in na­me­ril, da ga vrže proti Bredi.

»Pred Ennom gre­sta na progo še Nor­ve­žan Sörli in Švi­car Lüthy, za Ennom pa Kri­žaj in Strel. Sörli je imel pred Ste­nmar­kom že več kot pol se­kun­de pred­no­sti …«

Žo­gi­ca je za­de­la Bredo v glavo. Obr­ni­la se je, oči so se ji za­i­skri­le od jeze: »Ti res nisi nor­ma­len!«

Pro­fe­sor je ek­splo­di­ral – ne zato, ker bi mo­ti­la pouk, tem­več ker sta pre­ki­ni­la zbra­nost ob po­slu­ša­nju pre­no­sa. »A bo mir? Breda, kaj je bilo to?«

»Ob­me­ta­va me …«

»Pšššt! Ven! Oba! Takoj!«

»Ampak, to­va­riš pro­fe­sor, jaz nisem …«

»Ven, oba! Ven, ven!«

Breda je vsta­la in odšla iz ra­zre­da, Iztok pa je po­kla­pan odšel za njo. Želel si je njene po­zor­no­sti, ven­dar ne tako.

Iztok je pri­šel iz učil­ni­ce v šol­sko avlo in za seboj zaprl vrata. Breda je nekaj me­trov stran slo­ne­la ob steni, besna, s sti­snje­ni­mi ustni­ca­mi, in gle­da­la strmo pred­se.

Iztok ni vedel, kaj naj na­re­di; ostal je pri vra­tih in se ozi­ral k njej, ni pa si upal sto­pi­ti bliže, kaj šele spre­go­vo­ri­ti. Za­ve­dal se je, da take pri­lo­žno­sti, da bi bil z njo sam, ne bo prav kmalu spet dobil, zato je pre­ma­gal strah in sram ter sto­pil proti njej. Breda se ni ga­ni­la, njen obraz je še bolj otr­del.

To mu je vzelo nekaj po­gu­ma, a spo­mnil se je, da se je že osra­mo­til pred celim ra­zre­dom in pred njo, zato slab­še ni več moglo biti. Od­ka­šljal se je in spre­go­vo­ril: »Opro­sti, pro­sim.«

Breda je po­sme­hlji­vo pih­ni­la in ga niti po­gle­da­la ni.

»A grem po­gle­dat, če je od ma­li­ce kaj osta­lo?«

Za­vi­la je z očmi. Iztok se je do­konč­no po­gre­znil: »Bi šla ven na kavo?«

Breda ga je ne­je­ver­no po­gle­da­la: »Pa kaj je s tabo? Tekma se bo od­lo­či­la v na­sle­dnjih treh mi­nu­tah, ti bi pa hodil okrog?« je za­si­ka­la. »Jaz grem noter, pa tudi če dobim ukor!«

V hipu je šla mimo njega, od­loč­no od­pr­la vrata učil­ni­ce in vsto­pi­la. Skozi vrata se je za­sli­šal vzhi­čen glas ra­dij­ske­ga ko­men­ta­tor­ja: »… Lüthy je pri vme­snem času ohra­nil le še dve de­se­tin­ki pred­no­sti – je mo­go­če, da Ste­nmar­ka od zmage loči le še Enn?«

Iztok je ne­go­tov sto­pil proti vra­tom, a se ni mogel od­lo­či­ti, ali si upa vsto­pi­ti. Tedaj pa se je iz ra­zre­da jasno ogla­sil pro­fe­sor: »Iztok, pridi že en­krat noter, no!«

Iztok je vsto­pil, zaprl vrata učil­ni­ce in po­hi­tel k svoji klopi; Breda je že se­de­la in se je de­la­la, kot da se ni nič zgo­di­lo. Iz ra­di­ja je grmel ev­fo­rič­ni glas ko­men­ta­tor­ja:

»Oči­tno tudi Lüthy ne bo pre­hi­tel Šveda, še troje vrat, še smuk in … kar dva­in­tri­de­set sto­tink je za Ste­nmar­kom! Edino vpra­ša­nje je še: ali Enn prvič? Ali Ste­nmark tri­naj­stič – za­po­red!«

Pro­fe­sor je po­gle­dal Iz­to­ka in iz­ko­ri­stil pre­molk v etru: »Iztok! Še Kri­ža­ja po­ča­ka­mo, potem boš pa ti vpra­šan.«

