Ži­ve­ti v teh­no­lo­ški druž­bi danes po­me­ni uži­va­ti v ugod­ju, ki ga pri­na­ša in sa­nja­ri­ti o nje­nem po­ten­ci­a­lu. Obe­nem po­me­ni pre­mi­šlje­va­ti o pa­steh in spre­mem­bah, ki se nam zdijo vse prej kot na­rav­ne. Po­me­ni is­ka­ti novo de­fi­ni­ci­jo člo­ve­ka v svetu ume­tne in­te­li­gen­ce, is­ka­ti nov način kako opre­de­li­mo re­snič­no in kako iz­mi­šlje­no. Vse­ka­kor pa ži­ve­ti di­gi­tal­no dobo danes od nas zah­te­va ra­zu­me­ti, kako smo do sem sploh pri­šli.

Zgo­do­vi­na je naša naj­ve­čja uči­te­lji­ca, zato je še kako po­memb­no, da se se­zna­ni­mo z mi­sli­mi, ki so jih mi­sli­li ustvar­jal­ci naše ga di­gi­tal­ne­ga sveta, nji­ho­vi­mi naj­dr­znej­ši­mi sa­nja­mi in nji­ho­vi­mi za­drž­ki.

Bri­ljan­ten bri­tan­ski ma­te­ma­tik, Alan Tu­ring, ki velja za enega od oče­tov ra­ču­nal­ni­ške zna­no­sti je svoja raz­mi­šlja­nja o zmo­glji­vo­sti stro­jev, ki pri­ha­ja­jo, ube­se­dil v nizu ese­jev, za­pi­sov in po­go­vo­rov, preko ka­te­rih je svojo vi­zi­jo po­da­jal so­dob­ni­kom. A tudi, ko ga be­re­mo z od­mi­kom več kot sed­mih de­se­tle­tij, se pro­ni­clji­vost nje­go­vih raz­mi­sle­kov ne iz­gu­bi.

Mar­si­ka­te­ro vpra­ša­nje, ki si ga je po­sta­vlja Tu­ring v letih po 2. sve­tov­ni vojni, se danes vrača kot iz­je­mno ak­tu­al­no. Od­lo­či­ti se mo­ra­mo na­mreč, kdo smo in kam gremo, ter kako se bo naša doba za­pi­sa­la v zgo­do­vi­no.

Gaja Zor­na­da,

di­rek­to­ri­ca Ra­ču­nal­ni­ške­ga mu­ze­ja

Danes, ob splo­šni raz­šir­je­no­sti ra­ču­nal­ni­štva in ume­tne in­te­li­gen­ce, se zdi zelo pri­me­ren čas za ob­ja­vo slo­ven­ske­ga pre­vo­da ne­ka­te­rih ključ­nih del Alana Tu­rin­ga. Nji­ho­va ve­ljav­nost, do­mi­sel­nost in do­sto­pnost opra­vi­ču­je­jo iz­da­jo že same po sebi. Avtor je ne­ka­te­re te­melj­ne pro­ble­me, ki ob­vla­du­je­jo zgo­do­vi­no misli, pred­sta­vil v novi luči, s tem pa vse­ka­kor pri­te­gnil pre­cej po­zor­no­sti in pu­stil tra­jen pečat. Lahko re­če­mo, da je či­stim za­mi­slim ma­te­ma­tič­ne lo­gi­ke po­ma­gal vdih­ni­ti prak­tič­no, oti­plji­vo ži­vlje­nje, ki da­na­šnji čas z ra­ču­nal­ni­ško teh­ni­ko de­jan­sko pre­že­ma do obi­sti.

Na naj­bolj splo­šni ravni lahko so­do­ben ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik obrav­na­va­mo kot edin­stven spoj ma­te­ma­tič­ne te­o­ri­je, ele­k­tro­teh­ni­ke in pro­gra­mi­ra­nja. De­li­tev od­ra­ža tudi raz­de­li­tev tega pred­go­vo­ra na tri te­mat­ska po­glav­ja. Tu­rin­go­vo de­jav­nost obrav­na­va­mo le po­vr­šno in v glav­nih črtah ka­že­mo raz­lič­ne smeri nje­go­vih raz­i­skav na po­dro­čju ra­ču­nal­ni­štva in ume­tne in­te­li­gen­ce. Pri­mer­ja­ve nje­go­vih za­mi­sli s so­dob­no ume­tno in­te­li­gen­co pre­pu­šča­mo bral­cu.

Raz­i­sko­val­ci so Tu­rin­go­ve iz­vir­ne za­mi­sli v za­dnjih sed­mih de­se­tle­tjih bi­stve­no nad­gra­di­li, ven­dar po za­slu­gi splo­šno­sti nji­ho­vo jedro še danes osta­ja ve­ljav­no in za­ni­mi­vo, ne le za ra­zu­me­va­nje ume­tne in­te­li­gen­ce, tem­več tudi ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­štva. Tu­rin­go­ve za­mi­sli pred­sta­vlja­jo eno od iz­ho­dišč, ki lahko bral­cu s sko­raj ne­pri­mer­lji­vo ja­sno­stjo osve­tli­jo mar­si­ka­te­ro zna­čil­nost sveta, v ka­te­rem ži­vi­mo. Upamo, da bo av­tor­jev raz­i­sko­val­ni in znan­stve­ni duh v bral­cu vzbu­dil ra­do­ve­dnost in željo po la­stnem znan­stve­nem opa­zo­va­nju, pre­iz­ku­ša­nju ter uče­nju.

Izbor pred­sta­vlja be­se­di­la iz za­čet­ka pet­de­se­tih let, ki so iz­je­mno po­memb­na za ra­zu­me­va­nje za­če­tne­ga ra­zvo­ja ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­štva in osnov­nih za­mi­sli, kot so ra­ču­nal­nik z no­tra­njim pro­gra­mom, pro­gra­mi­ra­nje, ume­tna in­tel­li­gen­ca, stroj­no uče­nje in ro­bo­ti­ka.

