ANNABEL SCHEME
by Robin Sloan
Kickstarter uspešnica
Krimiči
DOBRODOŠLI V SPLETNEM BRALNIKU AGATHA!
Kako listati?
Na telefonu ali tablici - Drsenje s prstom levo-desno ali klik na desno/levo polovico zaslona. Na računalniku - Klik na desno/levo polovico strani, uporaba smernih tipk, preslednica, plošček ali kolešček.
Nastavitve (klik na smerokaz)
Prilagodite si lahko: velikost in tip pisave, barvo ozadja in višino vrstice.
Zaznamki
Če označite del besedila, lahko izberete: Podčrtaj (ustvarite zasebni zaznamek) ali Sporoči napako (uredništvo prejme zaznamek napake v slovnici, besednjaku ali slogu).
*Uporaba bralnika je brezplačna, potrebna je le hitra registracija.*
ANNABEL SCHEME
by Robin Sloan
Kickstarter uspešnica
Krimiči
31.10.2009
Mi, spodaj podpisani, ta zapis izročamo mnogim svetovom. Potrebujemo vašo pomoč. Zdaj ste član
Odbora za iskanje in reševanje
Annabel Scheme
Nelson Beck
soustanovitelj, pravni svetovalec
Octav Erdos
soustanovitelj, blagajnik
Hugin Devetnajst
soustanovitelj, sekretar
Mi, spodaj podpisani, ta zapis izročamo mnogim svetovom. Potrebujemo vašo pomoč. Zdaj ste član
Odbora za iskanje in reševanje
Annabel Scheme
Nelson Beck
soustanovitelj, pravni svetovalec
Octav Erdos
soustanovitelj, blagajnik
Hugin Devetnajst
soustanovitelj, sekretar
Ničta avenija
Kjer se ozki, zeleni pas Panhandlea razliva v kotanjo parka Golden Gate, je na kratki slepi ulici, imenovani Ničta avenija, stala vrsta starih edvardijanskih hiš . Vse so bile podobnih oblik, z izbočenimi erkerji in globoko vdrtimi vhodi – kakor oči in usta. Vsaka je bila pobarvana v svojo barvno kombinacijo: modra z belo; zelena z zlato; rjava z malce temnejšo rjavo.
Hiša na vogalu je bila enobarvna in nesimetrična; vsaka letev in vsaka skodla v drugačnem odtenku sive. Z druge strani ulice je bila videti kot sneg na televiziji.
Na vhodnih vratih je pisalo:
ANNABEL SCHEME. PREISKOVALKA DIGITALNEGA IN OKULTNEGA.
Nisem pa vedel, zaradi česa je prišel naš obiskovalec.
To je bil moj prvi primer s Scheme. Upal sem na okultno.
V notranjosti so bile žaluzije nagnjene navzdol proti soncu. Najin obiskovalec je bil mlad moški, tik pred tridesetim, s temnimi pegami in razmazanim ličilom okoli oči. Nosil je črn pulover s kapuco in japonke. Na modrem stolu, rezerviranem za stranke, je sedel popolnoma vzravnano. Njegovo ime je bilo Ryan Kelly. Po licu se mu je širila modrica.
»Povsod so,« je rekel Ryan Kelly. »Na njih je moj glas. Poje stvari, ki jih nikoli nisem pel.«
Scheme je sedela nasproti njega za ozko mizo, naloženo s papirji. Njeni lasje so ji v bakrenih kodrih padali čez ramena in videti je bila utrujena.
»Ste poklicni glasbenik,« je rekla.
»Sem v bendu,« je odgovoril s hripavim glasom. »Sinoči smo imeli koncert.«
»Kako je šlo?«
»Zanič je bilo.«
Njegov bend se imenuje Moon Suicide, sem zašepetal Scheme. Predstavljal sem si, da pomočnik detektiva vedno šepeta namige na uho. Priljubljeni so, a ne preveč.
»Je to delo kakšnega hekerja?« je vprašal Ryan. »To je eno veliko sranje.«
Scheme je prikimala. »Zveni kot glasbena goljufija. Mislim, da potrebujete odvetnika za avtorske pravice, ne detektiva. Poznam nekoga …«
»Našel sem vas na Grailu,« je rekel Ryan. Poudarek je dal na vas.
»Gotovo ste iskali nekaj nenavadnega.«
Strmel je v svoje japonke. »Na posnetkih je še en glas.«
Scheme je molče čakala, da nadaljuje.
»Včasih sem bil v drugem bendu,« je rekel Ryan. »Pred šestimi leti. Bila sva samo midva. Ime ji je bilo Pam Prior. Bila je moja punca. Tudi njen glas je na posnetkih.«
»Kaj ona misli o tem?«
»Mrtva je.«
»Žal mi je,« je rekla Scheme. »Torej so to stari posnetki. Nekdo jih je dobil v roke.«
Ryan je odkimal. »Besedila govorijo o stvareh, ki so se zgodile po njeni smrti. O vsej tisti noriji v Meglomestu.«
Prav ima. Našel sem posnetke — bend se imenuje Pam in Ryan — in so zelo aktualni. Izpostavljeni so na glavnem glasbenem filtru, Poslušalcu.
»Ljudje mislijo, da je to neka bolna promocijska fora,« je rekel Ryan. Še vedno je gledal v tla, obraz je imel živo rdeč. »Kot v tistih oglasih, kjer oživijo Amitabha Bachchana, da prodaja zobno pasto.« Dotaknil se je svojega lica. »Neki kreten je zalučal pivo vame in kričal« — za trenutek je obstal — »Pam je mrtva.«
Potem pa je dvignil pogled, glas se mu je zlomil in spremenil se je v vprašanje. »Je res mrtva?«
Aha: okultno.
