Uvod

»Sploh ne vem, ali sem sploh že povedal glavno stvar?« Mark je iskal je prave besede. »Šit, evo, čisto naravnost: nikoli, niti slučajno, nisem še čutil česa tako močnega do nobene punce.« Obsedel je z rokami na točilnem pultu in pričakujoče gledal Laro. Ampak Lara je molčala. Odločila je vrček s pivom in pogledala v tla. Med njima je zavladala nelagodna tišina. S pogledom je vrtal vanjo, a ona pa je zrla mimo njega. Malodušno se je posmehnil samemu sebi in vstal. »Ehm … Oprosti. Nisem te hotel zamoriti, ampak … hotel sem pa, da veš.« Tudi zdaj ga ni niti pogledala. »Vse v redu. Ne bom ti več težil, ne zdaj ne kdaj potem. Sori.« Mark je malodušno odtaval proti kampu. Ni si znal razložiti, zakaj se je Lara tako hladno odzvala, tako drugačne od občutij, ki jih je opisala v dnevniku. Izlil ji je svojo dušo, zdaj pa se je počutil kot bedak. Spet mu je bilo žal, da se je sploh vrnil v kamp. Ustavil se je in se zasanjano zagledal v daljavo, ko ga je presenetil jasen, odločen glas. »Mark, počakaj!«

Bila je Lara, ki je pustila poln bar gostov in na vrat na nos prihitela za svojo simpatijo. Pravijo, da je morje najboljše zdravilo za srčne težave. Ali res?