Pred­sta­vlja­mo zna­me­ni­to delo »Ra­čun­ski stroj in in­te­li­gen­ca« (1950), krat­ki pre­da­va­nji »Pre­gre­šne za­mi­sli za in­te­li­gen­tne stro­je« (1951) in »Ali di­gi­tal­ni ra­ču­nal­ni­ki lahko raz­mi­šlja­jo?« (1951) ter po­go­vor ozi­ro­ma de­ba­to »Ali lahko tr­di­mo, da ra­čun­ski stro­ji raz­mi­šlja­jo?« (1952). Pred­sta­vlja­mo tudi osnu­tek »In­te­li­gen­tni stro­ji« (1948), ob­ja­vljen po av­tor­je­vi smrti, in čla­nek »Upo­ra­ba di­gi­tal­nih ra­ču­nal­ni­kov pri igrah« (1953), na koncu pa še do­pol­nil­no be­se­di­lo Fre­de­ri­ca Fri­e­de­la »Ob­no­va pro­gra­ma za igra­nje šaha« (2017).

Ve­či­na Tu­rin­go­vih ob­ja­vlje­nih del, pisem, ča­so­pi­snih član­kov, pa tudi dru­gih ne­o­bja­vlje­nih be­ležk in osnut­kov, je pro­sto do­sto­pna na sple­tni stra­ni »Tu­ring Di­gi­tal Ar­chi­ve« (https://tu­rin­gar­chi­ve.kings.cam.ac.uk/), s ka­te­ro upra­vlja arhiv Uni­ver­ze v Cam­brid­geu.

Alan Tu­ring (23. junij 1912 - 7. junij 1954) je bil an­gle­ški ma­te­ma­tik, logik in ra­ču­nal­ni­čar. V tri­de­se­tih letih je kot štu­dent ma­te­ma­ti­ke na Uni­ver­zi v Cam­brid­geu kmalu okro­nal odli­čen štu­dij­ski uspeh s prvim pri­spev­kom na po­dro­čju ma­te­ma­tič­ne lo­gi­ke. V pre­lo­mnem delu »On com­pu­ta­ble num­bers with an appli­ca­ti­on to the Ent­schei­dun­gs-pro­blem« je leta 1937 pred­sta­vil te­o­re­tič­no za­mi­sel za raz­lič­ne vrste lo­gič­nih ra­čun­skih stro­jev. (Dela nismo pre­ve­dli, ker je za ta po­lju­den izbor pre­več ab­strak­tno in za­ple­te­no.) Danes so po­zna­ni kot Tu­rin­go­vi stro­ji. Gre za na­mi­šlje­ne stro­je, ki po na­vo­di­lih lahko spre­mi­nja­jo znake, za­pi­sa­ne na ne­skonč­nem traku. S po­mo­čjo te za­mi­sli je uspe­šno pri­ka­zal te­melj­ne zna­čil­no­sti in ome­ji­tve stroj­ne­ga (ozi­ro­ma vsa­ke­ga prak­tič­ne­ga) ra­ču­na­nja in na­tanč­ne­je opre­de­lil re­šlji­ve in ne­re­šlji­ve pro­ble­me (kot je od­lo­či­tve­ni pro­blem), po­sre­dno pa je uve­del tudi te­melj­no za­mi­sel za ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik ozi­ro­ma ra­ču­nal­ni­ško pro­ce­sno enoto. Tu­ring v iz­bra­nih delih več­krat prak­tič­no, na roke, pri­ka­že za­mi­sel, ker še ni imel do­sto­pa do so­dob­ne­ga ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka (ure­ja­nje ne­u­re­je­ne­ga stro­ja s po­mo­čjo ome­ji­tve­nih po­se­gov, ša­ho­vski pro­gram). Sam pre­vza­me vlogo stro­ja in na­tanč­no opo­na­ša nje­go­vo de­lo­va­nje, kar ime­nu­je »pa­pir­ni stroj«.

Med pr­vi­mi sta na ome­ji­tve so­dob­nih ma­te­ma­tič­nih in lo­gič­nih sis­te­mov leta 1928 po­ka­za­la David Hil­bert in Wil­helm Acker­mann. V enem izmed ključ­nih vpra­šanj so­dob­ne ma­te­ma­ti­ke, ime­no­va­nem od­lo­či­tve­ni pro­blem, spra­šu­je­ta, ali ob­sta­ja splo­šno ve­lja­ven način, da za po­ljub­ne ma­te­ma­tič­ne iz­re­ke do­lo­či­mo, če so de­jan­sko do­ka­zlji­vi ali ne. Kurt Gödel je kmalu zatem obli­ko­val zelo vpliv­na iz­re­ka, s ka­te­ri­ma je po­ka­zal, da je ne­mo­go­če učin­ko­vi­to opre­de­li­ti po­pol­no­ma skla­den in ne­pro­ti­slo­ven nabor osnov­nih ma­te­ma­tič­nih ali lo­gič­nih iz­re­kov. Od­lo­čil­ne do­ka­ze za ne­re­šlji­vost od­lo­či­tve­ne­ga pro­ble­ma pa je nato leta 1936 podal Alon­zo Church v obli­ki ra­ču­na lamb­da. Tu­ring je spo­znal Göd­lo­vo te­o­ri­jo na pre­da­va­njih Maxa Ne­wma­na in kmalu zatem ne­od­vi­sno začel raz­vi­ja­ti način za na­tanč­no in prak­tič­no opre­de­li­tev iz­ra­čun­lji­vih ali re­šlji­vih pro­ble­mov. Ne­wman ga je zato spod­bu­dil, da je odšel v ZDA na Uni­ver­zo v Prin­ce­to­nu, kjer je nekaj časa delal s Chur­chem. Leta 1937 je v ome­nje­nem pr­ven­cu pred­sta­vil zna­me­ni­to prak­tič­no raz­ši­ri­tev Chur­cho­vih do­ka­zov. Njun sku­pni pri­spe­vek k ce­lo­vi­ti re­ši­tvi od­lo­či­tve­ne­ga pro­ble­ma pa zato ime­nu­je­mo kar izrek Church-Tu­ring.

