Obrnjen stran

Mark in Nada sta sedela blizu skupaj v Nadini ordinaciji. Nada je po prvem šoku hitro prišla k sebi, Marku pa se je po prvotnem olajšanju vračala groza nad storjenim; nagnil se je naprej in zakopal glavo v dlani.

Nada mu je pustila čas, nazadnje pa je vendarle spregovorila: »Zelo mi je žal, Mark. Razumem, da takšnega dejanja ne moreš popraviti, lahko pa – oziroma celo moraš – najti način, kako živeti s tem.«

Mark se je obupan zagledal vanjo: »Kako naj živim s tem? Saj si sama rekla – tega ne morem popraviti. To je konec. Zato ... zdaj končno vidiš ... zato je vse brez smisla. Nihče mi ne more pomagati in jaz ... nič ne morem narediti.«

Nada ga je zelo resno gledala; zavedala se je teže njegovega bremena, a to zanjo ni bil prvi tako težek primer. Počasi in prepričano je rekla: »A me lahko pogledaš, Mark? Prosim.«

Mark je počasi odmaknil roke z obraza in se skremžen zagledal vanjo.

»Ni res, da ti nihče ne more pomagati. Niti to ni res, da ti ne moreš nič narediti,« je nadaljevala.

Mark je odkimal in spet skril obraz.

»Mark, razumem te. Nekdo je izgubil življenje, ampak ti si živ. Če pustiš, da te ta krivda razjeda, potem ... potem bomo izgubili tudi tebe.«

Mark jo je vprašajoče pogledal; v kotičku očesa se mu je zasvetil droben žarek upanja.

Nada je spodbudno pokimala: »Naredil si prvi korak. Priznal si krivdo – to pomeni, da zdaj končno začenjam razumeti, kakšno breme nosiš v sebi. In, ja, lahko ti pomagam to predelati, ko mi boš povedal kaj več. Predvsem pa si lahko pomagaš ti sam.«

Mark se je nejeverno zagledal vanjo.

»Ja, ti sam – tako, da začneš delati karkoli, kar zmanjšuje posledice tvojega dejanja,« je dodala.

Mark je skomignil in se obrnil stran; ni bil videti prepričan. Nada se mu je nasmehnila: »Mark, razumem, zgodilo se je nekaj groznega in ti se počutiš krivega. Ampak tudi če si res kriv, to še ni konec zgodbe.«