PESNIKOVA IGRA
by Paul Vidich
Vohun v Moskvi
Krimiči
DOBRODOŠLI V SPLETNEM BRALNIKU AGATHA!
Kako listati?
Na telefonu ali tablici - Drsenje s prstom levo-desno ali klik na desno/levo polovico zaslona. Na računalniku - Klik na desno/levo polovico strani, uporaba smernih tipk, preslednica, plošček ali kolešček.
Nastavitve (klik na smerokaz)
Prilagodite si lahko: velikost in tip pisave, barvo ozadja in višino vrstice.
Zaznamki
Če označite del besedila, lahko izberete: Podčrtaj (ustvarite zasebni zaznamek) ali Sporoči napako (uredništvo prejme zaznamek napake v slovnici, besednjaku ali slogu).
*Uporaba bralnika je brezplačna, potrebna je le hitra registracija.*
PESNIKOVA IGRA
by Paul Vidich
Vohun v Moskvi
Krimiči
Za Lindo
Za Lindo
»Sovražim že samo misel na vsakršno poslanstvo, in če bi moral izbrati med svojo državo in prijateljem, upam, da bi imel pogum izdati svojo državo.«
E. M. Forster
Two Cheers for Democracy
»Sovražim že samo misel na vsakršno poslanstvo, in če bi moral izbrati med svojo državo in prijateljem, upam, da bi imel pogum izdati svojo državo.«
E. M. Forster
Two Cheers for Democracy
1 Hotel Baltschug Kempinski
Alex Matthews je pogledal na uro in nestrpno čakal, da dolgočasni govornik konča in bo lahko zapustil prenatrpano dvorano in se lotil kakšnega resnega dela. Bil je v tretjem nadstropju hotela Baltschug Kempinski, v veliki, brezdušni dvorani, kjer je na oddaljenem odru nek Rus s sprejemljivo angleščino zaključeval zadnji govor konference. Matthews je sedel zadaj in se zavedal, da mu je ostalo le še malo časa pred srečanjem s starim nasprotnikom. Obet poslovilnega koktajla ob šestih je v dvorani vzbujal prijeten nemir in nekaj udeležencev je že pobegnilo v bar.
Dnevna vročina je začenjala popuščati in popoldansko sonce je metalo dolge sence na Rdeči trg, vidne vsem v dvorani, ki so imeli raje razgled na reko Moskvo. Matthews je imel v dogovoru z Moskovsko trgovinsko organizacijo uvodni nagovor, v katerem modroval, kako vlagati, ne da bi kršili zakone o vrednostnih papirjih. Kasnejši govorci so dajali nasvete o strategijah na področju DDV in o upravljanju tveganj okrog davčnih lukenj, vendar je bil po njegovem govoru vrhunec, hkrati pa tudi najbolj obiskan nastop, tisti o poslovni etiki: »Gogoljeva dilema: ko nos ni nos«.
Sredi mladih, brezhibno urejenih britanskih, francoskih in nemških udeležencev je bil Matthews oblečen neformalno. Pri njegovih letih mu ni bilo treba več ničesar dokazovati in na nikogar mu ni bilo treba delati vtisa. Bil je le navaden moški srednjih let; mladostno domišljavost je pustil za seboj in se je dobro počutil v svoji malo starejši, malo bolj sivi in nekaj težji različici. Lasje so se mu redčili, pas pa se je širil zaradi bogatih večerij z vlagatelji med zahtevnimi potovanji med Washingtonom in Moskvo. Ustrezalo mu je da je z leti postal neviden za mlajše udeležence; svojo sposobnost, da ostane neopažen, pa je dolgoval prejšnji karieri v Cii, ki ga je izučila, kako vstopiti v restavracijo, ne da bi pritegnil pozornost natakarja.
Matthews je sprejel na roko napisano sporočilo, ki mu ga je podal kolega. Mihail Sorkin je bil njegov ruski odvetnik in dolgoletni prijatelj še iz srednje šole. Nosil je po meri sešito obleko z londonske Savile Row in svileno kravato, dolge srebrne lase pa je imel počesane nazaj, kot kakšen dirigent. Prijateljstvo sta sklenila v času Sovjetske zveze še kot najstnika, ki sta pila vodko, kadila rdeče marlboro in na glas brala romantično poezijo, medtem ko je njun čoln nosilo po reki Moskvi. Sorkin je vodil moskovsko podružnico londonske odvetniške družbe Hammett & Hammett. Njegova kravata se je ujemala z rumenim robčkom v prsnem žepu in s tem barvno poživljala ogljeno sivo obleko. Imel je zavzeto, spoštljivo držo odvetnika, ki opozarja svojo stranko.
Na hrbtno stran dnevnega sporeda je Sorkin z velikimi tiskanimi črkami napisal dve besedi: DAVČNA REVIZIJA. »Ampak Trinity Capital deluje povsem v skladu s predpisi,« je dodal Sorkin, da bi takoj odgnal morebitne skrbi. »Nikogar nismo podkupili in nihče ni zahteval podkupnine.«
Sorkin mu je povedal, da gre za rutinsko zadevo in da ni razloga za zaskrbljenost, ampak Matthews je s svojimi ruskimi naložbami uspel prav zato, ker je bil vedno zaskrbljen. Na hitro sta se šepetaje dogovorila, kako se lotiti zadeve, nato pa je vljudno ploskanje naznanilo zaključek govora in s tem tudi konec konference.
»Poskrbi za to,« je rekel Matthews. »Potem pa se dobiva čez eno uro v baru. Vmes imam en opravek.«
Prebil se je skozi množico in uspel pobegniti v hodnik, okrašen z mehkimi preprogami, zlatimi ogledali in resnobnim baročnim pohištvom. V hodniku so stale mize razstavljavcev z barvitimi prodajnimi prospekti in običajnimi promocijskimi drobnarijami. Odločno je šel mimo vabljivih nasmehov žensk, katerih edina naloga je bila pritegniti vprašanja, na katera bodo odgovorili starejši ambasadorji, ki so pripravljeni stali tik za dekleti.
Matthews se je hitro pomikal po nabitem hodniku, ko je v kotu očesa opazil rusko novinarko, ki se mu je približevala od strani – isto, ki se ji je tri ure prej izognil. Kar naenkrat je bila pred njim: visoka ženska mu je z nasmehom zaprla pot. Dvignila je plastično konferenčno kartico: Olga Lučanina, Nova Gazeta.
Njen glas je bil pretirano vljuden, kot da bo v naslednjem hipu prišla na dan z izrazito neprimernim predlogom. Ko je stopil vstran, da bi stopil mimo nje, se je premaknila z njim, kot plesna partnerka. Imela je prodorne oči, ognjeno rdeče lase in nepopustljiv izraz. Opazil je, da drži pisalo nad beležnico kot bodalo.
»Prosim za minuto vašega časa,« je rekla. »Eno vprašanje.«
Vedel je, da je minuta v Rusiji nezanesljiva enota za čas in da bo ta obljuba zlahka prelomljena – eno vprašanje bo vodilo v drugo in nato še eno, dokler pogovora ne bo zaključil bliskovit odhod.
»Oprostite. Zamujam. Nimam časa za vprašanje.«
»Bivate v hotelu? Morda se pa lahko vidiva na pijači?« Podala mu je vizitko. Ime v cirilici na eni strani, v latinici na drugi, mobilna številka na obeh. »Katera soba? Kasneje se lahko srečava na samem.«
»Ja, kasneje.« Pokazal je na Sorkina, ki je prišel za njim. »Pogovorite se z njim. Ve vse, kar sem povedal v svojem govoru. In še več.«
Ko je Sorkina določil kot svojega namestnika za intervju, se je hitro obrnil in stopil proti dvigalu ter z roko zadržal zapirajoča se vrata.
Obrnil se je in videl, kako je Olga nagovorila Sorkina, ta pa je imel na obrazu kisel izraz očitnega nezanimanja. Moskva se je od sovjetskih časov močno spremenila in drugačna je bila tudi od zgodnjih let Ruske federacije, ko je bil Matthews vodja moskovskega urada Cie, toda kompromat se je obdržal. Znal je ostati brezbrižen do žalostnih prošenj obupanih žensk v barih in do privlačnih novinark, ki ponujajo ugodno poročanje v medijih – vedel je, da so te ženske verjetno agentke ruske Federalnaje službe bezopasnosti (FSB).
Med kratko vožnjo z dvigalom do hotelskega lobija je bil sam. Razmišljal je o možnosti, da ga je FSB vzel na muho. Kakšen drug dan in v drugem hotelu bi to skrb morda zavrgel kot prazno špekulacijo, toda tisti večer in v hotelu Baltschug Kempinski se je odpravljal na srečanje z ruskim agentom, zato ga je upravičeno skrbelo, kakšno vlogo igra Olga Lučanina. Življenje človeka je bilo v nevarnosti.
Matthews je prišel v bleščečo hotelsko avlo, opremljeno tako, da je godila vulgarnemu okusu Moskovčanov za rdeče žametne sedeže in gladek italijanski marmor. Občutek je bil skoraj kot v klasičnem grand hotelu v Parizu ali Berlinu. Ignoriral je poglede moškega na kavču, ki je sedel v isti poži in bral isti časopis kot prej, ko se je med konferenco vrnil z odmora. Receptor je Matthewsu pokimal, ko je šel mimo, portir v rdečem telovniku in belih rokavicah pa je zagnal vrtljiva vrata, da so se počasi zavrtela in ga dostavila ven, kjer se je drug portir ponudil, da mu pokliče taksi, kar je odklonil.
Ustavil se je in se razgledal. Vsakomur, ki ga je mimogrede videl, se je zdel kot tuj poslovnež, ki uživa v popoldanski toploti ob reki Moskvi in opazuje, kako se ena za drugo prižigajo ulične luči. Njegov sproščen videz je skrival budno oko človeka, izurjenega za zaznavanje nevarnosti. Zbral je vse potrebne informacijie o svoji okolici, se nasmehnil portirju in pogledal proti rečni promenadi. Restavracija s teraso v pritličju je bila na njegovi desni, pred njim pa kamnite stopnice, ki so vodile do mostu Bolšoj Moskvorecki, kjer je živahna skupina turistov prečkala reko, da bi si ogledala častno stražo, ki je korakala iz srednjeveške trdnjave na svojo izmeno ob Leninovem mavzoleju. Luči so osvetljevale ogromno uro na Odrešenikovem stolpu znotraj kremeljskih zidov.
Matthews je opazil rdečo toyoto na dogovorjenem mestu. Bila je povsem običajen avto, nič posebnega – razen diplomatskih registrskih tablic. Parkirana je bila med dvema avtomobiloma na iskanem mestu, blizu ulice, po kateri je potekala hotelska dostava. Ko jo je pogledal, se je v njem prebudila stara energija – ta neopazni avtomobil ga je zaskrbel. Za hip se je ustavil. Previdnost. Zrak je bil svež, v njem je bilo čutiti spremembo vremena, in proti reki se je tema zgoščala v žalobno mračnost, ki je zaznamovala njegovo odločitev. Dolga odsotnost od tajnega dela ga je naredila samozavestnega; kljub temu je bil previden, z mirnostjo človeka, ki se dobro zaveda tveganja, ki ga prevzema. Priklical je pogum iz srca in stopil iz zavetja hotelskega nadstreška kot običajen poslovnež v temni oblek, ki je dotlej preverjal goste pri vhodu, če so med njimi kakšni konkurenti. Presenečen je bil, kako so oživeli občutki iz njegove prejšnje kariere, kot da tistega življenja nikoli ne bi zapustil.
Približal se je avtomobilu in sedel na sovoznikov sedež; mirno je dihal.
»Vi morate biti Alex Matthews.« Voznik se je nasmehnil. »Simon Birch.«
Matthews se je počasi obrnil k njemu: bil je sredi dvajsetih, s kratko pristriženimi lasmi, z debelim vratom kot dvigovalec uteži, v sivem puloverju s kapuco in rdečim napisom Harvard. Obraz navdušen nad nočno nalogo in nepripravljen na nevarnost.
»Brez imen,« je rekel Matthews. »Manj vem, bolje je.«
»Rekli so mi, naj parkiram tukaj in da se boste vi pojavili.«
Matthews ga je pogledal. »Oba sva naredila svoje.«
»Kaj pa zdaj?«
»Če se bo zgodilo, se bo zgodilo hitro.«
»Kaj pa to bo?«
Matthews je globoko vdihnil, da se pomiri. »Dobil bom paket in ti ga predal. Jaz se bom vrnil v hotel, ti pa v svoj vrtec.«
Zatrl je skušnjavo, da bi opustil nalogo. Osupnilo ga je, kako neizkušen je ta mladi človek, in šokirale so ga očitno diplomatske registrske tablice. Zdelo se mu je, da je vse narobe: lokacija, čas dneva, njegovo sodelovanje z novincem, ki še ni bil preizkušen v boju proti usposobljenim nasprotnikom iz FSB. Matthews je vedel, da je bila naloga načrtovana v ruskem oddelku v Langleyu, potrjena s strani direktorja divizije za srednjo Evrazijo (CE) ter odobrena pri direktorju Cie. Čas, lokacija in vsak korak Bircheve operacije so bili zastavljeni vnaprej. Bila je ista okostenela birokracija, zaradi katere je odšel. Pametni možje šest tisoč milj stran so menili, da morajo nadzorovati tisto, česar ne morejo videti ali se dotakniti – in si prisvojili pravico do presoje nad ljudmi na terenu. Njegov predlog, da bi se z BYRONOM srečal v mirnih zunanjih predmestjih Moskve, kot sta to počela, ko ga je Matthews rekrutiral, je bil zavrnjen v zmotnem prepričanju, da poln petzvezdični hotel v bližini Kremlja zagotavlja anonimnost. Briljantni arhitekti noči niso upoštevali, kdo je BYRON – obveščevalni častnik, usposobljen v KGB, ki se oklepa navad iz časa hladne vojne.
