Trikotniki

Mark, Lara in Julija so stali v dnevnem delu Markove garsonjere v vili v Ljubljani. Julija je Laro popolnoma prezrla in s trdim pogledom strmela v Marka.

»Kako to, da si kar naenkrat spet v Ljubljani?« je vprašala.

Lara se je razveselila, ker se je Mark spet odločil za terapije pri Nadi; zdelo se ji je, da bo s tem naredila dober vtis tudi na Julijo. »Pogovarjala sva se, kako naprej, in zdelo se nama je zelo dobro za Marka, da nadaljuje s te...« Beseda se ji je zalomila.

Mark se je spomnil, da Julija Nade ne mara in da je proti temu, da hodi k njej na terapijo. Ni hotel obremeniti Lare, zato je prevzel besedo: »Ja, prišla sva malo nazaj v Ljubljano … zdelo se mi je kul, da Lari pokažem, kje in kako tukaj živim.« Nasmehnil se je Lari in jo s pogledom prosil, naj te teme ne začenja.

»Saj drugače ne bova dolgo: čez nekaj dni greva nazaj v kamp, bova pa še videla, kdaj natančno,« je dodal.

Julija ga je poslušala z ledeno držo in Lare še vedno ni pogledala. Ko je Mark končal, je za trenutek pomislila, nato se je zelo resna zagledala vanj: »No, v bistvu je v redu, da si prišel. Morava se pogovoriti o nekaterih stvareh.«

Mark je brezbrižno skomignil. »Okej. Pogovoriva se.«

Julija se je hladno posmehnila. »Sama.«