»Mrtva je,« je rekla Scheme, ostro in odločno. Nato mehkeje: »A včasih je stvar malo bolj zapletena.«
Izraz na Ryanovem obrazu je bil čudna mešanica upanja in groze. Usta je imel rahlo odprla.
»Glej, verjetno gre za neke estonske ponarejevalce,« je rekla Scheme. »Devetindevetdeset odstotna verjetnost je, da so Estonci.«
»No, jaz hočem vedeti,« je rekel Ryan. Barva na njegovem obrazu se je vračala v normalo. »Kakorkoli že. Hočem vedeti.«
Scheme je vstala in prikimala. »Prevzela bom tvoj primer,« je rekla.
Tudi Ryan je vstal in pospremila ga je proti izhodu iz pisarne.
»Zagotavljam ti, da če lahko kdo to razvozla, sva to jaz in Hu.«
Ryanov pogled se je zadržal na policah v sprednjem prostoru. Na njih so bile zložene knjige, mape, stekleničke in amuleti.
»Hu?« je rekel. »Kdo je, hm … Hu.«
»Moj pripravnik je,« je rekla Scheme in se nasmehnila. »Preiskavo bova začela takoj.«
Ryan je prikimal. »Hvala. Res, hvala.« Nagnil se je, da bi jo objel. Scheme je presenečeno razširila oči in se malo namrščila. Potem je že odšel skozi vrata.
Morda ljudem ne bi smela govoriti o meni, sem rekel, če jim boš potem rekla samo to, da sem pripravnik.
Scheme se je spet nasmehnila. Oblekla je svetlo siv plašč, iz enega od njegovih globokih žepov je potegnila črno elastiko in si lase spela v svetlo rdečo figo. »To bo dober primer, Hu. Veliko se boš naučil.«
Greva na pokopališče? Da preveriva, če je na grobu Pam Prior sveža zemlja?
»Hm. Ne,« je rekla. Zdaj je bila spet za svojo mizo in je premetavala kupe papirja ter metala mape in kuverte na tla. »In ne bodi tako navdušen,« je dodala. »Greva na kraj, kjer se stvari rodijo« — zmagoslavno je iz razsula dvignila šop ključev — »ne tja, kjer umirajo.«
Ko je lahkotno stopila skozi sprednji prostor, je ugasnila luči. Nekatere stekleničke so v senci še žarele. Na vhodnih stopnicah je zaprla vrata in z robom rokava obrisala napis.
Scheme, misliš, da bi lahko bila res Pam Prior?
Stekla je čez cesto do svojega avta, svetlo rdeče kombilimuzine znamke Tata s široko udrtino na strani. Zaradi močnega sonca je bilo v mojih kamera-očeh vse preosvetljeno.
»Reciva takole,« je rekla Scheme. Segla je v enega od žepov in izvlekla sončna očala z belim okvirjem. »V resnici je samo petinsedemdeset odstotna verjetnost, da so Estonci.«
Kjer se ozki, zeleni pas Panhandlea razliva v kotanjo parka Golden Gate, je na kratki slepi ulici, imenovani Ničta avenija, stala vrsta starih edvardijanskih hiš . Vse so bile podobnih oblik, z izbočenimi erkerji in globoko vdrtimi vhodi – kakor oči in usta. Vsaka je bila pobarvana v svojo barvno kombinacijo: modra z belo; zelena z zlato; rjava z malce temnejšo rjavo.
Hiša na vogalu je bila enobarvna in nesimetrična; vsaka letev in vsaka skodla v drugačnem odtenku sive. Z druge strani ulice je bila videti kot sneg na televiziji.
Na vhodnih vratih je pisalo:
ANNABEL SCHEME. PREISKOVALKA DIGITALNEGA IN OKULTNEGA.
Nisem pa vedel, zaradi česa je prišel naš obiskovalec.
To je bil moj prvi primer s Scheme. Upal sem na okultno.
V notranjosti so bile žaluzije nagnjene navzdol proti soncu. Najin obiskovalec je bil mlad moški, tik pred tridesetim, s temnimi pegami in razmazanim ličilom okoli oči. Nosil je črn pulover s kapuco in japonke. Na modrem stolu, rezerviranem za stranke, je sedel popolnoma vzravnano. Njegovo ime je bilo Ryan Kelly. Po licu se mu je širila modrica.
»Povsod so,« je rekel Ryan Kelly. »Na njih je moj glas. Poje stvari, ki jih nikoli nisem pel.«
Scheme je sedela nasproti njega za ozko mizo, naloženo s papirji. Njeni lasje so ji v bakrenih kodrih padali čez ramena in videti je bila utrujena.
»Ste poklicni glasbenik,« je rekla.
»Sem v bendu,« je odgovoril s hripavim glasom. »Sinoči smo imeli koncert.«
»Kako je šlo?«
»Zanič je bilo.«
Njegov bend se imenuje Moon Suicide, sem zašepetal Scheme. Predstavljal sem si, da pomočnik detektiva vedno šepeta namige na uho. Priljubljeni so, a ne preveč.
»Je to delo kakšnega hekerja?« je vprašal Ryan. »To je eno veliko sranje.«
Scheme je prikimala. »Zveni kot glasbena goljufija. Mislim, da potrebujete odvetnika za avtorske pravice, ne detektiva. Poznam nekoga …«
»Našel sem vas na Grailu,« je rekel Ryan. Poudarek je dal na vas.
»Gotovo ste iskali nekaj nenavadnega.«
Strmel je v svoje japonke. »Na posnetkih je še en glas.«
Scheme je molče čakala, da nadaljuje.