Matthews je gledal modri mestni avtobus, ki se je ustavil na mostu. Izstopila je starejša čistilka v zeleni halji, vstopil pa je mlad par. Videli so se le glave in ramena potnikov, ki so vstopali in izstopali, in Matthews je iskal znani obraz.
»To je že tretji avtobus,« je rekel Birch.
»Prišel bo, če bo varno.«
»Bil sem tu že zgodaj,« je dodal Birch.
»Imamo okno. Prišel bo, če bo videl mene. Samo mene.«
»Kako dolgo bova torej čakala?«
»Dokler se okno ne zapre.«
»Nekdo naju opazuje.«
Tudi Matthews je videl glamurozen mlad par, ki se je primajal iz preddverja, nasmejana in malo pijana sta se obešala drug po drugem. Stopila sta v kratko vrsto za taksi in zdaj sta strmela – na način, kot so Moskovčani instinktivno sumničavi.
Dva moška v parkiranem avtomobilu se pogovarjata, je pomislil Matthews. Položil je roko na Bircheve prste, ki so plesali po volanu. »Sprostite se.«
»Še en avtobus.«
V daljavi je zažarela svetla strela in v trenutku je začel padati rahel dež, ki je ohladil zrak. Kapljice so pokrile vetrobransko steklo in zameglile Matthewsov pogled na most, zato je pomolil glavo skozi okno, da bi bolje videl potnike.
»Ali vas bo prepoznal?«
»Jaz bom prepoznal njega.«
Matthews je opazoval potnike, ki so izstopali. Minilo je deset let, odkar je nazadnje videl BYRONA, vendar protokoli za srečanja nimajo roka trajanja. Življenje enega je bilo odvisno od previdnosti drugega. Matthews je nosil baseballsko kapo, ki je – dokler je ostala na njegovi glavi – signalizirala, da se mu BYRON lahko varno približa.
»Zakaj so izbrali vas?«
»Da se bo počutil varno.«
»Slišal sem, da ste ga vi rekrutirali.«
Matthews je pogledal proti razposajenim glasovom, ki so prihajali s turistične ladje z baldahinom, ki je plula po Moskvi in nabijala pop glasbo. Dež je padal na temno gladino vode in dušil zvok veselega smeha potnikov. Obrnil se je k avtobusu, iz katerega so skakali najstniki, in zagledal moškega s klobukom sovjetskega sloga, ki je stopil k vratom. Takoj je prepoznal BYRONA – stoičen izraz, zardela lica moškega, ki pije vodko, in ostre oči, ki ne spregledajo ničesar. Bil je moški srednjih let v lahkem dežnem plašču z dvignjenim ovratnikom, stal je za voznikom in čakal, da izstopi. Videti je bil kot naštudirano miren moskovski gospod na večernem opravku.
»Zdravo!«
Matthews je zagledal rdečelasko, ki trka na Birchevo okno. Olgini srednje dolgi lasje so bili od dežja splahnjeni, črna maskara pa razmazana, zaradi česar je delovala groteskno. Stisnila je torbico pod roko in Birchu pomignila, naj spusti šipo.
»Se me spomnite? Dogovorila sva se za pijačo. Čakala sem v baru.«
Matthews je pogledal proti avtobusu.
»Dežuje,« je rekla. »Lahko vstopim?«
»Vas gleda,« je rekel Birch. »Jo poznate?«
Sranje.
»Kaj bova naredila?«
»Zakaj ne bi bili vi gentleman in jo povabili pijačo?« je odrezal Matthews.
»Jaz?«
»Spravite jo stran od avta. Recite ji, da se ji bom kmalu pridružil. Recite ji karkoli.«
»Bi se lahko pogovorila?« je Olga spet potrkala na okno.
Dvignila je plastično konferenčno kartico in jo pomolila proti Matthewsu, kot da bi bila dovolilnica za zaodrje.
»Samo eno vprašanje. Lahko vstopim? Dežuje.« Dotaknila se je mokrih las in prosila: »Dve minuti vašega časa, gospod Matthews. Davčna revizija.«
Matthews je videl, kako je BYRON gledal Olgo, ki je tolkla po oknu toyote. Začela je kričati, kar je pritegnilo pozornost hotelskih gostov v vrsti za taksije in dveh policistov v modro-belem BMW-ju, parkiranem ob reki. Vrtljiva strešna luč na BMW-ju se je prižgala in policista sta izstopila. Imela sta črne uniforme, pištole, pritrjene na stegna, in fluorescentno rumena brezrokavnika z vezenim napisom ФСБ.
»Operacija je končana,« je rekel Matthews Birchu. Izstopil je iz toyote, si snel baseballsko kapo in si namerno šel z roko skozi lase. Sedel je nazaj v avto in rekel: »Odpeljite, preden naju začnejo kaj spraševati.«
»Ona nama stoji na poti.«
Olga se je postavila za toyoto, ji zaprla pot in stala izzivalno, z rokami prekrižanimi na prsih in z odločnim izrazom na obrazu.
»Nazaj,« je rekel Matthews.
»Zadel jo bom.«
»Dovolj prostora je, da zapeljete ven.«
»Pogovorite se z njo,« je rekel Birch. »Želi govoriti z vami.«
Matthews je spustil šipo in pomignil Olgi, ko pa se je približala, se je obrnil k Birchu. »Speljite zdaj!« Opazil je Birchevo zmedenost. »Zdaj!« je zakričal.
»Ta je nora,« je rekel Birch, prestavil iz vzvratne v prvo in speljal. Prevozila sta le nekaj metrov, ko sta zaslišala vpitje. Glasni kriki bolečine in prošnje za pomoč so pritegnili pozornost obeh policistov, ki sta priskočila.
Matthews se je obrnil in videl, da se je portir pridružil dvema hotelskima gostoma v tesnem krogu; govorili so razburjeno in klicali pomoč. Portir je držal širok črn dežnik nad Olgo, ki je sedela na pločniku in se držala za gleženj. Portir je položil roko na njeno ramo, ona pa jo je odrinila in pokazala na toyoto.
Matthews je stopil iz avta in dvignil roke v pomirjujoči gesti, pri tem pa izkoristil trenutek, da je pogledal proti avtobusu. BYRONOVO pozornost je pritegnilo nekaj drugega, vendar sta se njuna pogleda srečala v kratki potrditvi, da je operacija propadla. Policista sta spraševala portirja, Matthews pa se je znašel na robu kaosa. Posledice nepričakovane zbrke so se odvijale pred njegovimi očmi.
Za moškega pri svojih dvainpetdesetih, ponovno poročenega in solidno pospravljenega v uspešni drugi karieri, je po lastnem prepričanju dokaj dobro rešil problem poslovanja v Rusiji. Izogibal se je tabloidom in vlekel poteze tako, da ni vlekel pozornosti nase. Kadar so se pojavile težave – kar se je vedno dogajalo – je vedel, da se večino da rešiti z iskrenim opravičilom in z denarjem; če to ni zaleglo, pa je za posredovanje zaprosil svojega ruskega odvetnika.
Matthews je pokleknil ob Olgi, dovolj blizu, da je videl razmazano maskaro in bolečino na njenem obrazu. Ena visoka peta je bila odlomljena, skozi raztrgane hlače pa se je videlo odrgnjeno koleno. Ljudje so ga obtožujoče gledali, zato se je obrnil, odprl denarnico in rekel: »Za taksi domov. Poklical pa vas bom, ko bo bolj primeren čas.«
Odrinila je njegovo roko. Njen obraz je bil resen. »Zelo ste nesramni.«
»Jaz bom to uredil,« je rekel Sorkin, položil zanesljivo roko na ramo svojega klienta in se obrnil k obema policistoma.
Matthews je stal ob avtu in nestrpno čakal, da Sorkin opravi svoje. Eden od policistov je govoril po mobilnem telefonu, drugi je brezbrižno poslušal Sorkinove glasne proteste in kazal na Olgo, ki je zdaj s pomočjo vratarja šepala pod streho. Radovedni mimoidoči so gledali z druge strani ceste, turisti pa so dogajanje opazovali z mostu.
Voda mu je polzela po obrazu in bil je tako zaskrbljen, da je ignoriral Bircheve pozive, naj sede v avto. Nato se je v njem aktiviralo priučeno terensko razmišljanje o tem, kaj bo sledilo. Segel je po potni list v jakno, a se spomnil, da ga je pustil v sefu v hotelski sobi. V mislih je ponovil, kaj naj reče – kaj lahko reče – o tem, zakaj je bil v avtu z Birchem, in se opomnil: Zaupaj v načrt.
»Avto je ni zadel,« je zaklical. »Padla je.«
Sorkin se je odmaknil od agentov FSB in pristopil z resnim izrazom na obrazu. »Oba sta aretirana.«
»Nič se ni zgodilo,« je rekel Matthews, razburjen.
»Mogoče jo je kdo udaril, mogoče se je spotaknila, mogoče laže. Ni važno. Ko se vključi policija, mora slediti aretacija. Tako to deluje v Moskvi.«
Alex Matthews je pogledal na uro in nestrpno čakal, da dolgočasni govornik konča in bo lahko zapustil prenatrpano dvorano in se lotil kakšnega resnega dela. Bil je v tretjem nadstropju hotela Baltschug Kempinski, v veliki, brezdušni dvorani, kjer je na oddaljenem odru nek Rus s sprejemljivo angleščino zaključeval zadnji govor konference. Matthews je sedel zadaj in se zavedal, da mu je ostalo le še malo časa pred srečanjem s starim nasprotnikom. Obet poslovilnega koktajla ob šestih je v dvorani vzbujal prijeten nemir in nekaj udeležencev je že pobegnilo v bar.
Dnevna vročina je začenjala popuščati in popoldansko sonce je metalo dolge sence na Rdeči trg, vidne vsem v dvorani, ki so imeli raje razgled na reko Moskvo. Matthews je imel v dogovoru z Moskovsko trgovinsko organizacijo uvodni nagovor, v katerem modroval, kako vlagati, ne da bi kršili zakone o vrednostnih papirjih. Kasnejši govorci so dajali nasvete o strategijah na področju DDV in o upravljanju tveganj okrog davčnih lukenj, vendar je bil po njegovem govoru vrhunec, hkrati pa tudi najbolj obiskan nastop, tisti o poslovni etiki: »Gogoljeva dilema: ko nos ni nos«.
Sredi mladih, brezhibno urejenih britanskih, francoskih in nemških udeležencev je bil Matthews oblečen neformalno. Pri njegovih letih mu ni bilo treba več ničesar dokazovati in na nikogar mu ni bilo treba delati vtisa. Bil je le navaden moški srednjih let; mladostno domišljavost je pustil za seboj in se je dobro počutil v svoji malo starejši, malo bolj sivi in nekaj težji različici. Lasje so se mu redčili, pas pa se je širil zaradi bogatih večerij z vlagatelji med zahtevnimi potovanji med Washingtonom in Moskvo. Ustrezalo mu je da je z leti postal neviden za mlajše udeležence; svojo sposobnost, da ostane neopažen, pa je dolgoval prejšnji karieri v Cii, ki ga je izučila, kako vstopiti v restavracijo, ne da bi pritegnil pozornost natakarja.
Matthews je sprejel na roko napisano sporočilo, ki mu ga je podal kolega. Mihail Sorkin je bil njegov ruski odvetnik in dolgoletni prijatelj še iz srednje šole. Nosil je po meri sešito obleko z londonske Savile Row in svileno kravato, dolge srebrne lase pa je imel počesane nazaj, kot kakšen dirigent. Prijateljstvo sta sklenila v času Sovjetske zveze še kot najstnika, ki sta pila vodko, kadila rdeče marlboro in na glas brala romantično poezijo, medtem ko je njun čoln nosilo po reki Moskvi. Sorkin je vodil moskovsko podružnico londonske odvetniške družbe Hammett & Hammett. Njegova kravata se je ujemala z rumenim robčkom v prsnem žepu in s tem barvno poživljala ogljeno sivo obleko. Imel je zavzeto, spoštljivo držo odvetnika, ki opozarja svojo stranko.
Na hrbtno stran dnevnega sporeda je Sorkin z velikimi tiskanimi črkami napisal dve besedi: DAVČNA REVIZIJA. »Ampak Trinity Capital deluje povsem v skladu s predpisi,« je dodal Sorkin, da bi takoj odgnal morebitne skrbi. »Nikogar nismo podkupili in nihče ni zahteval podkupnine.«
Sorkin mu je povedal, da gre za rutinsko zadevo in da ni razloga za zaskrbljenost, ampak Matthews je s svojimi ruskimi naložbami uspel prav zato, ker je bil vedno zaskrbljen. Na hitro sta se šepetaje dogovorila, kako se lotiti zadeve, nato pa je vljudno ploskanje naznanilo zaključek govora in s tem tudi konec konference.