Tu­rin­gov prak­tič­ni pri­kaz iz­ra­čun­lji­vo­sti sta po­tr­di­la tako Gödel in Church kot tudi drugi. Ve­lja­ven pa osta­ja še danes in spro­ža raz­i­ska­ve v nove in za­ni­mi­ve smeri. Pomen teh ma­te­ma­tič­nih od­kri­tij je za so­dob­no ra­ču­nal­ni­ško te­o­ri­jo ne­pre­cen­ljiv. Niso vpli­va­la le na stroj­no opre­mo ra­ču­nal­ni­kov (ra­ču­nal­nik z no­tra­njim pro­gra­mom, Von Ne­u­man­no­va ar­hi­tek­tu­ra), tem­več tudi na te­melj­ne pred­po­stav­ke nji­ho­ve­ga pro­gra­mi­ra­nja (mi­kro­kod, višji pro­gram­ski je­zi­ki). Po­ka­za­la so, da lahko iz­de­la­mo po­po­len ra­čun­ski stroj - ra­ču­nal­nik, ki je lahko zelo pre­prost in kljub temu vse­splo­šno upo­ra­ben.

Splo­šen ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik kot uni­ver­zal­ni Tu­rin­gov stroj lahko re­šu­je vse pro­ble­me, ki jih je mo­go­če iz­ra­zi­ti z ja­sni­mi in za­klju­če­ni­mi na­vo­di­li (pod po­go­jem, da za­go­to­vi­mo do­volj zmo­gljiv po­mnil­nik), ozi­ro­ma lahko opo­na­ša vse druge stro­je, ki jih je mo­go­če opi­sa­ti z ja­snim in za­klju­če­nim opi­som. Zna­čil­nost ime­nu­je­mo Tu­rin­go­va po­pol­nost. Re­še­va­nje pro­ble­mov torej ne zah­te­va iz­de­la­ve pov­sem do­lo­če­ne­ga, na­men­ske­ga stro­ja, tem­več le še ustre­zno pro­gra­mi­ra­nje splo­šne­ga ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka.

Po krat­kem go­sto­va­nju na Uni­ver­zi v Prin­ce­to­nu se je Tu­ring leta 1938 vrnil v An­gli­jo in se pri­klju­čil na­po­rom vojne ob­ve­šče­val­ne služ­be za de­ši­fri­ra­nje taj­nih kod Nem­ške voj­ske v skriv­nem cen­tru Blet­chley Park. Po zgle­du polj­skih krip­to­gra­fov so naj­prej iz­de­la­li ele­k­trič­no-me­han­ski stroj Bombe (1940) za de­ši­fri­ra­nje kod »Eni­gma«. Tu­ring je pri­spe­val za­mi­sli za iz­bolj­ša­nje polj­ske­ga na­čr­ta in nad­zo­ro­val de­ši­fri­ra­nje pre­stre­že­nih spo­ro­čil. Po teh­nič­nih na­čr­tih Maxa Ne­wma­na in de­ši­frir­nih po­stop­kih Alana Tu­ring so nato v so­de­lo­ve­nju s te­le­ko­mu­ni­ka­cij­skim in­že­nir­jem Tom­m­yem Flo­wer­som iz­de­la­li še bolj zmo­glji­vo ele­k­tron­sko na­pra­vo za de­ši­fri­ra­nje kod »Tunny«, prvi ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik na svetu Co­los­sus (1943). S po­mo­čjo ra­ču­nal­ni­ka so za­ve­zni­ki proti koncu vojne iz pre­stre­že­nih spo­ro­čil uspe­li pri­do­bi­ti ve­li­ko po­memb­nih ob­ve­šče­val­nih po­dat­kov. Tu­ring je v tem ob­do­bju pri­do­bil dra­go­ce­ne prak­tič­ne iz­ku­šnje z ele­k­tron­sko ra­ču­nal­ni­ško teh­ni­ko, nav­du­šil pa se je tudi nad šahom in za­mi­sli­jo za me­han­sko, stroj­no igra­nje šaha. Te za­mi­sli je nekaj let ka­sne­je vsaj delno tudi ure­sni­čil s prvim ša­ho­vskim pro­gra­mom.

Tu­rin­gu po­go­sto pri­pi­su­je­jo iz­ključ­ne (ali vsaj pre­ve­li­ke) za­slu­ge za ra­zvoj ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka. Nje­gov do­pri­nos je vse­ka­kor te­me­ljen, ven­dar je treba po­se­bej po­u­da­ri­ti, da tudi ome­jen. Izum ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka te­me­lji na delu šte­vil­nih te­o­re­ti­kov (ma­te­ma­ti­kov, lo­gi­kov, fi­lo­zo­fov) in prak­ti­kov (in­že­nir­jev z raz­lič­nih po­dro­čij). Ravno ti so v za­če­tnem ra­zvo­ju ra­ču­nal­ni­štva no­si­li še po­se­bej ve­li­ko breme de­jan­ske iz­de­la­ve in pre­iz­ku­ša­nja teh­nič­nih re­ši­tev. Med njimi so tudi John Ma­u­chly, J. Pre­sper Eckert in John von Ne­u­mann, ki je dobro po­znal Tu­rin­go­ve za­mi­sli in je leta 1945 pred­sta­vil svoj zna­me­ni­ti pre­dlog za iz­de­la­vo pr­ve­ga ra­ču­nal­ni­ka z no­tra­njim pro­gra­mom »First draft of a re­port on the EDVAC«. Delo go­vo­ri o raz­pra­vah znan­stve­ni­kov, ki so na Uni­ver­zi v Penn­syl­va­ni­ji na­čr­to­va­li ra­ču­nal­nik EDVAC (1949), na­sle­dnik ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka ENIAC (1945). Prav to delo je spod­bu­di­lo Tu­rin­ga, ki se je po vojni vrnil k raz­i­ska­vam ma­te­ma­tič­ne lo­gi­ke, ra­ču­na­nja in ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov, da je leta 1946 podal svoj pre­dlog za ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik ACE (Au­to­ma­tic Com­pu­ting En­gi­ne).

