Preveč prtljage

Lara in Mark sta stala pred šotorom na Janini parceli. Lara je negotovo gledala Marka; po njenem priznanju ni stopil k njej, je objel in ji ni odgovoril z besedami, ki si jih je potihoma želela. Mark si je grizel ustnice in odlašal z odgovorom. Molk je trajal predolgo in Lara je spregovorila prva.

»Sranje … spet sem mislila samo nase.« Pokrila si je obraz z dlanjo. »Oprosti. Sranje.«

Marku je bilo hudo, vendar ji ni hotel dajati lažnega upanja. Težko je iztisnil besede: »Ne, oprosti ti! Ti si tako super, samo … ni to, da bi ti mislila nase – če bi, bi mene že zdavnaj odpikala.«

Lara ga je zabodeno pogledala. »Mark – ali si slišal, kaj sem ti prej rekla?«

Mark je bil popolnoma iz sebe. Odmaknil je stol in se usedel, potem je nesrečno dvignil pogled k njej. »Seveda. Samo ti … ti ne veš – ker sploh ne moreš vedeti – kako razsut sem v resnici. S tabo bi hotel biti samo na polno … ampak … tega trenutno nisem sposoben.«

Z roko si je šel skozi lase in odkimal. »Največja beda je, da ne vem, ali bom to sploh kdaj sposoben. Ne morem imeti resne zveze s tabo, če niti sam ne vem, kaj je z menoj.«

Lara je pokimala, kot da je vse kul, a komaj je zadrževala solze. Mark je videl, kako jo je prizadel. Skoraj je stopil proti njej, da bi jo objel, a se je ustavil; vedel je, da bi s tem samo še globlje zadel v tisto, kar je poskušal zaščititi.

Na ta napeti trenutek je naletel Dino. Ni vedel, kaj sta si povedala, videl je le svojega domnevnega tekmeca ob punci, ki je njega odslovila. Ustavil se je in ju z razdalje sovražno opazoval.