»Poskrbi za to,« je rekel Matthews. »Potem pa se dobiva čez eno uro v baru. Vmes imam en opravek.«
Prebil se je skozi množico in uspel pobegniti v hodnik, okrašen z mehkimi preprogami, zlatimi ogledali in resnobnim baročnim pohištvom. V hodniku so stale mize razstavljavcev z barvitimi prodajnimi prospekti in običajnimi promocijskimi drobnarijami. Odločno je šel mimo vabljivih nasmehov žensk, katerih edina naloga je bila pritegniti vprašanja, na katera bodo odgovorili starejši ambasadorji, ki so pripravljeni stali tik za dekleti.
Matthews se je hitro pomikal po nabitem hodniku, ko je v kotu očesa opazil rusko novinarko, ki se mu je približevala od strani – isto, ki se ji je tri ure prej izognil. Kar naenkrat je bila pred njim: visoka ženska mu je z nasmehom zaprla pot. Dvignila je plastično konferenčno kartico: Olga Lučanina, Nova Gazeta.
Njen glas je bil pretirano vljuden, kot da bo v naslednjem hipu prišla na dan z izrazito neprimernim predlogom. Ko je stopil vstran, da bi stopil mimo nje, se je premaknila z njim, kot plesna partnerka. Imela je prodorne oči, ognjeno rdeče lase in nepopustljiv izraz. Opazil je, da drži pisalo nad beležnico kot bodalo.
»Prosim za minuto vašega časa,« je rekla. »Eno vprašanje.«
Vedel je, da je minuta v Rusiji nezanesljiva enota za čas in da bo ta obljuba zlahka prelomljena – eno vprašanje bo vodilo v drugo in nato še eno, dokler pogovora ne bo zaključil bliskovit odhod.
»Oprostite. Zamujam. Nimam časa za vprašanje.«
»Bivate v hotelu? Morda se pa lahko vidiva na pijači?« Podala mu je vizitko. Ime v cirilici na eni strani, v latinici na drugi, mobilna številka na obeh. »Katera soba? Kasneje se lahko srečava na samem.«
»Ja, kasneje.« Pokazal je na Sorkina, ki je prišel za njim. »Pogovorite se z njim. Ve vse, kar sem povedal v svojem govoru. In še več.«
Ko je Sorkina določil kot svojega namestnika za intervju, se je hitro obrnil in stopil proti dvigalu ter z roko zadržal zapirajoča se vrata.
Obrnil se je in videl, kako je Olga nagovorila Sorkina, ta pa je imel na obrazu kisel izraz očitnega nezanimanja. Moskva se je od sovjetskih časov močno spremenila in drugačna je bila tudi od zgodnjih let Ruske federacije, ko je bil Matthews vodja moskovskega urada Cie, toda kompromat se je obdržal. Znal je ostati brezbrižen do žalostnih prošenj obupanih žensk v barih in do privlačnih novinark, ki ponujajo ugodno poročanje v medijih – vedel je, da so te ženske verjetno agentke ruske Federalnaje službe bezopasnosti (FSB).
Med kratko vožnjo z dvigalom do hotelskega lobija je bil sam. Razmišljal je o možnosti, da ga je FSB vzel na muho. Kakšen drug dan in v drugem hotelu bi to skrb morda zavrgel kot prazno špekulacijo, toda tisti večer in v hotelu Baltschug Kempinski se je odpravljal na srečanje z ruskim agentom, zato ga je upravičeno skrbelo, kakšno vlogo igra Olga Lučanina. Življenje človeka je bilo v nevarnosti.
Matthews je prišel v bleščečo hotelsko avlo, opremljeno tako, da je godila vulgarnemu okusu Moskovčanov za rdeče žametne sedeže in gladek italijanski marmor. Občutek je bil skoraj kot v klasičnem grand hotelu v Parizu ali Berlinu. Ignoriral je poglede moškega na kavču, ki je sedel v isti poži in bral isti časopis kot prej, ko se je med konferenco vrnil z odmora. Receptor je Matthewsu pokimal, ko je šel mimo, portir v rdečem telovniku in belih rokavicah pa je zagnal vrtljiva vrata, da so se počasi zavrtela in ga dostavila ven, kjer se je drug portir ponudil, da mu pokliče taksi, kar je odklonil.
Ustavil se je in se razgledal. Vsakomur, ki ga je mimogrede videl, se je zdel kot tuj poslovnež, ki uživa v popoldanski toploti ob reki Moskvi in opazuje, kako se ena za drugo prižigajo ulične luči. Njegov sproščen videz je skrival budno oko človeka, izurjenega za zaznavanje nevarnosti. Zbral je vse potrebne informacijie o svoji okolici, se nasmehnil portirju in pogledal proti rečni promenadi. Restavracija s teraso v pritličju je bila na njegovi desni, pred njim pa kamnite stopnice, ki so vodile do mostu Bolšoj Moskvorecki, kjer je živahna skupina turistov prečkala reko, da bi si ogledala častno stražo, ki je korakala iz srednjeveške trdnjave na svojo izmeno ob Leninovem mavzoleju. Luči so osvetljevale ogromno uro na Odrešenikovem stolpu znotraj kremeljskih zidov.
Matthews je opazil rdečo toyoto na dogovorjenem mestu. Bila je povsem običajen avto, nič posebnega – razen diplomatskih registrskih tablic. Parkirana je bila med dvema avtomobiloma na iskanem mestu, blizu ulice, po kateri je potekala hotelska dostava. Ko jo je pogledal, se je v njem prebudila stara energija – ta neopazni avtomobil ga je zaskrbel. Za hip se je ustavil. Previdnost. Zrak je bil svež, v njem je bilo čutiti spremembo vremena, in proti reki se je tema zgoščala v žalobno mračnost, ki je zaznamovala njegovo odločitev. Dolga odsotnost od tajnega dela ga je naredila samozavestnega; kljub temu je bil previden, z mirnostjo človeka, ki se dobro zaveda tveganja, ki ga prevzema. Priklical je pogum iz srca in stopil iz zavetja hotelskega nadstreška kot običajen poslovnež v temni oblek, ki je dotlej preverjal goste pri vhodu, če so med njimi kakšni konkurenti. Presenečen je bil, kako so oživeli občutki iz njegove prejšnje kariere, kot da tistega življenja nikoli ne bi zapustil.
Približal se je avtomobilu in sedel na sovoznikov sedež; mirno je dihal.
»Vi morate biti Alex Matthews.« Voznik se je nasmehnil. »Simon Birch.«
Matthews se je počasi obrnil k njemu: bil je sredi dvajsetih, s kratko pristriženimi lasmi, z debelim vratom kot dvigovalec uteži, v sivem puloverju s kapuco in rdečim napisom Harvard. Obraz navdušen nad nočno nalogo in nepripravljen na nevarnost.
»Brez imen,« je rekel Matthews. »Manj vem, bolje je.«
»Rekli so mi, naj parkiram tukaj in da se boste vi pojavili.«
Matthews ga je pogledal. »Oba sva naredila svoje.«
»Kaj pa zdaj?«
»Če se bo zgodilo, se bo zgodilo hitro.«
»Kaj pa to bo?«
Matthews je globoko vdihnil, da se pomiri. »Dobil bom paket in ti ga predal. Jaz se bom vrnil v hotel, ti pa v svoj vrtec.«
Zatrl je skušnjavo, da bi opustil nalogo. Osupnilo ga je, kako neizkušen je ta mladi človek, in šokirale so ga očitno diplomatske registrske tablice. Zdelo se mu je, da je vse narobe: lokacija, čas dneva, njegovo sodelovanje z novincem, ki še ni bil preizkušen v boju proti usposobljenim nasprotnikom iz FSB. Matthews je vedel, da je bila naloga načrtovana v ruskem oddelku v Langleyu, potrjena s strani direktorja divizije za srednjo Evrazijo (CE) ter odobrena pri direktorju Cie. Čas, lokacija in vsak korak Bircheve operacije so bili zastavljeni vnaprej. Bila je ista okostenela birokracija, zaradi katere je odšel. Pametni možje šest tisoč milj stran so menili, da morajo nadzorovati tisto, česar ne morejo videti ali se dotakniti – in si prisvojili pravico do presoje nad ljudmi na terenu. Njegov predlog, da bi se z BYRONOM srečal v mirnih zunanjih predmestjih Moskve, kot sta to počela, ko ga je Matthews rekrutiral, je bil zavrnjen v zmotnem prepričanju, da poln petzvezdični hotel v bližini Kremlja zagotavlja anonimnost. Briljantni arhitekti noči niso upoštevali, kdo je BYRON – obveščevalni častnik, usposobljen v KGB, ki se oklepa navad iz časa hladne vojne.
Matthews je gledal modri mestni avtobus, ki se je ustavil na mostu. Izstopila je starejša čistilka v zeleni halji, vstopil pa je mlad par. Videli so se le glave in ramena potnikov, ki so vstopali in izstopali, in Matthews je iskal znani obraz.
»To je že tretji avtobus,« je rekel Birch.
»Prišel bo, če bo varno.«
»Bil sem tu že zgodaj,« je dodal Birch.
»Imamo okno. Prišel bo, če bo videl mene. Samo mene.«
»Kako dolgo bova torej čakala?«
»Dokler se okno ne zapre.«
»Nekdo naju opazuje.«
Tudi Matthews je videl glamurozen mlad par, ki se je primajal iz preddverja, nasmejana in malo pijana sta se obešala drug po drugem. Stopila sta v kratko vrsto za taksi in zdaj sta strmela – na način, kot so Moskovčani instinktivno sumničavi.
Dva moška v parkiranem avtomobilu se pogovarjata, je pomislil Matthews. Položil je roko na Bircheve prste, ki so plesali po volanu. »Sprostite se.«
»Še en avtobus.«
V daljavi je zažarela svetla strela in v trenutku je začel padati rahel dež, ki je ohladil zrak. Kapljice so pokrile vetrobransko steklo in zameglile Matthewsov pogled na most, zato je pomolil glavo skozi okno, da bi bolje videl potnike.
»Ali vas bo prepoznal?«
»Jaz bom prepoznal njega.«
Matthews je opazoval potnike, ki so izstopali. Minilo je deset let, odkar je nazadnje videl BYRONA, vendar protokoli za srečanja nimajo roka trajanja. Življenje enega je bilo odvisno od previdnosti drugega. Matthews je nosil baseballsko kapo, ki je – dokler je ostala na njegovi glavi – signalizirala, da se mu BYRON lahko varno približa.
»Zakaj so izbrali vas?«
»Da se bo počutil varno.«
»Slišal sem, da ste ga vi rekrutirali.«
Matthews je pogledal proti razposajenim glasovom, ki so prihajali s turistične ladje z baldahinom, ki je plula po Moskvi in nabijala pop glasbo. Dež je padal na temno gladino vode in dušil zvok veselega smeha potnikov. Obrnil se je k avtobusu, iz katerega so skakali najstniki, in zagledal moškega s klobukom sovjetskega sloga, ki je stopil k vratom. Takoj je prepoznal BYRONA – stoičen izraz, zardela lica moškega, ki pije vodko, in ostre oči, ki ne spregledajo ničesar. Bil je moški srednjih let v lahkem dežnem plašču z dvignjenim ovratnikom, stal je za voznikom in čakal, da izstopi. Videti je bil kot naštudirano miren moskovski gospod na večernem opravku.
»Zdravo!«
Matthews je zagledal rdečelasko, ki trka na Birchevo okno. Olgini srednje dolgi lasje so bili od dežja splahnjeni, črna maskara pa razmazana, zaradi česar je delovala groteskno. Stisnila je torbico pod roko in Birchu pomignila, naj spusti šipo.
»Se me spomnite? Dogovorila sva se za pijačo. Čakala sem v baru.«
Matthews je pogledal proti avtobusu.
»Dežuje,« je rekla. »Lahko vstopim?«
»Vas gleda,« je rekel Birch. »Jo poznate?«
Sranje.
»Kaj bova naredila?«
»Zakaj ne bi bili vi gentleman in jo povabili pijačo?« je odrezal Matthews.
»Jaz?«
»Spravite jo stran od avta. Recite ji, da se ji bom kmalu pridružil. Recite ji karkoli.«
»Bi se lahko pogovorila?« je Olga spet potrkala na okno.
Dvignila je plastično konferenčno kartico in jo pomolila proti Matthewsu, kot da bi bila dovolilnica za zaodrje.
»Samo eno vprašanje. Lahko vstopim? Dežuje.« Dotaknila se je mokrih las in prosila: »Dve minuti vašega časa, gospod Matthews. Davčna revizija.«
Matthews je videl, kako je BYRON gledal Olgo, ki je tolkla po oknu toyote. Začela je kričati, kar je pritegnilo pozornost hotelskih gostov v vrsti za taksije in dveh policistov v modro-belem BMW-ju, parkiranem ob reki. Vrtljiva strešna luč na BMW-ju se je prižgala in policista sta izstopila. Imela sta črne uniforme, pištole, pritrjene na stegna, in fluorescentno rumena brezrokavnika z vezenim napisom ФСБ.
»Operacija je končana,« je rekel Matthews Birchu. Izstopil je iz toyote, si snel baseballsko kapo in si namerno šel z roko skozi lase. Sedel je nazaj v avto in rekel: »Odpeljite, preden naju začnejo kaj spraševati.«
»Ona nama stoji na poti.«
Olga se je postavila za toyoto, ji zaprla pot in stala izzivalno, z rokami prekrižanimi na prsih in z odločnim izrazom na obrazu.