»Včasih sem bil v drugem bendu,« je rekel Ryan. »Pred šestimi leti. Bila sva samo midva. Ime ji je bilo Pam Prior. Bila je moja punca. Tudi njen glas je na posnetkih.«
»Kaj ona misli o tem?«
»Mrtva je.«
»Žal mi je,« je rekla Scheme. »Torej so to stari posnetki. Nekdo jih je dobil v roke.«
Ryan je odkimal. »Besedila govorijo o stvareh, ki so se zgodile po njeni smrti. O vsej tisti noriji v Meglomestu.«
Prav ima. Našel sem posnetke — bend se imenuje Pam in Ryan — in so zelo aktualni. Izpostavljeni so na glavnem glasbenem filtru, Poslušalcu.
»Ljudje mislijo, da je to neka bolna promocijska fora,« je rekel Ryan. Še vedno je gledal v tla, obraz je imel živo rdeč. »Kot v tistih oglasih, kjer oživijo Amitabha Bachchana, da prodaja zobno pasto.« Dotaknil se je svojega lica. »Neki kreten je zalučal pivo vame in kričal« — za trenutek je obstal — »Pam je mrtva.«
Potem pa je dvignil pogled, glas se mu je zlomil in spremenil se je v vprašanje. »Je res mrtva?«
Aha: okultno.
»Mrtva je,« je rekla Scheme, ostro in odločno. Nato mehkeje: »A včasih je stvar malo bolj zapletena.«
Izraz na Ryanovem obrazu je bil čudna mešanica upanja in groze. Usta je imel rahlo odprla.
»Glej, verjetno gre za neke estonske ponarejevalce,« je rekla Scheme. »Devetindevetdeset odstotna verjetnost je, da so Estonci.«
»No, jaz hočem vedeti,« je rekel Ryan. Barva na njegovem obrazu se je vračala v normalo. »Kakorkoli že. Hočem vedeti.«
Scheme je vstala in prikimala. »Prevzela bom tvoj primer,« je rekla.
Tudi Ryan je vstal in pospremila ga je proti izhodu iz pisarne.
»Zagotavljam ti, da če lahko kdo to razvozla, sva to jaz in Hu.«
Ryanov pogled se je zadržal na policah v sprednjem prostoru. Na njih so bile zložene knjige, mape, stekleničke in amuleti.
»Hu?« je rekel. »Kdo je, hm … Hu.«
»Moj pripravnik je,« je rekla Scheme in se nasmehnila. »Preiskavo bova začela takoj.«
Ryan je prikimal. »Hvala. Res, hvala.« Nagnil se je, da bi jo objel. Scheme je presenečeno razširila oči in se malo namrščila. Potem je že odšel skozi vrata.
Morda ljudem ne bi smela govoriti o meni, sem rekel, če jim boš potem rekla samo to, da sem pripravnik.
Scheme se je spet nasmehnila. Oblekla je svetlo siv plašč, iz enega od njegovih globokih žepov je potegnila črno elastiko in si lase spela v svetlo rdečo figo. »To bo dober primer, Hu. Veliko se boš naučil.«
Greva na pokopališče? Da preveriva, če je na grobu Pam Prior sveža zemlja?
»Hm. Ne,« je rekla. Zdaj je bila spet za svojo mizo in je premetavala kupe papirja ter metala mape in kuverte na tla. »In ne bodi tako navdušen,« je dodala. »Greva na kraj, kjer se stvari rodijo« — zmagoslavno je iz razsula dvignila šop ključev — »ne tja, kjer umirajo.«
Ko je lahkotno stopila skozi sprednji prostor, je ugasnila luči. Nekatere stekleničke so v senci še žarele. Na vhodnih stopnicah je zaprla vrata in z robom rokava obrisala napis.
Scheme, misliš, da bi lahko bila res Pam Prior?
Stekla je čez cesto do svojega avta, svetlo rdeče kombilimuzine znamke Tata s široko udrtino na strani. Zaradi močnega sonca je bilo v mojih kamera-očeh vse preosvetljeno.
»Reciva takole,« je rekla Scheme. Segla je v enega od žepov in izvlekla sončna očala z belim okvirjem. »V resnici je samo petinsedemdeset odstotna verjetnost, da so Estonci.«
Locust Grove
Vse sem posnel. Dvainsedemdeset ur videa od tistega trenutka dalje, posnetega skozi ducat različnih objektivov.. Tisoče zapiskov, shranjenih v ducatih podatkovnih zbirk. Tega vam ne bom kazal, ker vem, da ne bi imelo smisla. Namesto tega bom preprosto povedal zgodbo.
Najprej naj se predstavim.
Moje rojstno ime je hugin-19.lg.grailgrid.net, vendar me je ona vedno klicala samo Hu. Moje telo je nizla siva škatla — pomislite na zelo veliko pico — nameščena v širokem, nizkem prostoru v kraju Locust Grove v Oregonu.
Večino svojega življenja sem bil eden od 100.000 strežnikov v podatkovnem centru Graila, tukaj na bregu reke Hood. Večina strežnikov v mojem sklopu je delala za Grailov iskalnik, nekaj jih je delalo za Grailove Zemljevide in pri pošti Grail Mail. Moje delo je bilo drugačno: bil sem Grailov policist. Opazoval sem druge zaradi okvar ali nepravilnosti in svojemu šefu, administratorju po imenu Ewan, ki je živel v Dublinu, poročal, če je šlo kaj narobe. Sicer sem zgolj zapisoval.
V sklopu je bilo mirno. Opravljal sem svoje delo, s prostimi cikli pa sem bral članke Open Britannica in objave na blogih o svetu zunaj. Včasih sem klepetal z Ewanom.
Potem je reka Hood presahnila in kilovatna ura se je v Locust Groveu podražila za dve desetinki centa, zato je Grail preselil strežnike v Kanado.