Po pri­ho­du na Uni­ver­zo v Man­che­stru, kjer je od­de­lek za ma­te­ma­ti­ko in ra­ču­nal­ni­ški la­bo­ra­to­rij vodil Max Ne­wman, nje­gov bivši pro­fe­sor in pri­ja­telj iz Blet­chley Parka, se je Tu­ring leta 1948 ne­mu­do­ma pri­dru­žil tam­kaj­šnjim pri­za­de­va­njem za iz­de­la­vo splo­šne­ga ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka. So­dob­ni ele­k­tron­ski ra­ču­nal­ni­ki so bili (tudi na za­čet­ku pet­de­se­tih let, ko so na­sta­la iz­bra­na dela), še vedno težko do­sto­pni. Lahko bi jih pre­šte­li na prste. Pod Ne­wma­no­vim vod­stvom so po za­mi­slih Tu­rin­ga, Von Ne­u­man­na in ne­ka­te­rih dru­gih na uni­ver­zi kmalu za­če­li z iz­de­la­vo pr­ve­ga pre­iz­ku­sne­ga ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka z no­tra­njim pro­gra­mom Man­che­ster Baby (1948). Ra­ču­nal­nik (vključ­no z ino­va­tiv­nim hi­trim po­mnil­ni­kom) so iz­de­la­li in­že­nir­ji Fre­de­ric Wil­li­ams, Tom Kil­burn in Geoff To­o­till. Po uspe­šni iz­ved­bi pre­iz­ku­sne­ga pro­gra­ma so se takoj lo­ti­li iz­de­la­ve polne raz­li­či­ce ra­ču­nal­ni­ka Man­che­ster Mark 1 (1949). V an­gle­škem dr­žav­nem fi­zi­kal­nem la­bo­ra­to­ri­ju pa so kmalu za tem po Tu­rin­go­vih na­čr­tih iz­de­la­li še po­sku­sno raz­li­či­co Pilot ACE (1950). To so bili trije izmed prvih so­dob­nih ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov na svetu.

Še bolj je po­memb­no dej­stvo, da je v tem po­voj­nem ob­do­bju Tu­ring jasno raz­vil za­mi­sli za ele­k­tron­ski po­sne­tek člo­ve­ških mo­žga­nov in ra­zvoj ume­tne in­te­li­gen­ce, ki so pred­sta­vlje­ne v iz­bra­nih be­se­di­lih. Nje­go­ve za­mi­sli so bile torej ve­li­ko bolj am­bi­ci­o­zne od same in­že­nir­ske iz­de­la­ve splo­šne­ga ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­ka. Nje­gov načrt je bil po­pol­na me­ha­ni­za­ci­ja um­skih zmo­žno­sti člo­ve­ka ter za­go­to­vi­tev teh zmo­žno­sti z ustre­zno stroj­no in še po­se­bej pro­gram­sko opre­mo. Nje­go­ve obrav­na­ve niso vklju­če­va­le le obi­čaj­nih ra­ču­nal­ni­kov, tem­več raz­lič­ne možne vrste ra­čun­skih stro­jev, do­ta­knil pa se je celo mo­žno­sti za iz­de­la­vo po­pol­ne­ga ro­bot­ske­ga po­snet­ka člo­ve­ka. Tu­ring se ni osre­do­to­čal samo na zmo­glji­vo­sti, po­treb­ne za ra­ču­na­nje in lo­gič­no skle­pa­nje, tem­več ga je za­ni­ma­la ce­lo­tna pa­le­ta um­skih zmo­žno­sti: raz­mi­šlja­nje, spo­mi­nja­nje, uče­nje, skle­pa­nje, pri­mer­ja­nje in oce­nje­va­nje, celo ustvar­jal­nost, do­mi­šlji­ja in in­tu­i­ci­ja. Iz­ha­jal je iz pred­po­stav­ke, da je po­pol­na me­ha­ni­za­ci­ja um­skih zmo­žno­sti možna, in celo ver­jel, da bodo ele­k­tron­ski ra­ču­nal­ni­ki lahko nekoč pre­se­gli zmo­žno­sti člo­ve­ka. Kot glav­ni sred­stvi za do­se­go tega cilja je videl ustre­zno pro­gra­mi­ra­nje in stroj­no uče­nje.