»Nazaj,« je rekel Matthews.
»Zadel jo bom.«
»Dovolj prostora je, da zapeljete ven.«
»Pogovorite se z njo,« je rekel Birch. »Želi govoriti z vami.«
Matthews je spustil šipo in pomignil Olgi, ko pa se je približala, se je obrnil k Birchu. »Speljite zdaj!« Opazil je Birchevo zmedenost. »Zdaj!« je zakričal.
»Ta je nora,« je rekel Birch, prestavil iz vzvratne v prvo in speljal. Prevozila sta le nekaj metrov, ko sta zaslišala vpitje. Glasni kriki bolečine in prošnje za pomoč so pritegnili pozornost obeh policistov, ki sta priskočila.
Matthews se je obrnil in videl, da se je portir pridružil dvema hotelskima gostoma v tesnem krogu; govorili so razburjeno in klicali pomoč. Portir je držal širok črn dežnik nad Olgo, ki je sedela na pločniku in se držala za gleženj. Portir je položil roko na njeno ramo, ona pa jo je odrinila in pokazala na toyoto.
Matthews je stopil iz avta in dvignil roke v pomirjujoči gesti, pri tem pa izkoristil trenutek, da je pogledal proti avtobusu. BYRONOVO pozornost je pritegnilo nekaj drugega, vendar sta se njuna pogleda srečala v kratki potrditvi, da je operacija propadla. Policista sta spraševala portirja, Matthews pa se je znašel na robu kaosa. Posledice nepričakovane zbrke so se odvijale pred njegovimi očmi.
Za moškega pri svojih dvainpetdesetih, ponovno poročenega in solidno pospravljenega v uspešni drugi karieri, je po lastnem prepričanju dokaj dobro rešil problem poslovanja v Rusiji. Izogibal se je tabloidom in vlekel poteze tako, da ni vlekel pozornosti nase. Kadar so se pojavile težave – kar se je vedno dogajalo – je vedel, da se večino da rešiti z iskrenim opravičilom in z denarjem; če to ni zaleglo, pa je za posredovanje zaprosil svojega ruskega odvetnika.
Matthews je pokleknil ob Olgi, dovolj blizu, da je videl razmazano maskaro in bolečino na njenem obrazu. Ena visoka peta je bila odlomljena, skozi raztrgane hlače pa se je videlo odrgnjeno koleno. Ljudje so ga obtožujoče gledali, zato se je obrnil, odprl denarnico in rekel: »Za taksi domov. Poklical pa vas bom, ko bo bolj primeren čas.«
Odrinila je njegovo roko. Njen obraz je bil resen. »Zelo ste nesramni.«
»Jaz bom to uredil,« je rekel Sorkin, položil zanesljivo roko na ramo svojega klienta in se obrnil k obema policistoma.
Matthews je stal ob avtu in nestrpno čakal, da Sorkin opravi svoje. Eden od policistov je govoril po mobilnem telefonu, drugi je brezbrižno poslušal Sorkinove glasne proteste in kazal na Olgo, ki je zdaj s pomočjo vratarja šepala pod streho. Radovedni mimoidoči so gledali z druge strani ceste, turisti pa so dogajanje opazovali z mostu.
Voda mu je polzela po obrazu in bil je tako zaskrbljen, da je ignoriral Bircheve pozive, naj sede v avto. Nato se je v njem aktiviralo priučeno terensko razmišljanje o tem, kaj bo sledilo. Segel je po potni list v jakno, a se spomnil, da ga je pustil v sefu v hotelski sobi. V mislih je ponovil, kaj naj reče – kaj lahko reče – o tem, zakaj je bil v avtu z Birchem, in se opomnil: Zaupaj v načrt.
»Avto je ni zadel,« je zaklical. »Padla je.«
Sorkin se je odmaknil od agentov FSB in pristopil z resnim izrazom na obrazu. »Oba sta aretirana.«
»Nič se ni zgodilo,« je rekel Matthews, razburjen.
»Mogoče jo je kdo udaril, mogoče se je spotaknila, mogoče laže. Ni važno. Ko se vključi policija, mora slediti aretacija. Tako to deluje v Moskvi.«
2 Trg Lubjanka – Sedež FSB
Matthews je zaslišal neznane glasove v bližini, potem so se oddaljili. Sprva je mislil, da so zvoki del sanj, nato pa je odprl oči in jasno slišal moške na hodniku; ko so odšli mimo, pa je zvok izginil.
Dvignil se je v sedeč položaj na trdi postelji in spustil bose noge na hladna betonska tla. Odpiral in zapiral je pesti, da bi si povrnil občutek v prste, ter si masiral meča, dokler nista izginila mravljinčenje in otrplost. Spal je oblečen in srajca mu je smrdela po potu noči v zaporu.
Vprašanja in grožnje izpraševalca prejšnji večer so se mu vrnila v zavest kot sestavljanka absurdnih neumnosti, saj niso imela ničesar opraviti s prometno nesrečo. Začetna vljudnost se je sprevrgla v plaz vpitja in psovk, ker je Matthews ponavljal isto zgodbo o ženski, avtu in drugemu Američanu, izpraševalec pa se je spet in spet vračal k davčni dokumentaciji Trinity Capital.
Matthews je vstal in se pretegnil. Glavo je pomikal levo in desno, da bi olajšal bolečine v vratu, ker je spal brez vzglavnika. Usta je imel suha. Majhna fortočka na vrhu visokega okna je bila odprta, a vetrič ni prišel v celico. Šibka svetloba skozi železne rešetke je pomenila, da je še pred zoro.
Preizkusil je kljuko težkih lesenih vrat. Ni verjel, da se bodo vrata odprla, a to je bilo edino, kar je lahko storil – nesmiselna gesta človeka, ujetega v absurdnem položaju. Udrihal je po vratih in ponavljal, kar je večkrat rekel že prejšnji večer: »Hočem govoriti s svojim odvetnikom!«
Spet je legel na posteljo, z odprtimi očmi poslušal tišino in zdrsel v omotično nespečnost pod agresivno fluorescenčno lučjo, ki ni nikoli ugasnila,.
Moskva je bila živahno, moderno mesto, vendar za večino ljudi ni bilo pribežališča pred njeno uniformirano kriminalno združbo. Bogati in iznajdljivi so preživeli številne nevarnosti in ker je bil Matthews oboje, se jim je znal izogibati, ne da bi podlegel strupu brezbrižnosti. Brezbrižnost ga je izčrpavala, mu pila kri in ga omejevala pri objektivni analizi položaja. Te veščine se je naučil v Cii in jo kot vlagatelj dobro izkoristil. Ni imel opravka z očitnimi negativci, le z neprijetnimi situacijami, ki so zahtevale železno voljo in smisel za humor.
Matthews je zaslišal neznane glasove v bližini, potem so se oddaljili. Sprva je mislil, da so zvoki del sanj, nato pa je odprl oči in jasno slišal moške na hodniku; ko so odšli mimo, pa je zvok izginil.
Dvignil se je v sedeč položaj na trdi postelji in spustil bose noge na hladna betonska tla. Odpiral in zapiral je pesti, da bi si povrnil občutek v prste, ter si masiral meča, dokler nista izginila mravljinčenje in otrplost. Spal je oblečen in srajca mu je smrdela po potu noči v zaporu.
Vprašanja in grožnje izpraševalca prejšnji večer so se mu vrnila v zavest kot sestavljanka absurdnih neumnosti, saj niso imela ničesar opraviti s prometno nesrečo. Začetna vljudnost se je sprevrgla v plaz vpitja in psovk, ker je Matthews ponavljal isto zgodbo o ženski, avtu in drugemu Američanu, izpraševalec pa se je spet in spet vračal k davčni dokumentaciji Trinity Capital.
Matthews je vstal in se pretegnil. Glavo je pomikal levo in desno, da bi olajšal bolečine v vratu, ker je spal brez vzglavnika. Usta je imel suha. Majhna fortočka na vrhu visokega okna je bila odprta, a vetrič ni prišel v celico. Šibka svetloba skozi železne rešetke je pomenila, da je še pred zoro.
Preizkusil je kljuko težkih lesenih vrat. Ni verjel, da se bodo vrata odprla, a to je bilo edino, kar je lahko storil – nesmiselna gesta človeka, ujetega v absurdnem položaju. Udrihal je po vratih in ponavljal, kar je večkrat rekel že prejšnji večer: »Hočem govoriti s svojim odvetnikom!«
Spet je legel na posteljo, z odprtimi očmi poslušal tišino in zdrsel v omotično nespečnost pod agresivno fluorescenčno lučjo, ki ni nikoli ugasnila,.
Moskva je bila živahno, moderno mesto, vendar za večino ljudi ni bilo pribežališča pred njeno uniformirano kriminalno združbo. Bogati in iznajdljivi so preživeli številne nevarnosti in ker je bil Matthews oboje, se jim je znal izogibati, ne da bi podlegel strupu brezbrižnosti. Brezbrižnost ga je izčrpavala, mu pila kri in ga omejevala pri objektivni analizi položaja. Te veščine se je naučil v Cii in jo kot vlagatelj dobro izkoristil. Ni imel opravka z očitnimi negativci, le z neprijetnimi situacijami, ki so zahtevale železno voljo in smisel za humor.
»Zbudite se!«
Matthews je bil zvit v klopčič, roke je stiskal med nogami, da bi jih ogrel, ko je začutil sunek v rebra. Zagledal je obraz častnika, ki je stal nad njim: gladko obrit, inteligenten, z zagnanim videzom človeka, ki je pravkar prišel v službo. Nosil je gozdno zeleno uniformo in pod pazduho je stiskal kapo z visoko krono. Matthews je opazil eno zlato zvezdo na rdečih epoletah: torej polkovnik šestega oddelka FSB. Vse to so ga naučili, naj si zapomni in uporabi proti nasprotniku, če se ponudi priložnost.
Matthews je sedel, umaknil noge s postelje in zagledal častnikove zloščene črne čevlje ter skodelico kave, ki mu jo je ponudil.
»Spasibo,« je rekel Matthews in srknil. Ni bila nič slabša od klavrne kave v moskovskih kavarnah.
Drug, nižji častnik je stal pri vratih celice z rokami za hrbtom ter s strumnim in spoštljivim izrazom na obrazu.
»Gospod Alexander Matthews,« je rekel polkovnik.
»Da.«
Z dolgimi, nežnimi prsti na rokah, kakršne bi prej pripisal pianistu, je častnik pokazal na mizo sredi sobe. Dva obrabljena lesena stola sta stala drug proti drugemu. »Pridružite se mi.«
Matthews se je sedel in opazoval, kako se je polkovnik namestil nasproti njemu. Kapo je položil na mizo, se vzravnal, zavzel togo držo, a se nasmehnil. »Lahko me kličete Viktor Petrovič.«
Aha, hočemo biti prijazni, je pomislil Matthews, ko je izvedel zasliševalčevo ime in patronimik. Nad prsnim žepom pa je imel prišit priimek: Žukov.
»Bi prižgali?« Polkovnik Žukov je s škatlico cigaret prima vajeno udaril po dlani, iz škatlice je zdrsela cigareta, ki jo ponudil. Ko je Matthews odklonil, je sam prižgal in globoko potegnil, da se je konica razžarila. Dim je spustil iz kotička ust in se nasmehnil.
»Kako ste, Alex? So vas sinoči lepo sprejeli? So vam ponudili zajtrk?«
»Spal sem že boljše.«
»To ni Kempinski. Mi ne želimo, da se naši gostje počutijo udobno.«
Nekaj minut sta govorila o nepomembnih rečeh in se pretvarjala, da gre za povsem običajen pogovor. Matthews je poslušal polkovnika Žukova, ki je med kajenjem pripovedoval o življenju v Moskvi.
Matthews se je naslonil naprej. »Zakaj sem tukaj?«
»Boljše vprašanje je, zakaj sem jaz tukaj v Lubjanki ob sedmih zjutraj?« Polkovnik Žukov je držal cigareto med palcem in kazalcem tako, da je komolec molil vstran, nato pa jo je odložil na rob obdrgnjene lesene mize. »Obvestili so me, da je bila sinoči storjena strašna napaka.«
»Dobro je to slišati.«
»Voznik toyote bo zadržan za nadaljnjo preiskavo, vi pa kot sopotnik niste bili vpleteni v nesrečo.«
»Avto je ni zadel.«
»Priče si nasprotujejo. Ženska je preklicala svojo izjavo, a kar so ljudje imeli za prometno nesrečo, se je izkazalo za nekaj drugega – resnega na drug način.« Polkovnik Žukov se je nagnil naprej. »Portir je rekel, da ste žensko nagovarjali.«
Matthews se je zasmejal.
»Udrihala je po oknu avtomobila in moledovala. Slišali so jo tudi reči, da vas je čakala v baru. Poklicali so policijo. Odprli so spis.«
Polkovnik Žukov je dvignil cigareto in počasi potegnil, medtem ko je opazoval Matthewsa.