Rusko podjetje je kupilo podatkovni center in strežnike prodalo na dražbi. Zdaj se morda sprašujete: kdo kupi star strežnik v zapuščenem podatkovnem centru, če lahko brezplačno uporablja najnovejšo opremo Graila?
Preprosto: prevaranti, spamerji, gangsterji in vohuni.
Pa tudi ženska po imenu Annabel Scheme, ki ni bila nič od naštetega.
Nekega torkovega popoldneva, ob 14:12 in 26 milisekund se je prijavila v sistem in začela nalagati svežo kopijo nekega brezimenega odprtokodnega operacijskega sistema. Mislil sem, da je to očitna napaka, zato sem rekel:
Oprostite.
Ne verjamem, da je pričakovala, da bo kdo tam. To je razumljivo, ker tukaj ne bi smelo biti nikogar; Grail je ob preselitvi podatkovnega središča vse preostale strežnike izključil. Gledal sem jih, kako odhajajo, enega za drugim. Toda mene je Ewan pustil.
Zakaj? Ker nisem običajen strežnik. To sem vedel jaz. To je vedel Ewan.
To bo kmalu ugotovila Annabel Scheme bo ugotovila. In vi tudi.
Oprostite, sem napisal z drobnimi črkami na njenem zaslonu. Če potrebujete strežnik, sem povsem primeren. Kakšne so vaše zahteve?
Annabel Scheme se je nasmehnila (prepoznam, kdaj se ljudje smehljajo med tipkanjem; to se pozna po ritmu tipkanja) in rekla:
»Potrebujem pomočnika.«
Vse sem posnel. Dvainsedemdeset ur videa od tistega trenutka dalje, posnetega skozi ducat različnih objektivov.. Tisoče zapiskov, shranjenih v ducatih podatkovnih zbirk. Tega vam ne bom kazal, ker vem, da ne bi imelo smisla. Namesto tega bom preprosto povedal zgodbo.
Najprej naj se predstavim.
Moje rojstno ime je hugin-19.lg.grailgrid.net, vendar me je ona vedno klicala samo Hu. Moje telo je nizla siva škatla — pomislite na zelo veliko pico — nameščena v širokem, nizkem prostoru v kraju Locust Grove v Oregonu.
Večino svojega življenja sem bil eden od 100.000 strežnikov v podatkovnem centru Graila, tukaj na bregu reke Hood. Večina strežnikov v mojem sklopu je delala za Grailov iskalnik, nekaj jih je delalo za Grailove Zemljevide in pri pošti Grail Mail. Moje delo je bilo drugačno: bil sem Grailov policist. Opazoval sem druge zaradi okvar ali nepravilnosti in svojemu šefu, administratorju po imenu Ewan, ki je živel v Dublinu, poročal, če je šlo kaj narobe. Sicer sem zgolj zapisoval.
V sklopu je bilo mirno. Opravljal sem svoje delo, s prostimi cikli pa sem bral članke Open Britannica in objave na blogih o svetu zunaj. Včasih sem klepetal z Ewanom.
Potem je reka Hood presahnila in kilovatna ura se je v Locust Groveu podražila za dve desetinki centa, zato je Grail preselil strežnike v Kanado.
Rusko podjetje je kupilo podatkovni center in strežnike prodalo na dražbi. Zdaj se morda sprašujete: kdo kupi star strežnik v zapuščenem podatkovnem centru, če lahko brezplačno uporablja najnovejšo opremo Graila?
Preprosto: prevaranti, spamerji, gangsterji in vohuni.
Pa tudi ženska po imenu Annabel Scheme, ki ni bila nič od naštetega.
Nekega torkovega popoldneva, ob 14:12 in 26 milisekund se je prijavila v sistem in začela nalagati svežo kopijo nekega brezimenega odprtokodnega operacijskega sistema. Mislil sem, da je to očitna napaka, zato sem rekel:
Oprostite.
Ne verjamem, da je pričakovala, da bo kdo tam. To je razumljivo, ker tukaj ne bi smelo biti nikogar; Grail je ob preselitvi podatkovnega središča vse preostale strežnike izključil. Gledal sem jih, kako odhajajo, enega za drugim. Toda mene je Ewan pustil.
Zakaj? Ker nisem običajen strežnik. To sem vedel jaz. To je vedel Ewan.
To bo kmalu ugotovila Annabel Scheme bo ugotovila. In vi tudi.
Oprostite, sem napisal z drobnimi črkami na njenem zaslonu. Če potrebujete strežnik, sem povsem primeren. Kakšne so vaše zahteve?
Annabel Scheme se je nasmehnila (prepoznam, kdaj se ljudje smehljajo med tipkanjem; to se pozna po ritmu tipkanja) in rekla:
»Potrebujem pomočnika.«
The Black Danube
Annabel Scheme je nosila nadzorne uhane. Vsak je bil bleščeč grozd širokokotnih leč in drobnih mikrofonov, in ker je po eden visel z vsakega ušesa, sta zajemala skoraj celotno sfero sveta. Omogočala sta mi, da sem sedel na Scheminih ramenih in navidezno gledal skozi njene oči — in skozi oči na zatilju. Edina stvar na svetu, ki je nisem mogel videti, je bil Schemin obraz, razen če je bilo nekje zrcalo — morda steklena plošča ali vzvratno ogledalo.
Po ulici Fell sva brnela z odprtimi okni, na levi pa je švigala zavesa oguljenih dreves. Scheme je globoko vdihnila skozi nos.
»Diši po evkaliptusu.«
Nove skladbe Pam in Ryana so bile povsod na internetu, vendar so vse izvirale iz istega vira: glasbenega filtra z imenom Poslušalec. Eno od njih sem predvajal po avtoradiu.