Tu­rin­go­ve obrav­na­ve po­mnil­nih zmo­glji­vo­sti in pro­gra­mi­ra­nja so dobro po­zna­ne. Vsaj ne­ka­te­re izmed njih so ključ­no vpli­va­le tudi na prak­tič­ne re­ši­tve, ki jih za­ra­di pre­zgo­dnje smrti leta 1954 ve­či­no­ma ni do­ča­kal. V času prvih ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov je ra­zvoj stroj­ne opre­me zah­te­val glav­ni­no na­po­rov. Ra­ču­nal­ni­ke so pro­gra­mi­ra­li na surov in ne­u­čin­ko­vit način, naj­prej celo s stroj­nim pri­sto­pom, ki se ime­nu­je oži­če­nje. Prve so­dob­ne ele­k­tron­ske ra­ču­nal­ni­ke z no­tra­njim pro­gra­mom, kot je Man­che­ster Mark 1, so pre­cej časa pro­gra­mi­ra­li v stroj­nem je­zi­ku. Tu­ring je za ta ra­ču­nal­nik leta 1950 na­pi­sal tudi pri­roč­nik za stroj­no pro­gra­mi­ra­nje. Nje­gov pro­gra­mer­ski pri­stop te­me­lji na osnov­ni za­mi­sli, da splo­šni ele­k­tron­ski ra­ču­nal­ni­ki z ustre­zni­mi na­vo­di­li lahko opra­vlja­jo vse stroj­ne de­jav­no­sti, ki se ti­če­jo rav­na­nja s po­dat­ki. Pro­gra­me obrav­na­va kot se­zna­me (na­vo­dil, pra­vil, zna­čil­no­sti, re­zul­ta­tov, iz­ku­šenj, stanj). Za­ni­ma ga, kako pro­gra­mi­ra­ti ra­ču­nal­nik, da se bo lahko učil in od­kri­val sam, ozi­ro­ma pod bu­dnim nad­zo­rom uči­te­lja, ki bi usmer­jal in urav­na­val stroj­no uče­nje.

Tu­ring po­sve­ča iz­je­mno ve­li­ko po­zor­no­sti raz­lič­nim vi­di­kom stroj­ne­ga uče­nja, v ve­li­ki meri pa iz­ha­ja iz pri­mer­jav s po­stop­ki za pouk in vzgo­jo otrok. Ve­li­ko truda je vlo­žil v prak­tič­ne pri­ka­ze. Osnov­na za­mi­sel po­go­sto pre­se­ga obi­čaj­no pred­sta­vo o stro­ju ali ra­ču­nal­ni­ku kot pov­sem po­dre­je­nem, ne­sa­mo­stoj­nem orod­ju ozi­ro­ma golem sred­stvu za do­se­go ja­snih, vna­prej pred­vi­de­nih ci­ljev. Obrav­na­va jih kot otro­ke (ne­po­pi­sa­ne liste), ki jih lahko vzgo­ji­mo, ven­dar ne mo­re­mo v ce­lo­ti vna­prej pred­vi­de­ti nji­ho­vih zna­čil­no­sti, de­janj in re­zul­ta­tov, ko en­krat od­ra­ste­jo. Pre­dla­gal je, da večjo učlji­vost in pri­la­go­dlji­vost stro­jev oko­lju do­se­že­mo z uva­ja­njem (stroj­nih ali pro­gram­skih) po­snet­kov ne­u­re­je­nih mrež živč­nih celic ter uva­ja­njem ne­ka­kšne stroj­ne ob­ču­tlji­vo­sti za dra­žlja­je in po­se­ge od zunaj. Te za­mi­sli so Tu­rin­gu omo­go­či­le, da je vsaj v osnov­nih obri­sih raz­vil pri­sto­pe za stroj­no uče­nje. Jasno se je za­ve­dal, da za­mi­sli še niso zrele, ven­dar to nji­ho­ve vre­dno­sti v ni­če­mer ne zmanj­šu­je. 

Bo­štjan Špe­tič in Miha Urh

Ure­dni­ški pov­ze­tek

Alan Tu­ring je delo »Ra­čun­ski stro­ji in in­te­li­gen­ca« ob­ja­vil leta 1950. Dobro je po­zna­no po za­mi­sli za pre­iz­kus in­te­li­gen­ce stro­jev, ki še danes osta­ja za­ni­mi­va in jo obrav­na­va­jo šte­vil­ni raz­i­sko­val­ci. Prav­za­prav je to eno izmed naj­bolj ci­ti­ra­nih so­dob­nih del. Mne­nja o pri­mer­no­sti pre­iz­ku­sa so de­lje­na. V pre­iz­ku­su spra­še­va­lec pre­pro­sto po­sku­ša ugo­to­vi­ti, ali od­go­vo­re na po­sta­vlje­na vpra­ša­nja po­da­ja člo­vek ali stroj. Tu­ring nato obrav­na­va mo­žno­sti za iz­de­la­vo »in­te­li­gen­tnih« ali »raz­mi­šlja­jo­čih« stro­jev, ki bi lahko opra­vi­li pre­iz­kus. Raz­pra­va, ki na­spro­ti po­sta­vlja me­ha­nič­no in pre­se­žno raz­la­go člo­ve­ške­ga uma ni iz­vir­na, saj se po­ja­vlja že vsaj od se­dem­naj­ste­ga sto­le­tja. Ven­dar pa Tu­ring vanjo uvaja nekaj novih, bi­stve­no bolj iz­vir­nih in pre­pri­člji­vih uvi­dov, ki iz­ha­ja­jo iz novih ma­te­ma­tič­nih (iz­ra­čun­lji­vost), bi­o­lo­ških (ne­vro­lo­gi­ja) in teh­nič­nih od­kri­tij (so­dob­na ele­k­tro­ni­ka in ele­k­tro­teh­ni­ka).

Mo­žnost za ra­zvoj ume­tne in­te­li­gen­ce vidi ravno v ele­k­tron­skih di­gi­tal­nih ra­ču­nal­ni­kih, ki so bili v času ob­ja­ve tega dela še po­pol­na no­vost. Avtor pa je tudi sam od­lo­čil­no pri­spe­val k nji­ho­vi iz­de­la­vi z osnov­ni­mi za­mi­sli­mi za ra­ču­nal­nik z no­tra­njim pro­gra­mom in nje­go­vo pro­gra­mi­ra­nje. Na­tanč­no opi­su­je in obrav­na­va mo­žno­sti za iz­de­la­vo stroj­nih in pro­gram­skih zmo­glji­vo­sti, ki so po­treb­ne za uspe­šen pre­iz­kus. Bolj se osre­do­to­ča na mo­žno­sti in manj na po­manj­klji­vo­sti, saj ver­ja­me, da je sle­dnje brez iz­je­me mo­go­če od­pra­vi­ti s teh­nič­nim na­pred­kom, na pri­mer z iz­de­la­vo bolj zmo­glji­vih po­mnil­ni­kov, ki so na za­če­tnem ra­zvo­ju ele­k­tron­ske­ga ra­ču­nal­ni­štva pred­sta­vlja­li naj­ve­čjo oviro za ure­sni­či­tev nje­go­vih za­mi­sli. Po­se­bej iz­po­sta­vi splo­šnost (uni­ver­zal­nost) ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov, ki jo ra­zu­me kot zmo­žnost opo­na­ša­nja vseh dru­gih vrst ra­čun­skih stro­jev s pro­gra­mom. Pro­blem iz­de­la­ve in­te­li­gen­tne­ga stro­ja tako pre­ne­se na pro­blem iz­de­la­ve ustre­zne pro­gram­ske opre­me za ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik.

