Prekinjena tišina

Julija in Edvard sta stala v dnevni sobi njenega stanovanja v Ljubljani sredi dneva.

Julija je najprej zanikala, da je bila pri Branki. »Kaj govoriš? Od kod ti sploh ideja, da sem bila pri Branki?« Namrščila se je in se naredila, kot da se poskuša spomniti. »Ne vem niti, kdaj sem jo zadnjič videla. Ali živi v Ljubljani?«

Edvard je zgroženo odkimal, bolj jezen kot prizadet. »Vem, da si bila pri njej, ker me je sama poklicala, takoj ko si šla. Vem tudi, da si jo spraševala o Stanetu in da ti ni hotela nič povedati. Ne vem pa, ali ti veš, da Branke ni več z nami, da so jo včeraj zvečer razglasili za mrtvo.«

Julija je onemela. Nelagodno se je oprla na naslonjalo stola in široko odprtih oči strmela vanj.

»Da te ni sram,« je nadaljeval. »Povej mi … Ali je to še vedno v navezi s Pečnikom – ali si celo sama padla tako globoko?«

O Branki je res govorila s Pečnikom. Že sama misel, da bi lahko naročil umor nesrečne sestre, jo je pretresla do dna. Besede so se ji zataknile v grlu.

Edvard je njen molk razumel kot priznanje, kar je posredno tudi bilo. Stisnil je ustnice in počasi prikimal, kakor da si je pravkar potrdil, kar je slutil. Stopil je bliže in jo pozorno opazoval. »Kako je mogoče, da si tako pokvarjena, da sodeluješ pri umoru? Da si drzneš vzeti življenje človeka v svoje roke?«

V gnevu se je obrnil stran in si z dlanmi pokril obraz. »In to tako lepo, nesrečno, blago dušo, kot je bila naša Branka!«

Nejevera in bes sta ga preplavila. Spet se je obrnil k njej. »Sploh ne vem, kaj naj naredim s teboj.« Stisnil je pesti in jo obupano gledal, razpet med maščevalno slo in očetovsko grozo.

Juliji se je medtem v glavi zjasnilo. Vedela je, da za Brankino smrt neposredno ne more biti odgovorna, zato so jo njegove besede užalile. »Ne govori mi, kako je kaj mogoče in kakšna sem jaz. Raje mi povej, kako si lahko tako prepričan, da sem za vse vedno kriva jaz.« Za hip je oklevala, potem pa izrekla: »Ti res nisi normalen.«