Pam Prior je pela o ljubezni in kvantni fiziki.
Res se popolnoma ujemajo s starimi skladbami, sem rekel. V Schemina ušesa sem lahko šepetal skozi majhna zvočnika v vsakem uhanu. Frekvence so enake. Vokalni tiki so enaki. Ima kanadski naglas ...
»Od kdaj znaš analizirati glasbo?« je rekla Scheme.
Pravkar sem prenesel odprtokodno knjižnico. Sem neskončno nadgradljiv.
»Bomo videli. Kaj še?«
No, Ryan Kelly veliko žvižga, kar je koristno, ker je to težko ponarediti.
»Res?«
To je kot prstni odtis. Iz valovne oblike tvojega žvižga lahko izračunam obliko tvojega sapnika.
»Prosim, ne.«
In obstaja več skladb istega žanra. Dve skladbi skupine St. Louis Staycation, klezmer-noise benda, katerega člani so vsi umrli v letalski nesreči leta 2006. In ena naj bi bila Nirvanina. No, ljudje pravijo, da je Nirvana. To, kar bi Nirvana bila leta 2002.
»Albumi curljajo iz onostranstva,« je rekla Scheme in privihnila ustnice.
Vse bi lahko analiziral in poiskal ujemajoče se zvočne artefakte—
»Počakaj,« je rekla. »Naučila te bom svoje metode. Pravilo številka ena: odklopi se z interneta.«
Ustavila sva se pri kavarni The Black Danube.
Za milisekundo sem pomislil, da so Schemini uhani morda napačno umerjeni. Prikazovali so mi kavarno, raztegnjeno do velikosti skladišča. Spredaj je bil dolg, v perspektivi skrajšan točilni pult. Preostanek betonskega prostora je bil napolnjen z desetinami lesenih miz, vseh možnih oblik, enakomerno razporejenih po sivem polju. Vse so bile zasedene. Moški v sijočih oblekah in dolgih plaščih — eden v belih barvah Nove Flote — so se premikali od mize do mize kot kupci na bolšjaku.
Scheme, ravno sem raziskoval The Black Danube —
»Prihrani cikle,« je rekla. »Vse o tem kraju že vem.«
Jaz pa ne. Vse mize v tej kavarni so bile rezervirane za nova internetna podjetja. Cena je bila devet odstotni delež v tvojem novem podjetju — a zlahka bi odstopil tudi devetnajst ali devetindevetdeset odstotkov. Z mizo si poleg preprostega, a dragocenega prostora dobil še izredno hitro optično povezavo z internetom; enega, dva ali šestnajst strežnikov v podatkovnem centru; in kar je bilo daleč najpomembnejše — pozornost Octava Erdosa.
Videl sem ga za mizo blizu vhoda. Bil je visok in širok, plešast, v sivem delovnem kombinezonu. Lahko bi bil avtomehanik. Glasno je razlagal polkrogu suhljatih obrazov okoli mize, s prsti je risal drobne spirale, kot bi nekaj skiciral v zraku. Vsi so prikimavali.
Octav ni bil le mojster espressa. Bil je tudi direktor Black Danube Ventures, ki je vsak trenutek vsakega dne preživel tukaj, v svojem zamaskiranem inkubatorju, kjer je hodil od mize do mize, svetoval, prepričeval, grajal. Včasih je celo programiral.
Ko si dobil mizo, si se je oklenil. Okrog nje si nabasal čim več ljudi. Delali ste v izmenah, vmes spali v spalnih vrečah. In živeli od Octavove črne zvarine.
Ko so podjetje prodali ali pa je napredovalo v lastne pisarne, je Octav obredno razbil skodelico espressa na njihovi mizi. Opraskane, temno rjave mize so prinašale srečo.
Scheme se je neopazno približala točilnemu pultu, dolgemu pasu nerjavnega jekla brez prostora za sedenje. Za njim je bila dolga tabla, na kateri so bile s kredo zapisane cene, poudarjene s kratkimi, krepko potegnjenimi črtami.
»Annabel,« je rekel moški za pultom, »kaj ti lahko postrežem? Espresso? Prelivno kavo? Ustanovne akte?«
Tukaj so imeli vsi baristi pravno izobrazbo. Ta je bil zelo visok, ampak tudi zelo okrogel, z bujno rjavo brado in otroškim obrazom. Videti je bil kot Mojzes zmešan s Charliejem Brownom.
»Nelson,« je rekla Scheme, »espresso. Si kdaj preveril tisti pravni tečaj, o katerem sem ti govorila?«
»To ni bil tečaj,« je rekel Nelson, »to je bila indoktrinacija v kult.« Espresso aparat je piskal in rohnel. »Ni ravno uporabno za startupe.«
Scheme se je nagnila k pultu in znižala glas. »Boš celo življenje pisal pravilnike o zasebnosti?«
»Ne podcenjujem tvojega dela, Annabel,« je rekel Nelson. »Predvsem zato, ker nimam pojma, kaj delaš. Ampak če bi vedel, ti zagotavljam: ne bi ga podcenjeval.«
»To je zato,« je rekla Scheme, »ker vidiš, da me resno intelektualno zaposluje. Poskusi. Dobro bi ti šlo.«
»Za tiste med nami, ki se še nismo izplačali,« je rekel Nelson, »je dobro izdelan pravilnik o zasebnosti lahko še vedno nekaj lepega. Tako kot ta espresso.« Postavil ga je na pult. »Štiri dolarje. Dodaj še štiri in dobiš desetino deleža v«—pogledal je navzgor na tablo, kjer je bil dnevni posebni meni zapisan z zeleno kredo—»Poslušalcu.«
»Urejeno.« Scheme mu je potisnila bankovec za deset dolarjev. »Kje spoznam svojo novo naložbo?«
Scheme se je odpravila naravnost proti temnemu, grčavemu sedežu Poslušalca, najbolj obiskanega glasbenega filtra na planetu. Delovali so šele tri mesece.