»Dovolite, da vam dam dva nasveta. Ne sedajte v avto z neprevidnim voznikom, ker prometne nesreče jemljemo resno. In ne dovolite, da vas na ulici ogovarja ženska. Prostitucija je v Moskvi resna zadeva.«
Matthews je premislil nasvet. »Zakaj so me pripeljali sem?«
»Sem? V Lubjanko?«
»Prometne nesreče niso težka kazniva dejanja.«
»Niste samo nekdo, ki je bil vpleten v prometno nesrečo, ali nekdo, ki bi najel prostitutko. Ste prominenten kapitalist.«
Matthews je položil dlani na mizo. Glas mu je ostal miren, a ustnice so nervozno trzale, ker je hotel popraviti napačno razumevanje večernih dogodkov. »Vse ste narobe razumeli. To, kar mislite, da sem počel, ali kar je nekdo mislil, da je slišal, je napaka. Ta ženska je do mene prišla zaradi intervjuja. Je novinarka pri Novi Gazeti.«
»Pijača v vaši hotelski sobi? Ponudba denarja?«
Matthews se je nagnil naprej. »Vprašajte jo.«
»Ni treba. Zadeva je zaključena. V Rusiji je veliko tujih vlagateljev, kot ste vi, ampak vi imate nekaj, česar drugi nimajo – dobrega ruskega odvetnika.«
Polkovnik Žukov mu je vrnil mobilni telefon in denarnico ter pokazal majhno barvno fotografijo, ki jo je našel v denarnici.
»Kdo je to dekle?«
»Moja hči.«
»Če jo želite še kdaj videti, spoštujte naše zakone.«
»Mrtva je.«
Polkovnik Žukov je namrščil čelo. »Moje sožalje. Ste se torej vrnili k vohunskemu poslu?«
»Posel – ja. Vohunski – ne. Finance.«
»In to?« Dvignil je prefinjeno figurico opice v uniformi bobnarja in meissenskega porcelana.
»Darilo, ki sem ga slučajno imel pri sebi.«
»Ta oseba mora biti dober prijatelj.« Figurico je spravil nazaj v mehurčkasto folijo. »Dragocen zbirateljski kos.«
Matthews je vzel porcelansko figurico. »Star prijatelj.«
»Zbudite se!«
Matthews je bil zvit v klopčič, roke je stiskal med nogami, da bi jih ogrel, ko je začutil sunek v rebra. Zagledal je obraz častnika, ki je stal nad njim: gladko obrit, inteligenten, z zagnanim videzom človeka, ki je pravkar prišel v službo. Nosil je gozdno zeleno uniformo in pod pazduho je stiskal kapo z visoko krono. Matthews je opazil eno zlato zvezdo na rdečih epoletah: torej polkovnik šestega oddelka FSB. Vse to so ga naučili, naj si zapomni in uporabi proti nasprotniku, če se ponudi priložnost.
Matthews je sedel, umaknil noge s postelje in zagledal častnikove zloščene črne čevlje ter skodelico kave, ki mu jo je ponudil.
»Spasibo,« je rekel Matthews in srknil. Ni bila nič slabša od klavrne kave v moskovskih kavarnah.
Drug, nižji častnik je stal pri vratih celice z rokami za hrbtom ter s strumnim in spoštljivim izrazom na obrazu.
»Gospod Alexander Matthews,« je rekel polkovnik.
»Da.«
Z dolgimi, nežnimi prsti na rokah, kakršne bi prej pripisal pianistu, je častnik pokazal na mizo sredi sobe. Dva obrabljena lesena stola sta stala drug proti drugemu. »Pridružite se mi.«
Matthews se je sedel in opazoval, kako se je polkovnik namestil nasproti njemu. Kapo je položil na mizo, se vzravnal, zavzel togo držo, a se nasmehnil. »Lahko me kličete Viktor Petrovič.«
Aha, hočemo biti prijazni, je pomislil Matthews, ko je izvedel zasliševalčevo ime in patronimik. Nad prsnim žepom pa je imel prišit priimek: Žukov.
»Bi prižgali?« Polkovnik Žukov je s škatlico cigaret prima vajeno udaril po dlani, iz škatlice je zdrsela cigareta, ki jo ponudil. Ko je Matthews odklonil, je sam prižgal in globoko potegnil, da se je konica razžarila. Dim je spustil iz kotička ust in se nasmehnil.
»Kako ste, Alex? So vas sinoči lepo sprejeli? So vam ponudili zajtrk?«
»Spal sem že boljše.«
»To ni Kempinski. Mi ne želimo, da se naši gostje počutijo udobno.«
Nekaj minut sta govorila o nepomembnih rečeh in se pretvarjala, da gre za povsem običajen pogovor. Matthews je poslušal polkovnika Žukova, ki je med kajenjem pripovedoval o življenju v Moskvi.
Matthews se je naslonil naprej. »Zakaj sem tukaj?«
»Boljše vprašanje je, zakaj sem jaz tukaj v Lubjanki ob sedmih zjutraj?« Polkovnik Žukov je držal cigareto med palcem in kazalcem tako, da je komolec molil vstran, nato pa jo je odložil na rob obdrgnjene lesene mize. »Obvestili so me, da je bila sinoči storjena strašna napaka.«
»Dobro je to slišati.«
»Voznik toyote bo zadržan za nadaljnjo preiskavo, vi pa kot sopotnik niste bili vpleteni v nesrečo.«
»Avto je ni zadel.«
»Priče si nasprotujejo. Ženska je preklicala svojo izjavo, a kar so ljudje imeli za prometno nesrečo, se je izkazalo za nekaj drugega – resnega na drug način.« Polkovnik Žukov se je nagnil naprej. »Portir je rekel, da ste žensko nagovarjali.«
Matthews se je zasmejal.
»Udrihala je po oknu avtomobila in moledovala. Slišali so jo tudi reči, da vas je čakala v baru. Poklicali so policijo. Odprli so spis.«
Polkovnik Žukov je dvignil cigareto in počasi potegnil, medtem ko je opazoval Matthewsa.
»Dovolite, da vam dam dva nasveta. Ne sedajte v avto z neprevidnim voznikom, ker prometne nesreče jemljemo resno. In ne dovolite, da vas na ulici ogovarja ženska. Prostitucija je v Moskvi resna zadeva.«
Matthews je premislil nasvet. »Zakaj so me pripeljali sem?«
»Sem? V Lubjanko?«
»Prometne nesreče niso težka kazniva dejanja.«
»Niste samo nekdo, ki je bil vpleten v prometno nesrečo, ali nekdo, ki bi najel prostitutko. Ste prominenten kapitalist.«
Matthews je položil dlani na mizo. Glas mu je ostal miren, a ustnice so nervozno trzale, ker je hotel popraviti napačno razumevanje večernih dogodkov. »Vse ste narobe razumeli. To, kar mislite, da sem počel, ali kar je nekdo mislil, da je slišal, je napaka. Ta ženska je do mene prišla zaradi intervjuja. Je novinarka pri Novi Gazeti.«
»Pijača v vaši hotelski sobi? Ponudba denarja?«
Matthews se je nagnil naprej. »Vprašajte jo.«
»Ni treba. Zadeva je zaključena. V Rusiji je veliko tujih vlagateljev, kot ste vi, ampak vi imate nekaj, česar drugi nimajo – dobrega ruskega odvetnika.«
Polkovnik Žukov mu je vrnil mobilni telefon in denarnico ter pokazal majhno barvno fotografijo, ki jo je našel v denarnici.
»Kdo je to dekle?«
»Moja hči.«
»Če jo želite še kdaj videti, spoštujte naše zakone.«
»Mrtva je.«
Polkovnik Žukov je namrščil čelo. »Moje sožalje. Ste se torej vrnili k vohunskemu poslu?«
»Posel – ja. Vohunski – ne. Finance.«
»In to?« Dvignil je prefinjeno figurico opice v uniformi bobnarja in meissenskega porcelana.
»Darilo, ki sem ga slučajno imel pri sebi.«
»Ta oseba mora biti dober prijatelj.« Figurico je spravil nazaj v mehurčkasto folijo. »Dragocen zbirateljski kos.«
Matthews je vzel porcelansko figurico. »Star prijatelj.«
Matthews je naletel na sivo, mrzlo septembrsko jutro, ko so ga iz sedeža FSB pospremili na trg. V svoji prejšnji vlogi vodje moskovskega urada Cie se je mimo te hiše vozil, nikoli pa ni bil znotraj neobaročne stavbe. Njena značilna rumena opečnata fasada je bila očiščena saj iz sovjetskih časov, duhovi Čeke in KGB pa so ostali, tako kot srp in kladivo, vklesana v kamniti obok nad vhodom.
Sorkinov mercedes-maybach razreda S ga je čakal nedaleč od vhoda in Sorkin je stal pri odprtih zadnjih vratih. Nosil je rokavice in šal, plašča pa ne. Ko je videl, da Matthewsa spremljajo iz stavbe, je stopil naprej ter svojo stranko pozdravil s pomirjujočo roko na rami in s tisto brezhibno spoštljivostjo, ki je značilna za visoko plačane odvetnike.
»V redu sem. Potrebujem tuš. Želi biti prijazen, zato se je najin pogovor sprevrgel v dolgočasno igro.« Matthews je pokazal proti polkovniku Žukovu, ki je prišel z njim in je zdaj stal pri vhodu.
»Torej si v redu?«
»Ja. Moja kletna celica je imela lep razgled. Videl sem vse do Sibirije.«
»Še poznaš vse stare šale. Daj mi minuto.«
Matthews je sedel na zadnji sedež mercedesa in opazoval dva moška tesno drug ob drugem. Bil je predaleč, da bi slišal, a dovolj blizu, da je razbral njuno govorico telesa.
»Kaj je rekel?« je vprašal Matthews, ko je Sorkin prisedel v avto.
»Aparatčik.« Potrepljal je voznika po rami in avto je speljal. Sorkin je pogledal gosto jutranjo gnečo in izrekel svojo sodbo: »Najprej je bila Čeka, potem NKVD, KGB, zdaj FSB. Vsi pa so isti škorpijoni.«
Pogledal je Matthewsa. »Žukov se je opravičil za nesporazum. Tako to tukaj poteka. Aretirajo te zaradi ene stvari, potem pa odkrijejo nekaj drugega. V tvojem primeru tvojo staro službo.«
»Videl sem, da sta se prepirala.«
»To ni bil prepir. Samo dva moška pred Lubjanko, ki sta kričala drug na drugega.«
Matthews je pogledal Sorkina. »Zakaj me je vprašal o davčni reviziji?«
Sorkin je odmaknil pogled od prometa. »Davčna revizija spada pod Direktorat K, oddelek FSB za gospodarsko varnost. Polkovnik Žukov je iz Oddelka M, protiobveščevalne službe.«
Sorkin je za trenutek pomislil. »Pazi se Žukova. Dela za Igorja Sečina, ki je blizu Putinu. Ne želiš si, da bi bil Trinity Capital tako viden.« Obrnil se je k Matthewsu. »Je kaj, česar mi ne poveš?«
»Veliko ti ne povem. Kaj pa drugi tip? Birch.«
»Med preiskavo bo pridržan. Američan je, ne govori rusko in vozi avto z diplomatskimi registrskimi tablicami. Hočejo vedeti, kdo je. Zate sem jamčil, vendar bo najbolje, da za nekaj tednov odideš iz Moskve.«
Sorkin je odprl jutranjo izdajo Komsomolske pravde na sredini. Fotografija je prikazovala Matthewsovo dvignjeno roko, s katero se je zakrival pred fotografi, in s podpisom: aretirani ameriški finančnik.
»Ona jo je posnela. Ime ji je Olga Lučanina. Je honorarna urednica ruske revije Vogue, novinarka nove generacije. Zgodbe prodaja, kjer jih lahko, in je pomembno ime med disidenti. Včasih jih aretirajo, včasih ubijejo.«
Pogledal je Matthewsa. »Moraš zapustiti Moskvo, da se zanimanje FSB zate poleže, in se izogibati medijem. Za bogatega ameriškega vlagatelja v Rusiji je nevarno, če pristane v tabloidih.«
Sorkin je pokazal na svojega voznika, tihega, poslušnega, ki je vse slišal. »Kirill te bo odpeljal na letališče Šeremetjevo. Rezerviral sem ti let z Air France, ki odleti čez pet ur. V Parizu imaš postanek in jutri boš že v Washingtonu. Davčne zadeve bom uredil jaz.«
Sorkin je Matthewsu pokazal niz sporočil na svojem mobilnem telefonu. »Tvoji prijatelji so zaskrbljeni.« Podrsal je navzdol in mu pokazal telefon. »Ana je pa čisto iz sebe od skrbi.«
Matthews je zagledal pol ducata sporočil od svoje žene. V Moskvi je bilo devet zjutraj, v Washingtonu pa že po polnoči. Sporočila so prihajala sredi noči.
»Seveda je najprej iskala tebe, a ni bilo nobenega odziva. Potem je pisala meni, ker je mislila, da vem, kje si.«
Matthews je vklopil svoj mobilni telefon; na zaslonu so se pojavila pasice z opozorili. »Si ji odgovoril?«
»Odgovoril sem ji danes zjutraj. Ne sinoči.«
»Zakaj ne?«
»In kaj naj rečem? Da so te aretirali zaradi najemanja prostitutke?«
»To se ni zgodilo. Sam dobro veš.«
»Policija te je aretirala in te obtožila nagovarjanja. Naj lažem?«
»Bila je napaka. Smešen nesporazum v deževni noči, ki ga je povzročila pretirano vztrajna ženska.«
»Napaka? Morda. Bodi previden.« Pogledal je Matthewsa. »Ona je pristopila k tebi. Bila je vztrajna. Si bogat Američan in očitna tarča za kompromat. V Moskvi te lahko napade kdorkoli.«
»To, kar je počela ona, in to, kar sem počel jaz, sta bili dve povsem različni stvari.«
»Sama se je povabila v tvojo hotelsko sobo. Ali se ni? Slišal sem jo.«
Matthews se je naslonil nazaj. Pomanjkanje spanja, izčrpanost in stres zaradi razpletajoče se dileme so mu prišli do živega. Ena majhna usluga za nekdanjega kolega iz Cie – majhna reč, en sestanek, ti si samo kurir. Še je slišal, kako ga direktor Centralne obveščevalne agencije nujno prosi za pomoč.