V delu na­tanč­no obrav­na­va in za­vra­ča vrsto po­mi­sle­kov proti mo­žno­sti iz­de­la­ve ume­tne in­te­li­gen­ce. V ne­ka­te­rih pri­me­rih gre za pre­pro­ste pred­sod­ke, v dru­gih za bolj ali manj ute­me­lje­ne fi­lo­zof­ske, psi­ho­lo­ške, te­o­lo­ške, ma­te­ma­tič­ne ali teh­nič­ne ra­zlo­ge. Naj­bolj za­ni­mi­va je prav obrav­na­va sle­dnjih. Tu­ring ute­me­lju­je mo­žnost ume­tne in­te­li­gen­ce na te­melj­nih zna­čil­no­stih ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov. Po­sku­ša vzpo­sta­vi­ti vzpo­re­dni­ce med ure­di­tvi­jo in de­lo­va­njem or­gan­skih mo­žga­nov in ele­k­tron­skih ra­ču­nal­ni­kov. Na­po­sled pre­dla­ga, da ele­k­tron­ske ra­ču­nal­ni­ke z ustre­zno pro­gram­sko opre­mo in uč­ni­mi po­stop­ki lahko spre­me­ni­mo v in­te­li­gen­tne stro­je. Po­sto­pek pri­mer­ja z od­ra­šča­njem in vzgo­jo otrok ter uvaja raz­lič­ne za­mi­sli za stroj­no uče­nje, od za­go­ta­vlja­nja pri­mer­ne­ga na­bo­ra osnov­nih na­vo­dil in po­dat­kov (zna­nja), do po­stop­kov za in­te­li­gen­tno obrav­na­vo po­dat­kov in uče­nje iz iz­ku­šenj s po­mo­čjo »na­grad« in »kazni«.

 Vol. LIX, Oct. 1950

Pre­dla­gam, da obrav­na­va­mo vpra­ša­nje: »Ali stro­ji lahko raz­mi­šlja­jo?«

Pro­ble­ma bi se mo­ra­li lo­ti­ti z opre­de­li­tvi­jo osre­dnjih poj­mov »stroj« in »raz­mi­šlja­ti«. To lahko sto­ri­mo tako, da ko­li­kor je mo­go­če raz­i­šče­mo in upo­šte­va­mo njuno obi­čaj­no upo­ra­bo, ven­dar bi bil ta pri­stop ne­pri­me­ren. Težko bi se na­mreč iz­o­gni­li za­ključ­ku, da je pomen teh poj­mov in od­go­vor na vpra­ša­nje treba po­i­ska­ti s sta­ti­stič­ni­mi raz­i­ska­va­mi, kot je vpra­šal­nik zdru­že­nja Gal­lup. To pa je ne­smi­sel­no. Na­me­sto da na­da­lju­je­mo s tem pro­ble­ma­tič­nim pri­sto­pom, pre­dla­gam, da iz­vor­no vpra­ša­nje na­do­me­sti­mo z dru­gim so­ro­dnim vpra­ša­njem, ki je iz­ra­že­no bolj jasno in ne­dvo­u­mno.

Pro­blem v novi obli­ki lahko opi­še­mo kot igro, ki se ime­nu­je »igra po­sne­ma­nja«. Igra vklju­ču­je dve osebi: mo­ške­ga (A) in žen­sko (B), ter spra­še­val­ca (C) po­ljub­ne­ga spola. Spra­še­va­lec osta­ne v pro­sto­ru, ločen od dru­gih dveh ude­le­žen­cev, ki ju pozna le po ozna­kah X in Y. Prek od­go­vo­rov na vpra­ša­nja po­sku­ša do­lo­či­ti, kdo izmed njiju je moški in kdo žen­ska. Na koncu igre spra­še­va­lec iz­ja­vi bo­di­si »X je A in Y je B,« ali »X je B in Y je A.« Spra­še­va­lec lahko ude­le­žen­ce­ma po­sta­vlja vpra­ša­nja po na­sle­dnjem zgle­du:

C: »Ali mi lahko X pove dol­ži­no nje­go­vih ali nje­nih las?«

Pred­po­sta­vi­mo, da je X v re­sni­ci moški (A) in da mora od­go­vo­ri­ti na vpra­ša­nje. Nje­gov cilj v igri je, da s svo­ji­mi od­go­vo­ri spra­še­val­ca (C) po­sku­ša za­ve­sti. Nje­gov od­go­vor bi lahko bil ta­kšen:

A: »Moji lasje so pri­stri­že­ni, naj­dalj­ši pra­me­ni pa me­ri­jo pri­bli­žno tri­in­dvaj­set cen­ti­me­trov.«

Da ton glasu ne bi po­ma­gal spra­še­val­cu pri do­lo­ča­nju spola ude­le­žen­cev, bi mo­ra­li ti od­go­vo­re za­pi­sa­ti ali, še bolje, na­tip­ka­ti. Naj­bolj ustre­zno bi ko­mu­ni­ka­ci­ja med spra­še­val­cem v enem in ude­le­žen­ce­ma v dru­gem pro­sto­ru po­te­ka­la prek te­le­prin­ter­jev. Druga spre­je­mlji­va mo­žnost je, da bi po­sre­dnik pre­na­šal vpra­ša­nja in od­go­vo­re med pro­sto­ro­ma.