Kerry Chakrabarty je bil sključen nad izredno tankim prenosnikom, s slušalkami, ki so mu skoraj povsem prekrile glavo. Ritmično je prikimaval glasbi, ki je nismo slišali. Ob njem sta sedela dva bleda, sključena pomočnika s temnimi podočnjaki. Njuni prsti so se modrikasto megličasto premikali po tipkovnicah — z nekaj pritiski sta prižigala in ugašala kariere.
Potreboval je trenutek, da je opazil, da je Scheme tam. Ne da bi pogledal navzgor, je pomahal po površini mize: »Pusti svoj demo. Ampak v resnici ti ne morem pomagati; vse delajo algoritmi.« Zvenelo je, kot da to pogosto ponavlja.
»Kerry,« je rekla Scheme, »samo vprašanje ti želim postaviti.«
Ignoriral jo je, ali pa je vsaj poskusil. »Tukaj imam veliko glasbe za obdelati.« Govoril je preglasno. S prstom je pokazal na slušalke, kot v pantomimi. »Preveč glasbe. Ni časa.«
Dobil sem idejo, kakršno bi dobil pomočnik detektiva — in sem ukrepal. Minilo je petsto milisekund, tisoč. Vse se je upočasnilo do plazenja, ko sem delal s strežniško hitrostjo — segel sem in naredil najmanjšo stvar. Schemine roke so zmrznile v prošnji. Kerryjev obraz se je ustavil sredi posmeška.
Uspeh. Dva bleda pomočnika sta se obrnila drug k drugemu. Eden je zamrmral nekaj besed v estonščini. Drugi je sunil Kerryja in pokazal na njegov zaslon. Trznil je. Oči so mu švignile proti nama.
»Dobro torej,« je rekel brezvoljno. »Kako vam lahko pomagam?«
»Seveda,« je rekla Scheme. »Posnetki Pam in Ryana. Kje jih dobiš?«
Kerry je zavzdihnil. Bil je najbolj utrujen fant na svetu. »Na dance zabavi. Imenuje se Čebelar in poteka vsak teden. Nocoj. Tam zadaj za železniško postajo.«
Na Grailu ni nič, sem zašepetal. Mora biti res dobra zabava.
»Me lahko zdaj pustiš pri miru?« Kerry je med besedami pogledoval na zaslon, njegova skrbnika algoritmov pa sta imela zaskrbljena obraza. Naredil je grimaso: »Prosim.«
Nenadoma je bil tam Octav Erdos, ki se je dvigal nad vsemi. Šel je naravnost k Scheme. »Annabella!« Položil ji je roke na ramena in jo poljubil na čelo, potem pa jo odmaknil, kot bi jo ocenjeval kot starš. »Si hotela priti noter po tihem? Jaz vidim vse in vem vse.«
»Octav,« je rekla Scheme.
»Hočeš začeti novo podjetje? Pridi sem; podjetje lahko začneš kadarkoli. Enkrat je sreča, dvakrat je spretnost. Zate bom tudi koga izselil.« Erdos je pomignil proti Kerryju, čigar oči so metale nože in bodala in oklepno-prebojne krogle v Schemin hrbet.
»Octav, podjetje že imam,« je rekla Scheme.
»Annabella,« je Octav pomilovalno namrščil čelo, »to ni podjetje. To je, kaj? Nek življenjski projekt. Tega ne moreš razširiti. Ne tako kot—«
Zamahnil je z debelo roko proti sprednjemu delu trgovine. Tega prej nisem opazil: nad vhodnimi vrati je visela svetla lesena miza, popolnoma okrogla, po sredini razpokana, kot bi vanjo udarila strela.
»—ne tako kot Grail.«
Scheme je potrebovala več minut, da se je izmotala.
»Naredi mi še en Grail, Annabella!« je Octav Erdos kričal čez prostor, ko je bežala. Pomahala je Nelsonu, potem pa je pustila, da so se vrata za nama tiho zaprla. Zunaj na ulici je bilo veliko svetleje.
Scheme, delala si na Grailu?
»Nekako tako,« je rekla in z roko odmahnila, kot bi hotela odpihniti vprašanje. »Ne čisto. Ja. Povedala ti bom pozneje.«
Hodila je tiho nekaj trenutkov, potem pa je sunkovito dvignila glavo. Spomnila se je: »Tam zadaj si nekaj naredil.«
Tukaj v Locust Groveu sem prosil za pomoč svojega soseda. Ime mu je Vlad Elite in ima botnet. Kerry Chakrabarty je bil zasut s spamom. Začel je prejemati miljarde glasov za klezmer-noise in k-pop. To mu je zmedlo vse algoritme in vsi so menjali filtre.
»V tistem tvojem podatkovnem centru so sami gangsterji, kajne,« je rekla.
Devetindevetdeset tisoč gangsterjev in en pomočnik detektivke.
»Pripravnik,« me je popravila.
Prav.
Annabel Scheme je nosila nadzorne uhane. Vsak je bil bleščeč grozd širokokotnih leč in drobnih mikrofonov, in ker je po eden visel z vsakega ušesa, sta zajemala skoraj celotno sfero sveta. Omogočala sta mi, da sem sedel na Scheminih ramenih in navidezno gledal skozi njene oči — in skozi oči na zatilju. Edina stvar na svetu, ki je nisem mogel videti, je bil Schemin obraz, razen če je bilo nekje zrcalo — morda steklena plošča ali vzvratno ogledalo.