»Direktorat K lahko Trinity Capitalu zagreni življenje. Tu posluješ zaradi dobre volje ljudi, ki imajo iztegnjene odprte dlani,« je rekel Sorkin in pogledal Matthewsa. »Kaj si delal v tisti toyoti?«
»Srečal sem se s sinom starega prijatelja.« Dodal je podrobnost, da bi bila laž bolj verjetna. »Kot samski fant se težko prilagaja življenju na veleposlaništvu.«
Sorkin je bil skeptičen. »Si moja stranka, si pa tudi moj prijatelj, zato ti bom dal nasvet. Ta ženska je oportunistka. Ve, kako doseči, kar hoče.«
»Ne predavaj mi.«
»Moskva je varna, vendar jo lahko privlačna ženska naredi nevarno.«
»Znam se znajti.«
»Imaš javno izpostavljeno pozicijo v Trinity Capital. Sklepaš prijateljstva, služiš denar, vendar imaš tudi sovražnike. Svoj boj za preglednost borznega poslovanja biješ v državi, kjer oligarhi zato skrivajo ukradeno bogastvo, da bi ga obdržali.« Sorkin je dvignil časopis. »Na naslednji fotografiji, posneti s teleobjektivom, se boš z Olgo Lučanino poljubljal na balkonu hotela, dobil pa boš izsiljevalsko pismo s ponudbo, da posnetek uničijo v zameno za denar na računu na Kajmanskih otokih.«
Matthews je molčal. Vedel je, da bi nadaljnja obramba le še poglobila Sorkinov sum.
»Ani nisem ničesar povedal,« je rekel Sorkin. »Lahko ji rečeš, kar hočeš. Tole pa je tvoja letalska karta.« Podal mu je kuverto. »Ko boš enkrat iz Moskve, se bodo govorice polegle. Manj verjetno je, da bodo časopisi izbrskali podatek, da si bil nekoč glavni vohun Cie v Moskvi.«
»Vse to je za mano.«
»Za nekoga, ki tega ne ve, je to zanimiva novica.«
Mercedes se je ustavil pred hotelom Baltschug Kempinski. Sorkin se je nagnil čez sedež k Matthewsu, ko je ta stopil iz avtomobila. »Kiril te bo čez eno uro prišel iskat in te odpeljal na letališče.« Matthewsu je podal še zavito darilo. »To je za rojstni dan tvojega sina. Pozdravi ga v imenu strica Mihaila. In povej Ani, da bomo splanirali zimski dopust na moji jahti na Sveti Luciji.«
Matthews je gledal, kako je mercedes odpeljal, nato pa pogledal svoj mobilni telefon. Prebral je sporočila svoje žene. Prvo je prišlo nekaj minut po deseti in spraševalo, ali bo poklical. Med bivanjem v Moskvi je klical vsak večer ob desetih po lokalnem času, da ji je poročal o dnevu in poslušal njene pritožbe o službi prevajalke v Cii. Bila sta še dosti svež par, ki je našel način, kako svoj zakon prilagoditi zahtevam njene službe in njegovih poti. Večerni klic je bil njun način, da sta bila v stiku, se pogovarjala in delila osebne podrobnosti vsakega dneva.
Njena sporočila so prihajala v petnajstminutnih razmikih in postajala vse bolj zaskrbljena. Po četrtem sporočilu okoli enajstih po moskovskem času je pustila glasovno sporočilo.
»Alex, je kaj narobe? Ne odgovarjaš mi na sporočila. Pokliči me.«
Matthews je naletel na sivo, mrzlo septembrsko jutro, ko so ga iz sedeža FSB pospremili na trg. V svoji prejšnji vlogi vodje moskovskega urada Cie se je mimo te hiše vozil, nikoli pa ni bil znotraj neobaročne stavbe. Njena značilna rumena opečnata fasada je bila očiščena saj iz sovjetskih časov, duhovi Čeke in KGB pa so ostali, tako kot srp in kladivo, vklesana v kamniti obok nad vhodom.
Sorkinov mercedes-maybach razreda S ga je čakal nedaleč od vhoda in Sorkin je stal pri odprtih zadnjih vratih. Nosil je rokavice in šal, plašča pa ne. Ko je videl, da Matthewsa spremljajo iz stavbe, je stopil naprej ter svojo stranko pozdravil s pomirjujočo roko na rami in s tisto brezhibno spoštljivostjo, ki je značilna za visoko plačane odvetnike.
»V redu sem. Potrebujem tuš. Želi biti prijazen, zato se je najin pogovor sprevrgel v dolgočasno igro.« Matthews je pokazal proti polkovniku Žukovu, ki je prišel z njim in je zdaj stal pri vhodu.
»Torej si v redu?«
»Ja. Moja kletna celica je imela lep razgled. Videl sem vse do Sibirije.«
»Še poznaš vse stare šale. Daj mi minuto.«
Matthews je sedel na zadnji sedež mercedesa in opazoval dva moška tesno drug ob drugem. Bil je predaleč, da bi slišal, a dovolj blizu, da je razbral njuno govorico telesa.
»Kaj je rekel?« je vprašal Matthews, ko je Sorkin prisedel v avto.
»Aparatčik.« Potrepljal je voznika po rami in avto je speljal. Sorkin je pogledal gosto jutranjo gnečo in izrekel svojo sodbo: »Najprej je bila Čeka, potem NKVD, KGB, zdaj FSB. Vsi pa so isti škorpijoni.«
Pogledal je Matthewsa. »Žukov se je opravičil za nesporazum. Tako to tukaj poteka. Aretirajo te zaradi ene stvari, potem pa odkrijejo nekaj drugega. V tvojem primeru tvojo staro službo.«
»Videl sem, da sta se prepirala.«
»To ni bil prepir. Samo dva moška pred Lubjanko, ki sta kričala drug na drugega.«
Matthews je pogledal Sorkina. »Zakaj me je vprašal o davčni reviziji?«
Sorkin je odmaknil pogled od prometa. »Davčna revizija spada pod Direktorat K, oddelek FSB za gospodarsko varnost. Polkovnik Žukov je iz Oddelka M, protiobveščevalne službe.«
Sorkin je za trenutek pomislil. »Pazi se Žukova. Dela za Igorja Sečina, ki je blizu Putinu. Ne želiš si, da bi bil Trinity Capital tako viden.« Obrnil se je k Matthewsu. »Je kaj, česar mi ne poveš?«
»Veliko ti ne povem. Kaj pa drugi tip? Birch.«
»Med preiskavo bo pridržan. Američan je, ne govori rusko in vozi avto z diplomatskimi registrskimi tablicami. Hočejo vedeti, kdo je. Zate sem jamčil, vendar bo najbolje, da za nekaj tednov odideš iz Moskve.«
Sorkin je odprl jutranjo izdajo Komsomolske pravde na sredini. Fotografija je prikazovala Matthewsovo dvignjeno roko, s katero se je zakrival pred fotografi, in s podpisom: aretirani ameriški finančnik.
»Ona jo je posnela. Ime ji je Olga Lučanina. Je honorarna urednica ruske revije Vogue, novinarka nove generacije. Zgodbe prodaja, kjer jih lahko, in je pomembno ime med disidenti. Včasih jih aretirajo, včasih ubijejo.«
Pogledal je Matthewsa. »Moraš zapustiti Moskvo, da se zanimanje FSB zate poleže, in se izogibati medijem. Za bogatega ameriškega vlagatelja v Rusiji je nevarno, če pristane v tabloidih.«
Sorkin je pokazal na svojega voznika, tihega, poslušnega, ki je vse slišal. »Kirill te bo odpeljal na letališče Šeremetjevo. Rezerviral sem ti let z Air France, ki odleti čez pet ur. V Parizu imaš postanek in jutri boš že v Washingtonu. Davčne zadeve bom uredil jaz.«
Sorkin je Matthewsu pokazal niz sporočil na svojem mobilnem telefonu. »Tvoji prijatelji so zaskrbljeni.« Podrsal je navzdol in mu pokazal telefon. »Ana je pa čisto iz sebe od skrbi.«
Matthews je zagledal pol ducata sporočil od svoje žene. V Moskvi je bilo devet zjutraj, v Washingtonu pa že po polnoči. Sporočila so prihajala sredi noči.
»Seveda je najprej iskala tebe, a ni bilo nobenega odziva. Potem je pisala meni, ker je mislila, da vem, kje si.«
Matthews je vklopil svoj mobilni telefon; na zaslonu so se pojavila pasice z opozorili. »Si ji odgovoril?«
»Odgovoril sem ji danes zjutraj. Ne sinoči.«
»Zakaj ne?«
»In kaj naj rečem? Da so te aretirali zaradi najemanja prostitutke?«
»To se ni zgodilo. Sam dobro veš.«
»Policija te je aretirala in te obtožila nagovarjanja. Naj lažem?«
»Bila je napaka. Smešen nesporazum v deževni noči, ki ga je povzročila pretirano vztrajna ženska.«
»Napaka? Morda. Bodi previden.« Pogledal je Matthewsa. »Ona je pristopila k tebi. Bila je vztrajna. Si bogat Američan in očitna tarča za kompromat. V Moskvi te lahko napade kdorkoli.«
»To, kar je počela ona, in to, kar sem počel jaz, sta bili dve povsem različni stvari.«
»Sama se je povabila v tvojo hotelsko sobo. Ali se ni? Slišal sem jo.«
Matthews se je naslonil nazaj. Pomanjkanje spanja, izčrpanost in stres zaradi razpletajoče se dileme so mu prišli do živega. Ena majhna usluga za nekdanjega kolega iz Cie – majhna reč, en sestanek, ti si samo kurir. Še je slišal, kako ga direktor Centralne obveščevalne agencije nujno prosi za pomoč.
»Direktorat K lahko Trinity Capitalu zagreni življenje. Tu posluješ zaradi dobre volje ljudi, ki imajo iztegnjene odprte dlani,« je rekel Sorkin in pogledal Matthewsa. »Kaj si delal v tisti toyoti?«
»Srečal sem se s sinom starega prijatelja.« Dodal je podrobnost, da bi bila laž bolj verjetna. »Kot samski fant se težko prilagaja življenju na veleposlaništvu.«
Sorkin je bil skeptičen. »Si moja stranka, si pa tudi moj prijatelj, zato ti bom dal nasvet. Ta ženska je oportunistka. Ve, kako doseči, kar hoče.«
»Ne predavaj mi.«
»Moskva je varna, vendar jo lahko privlačna ženska naredi nevarno.«
»Znam se znajti.«
»Imaš javno izpostavljeno pozicijo v Trinity Capital. Sklepaš prijateljstva, služiš denar, vendar imaš tudi sovražnike. Svoj boj za preglednost borznega poslovanja biješ v državi, kjer oligarhi zato skrivajo ukradeno bogastvo, da bi ga obdržali.« Sorkin je dvignil časopis. »Na naslednji fotografiji, posneti s teleobjektivom, se boš z Olgo Lučanino poljubljal na balkonu hotela, dobil pa boš izsiljevalsko pismo s ponudbo, da posnetek uničijo v zameno za denar na računu na Kajmanskih otokih.«
Matthews je molčal. Vedel je, da bi nadaljnja obramba le še poglobila Sorkinov sum.
»Ani nisem ničesar povedal,« je rekel Sorkin. »Lahko ji rečeš, kar hočeš. Tole pa je tvoja letalska karta.« Podal mu je kuverto. »Ko boš enkrat iz Moskve, se bodo govorice polegle. Manj verjetno je, da bodo časopisi izbrskali podatek, da si bil nekoč glavni vohun Cie v Moskvi.«
»Vse to je za mano.«
»Za nekoga, ki tega ne ve, je to zanimiva novica.«
Mercedes se je ustavil pred hotelom Baltschug Kempinski. Sorkin se je nagnil čez sedež k Matthewsu, ko je ta stopil iz avtomobila. »Kiril te bo čez eno uro prišel iskat in te odpeljal na letališče.« Matthewsu je podal še zavito darilo. »To je za rojstni dan tvojega sina. Pozdravi ga v imenu strica Mihaila. In povej Ani, da bomo splanirali zimski dopust na moji jahti na Sveti Luciji.«
Matthews je gledal, kako je mercedes odpeljal, nato pa pogledal svoj mobilni telefon. Prebral je sporočila svoje žene. Prvo je prišlo nekaj minut po deseti in spraševalo, ali bo poklical. Med bivanjem v Moskvi je klical vsak večer ob desetih po lokalnem času, da ji je poročal o dnevu in poslušal njene pritožbe o službi prevajalke v Cii. Bila sta še dosti svež par, ki je našel način, kako svoj zakon prilagoditi zahtevam njene službe in njegovih poti. Večerni klic je bil njun način, da sta bila v stiku, se pogovarjala in delila osebne podrobnosti vsakega dneva.
Njena sporočila so prihajala v petnajstminutnih razmikih in postajala vse bolj zaskrbljena. Po četrtem sporočilu okoli enajstih po moskovskem času je pustila glasovno sporočilo.