Iztok je sko­mi­gnil z ra­me­ni, kot da mu je vse­e­no. Od­zva­la se je Breda: »Opro­sti­te, to­va­riš pro­fe­sor, ampak to ne bo no­be­na kazen – saj veste, da zna.«

Pro­fe­sor se je na­mu­znil: »Hočeš reči, da bi moral ka­zno­va­ti tebe, ker ne maraš mo­je­ga naj­bolj­še­ga di­ja­ka?«

Breda ga je po­stra­ni po­gle­da­la, uža­lje­na: »Jaz pa res nisem nič na­re­di­la …«

Pro­fe­sor ji je z roko po­ka­zal, naj utih­ne; v na­sle­dnjih tre­nut­kih se je tekma od­lo­ča­la. Breda je grdo po­gle­da­la Iz­to­ka, ta pa je sklo­nil glavo in uma­knil po­gled. Tega ni nihče opa­zil, vsi so str­me­li v radio.

»Je to mo­go­če?« se je ogla­sil ko­men­ta­tor. »Enn je vso pred­nost za­pra­vil že do vme­sne­ga časa!«

Učen­ci so spon­ta­no za­plo­ska­li, pro­fe­sor se je na­smeh­nil in pri­ki­mal. Tudi Iztok je dvi­gnil po­gled in pri­sluh­nil.

»Mladi Av­stri­jec bo na prvo zmago moral še ča­ka­ti – tako kot Kri­žaj, za ka­te­re­ga težko ver­ja­me­mo, da bi progo od­pe­ljal še bolj po­pol­no kot Ste­nmark. A ven­dar: po dveh dru­gih me­stih na za­dnjih tek­mah – ne­mo­go­če ni! In … Kri­žaj je na progi …«

Vsi so se na­gni­li še bliže k ra­di­ju. V učil­ni­ci zdaj ni več nihče mi­slil na nič dru­ge­ga.

V ku­hi­nji ele­gan­tne­ga sta­no­va­nja v vi­so­kem nad­stro­pju nove stol­pni­ce so po pol­no­či, torej že 1. ja­nu­ar­ja 1980, stali Iztok, Pri­mož, Breda, He­le­na in Jane. Skozi od­pr­ta vrata je iz pre­cej ve­li­ke dnev­ne sobe pri­ha­ja­la pri­du­še­na sve­tlo­ba in glas­ba za po­ča­sne plese, naj­prej Cesta To­ma­ža Pen­go­va, takoj za njo pa Shine on you crazy di­a­mond Pink Flo­ydov. V sobi so se tri ali štiri ob­je­te dvo­ji­ce po­ča­si pre­sto­pa­le, ob stra­ni pa sta dva uža­lo­šče­na so­šol­ca ne­moč­no opa­zo­va­la, kako je »ple­si­šče« za­se­de­no. Za pa­no­ram­ski­mi okni je ležal raz­gled na mesto, daleč spo­daj pa je bil v temi Fe­ran­tov vrt.

»Kje so pla­šči? Hočem ujeti av­to­bus ob enih,« je rekla Breda in si ne­mir­no po­pra­vi­la rokav.

»Pa kaj kom­pli­ci­raš? Danes vo­zi­jo celo noč in no­be­ne po­tre­be ni, da …« je od­mah­nil Pri­mož; na očeh se mu je vi­de­lo, da je že blizu temu, da bo pre­več spil.

»Nehaj,« ga je pre­ki­ni­la He­le­na. »Naj­ka­sne­je do dveh mo­ra­va biti pri njej, ker gremo že ob pol sed­mih na Vogel.«

»Joj, no – a bo imel ôči vse leto smolo, če za­mu­di prvo gon­do­lo v novem letu?« se je za­sme­jal Pri­mož.

»Ne – ampak meni bo pa težil še deset let, ker bo trdil, da jo je za­mu­dil za­ra­di mene,« mu je za­bru­si­la Breda.

»Pa kaj te to briga? Saj imaš dve ušesi,« je rekel Pri­mož in na­zor­no po­ka­zal, kako gre ne­že­le­na in­for­ma­ci­ja skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

»Daj, pusti jo,« je mirno rekel Iztok.

»Saj po­ma­gam tebi, bebo!« se je za­re­žal Pri­mož.