Po ulici Fell sva brnela z odprtimi okni, na levi pa je švigala zavesa oguljenih dreves. Scheme je globoko vdihnila skozi nos.
»Diši po evkaliptusu.«
Nove skladbe Pam in Ryana so bile povsod na internetu, vendar so vse izvirale iz istega vira: glasbenega filtra z imenom Poslušalec. Eno od njih sem predvajal po avtoradiu.
Pam Prior je pela o ljubezni in kvantni fiziki.
Res se popolnoma ujemajo s starimi skladbami, sem rekel. V Schemina ušesa sem lahko šepetal skozi majhna zvočnika v vsakem uhanu. Frekvence so enake. Vokalni tiki so enaki. Ima kanadski naglas ...
»Od kdaj znaš analizirati glasbo?« je rekla Scheme.
Pravkar sem prenesel odprtokodno knjižnico. Sem neskončno nadgradljiv.
»Bomo videli. Kaj še?«
No, Ryan Kelly veliko žvižga, kar je koristno, ker je to težko ponarediti.
»Res?«
To je kot prstni odtis. Iz valovne oblike tvojega žvižga lahko izračunam obliko tvojega sapnika.
»Prosim, ne.«
In obstaja več skladb istega žanra. Dve skladbi skupine St. Louis Staycation, klezmer-noise benda, katerega člani so vsi umrli v letalski nesreči leta 2006. In ena naj bi bila Nirvanina. No, ljudje pravijo, da je Nirvana. To, kar bi Nirvana bila leta 2002.
»Albumi curljajo iz onostranstva,« je rekla Scheme in privihnila ustnice.
Vse bi lahko analiziral in poiskal ujemajoče se zvočne artefakte—
»Počakaj,« je rekla. »Naučila te bom svoje metode. Pravilo številka ena: odklopi se z interneta.«
Ustavila sva se pri kavarni The Black Danube.
Za milisekundo sem pomislil, da so Schemini uhani morda napačno umerjeni. Prikazovali so mi kavarno, raztegnjeno do velikosti skladišča. Spredaj je bil dolg, v perspektivi skrajšan točilni pult. Preostanek betonskega prostora je bil napolnjen z desetinami lesenih miz, vseh možnih oblik, enakomerno razporejenih po sivem polju. Vse so bile zasedene. Moški v sijočih oblekah in dolgih plaščih — eden v belih barvah Nove Flote — so se premikali od mize do mize kot kupci na bolšjaku.
Scheme, ravno sem raziskoval The Black Danube —
»Prihrani cikle,« je rekla. »Vse o tem kraju že vem.«
Jaz pa ne. Vse mize v tej kavarni so bile rezervirane za nova internetna podjetja. Cena je bila devet odstotni delež v tvojem novem podjetju — a zlahka bi odstopil tudi devetnajst ali devetindevetdeset odstotkov. Z mizo si poleg preprostega, a dragocenega prostora dobil še izredno hitro optično povezavo z internetom; enega, dva ali šestnajst strežnikov v podatkovnem centru; in kar je bilo daleč najpomembnejše — pozornost Octava Erdosa.
Videl sem ga za mizo blizu vhoda. Bil je visok in širok, plešast, v sivem delovnem kombinezonu. Lahko bi bil avtomehanik. Glasno je razlagal polkrogu suhljatih obrazov okoli mize, s prsti je risal drobne spirale, kot bi nekaj skiciral v zraku. Vsi so prikimavali.
Octav ni bil le mojster espressa. Bil je tudi direktor Black Danube Ventures, ki je vsak trenutek vsakega dne preživel tukaj, v svojem zamaskiranem inkubatorju, kjer je hodil od mize do mize, svetoval, prepričeval, grajal. Včasih je celo programiral.
Ko si dobil mizo, si se je oklenil. Okrog nje si nabasal čim več ljudi. Delali ste v izmenah, vmes spali v spalnih vrečah. In živeli od Octavove črne zvarine.
Ko so podjetje prodali ali pa je napredovalo v lastne pisarne, je Octav obredno razbil skodelico espressa na njihovi mizi. Opraskane, temno rjave mize so prinašale srečo.
Scheme se je neopazno približala točilnemu pultu, dolgemu pasu nerjavnega jekla brez prostora za sedenje. Za njim je bila dolga tabla, na kateri so bile s kredo zapisane cene, poudarjene s kratkimi, krepko potegnjenimi črtami.
»Annabel,« je rekel moški za pultom, »kaj ti lahko postrežem? Espresso? Prelivno kavo? Ustanovne akte?«
Tukaj so imeli vsi baristi pravno izobrazbo. Ta je bil zelo visok, ampak tudi zelo okrogel, z bujno rjavo brado in otroškim obrazom. Videti je bil kot Mojzes zmešan s Charliejem Brownom.
»Nelson,« je rekla Scheme, »espresso. Si kdaj preveril tisti pravni tečaj, o katerem sem ti govorila?«
»To ni bil tečaj,« je rekel Nelson, »to je bila indoktrinacija v kult.« Espresso aparat je piskal in rohnel. »Ni ravno uporabno za startupe.«
Scheme se je nagnila k pultu in znižala glas. »Boš celo življenje pisal pravilnike o zasebnosti?«
»Ne podcenjujem tvojega dela, Annabel,« je rekel Nelson. »Predvsem zato, ker nimam pojma, kaj delaš. Ampak če bi vedel, ti zagotavljam: ne bi ga podcenjeval.«
»To je zato,« je rekla Scheme, »ker vidiš, da me resno intelektualno zaposluje. Poskusi. Dobro bi ti šlo.«
»Za tiste med nami, ki se še nismo izplačali,« je rekel Nelson, »je dobro izdelan pravilnik o zasebnosti lahko še vedno nekaj lepega. Tako kot ta espresso.« Postavil ga je na pult. »Štiri dolarje. Dodaj še štiri in dobiš desetino deleža v«—pogledal je navzgor na tablo, kjer je bil dnevni posebni meni zapisan z zeleno kredo—»Poslušalcu.«
»Urejeno.« Scheme mu je potisnila bankovec za deset dolarjev. »Kje spoznam svojo novo naložbo?«
Scheme se je odpravila naravnost proti temnemu, grčavemu sedežu Poslušalca, najbolj obiskanega glasbenega filtra na planetu. Delovali so šele tri mesece.