»Alex, je kaj narobe? Ne odgovarjaš mi na sporočila. Pokliči me.«
3 Doma
Ko je Alex Matthews prvič srečal Ano Kusčenko, si še vedno ni opomogel po nesreči jadrnice, v kateri sta umrli njegovi žena in hči. Takrat je bil član višjega vodstva Cie, a se je potem začel oddaljevati od agencije, da bi preživel več časa s sinom, edinim preživelim v nesreči. Dobronamerni sodelavci in njihove žene so ga vabili na piknike v predmestju in na koktejl zabave v Georgetownu, da bi ga seznanili s privlačnimi vdovami in uspešnimi samskimi ženskami, on pa je vsako seznanitev zavrnil. Šarm, damska prefinjenost in globoko izrezane višnjevo rdeče večerne obleke ga niso premamile. Bolečina ter krivda sta bili trdovratni čustvi in samoto je nosil kot dobro krojeno obleko.
Ko je Alex Matthews prvič srečal Ano Kusčenko, si še vedno ni opomogel po nesreči jadrnice, v kateri sta umrli njegovi žena in hči. Takrat je bil član višjega vodstva Cie, a se je potem začel oddaljevati od agencije, da bi preživel več časa s sinom, edinim preživelim v nesreči. Dobronamerni sodelavci in njihove žene so ga vabili na piknike v predmestju in na koktejl zabave v Georgetownu, da bi ga seznanili s privlačnimi vdovami in uspešnimi samskimi ženskami, on pa je vsako seznanitev zavrnil. Šarm, damska prefinjenost in globoko izrezane višnjevo rdeče večerne obleke ga niso premamile. Bolečina ter krivda sta bili trdovratni čustvi in samoto je nosil kot dobro krojeno obleko.
Ana je pokukala v sobo k Matthewsovemu najstniškemu sinu in Davida našla v postelji, spečega s slušalkami na glavi. Soba je bila temna; le mesečina je sijala skozi okno, ki je gledalo na zaliv Chesapeake. Tiho se je približala, utišala glasnost iPhona in mu snela slušalke. Bil je uporniški najstnik, v spanju pa je kazal nedolžnost mladosti. Popravila mu je odejo in ga pokrila čez rame.
Biti mačeha štirinajstletniku, ki je hudo pogrešal mamo in se je trmasto upiral njenim poskusom, da bi v hišo vnesla občutek družine, je bil velik izziv. Nič v njenem življenju se ji ni tako postavljalo po robu kot njegova nedostopnost. Razumela je njegov boleči boj s kruto usodo, a na njegovem spečem obrazu tega ni videla. Razdalja med njima je bila nepremostljiva, vendar sta v Matthewsovi odsotnosti jedla skupaj, večere preživljala v isti hiši in si delila majhna presenečenja vsakdana. Uspelo jima je najti sprejemljiv skupni imenovalec. David je sčasoma začel ceniti njen trud, ona pa je pazila, da ne bi poskušala biti nadomestna mama.
Ana je vstopila v temno spalnico in se stisnila pod odejo. Hotela je položiti roko na Alexove prsi, a postelja je bila prazna. Zagledala ga je pri oknu v srebrni mesečini.
»Mislila sem, da spiš,« je rekla in stopila k njemu.
Matthews ji je pokimal, nato pa se spet obrnil k oknu. Močan veter je zibal drevesne veje ob obali, luči, razporejene vzdolž pomola, pa so divje utripale. Njihov pomol je štrlel v vodo, privezana jadrnica pa se je dvigala in spuščala na nemirnih valovih. Oblaki so pluli pred luno in nekje v noči so zazveneli vetrni zvončki.
Pritisnila se je obenj in mu položila roko na ramo.
»Ali David spi?« je vprašal.
»Zaspal je ob glasbi.«
»Me je pogrešal?«
»Seveda.«
»Ko sem se pripeljal, sploh ni prišel iz svoje sobe.«
»Odhajaš in prihajaš vsak teden. Nič posebnega ni v tem, da prideš domov.«
Matthews se je obrnil k Ani in na njenem obrazu zagledal mirno, varno zavetje, kakršno si je predstavljal kot svoj dom – daleč od dramatičnih dogodkov v Moskvi. Zdaj je bil doma, v hiši, ki je bila njegovo zatočišče pred neizprosnimi zahtevami Trinity Capital. Koča, kot jo je rad imenoval, je bila udobna in varna in ga nikoli ni razočarala. V Moskvo je potoval tri- ali štirikrat na mesec za nekaj dni, a si nikoli ni želel, da bi Moskva postala njegov drugi dom. Bival je v hotelih, da se je opominjal, da je tam le začasno. Hotelska soba mu ni pripadala; v njej ni bilo njemu dragih znanih predmetov in ne spominov, ki bi jih bilo težko pustiti za seboj, ko se je vračal v Washington. Potovanja v Moskvo so bila obdobje v njegovem življenju, ki se bo enkrat končalo. Vodil je statistiko svojega nomadskega življenja – dodatnih 4.898 milj, ki so se pridružile četrtini milijona, ki jih je že zbral, in petstotim uram v zraku. Le delček njegovega življenja, ki pa je težko obremenjeval njegov zakon. To obdobje se je bližalo koncu in ni imel pojma, kaj bo počel potem.
Matthewsov odhod iz ruskega oddelka Cie je bil travmatičen, vse razsežnosti svoje jeze pa je doumel šele, ko je uspel s Trinity Capitalom. V agencijo je prišel po padcu berlinskega zidu, takrat ga je patriotizem okužil kot virus in za svoje je vzel njeno poslanstvo. Katastrofa zaradi poloma obveščevalnih služb 11. septembra in poznejša prizadevanja agencije, da bi predsedniku Bushu pomagala upravičiti invazijo na Irak, so ga pretresli, vero pa je izgubil šele kasneje, ko je gledal, kako so visoki uradniki agencije počeli vse, da bi si povrnili spoštovanje v kongresu, medijih in pri novem človeku v Ovalni pisarni. Ambiciozni visoki uradniki so pripravljali obveščevalna poročila, skladna s pričakovanji svojega občinstva. Matthews ni ostal tiho. V agenciji je dosegel dovolj visok položaj, da njegovih glasnih protestov proti hinavščini ni bilo mogoče prezreti. Njegove obtožbe so bile ostre in resnične, zato so kolegi v ruskem oddelku postali previdni, saj so predvsem drug drugemu varovali hrbet. Opozorili so ga, naj bo tišji, a ko je nadaljeval s kritiko, so ambiciozni kolegi začeli delati proti njemu. Odrezali so ga od ključnih sestankov in odločitev, on pa je spoznal, da je nemočen proti institucionalnim silam, ki so se zarotile proti njemu. Kariero pa mu je dokončno pokopal škandal, ki si ga je zakuhal sam – erotična afera v službi.
Moralna ekonomija agencije je delovala po lastni dialektiki: umazano delo v imenu nacionalne varnosti je bilo dopustno, celo nagrajeno; ni pa bilo prostora za varnostno tveganje odprte zveze med sodelavci. Sčasoma je ugotovil, da ga niso sodili po trdnosti njegove vere v poslanstvo agencije, ampak po količini njegovih dvomov o tem, kako se to poslanstvo izvaja. Vedel je, da bo zanj najbolje, če odide, in sprejel je odpravnino, ki mu je zagotavljala zdravstvene ugodnosti prek svetovalne pogodbe po koncu redne zaposlitve. Ana je ostala v Direktoratu za operacije, kjer je svoje jezikovne veščine uporabljala za podporo tajnim operacijam, on pa je ustanovil Trinity Capital in začel novo obdobje svojega življenja z lepimi finančnimi donosi.
Ana je pokukala v sobo k Matthewsovemu najstniškemu sinu in Davida našla v postelji, spečega s slušalkami na glavi. Soba je bila temna; le mesečina je sijala skozi okno, ki je gledalo na zaliv Chesapeake. Tiho se je približala, utišala glasnost iPhona in mu snela slušalke. Bil je uporniški najstnik, v spanju pa je kazal nedolžnost mladosti. Popravila mu je odejo in ga pokrila čez rame.
Biti mačeha štirinajstletniku, ki je hudo pogrešal mamo in se je trmasto upiral njenim poskusom, da bi v hišo vnesla občutek družine, je bil velik izziv. Nič v njenem življenju se ji ni tako postavljalo po robu kot njegova nedostopnost. Razumela je njegov boleči boj s kruto usodo, a na njegovem spečem obrazu tega ni videla. Razdalja med njima je bila nepremostljiva, vendar sta v Matthewsovi odsotnosti jedla skupaj, večere preživljala v isti hiši in si delila majhna presenečenja vsakdana. Uspelo jima je najti sprejemljiv skupni imenovalec. David je sčasoma začel ceniti njen trud, ona pa je pazila, da ne bi poskušala biti nadomestna mama.
Ana je vstopila v temno spalnico in se stisnila pod odejo. Hotela je položiti roko na Alexove prsi, a postelja je bila prazna. Zagledala ga je pri oknu v srebrni mesečini.
»Mislila sem, da spiš,« je rekla in stopila k njemu.
Matthews ji je pokimal, nato pa se spet obrnil k oknu. Močan veter je zibal drevesne veje ob obali, luči, razporejene vzdolž pomola, pa so divje utripale. Njihov pomol je štrlel v vodo, privezana jadrnica pa se je dvigala in spuščala na nemirnih valovih. Oblaki so pluli pred luno in nekje v noči so zazveneli vetrni zvončki.
Pritisnila se je obenj in mu položila roko na ramo.
»Ali David spi?« je vprašal.
»Zaspal je ob glasbi.«
»Me je pogrešal?«
»Seveda.«
»Ko sem se pripeljal, sploh ni prišel iz svoje sobe.«
»Odhajaš in prihajaš vsak teden. Nič posebnega ni v tem, da prideš domov.«
Matthews se je obrnil k Ani in na njenem obrazu zagledal mirno, varno zavetje, kakršno si je predstavljal kot svoj dom – daleč od dramatičnih dogodkov v Moskvi. Zdaj je bil doma, v hiši, ki je bila njegovo zatočišče pred neizprosnimi zahtevami Trinity Capital. Koča, kot jo je rad imenoval, je bila udobna in varna in ga nikoli ni razočarala. V Moskvo je potoval tri- ali štirikrat na mesec za nekaj dni, a si nikoli ni želel, da bi Moskva postala njegov drugi dom. Bival je v hotelih, da se je opominjal, da je tam le začasno. Hotelska soba mu ni pripadala; v njej ni bilo njemu dragih znanih predmetov in ne spominov, ki bi jih bilo težko pustiti za seboj, ko se je vračal v Washington. Potovanja v Moskvo so bila obdobje v njegovem življenju, ki se bo enkrat končalo. Vodil je statistiko svojega nomadskega življenja – dodatnih 4.898 milj, ki so se pridružile četrtini milijona, ki jih je že zbral, in petstotim uram v zraku. Le delček njegovega življenja, ki pa je težko obremenjeval njegov zakon. To obdobje se je bližalo koncu in ni imel pojma, kaj bo počel potem.
Matthewsov odhod iz ruskega oddelka Cie je bil travmatičen, vse razsežnosti svoje jeze pa je doumel šele, ko je uspel s Trinity Capitalom. V agencijo je prišel po padcu berlinskega zidu, takrat ga je patriotizem okužil kot virus in za svoje je vzel njeno poslanstvo. Katastrofa zaradi poloma obveščevalnih služb 11. septembra in poznejša prizadevanja agencije, da bi predsedniku Bushu pomagala upravičiti invazijo na Irak, so ga pretresli, vero pa je izgubil šele kasneje, ko je gledal, kako so visoki uradniki agencije počeli vse, da bi si povrnili spoštovanje v kongresu, medijih in pri novem človeku v Ovalni pisarni. Ambiciozni visoki uradniki so pripravljali obveščevalna poročila, skladna s pričakovanji svojega občinstva. Matthews ni ostal tiho. V agenciji je dosegel dovolj visok položaj, da njegovih glasnih protestov proti hinavščini ni bilo mogoče prezreti. Njegove obtožbe so bile ostre in resnične, zato so kolegi v ruskem oddelku postali previdni, saj so predvsem drug drugemu varovali hrbet. Opozorili so ga, naj bo tišji, a ko je nadaljeval s kritiko, so ambiciozni kolegi začeli delati proti njemu. Odrezali so ga od ključnih sestankov in odločitev, on pa je spoznal, da je nemočen proti institucionalnim silam, ki so se zarotile proti njemu. Kariero pa mu je dokončno pokopal škandal, ki si ga je zakuhal sam – erotična afera v službi.
Moralna ekonomija agencije je delovala po lastni dialektiki: umazano delo v imenu nacionalne varnosti je bilo dopustno, celo nagrajeno; ni pa bilo prostora za varnostno tveganje odprte zveze med sodelavci. Sčasoma je ugotovil, da ga niso sodili po trdnosti njegove vere v poslanstvo agencije, ampak po količini njegovih dvomov o tem, kako se to poslanstvo izvaja. Vedel je, da bo zanj najbolje, če odide, in sprejel je odpravnino, ki mu je zagotavljala zdravstvene ugodnosti prek svetovalne pogodbe po koncu redne zaposlitve. Ana je ostala v Direktoratu za operacije, kjer je svoje jezikovne veščine uporabljala za podporo tajnim operacijam, on pa je ustanovil Trinity Capital in začel novo obdobje svojega življenja z lepimi finančnimi donosi.