Cilj igre za dru­ge­ga igral­ca (B) je po­ma­ga­ti spra­še­val­cu. Zanj ozi­ro­ma zanjo je naj­bolj­ša stra­te­gi­ja ver­je­tno po­da­ja­nje re­snič­nih od­go­vo­rov. K svo­jim od­go­vo­rom pa lahko doda tudi po­zi­ve, kot je:

B: »Jaz sem žen­ska, ne po­slu­šaj­te ga!« To pa ne bo dosti po­me­ni­lo, saj moški (A) lahko po­da­ja po­dob­ne pri­pom­be.

Sedaj lahko za­sta­vi­mo novo vpra­ša­nje: »Kaj se bo zgo­di­lo, ko bo stroj pre­vzel vlogo igral­ca A v tej igri?« ozi­ro­ma: »Ali se bo spra­še­va­lec v tem pri­me­ru od­lo­čal na­pač­no tako po­go­sto, kot se od­lo­ča na­pač­no, ko po­te­ka igra med mo­škim in žen­sko?« Na ta način smo na­do­me­sti­li pr­vo­tno vpra­ša­nje: »Ali stro­ji lahko raz­mi­šlja­jo?«

Poleg vpra­ša­nja: »Ka­kšen je od­go­vor na vpra­ša­nje/pro­blem v novi obli­ki?« lahko vpra­ša­mo tudi: »Ali je tako za­sta­vlje­no vpra­ša­nje/pro­blem sploh vre­dno raz­i­sko­va­ti?« Pre­dla­gam, da za­dnje vpra­ša­nje obrav­na­va­mo brez na­dalj­nje­ga okle­va­nja in tako pre­ki­ne­mo po­vra­ča­nje k novim, ja­sne­je za­sta­vlje­nim vpra­ša­njem.

Pro­blem v novi obli­ki ima to pred­nost, da zelo ostro loči med fi­zič­ni­mi in um­ski­mi zmo­žnost­mi člo­ve­ka. Noben in­že­nir ali kemik za­en­krat še ne trdi, da bi lahko iz­de­lal ma­te­ri­al, ki ga ne bi mogli raz­lo­či­ti od prave člo­ve­ške kože. Možno je, da bi se to nekoč lahko zgo­di­lo, ven­dar tudi če bi nam bila ta iz­najd­ba na voljo, bi bil po­skus na­re­di­ti »raz­mi­šlja­jo­či stroj« bolj člo­ve­ški s tem, da bi ga oble­kli v ta­kšno ume­tno meso, ne­smi­seln. Igra po­sne­ma­nja od­ra­ža to dej­stvo v po­go­jih, ki spra­še­val­cu pre­pre­ču­je­jo, da bi videl ali se do­ta­knil dru­gih ude­le­žen­cev ozi­ro­ma sli­šal nji­ho­ve gla­so­ve. Ne­ka­te­re druge pred­no­sti pro­ble­ma v novi obli­ki lahko po­ka­že­mo s pri­me­ri vpra­šanj in od­go­vo­rov:

V: »Pro­sim, na­pi­ši­te mi sonet na temo mostu Forth.«

O: »Iz­lo­či­te me. Ni­ko­li nisem znal pi­sa­ti po­e­zi­je.«

V: »Se­štej­te 34957 in 70764.«

O: (Od­go­vo­ri po pre­mo­ru pri­bli­žno 30 se­kund.) »105621.«

V: »Ali igra­te šah?«

O: »Da.«

V: »Imam K na svo­jem K1 in no­be­nih dru­gih figur. Vi imate samo K na K6 in R na R1. Na po­te­zi ste. Kaj boste igra­li?«

O: (Od­go­vo­ri po pre­mo­ru 15 se­kund.) »R-R8 mat.«

S pri­sto­pom vpra­šanj in od­go­vo­rov lahko v re­še­va­nje pro­ble­ma uve­de­mo sko­raj vsa pri­mer­na po­dro­čja člo­ve­ške­ga udej­stvo­va­nja. No­če­mo ka­zno­va­ti stro­ja za­ra­di ne­zmo­žno­sti, da bi ble­stel na le­po­tnih tek­mo­va­njih, niti no­če­mo ka­zno­va­ti člo­ve­ka za poraz v dirki z le­ta­lom. Po­go­ji naše igre od­pra­vlja­jo pomen teh eno­stran­skih po­manj­klji­vo­sti. Ude­le­žen­ci se po želji lahko hva­li­jo s svo­ji­mi čari, močjo in ju­na­štvom, če me­ni­jo, da je to pri­mer­no, ven­dar spra­še­va­lec ne more zah­te­va­ti no­be­nih prak­tič­nih do­ka­zov.

Igro bi morda lahko kri­ti­zi­ra­li na pod­la­gi dej­stva, da so ver­je­tno­sti na­vi­dez pri­stran­ske v škodo stro­ju. Ven­dar, če bi se člo­vek po­sku­šal pre­tvar­ja­ti, da je stroj, bi se jasno zelo slabo iz­ka­zal. Takoj bi ga na pri­mer iz­da­la po­ča­snost in ne­toč­nost pri ra­ču­na­nju. Ob tem se lahko vpra­ša­mo, ali stro­ji ne mo­re­jo iz­va­ja­ti ne­če­sa, kar bi prav­za­prav lahko opi­sa­li kot raz­mi­šlja­nje, če­tu­di je zelo dru­gač­no od tega, kar počne člo­vek? Ta po­mi­slek je zelo upra­vi­čen, ven­dar lahko od­vr­ne­mo, da nas ne bi smel vzne­mir­ja­ti, če kljub temu lahko se­sta­vi­mo stroj, ki za­do­vo­lji­vo so­de­lu­je v igri po­sne­ma­nja.