»Nič mi ne po­ma­gaš – mi­sliš, da bo meni okej, če bo njen foter sto let težil zato, ker smo bili mi četrt ure dalj sku­paj?«.

Breda se je pri­je­tno pre­se­ne­če­na obr­ni­la k Iz­to­ku, Pri­mož pa je na­re­dil na­ve­li­ča­no gri­ma­so, češ, do­bro­ta je si­ro­ta. Jane je sto­pil bliže Iz­to­ku – tudi on je hotel na­re­di­ti dober vtis na Bredo.

»Brez veze je, da igra­ta loto z av­to­bu­si pa s ta­ksi­ji,« je rekel. »Spre­mi­la vaju bova Iztok pa jaz in tako bo še naj­hi­trej­še.«

He­le­na, ki ji je bil Iztok všeč, je takoj pri­ki­ma­la. Tudi Iztok je za­do­vo­ljen po­gle­dal Ja­ne­ta.

»Po mojem je to dobra ideja, Breda,« je do­da­la He­le­na.

Breda je za hip po­mi­sli­la. Dre­nja­ti se v av­to­bu­su s pi­ja­ni­mi ne­znan­ci ni bila ravno pri­vlač­na op­ci­ja, ča­ka­nje na taksi na naj­bolj obre­me­nje­no noč v letu pa tudi ne. Po­ča­si je pri­ki­ma­la: »Potem imava še čas za en ples.«

Po­gle­da­la je Iz­to­ka in se mu pri­ja­zno na­smeh­ni­la – ve­de­la je, da z njim ni­ko­li ne bo imela nič, ampak vztraj­ni obo­že­va­lec ji je vse­e­no godil: »Za­dnji ples, Iztok?«

»A potem se ga boš do­ti­ka­la pa samo še s pa­li­co?« je pri­po­mnil Pri­mož čez ramo.

Breda ga je samo zdol­go­ča­se­no oši­ni­la, nato pa po­nu­di­la roko pre­sreč­ne­mu Iz­to­ku. Sku­paj sta sto­pi­la proti dnev­ni sobi in po­ča­snim tak­tom.

Jane in He­le­na sta oto­žno spre­mlja­la njun odhod, Pri­mož pa je ostal ne­u­ni­čljiv. »Ej, pa saj ima Bre­din stari prav! Jaz ga bom za srečo čez leto tudi to noč na­mo­čil …«

He­le­na in Jane sta ga za­ču­de­no po­gle­da­la, Pri­mož pa si je že ogle­do­val pro­ste punce. Iz­bi­ra se je hitro zo­ži­la na iz­ra­zi­to al­ter­na­tiv­ko na kavču, ki je na videz glo­bo­ko za­mi­šlje­na li­sta­la knji­go pesmi Sve­tla­ne Ma­ka­ro­vič.

»A mi­sliš,« je še­pnil Janu, »da bo še eno pivo dosti, da ta ne bo več grda?«

Jane je na­re­dil skep­tič­no gri­ma­so, He­le­na pa ju je zgro­že­na po­slu­ša­la.

»A ni bil tam še nek bri­nje­vec?« je Pri­mož dvi­gnil vlo­žek in se obr­nil proti oma­ri­ci s pi­ja­ča­mi.

Pet­najst minut ka­sne­je sta Breda in He­le­na stali pred vrati ko­pal­ni­ce že po­pol­no­ma oble­če­ni; Jane je stal med pod­bo­ji, iz ko­pal­ni­ce pa so pri­ha­ja­li Iz­to­ko­vi in Pri­mo­že­vi gla­so­vi.

»Naj­bolj­še, da greš takoj na zrak,« je iz no­tra­njo­sti rekel Iztok.

»Ne, ne, ne – zdaj grem di­rekt k tisti ste­var­de­si za bomb­nik …« je ugo­var­jal Pri­mož.

»Pre­po­zno – po njej že pleza Beno,« je rekel Jane.

»A lahko samo gremo?« se je živč­no vme­ša­la Breda.

»Pri­mož, res bo dobro, da greš ven,« je do­da­la He­le­na.

»Ja, no, saj grem …« se je ogla­sil Pri­mož iz ko­pal­ni­ce.