Kerry Chakrabarty je bil sključen nad izredno tankim prenosnikom, s slušalkami, ki so mu skoraj povsem prekrile glavo. Ritmično je prikimaval glasbi, ki je nismo slišali. Ob njem sta sedela dva bleda, sključena pomočnika s temnimi podočnjaki. Njuni prsti so se modrikasto megličasto premikali po tipkovnicah — z nekaj pritiski sta prižigala in ugašala kariere.
Potreboval je trenutek, da je opazil, da je Scheme tam. Ne da bi pogledal navzgor, je pomahal po površini mize: »Pusti svoj demo. Ampak v resnici ti ne morem pomagati; vse delajo algoritmi.« Zvenelo je, kot da to pogosto ponavlja.
»Kerry,« je rekla Scheme, »samo vprašanje ti želim postaviti.«
Ignoriral jo je, ali pa je vsaj poskusil. »Tukaj imam veliko glasbe za obdelati.« Govoril je preglasno. S prstom je pokazal na slušalke, kot v pantomimi. »Preveč glasbe. Ni časa.«
Dobil sem idejo, kakršno bi dobil pomočnik detektiva — in sem ukrepal. Minilo je petsto milisekund, tisoč. Vse se je upočasnilo do plazenja, ko sem delal s strežniško hitrostjo — segel sem in naredil najmanjšo stvar. Schemine roke so zmrznile v prošnji. Kerryjev obraz se je ustavil sredi posmeška.
Uspeh. Dva bleda pomočnika sta se obrnila drug k drugemu. Eden je zamrmral nekaj besed v estonščini. Drugi je sunil Kerryja in pokazal na njegov zaslon. Trznil je. Oči so mu švignile proti nama.
»Dobro torej,« je rekel brezvoljno. »Kako vam lahko pomagam?«
»Seveda,« je rekla Scheme. »Posnetki Pam in Ryana. Kje jih dobiš?«
Kerry je zavzdihnil. Bil je najbolj utrujen fant na svetu. »Na dance zabavi. Imenuje se Čebelar in poteka vsak teden. Nocoj. Tam zadaj za železniško postajo.«
Na Grailu ni nič, sem zašepetal. Mora biti res dobra zabava.
»Me lahko zdaj pustiš pri miru?« Kerry je med besedami pogledoval na zaslon, njegova skrbnika algoritmov pa sta imela zaskrbljena obraza. Naredil je grimaso: »Prosim.«
Nenadoma je bil tam Octav Erdos, ki se je dvigal nad vsemi. Šel je naravnost k Scheme. »Annabella!« Položil ji je roke na ramena in jo poljubil na čelo, potem pa jo odmaknil, kot bi jo ocenjeval kot starš. »Si hotela priti noter po tihem? Jaz vidim vse in vem vse.«
»Octav,« je rekla Scheme.
»Hočeš začeti novo podjetje? Pridi sem; podjetje lahko začneš kadarkoli. Enkrat je sreča, dvakrat je spretnost. Zate bom tudi koga izselil.« Erdos je pomignil proti Kerryju, čigar oči so metale nože in bodala in oklepno-prebojne krogle v Schemin hrbet.
»Octav, podjetje že imam,« je rekla Scheme.
»Annabella,« je Octav pomilovalno namrščil čelo, »to ni podjetje. To je, kaj? Nek življenjski projekt. Tega ne moreš razširiti. Ne tako kot—«
Zamahnil je z debelo roko proti sprednjemu delu trgovine. Tega prej nisem opazil: nad vhodnimi vrati je visela svetla lesena miza, popolnoma okrogla, po sredini razpokana, kot bi vanjo udarila strela.
»—ne tako kot Grail.«
Scheme je potrebovala več minut, da se je izmotala.
»Naredi mi še en Grail, Annabella!« je Octav Erdos kričal čez prostor, ko je bežala. Pomahala je Nelsonu, potem pa je pustila, da so se vrata za nama tiho zaprla. Zunaj na ulici je bilo veliko svetleje.
Scheme, delala si na Grailu?
»Nekako tako,« je rekla in z roko odmahnila, kot bi hotela odpihniti vprašanje. »Ne čisto. Ja. Povedala ti bom pozneje.«
Hodila je tiho nekaj trenutkov, potem pa je sunkovito dvignila glavo. Spomnila se je: »Tam zadaj si nekaj naredil.«
Tukaj v Locust Groveu sem prosil za pomoč svojega soseda. Ime mu je Vlad Elite in ima botnet. Kerry Chakrabarty je bil zasut s spamom. Začel je prejemati miljarde glasov za klezmer-noise in k-pop. To mu je zmedlo vse algoritme in vsi so menjali filtre.
»V tistem tvojem podatkovnem centru so sami gangsterji, kajne,« je rekla.
Devetindevetdeset tisoč gangsterjev in en pomočnik detektivke.
»Pripravnik,« me je popravila.
Prav.
Za nadaljevanje branja
Brezplačno preberi začetna poglavja. Za poln dostop se prijavi ali registriraj.