UVOD

Tudi v kritičnem času perzijske invazije grški narodi niso delovali enotno. Izkušnje političnega individualizma so bile premočne, da bi jih bilo mogoče premagati, globoko zakoreninjena tradicija lokalne avtonomije pa je uspešno kljubovala vsem poskusom obsežnejšega združevanja. Zato ni presenetljivo, da so grški državniki v času, ko so misleci razvoj mestne države imeli za najvišjo obliko človeškega prizadevanja, v širjenju lastnih skupnosti videli predvsem ohlapno federacijo podrejenih mest: takih, ki jih je bilo mogoče finančno izkoriščati ali uporabiti za krepitev vojaške in pomorske moči, ne da bi bila podvržena kakršnemu koli formalnemu centraliziranemu nadzoru. Za lektorsko-uredniško predelavo potrebujem besedilo iz slike. Prosim, prilepite besedilo sem (ali naložite jasnejšo sliko v večji ločljivosti, poravnano in brez zameglitve). Ko ga bom imel, ga bom uredil v naravno, jezikovno brezhibno slovenščino.

Aleksander Veliki

Sčasoma je stara solidarnost grških mestnih držav izginila v boju med družbenimi razredi in političnimi strankami. Ne le da so bile Atene, Šparta in Tebe pogosto v vojni med seboj, tudi v vsaki od teh držav so delovale frakcije, ki so jih vodili revolucionarni cilji. Nič ni bilo nespremenljivo, razen tega, da mora biti skupnost samozadostna; kako naj to doseže, pa ni bilo pomembno. Zdelo se je, da se bodo nemirni odnosi v grškem političnem življenju nadaljevali v nedogled, tudi potem ko je bila perzijska invazija odbita.

Noben grški državnik v obdobju približno sto petdesetih let, od okoli 500 do 350 pr. n. št., torej v najbolj sijajnem obdobju grške zgodovine, kraljestva Makedonije ni imel za kaj več kot za zanemarljivo silo. Makedonija je bila dežela na obrobju helenskega sveta. Njeni prebivalci so veljali za napol Helene in napol barbare. Še danes se znanstveniki ne strinjajo, ali je mogoče makedonsko narečje šteti za del grškega jezika. Toda prav ta »tuja« sila je Grčijo nazadnje privedla do neke vrste enotnosti – enotnosti, ki je temeljila na vojaški moči. Najbolj izjemno pri tem dosežku je, da ga je uresničil en sam človek: Filip II. Makedonski. Svojo zmagovito kariero je začel leta 359 pr. n. št., ko je najprej zadušil notranje nemire v domovini in se učinkovito spopadel z bojevitimi sosedi, Ilirci in Tračani. Razdeljenost Grčije mu je ponudila priložnost za posredovanje. V različnih grških skupnostih se je predstavljal kot prijatelj oligarhičnih strank in si zastavil cilj, da se z diplomacijo in vojno zoperstavi najpomembnejšemu središču grške demokracije – Atenam. Končni spopad med svobodnimi državami in makedonsko monarhijo se je odvil avgusta 338 pr. n. št. v bitki pri Keroneji. Filip je dosegel odločilno zmago, ker je več let uril poklicno vojsko, ki se je izkazala za nepremagljivo, ko se je soočila z najboljšimi državljanskimi vojaki iz Aten, Teb in drugih manjših mest. Ta so se pod vplivom Demostenove zgovornosti združila v obrambo svobode. Filip po zmagi ni živel dolgo: umrl je leta 336 pr. n. št. kot vladar Grčije in sinu Aleksandru zapustil dediščino svojih edinstvenih dosežkov.