Priznanje

Edvard in Bojan sta stala drug proti drugemu v Pečnikovi pisarni v Ljubljani; Bojan se je kruto smehljal, Edvard pa ga je gledal nejeverno; česa tako podlega ni pričakoval niti od njega. Nazadnje je le spregovoril.

»Bojan, taka neumnost je pa celo zate preveč. Kako si predstavljaš, da ti bom verjel, da je moj Mark nekoga ubil, pa da jaz tega ne bi vedel?«

Bojan je škodoželjno skomignil in se namuznil. »Saj nisem rekel, da veš. Rekel sem, da tvoja družina to prikriva. Mogoče tudi pred tabo?«

Edvard se je posmehnil in odločno odkimal. »To je nemogoče. Popolnoma nemogoče.« Glas mu je otrdel. »Tebi mora že zelo voda v grlo teči, če si moraš izmišljevati tako neverjetne laži.«

Bojan se je še vedno smehljal, nato pa je tudi sam odkimal. »Ne podcenjuj me, Edvard. Ne bo se ti obneslo.« Glas mu je postal oster. »To so dejstva. Imam posnetek terapije tvojega vnuka pri Nadi Bučar.«

Edvard je v hipu pobledel in stisnil ustnice; z dlanjo se je oprijel roba mize, kot da bi iskal oporo. Bojan je z očitnim zadovoljstvom opazoval učinek svojih besed, nato pa se je kruto nasmehnil.

»Gotovo bi rad slišal ta posnetek, kaj?«