Vseh pet so­šol­cev je s hitro hojo skozi nočno Lju­blja­no že v slabe pol ure pri­šlo do vr­stnih hiš za Pleč­ni­ko­vim sta­di­o­nom. Noč ni bila mrzla, le ka­kšno sto­pi­njo pod ničlo; v oknih je še go­re­lo nekaj luči, tu in tam je mimo pri­dr­vel taksi. Breda in He­le­na sta bili za­vi­ti v plašč in šal, fan­tje, zla­sti Pri­mož, pa so bili bolj raz­pe­ti.

»Zdaj bova spali štiri ure, pa še eno v avtu, potem se bova pa konec dneva lahko malo ule­gli,« je ra­ču­na­la He­le­na.

»Mhm, pa zve­čer še ena par­ti­ja ta­ro­ka, v sredo spet na prvo gon­do­lo – in v če­tr­tek bova v šoli kot novi,« je do­da­la Breda.

»A ni­ma­ta vidve že vseh ocen za­klju­če­nih?« je vpra­šal Jane.

»Mo­go­če se bom na­sle­dnji teden še ja­vi­la fran­co­šči­no,« je rekla He­le­na.

Pri­mož jo je zdol­go­ča­sen po­gle­dal z iz­čr­pa­no gri­ma­so: »Kaj ti bo fran­co­šči­na na me­di­ci­ni?«

»Kre­ten – odlič­na hoče biti, da bo opro­šče­na ma­tu­re,« ga je zabil Jane.

»To ni fer – opro­šče­ni bi mo­ra­li biti tisti, ki po­na­vlja­jo če­tr­ti le­tnik,« se ni pu­stil Pri­mož.

Breda se je za­hi­hi­ta­la: »Če se zdaj lotiš tega pro­jek­ta, ti mo­go­če v enem letu uspe – in boš tudi ti opro­ščen ma­tu­re.«

»Bolj ver­je­tno boš pa eno leto vrgel stran – in vmes po­za­bil še več za ma­tu­ro,« se ji je pri­dru­žil Jane.

Pri­mož se je na­mr­ščil. »Ja, ja – tudi vam sreč­no novo leto, ja.«

Breda in He­le­na sta se usta­vi­li pred Bre­di­no vr­stno hišo. »Ja, sreč­no novo leto!« je rekla He­le­na ter na hitro ob­je­la naj­prej Ja­ne­ta, nato Pri­mo­ža, na­za­dnje pa se je ne­ko­li­ko dlje za­dr­ža­la pri Iz­to­ku. Breda je, če je ho­te­la, da se hitro raz­i­de­jo, mo­ra­la sle­di­ti nje­ne­mu zgle­du; njeni ob­je­mi so bili bli­sko­vi­ti in s ko­maj­šnjim do­ti­kom. »Sreč­no! Sreč­no! Sreč­no!« je rekla z zelo po­vr­šin­sko vlju­dno­stjo, v na­sle­dnjem hipu pa že ti­šča­la ključ v klju­čav­ni­co.

»Se vi­di­mo v če­tr­tek!« je do­da­la.

»Hvala, ker ste naju spre­mi­li. Lahko noč,« se je po­slo­vi­la še He­le­na.

Breda je od­pr­la vrata in obe sta iz­gi­ni­li v hišo. »Dijo, sreč­no, lahko noč,« so za­mr­mra­li fan­tje sko­raj v en glas. Vrata so se za­pr­la in ključ se je dva­krat obr­nil.

Fan­tje so se spo­gle­da­li. Iztok in Jane sta bila ne­ko­li­ko ma­lo­du­šna, Pri­mo­ža pa je svež zrak spra­vil k sebi. »Kaj je? Še runda na že­le­zni­ški po­sta­ji, ne?« je rekel.

»Ne vem …« je od­vr­nil Jane.

»Mo­go­če bi bil pa moj no­vo­le­tni sklep lahko to, da konč­no po­za­bim Bredo?« je rekel Iztok.

Pri­mož je oba pri­jel pod ro­ka­ma in ju začel vo­di­ti proti po­sta­ji. »Imam eno bolj­šo idejo,« je pod­je­tno rekel. Jane in Iztok sta ga skep­tič­no po­gle­da­la, Pri­mož pa se jima je po­kro­vi­telj­sko na­smeh­nil: »Čez deset dni so po­či­tni­ce in če do ta­krat ne za­pne­ta telih so­šol­kic, bo v Kranj­ski cela Slo­ve­ni­ja in pol Za­gre­ba!«