Lahko bi tudi tr­di­li, da je pri igra­nju igre po­sne­ma­nja za stroj naj­bolj­ša stra­te­gi­ja nekaj dru­ge­ga kot po­sne­ma­nje člo­ve­ške­ga ve­de­nja. To je možno, ven­dar po mojem mne­nju ni ver­je­tno, da bi imel ta pri­stop ka­kšen po­se­ben uči­nek. V vsa­kem pri­me­ru ni namen na tem mestu obrav­na­va­ti ce­lo­tno te­o­ri­jo igre. Pred­po­sta­vi­mo lahko, da je za stroj naj­bolj­ša stra­te­gi­ja, da po­sku­ša po­da­ti od­go­vo­re, ki bi jih sicer pri­ča­ko­va­li od člo­ve­ka.

Vpra­ša­nje, ki smo ga na­ve­dli v točki 1, ne bo pov­sem jasno, do­kler ne opre­de­li­mo, kaj mi­sli­mo z be­se­do »stroj«. Vse­ka­kor že­li­mo v naši opre­de­li­tvi stro­jev omo­go­či­ti upo­ra­bo vseh vrst in­že­nir­skih teh­nik iz­de­la­ve. Že­li­mo tudi do­pu­sti­ti mo­žnost, da bi in­že­nir ali sku­pi­na in­že­nir­jev iz­de­la­la stroj, ki de­lu­je, ven­dar ga nje­go­vi iz­de­lo­val­ci ne bi mogli za­do­vo­lji­vo opi­sa­ti, ker so upo­ra­bi­li pri­sto­pe, ki še niso do­volj pre­iz­ku­še­ni. Konč­no že­li­mo iz sku­pi­ne stro­jev iz­klju­či­ti ljudi, ki so ro­je­ni na obi­ča­jen, na­ra­ven način. Težko je obli­ko­va­ti opre­de­li­tev pojma, ki bi iz­pol­nje­va­la vse te po­go­je. Nekdo bi morda lahko vztra­jal, da mo­ra­jo sku­pi­no in­že­nir­jev se­sta­vlja­ti iz­ključ­no osebe enega spola, ven­dar to ne bi bilo pov­sem za­do­vo­lji­vo, saj je ver­je­tno mo­go­če vzgo­ji­ti po­pol­ne­ga po­sa­me­zni­ka tudi iz ene same kožne ce­li­ce, re­ci­mo kožne ce­li­ce mo­ške­ga. To bi bil do­se­žek bi­o­teh­ni­ke, ki bi si za­slu­žil naj­viš­jo po­hva­lo, ven­dar ga še ne bi sma­tra­li kot pri­mer »iz­de­la­ve raz­mi­šlja­jo­če­ga stro­ja«. To dej­stvo nas na­go­var­ja k opu­sti­tvi zah­te­ve, da bi v naši opre­de­li­tvi do­vo­li­li vse vrste teh­nik iz­de­la­ve. Še bolj smo to pri­pra­vlje­ni sto­ri­ti glede na dej­stvo, da je se­da­nje za­ni­ma­nje za »raz­mi­šlja­jo­če stro­je« vzbu­di­la čisto do­lo­če­na vrsta stro­jev, obi­čaj­no ime­no­va­nih »ele­k­tron­ski ra­ču­nal­nik« ali »di­gi­tal­ni ra­ču­nal­nik«. Sle­di­li bomo temu pre­dlo­gu in bomo do­vo­li­li, da v naši igri po­sne­ma­nja so­de­lu­je­jo le di­gi­tal­ni ra­ču­nal­ni­ki.

Ta ome­ji­tev se na prvi po­gled zdi zelo stro­ga. Po­sku­šal bom po­ka­za­ti, da v re­sni­ci ni tako. Za to je po­treb­no krat­ko po­ja­sni­lo na­ra­ve in zna­čil­no­sti di­gi­tal­nih ra­ču­nal­ni­kov.

Prav tako bi lahko rekli, da bo ta ome­ji­tev stro­jev na di­gi­tal­ne ra­ču­nal­ni­ke, po­dob­no kot naša ome­ji­tev de­jav­no­sti »raz­mi­šlja­nja«, ne­za­do­vo­lji­va le, če (v na­spro­tju z mojim pre­pri­ča­njem) di­gi­tal­ni ra­ču­nal­ni­ki ne bodo kos pre­dla­ga­ni igri.

Danes že ob­sta­ja več de­lu­jo­čih di­gi­tal­nih ra­ču­nal­ni­kov, zato bi kdo lahko ugo­var­jal: »Zakaj ne na­re­di­te pre­iz­ku­sa kar takoj? Po­go­je igre bi lahko iz­pol­ni­li. Upo­ra­bi­li bi lahko več spra­še­val­cev in nato se­sta­vi­li sta­ti­sti­ko, ki bi pri­ka­za­la ko­li­ko­krat so po­da­li pra­vil­ne od­go­vo­re.«

Kra­tek od­go­vor na to je, da ne spra­šu­je­mo, ali bi se vsi di­gi­tal­ni ra­ču­nal­ni­ki dobro od­re­za­li v igri. Niti ne spra­šu­je­mo, ali bi se v igri dobro od­re­za­li ra­ču­nal­ni­ki, ki so tre­nu­tno na voljo. Spra­šu­je­mo, ali si lahko pred­sta­vlja­mo ra­ču­nal­ni­ke, ki bi se lahko zelo dobro od­re­za­li v igri. Naj za­en­krat za­do­šča ta kra­tek od­go­vor. To vpra­ša­nje si bomo malo ka­sne­je po­gle­da­li še z dru­ge­ga zor­ne­ga kota.