»Pridi v posteljo,« je zašepetala. Njena roka je bila na njegovi rami, on pa je kar še stal in strmel v turobno noč. »Povej mi, kaj se je zgodilo v Moskvi.«
To je bila njuna rutina: pogovoriti se o tem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Deliti zabavne zgodbe o vsakdanu in težavah pri delu je bil način, da sta ostala v življenju drug drugega.
»Najprej ti,« je rekel.
»V glavnem dolgočasen teden. Delala sem na večerji z delegacijo Moskovskega inštituta za fiziko in tehnologijo. Veliko so pili in eden od moških se je začel spogledovati z mano. Položil mi je roko na koleno in me poskušal impresionirati s svojimi ‘skrivnostmi’, zato ga nisem klofnila. Nenehno sem hodila na stranišče in si zapisovala, dokler ženska iz delegacije, ki je morala biti njihova nadzornica iz SVR (Služba vnešnje razvedki – ruska Zunanje-obveščevalna služba) ni opazila, kaj se dogaja, in se soočila z mano na WC-ju. To je bila vsa moja drama te dni. Nič v primerjavi s tvojo.«
»Si od Mihaila slišala, kaj se je zgodilo?«
»Poklical me je Tom Wallace.« Njen glas se je znižal. »Rekel je, da so te aretirali zaradi prostitutke.«
Matthews je namrščil čelo. »To je bila nastavljena past. Bila je novinarka, ki je iskala zgodbo, in se je približala avtu, v katerem sem sedel.«
Videl je, da mu ne verjame; hotela je biti prepričana.
»Približala se mi je in me vprašala po Antonu Gloku, kar je bilo noro. Strel v temo. A zgodilo se je, medtem ko so me opazovali. FSB je nekaj posumila. Ne vem, kako so vedeli, ampak vedeli so dovolj, da so me opazovali.«
»Kaj pa se je zgodilo z BYRONOM?«
»Najbolje je, da se v to ne spuščam.«
»Delam v agenciji.«
Matthews je odvrnil pogled od okna. »Bil je tam, potem pa odšel. Srečanje smo odpovedali, ko je ženska naredila sceno. Prinesel sem meissensko figurico, kot že prej, a ni prišlo do ničesar.« Pogledal jo je. »Kako je pa Wallace vse to vedel?«
»Tom je tvoj prijatelj. Slišal je, da je prišlo do težav, in me je vprašal, če sem kaj slišala od tebe.« Ana se mu je približala, zavedajoč se, da posega v njegove misli. »Gledaš v zaliv. Misliš nanjo?«
Matthews je vedel precej natančno, kje se je jadrnica prevrnila, in lahko je videl tisto mesto skozi okno, blizu otoka v kanalu. Davida so uspeli rešiti. Bil je dolgo načrtovan družinski izlet z jadrnico za njegov deveti rojstni dan, a so dan pred odhodom Matthewsa poklicali na nujno službeno pot v tujino in z ženo sta se hudo sprla. Zoprno mu je bilo je, ker se je moral zagovarjati pred njenim očitkom, da postavlja službo pred družino, in ko je rekel, da potovanja pač ne more odložiti, je rekla, da bodo šli brez njega. Bila je dobra jadralka, a nenadna poletna nevihta je presegla njene sposobnosti, saj je bila edina odrasla na jadrnici. Davida v rešilnem jopiču je iz vode pobral mimoidoči motorni čoln, žene in hčerke pa niso nikoli našli.
Matthews se je mnogokrat spraševal, kako bi se razpletlo, če bi bil na krovu. Krivil je sebe, a krivil je tudi njo. Odšla je sama, da bi se mu postavila po robu. Njuno zakonsko življenje je močno pešalo in nista se več znala pogovarjati drug z drugim, tako sta se odtujila.
»Bolečina nikoli ne odide,« je rekel. »Ampak preživiš jo in postane del tebe.« Bil si je neobičajno blizu s svojo hčerko in njena smrt je bila še vedno odprta rana v njegovem srcu. Obletnica nesreče je ponavadi padla na vikend ob prazniku dela, zato je bil ta praznik opomin na njuno smrt.
Ana ga je objela in prijela za roko. »Pridi v posteljo.«
»Čez minuto.«
»Prestrog si do sebe.«
»Moral bi biti z njimi.«
»Ampak nisi bil. Imaš sina, ki te potrebuje. Jaz te potrebujem. Ni prav, da se mučiš s tem, kaj bi mogoče lahko storil. Ona jih je spravila v nevarnost. Pridi v posteljo.«
Sledil ji je in ko sta se pokrila, ga je prijela za roko in poljubila njegove prste – enega za drugim. Dvignila se je na komolec. »Kaj se je zgodilo v Moskvi?«
»Kakšne govorice si slišala?«
Nasmehnila se je in se naredila, kot da je z zadrgo zaprla usta. »Vohune pogosto ujamejo zaradi pogovorov v postelji.«
»Jaz ne delam več zanje.«
»Jaz pa.«
Zasmejal se je.
»Opravljanje?« je rekla. »Driscolla se ločujeta. Wallace ima novo afero. Tokrat z Angležinjo, privlačno, poročeno, iz MI6. Njen mož je robat, zarjavel steber pokopanega britanskega imperija in neuporaben v postelji.«
Matthews se je vzravnal. Misel, da dva obveščevalca, zadolžena za varovanje državnih skrivnosti, ne zmoreta ohraniti svoje nezvestobe v tajnosti, je bila komično škandalozna. »Kako mu uspeva, da ga to ne odnese?«
»Vprašaj ga. Tvoj prijatelj je.«
»Ali Rose ve?«
»Ne vem, kaj ve. Jutri prideta na večerjo v Cosmos Club pa boš sam videl, kako se znajdeta. Smo taka majhna, zaprta skupnost, da nezvestobo iščemo med svojimi prijatelji. Norost.«
»Za njiju se to ne bo dobro končalo.«
»Norost,« je rekla. »Saj veš, da sem petnajst let mlajša od tebe.«
»To ni pomembno.«
»Za Davida je.«
»Vidi, da te ljubim. Vidi, kako dobro se ujemava.«
»Kaj se je zgodilo v Moskvi s tisto žensko?«
»Povedal sem ti. Hotela me je intervjuvati. Bila je agresivna. Prosila me je, da se dobiva na pijači. Policija je mislila, da je prostitutka, a ni bila. Aretirali so me, ker so mislili, da sem jo najel. To je bil nesporazum, ki ga je BYRON slučajno videl.«
»Si kdaj spal z žensko v Moskvi?«
»Oh, daj no. Si resna?«
»Si?«
»Ne.«
»Me ljubiš?«
»Pravkar sem rekel, da te. Tudi David to vidi. Tako kot vidi, da ti ljubiš mene.«
»Morda te pa ne.«
»Ni ti treba reči – vem, da me ljubiš. In boš to tudi rekla.«
»Bova videla.« Nabrito se je nasmehnila. »Me boš prisilil, da rečem? Me boš mučil z vodo?«
Matthews se je zasmejal. »Imam načrt.«
Povlekla je pernico čez njuni glavi in naredila baldahin. »Tukaj sva, v najinem izmišljenem svetu, kjer živiva življenje, ki sva si ga ustvarila sama. V postelji, kjer si deliva to.«
»To?«
»Naju.«
V njenem nežnem, lahkotnem nasmehu je videl tisto, kar ga je pritegnilo prvi dan, ko sta se spoznala – brezskrbno žensko v njeni profesionalni lupini, ki ga je presenetila s spogledljivostjo, zaradi katere se je počutil mlajšega. Pomiloval je klavrne zgodbe ločenih prijateljev, ki so se znova poročili z veliko mlajšimi ženskami, a se je njegova strogost omehčala, ko se je sam znašel med člani tega kluba. Bila je inteligentna, odločna, duhovita in strastna v postelji, zato ga ni več zanimalo, kako ga sodijo – ali če ga sploh. Opravil je svojo dolžnost do države, bojeval se je z birokracijo obveščevalnih služb in služil je dober denar. Lahko je počel, kar je hotel.
»Govorijo o tebi,« je rekla.
»Kdo?«
»Wallace, Linton, Driscoll, D’Angelo. Vsi tvoji stari kolegi. Želijo vedeti, kaj se dogaja v novem življenju Alexa Matthewsa.«
»Kaj sprašujejo?«
»Gre za to, kaj sami govorijo. Jezi jih, da si še vedno blizu direktorju. Z direktorjem govoriš več kot oni. Nevoščljivost. Napuh. Jeza. Skoraj polovica smrtnih grehov.«
»Polovica, ki je potrebna za uspeh. Vesel sem, da sem odšel.«
»Tudi oni so.«
Matthewsu ni bilo treba postaviti vprašanja, ki mu je ležalo na srcu.
»Driscoll ti želi preprečiti dostop do sedmega nadstropja. Želi odrezati usluge, ki jih opravljaš za direktorja – moskovske opravke.«
»To samo ugiba.«
»Z oživljanjem BYRONA si vzbudil veliko zanimanje.« Rjuho v obliki šotora je pritegnila bliže k njima. »Stožec tišine. Kar rečeva tukaj, ni bilo nikoli izrečeno.«
»Boš poskušala s seksom iz mene izvleči resnico?«
»Odlična ideja.«
Matthews je začutil njeno roko na svojih golih prsih in pogledal je v njene modre oči, v šotoru temnejše, a njen zapeljivi nasmešek je bil čaroben. Skrbelo ga je, da njegova potovanja in odsotnosti vplivajo na njun zakon. Da je zanjo prestar in da so interesi moškega njegovih let drugačni od interesov ženske, ki ima petnajst let manj. Da se bo njun odnos izčrpal in si bo našla ljubimca, ki bo bližje njeni starosti.
»Direktor je poklical danes zjutraj,« je rekla. »Hotel je vedeti, kdaj prideš domov.« Njen glas se je zmehčal, ko je videla njegovo zaskrbljenost. »Je kaj, kar bi morala vedeti?«
Njegov odgovor je bil hiter. »Jutri po senatorjevem pogrebu bom govoril z njim.« Položil je glavo na blazino in jo pomiril: »Če bo pomembno, ti bom povedal pri večerji.«
Ko sta se spoznala, je bil čustveno nespreten. Njegova negotova čustva je niso prestrašila; sprejela je njegov položaj in v nerodnih trenutkih mu je podarila potrpežljivost. Njegovo nezavedno je bilo prestrašeno, a postal je pogumen zaradi njenega izzivanja, njene igrivosti in predanega ljubljenja. Govoril si je, da je bilo to med njima iluzija – fikcija, ki ju je osrečevala, a zakaj ne bi uživala v njej? Prednost zrelosti je bila, da je imel dovolj izkušenj, da je vedel, da ni pomembno: karkoli se je zgodilo, ni potrebovalo razloga. Čustva so bila dovolj. Ni ga spominjala na nikogar iz njegovega prejšnjega življenja – ne na sestro, mamo, najstniško ljubezen, dekle s faksa in ne na prvo ženo. Če že kaj, je bila rečna boginja, na katero je naletel, ko se je kopala v čisti vodi gozdnega potoka.
Spala je ob njem, skrivnostna v divjem kraljestvu svojih sanj. Mislil je, da jo pozna, a poznal je le del nje. Nežno jo je pobožal po rami in jo prebudil. Približal se ji je in ji na uho šepetal zapeljive besede. Zdramila se je, se obrnila in se mu zazrla v oči, temne in tople. Njene vlažne ustnice so se dotaknile njegovih in med poljubom je komaj zaznavno spustila zvoke poželenja. V hipu si jo je še bolj zaželel.
Roko je položil med njena stegna, ki so se zanj odprla, njena roka pa je zdrsnila pod njegov trebuh in ga trdno prijela. Njuno dihanje se je pospešilo in na njenem obrazu je zagledal poreden nasmešek ob skupnem užitku. Skozi njeno ohlapno bombažno majico je začutil toploto kože, istočasno pa jo je že odvrgla, se rahlo privzdignila, sedla nanj in ga vodila v sebe. Počasni, potrpežljivi gibi so se pospešili v drgnjenje, vročično dihanje pa se je stopnjevalo, ko sta se potapljala v toplo jezero dišeče strasti. Z dlanjo je gnetel njene ritnice, njena usta so hlastala za zrakom, vročo sapo pa mu je izdihavala v uho.
Kasneje, ko sta ležala drug ob drugem, je pritisnil svoj obraz ob njenega. Imel je jasen občutek, da bo nekega dne odšla – on je bil starejši, ona mlajša, in smrt bo prišla med njiju. Dolgo je držal svoj obraz tesno ob njenem, da ne bi bilo še konec tega trenutka.
»Pridi v posteljo,« je zašepetala. Njena roka je bila na njegovi rami, on pa je kar še stal in strmel v turobno noč. »Povej mi, kaj se je zgodilo v Moskvi.«
To je bila njuna rutina: pogovoriti se o tem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Deliti zabavne zgodbe o vsakdanu in težavah pri delu je bil način, da sta ostala v življenju drug drugega.
»Najprej ti,« je rekel.
»V glavnem dolgočasen teden. Delala sem na večerji z delegacijo Moskovskega inštituta za fiziko in tehnologijo. Veliko so pili in eden od moških se je začel spogledovati z mano. Položil mi je roko na koleno in me poskušal impresionirati s svojimi ‘skrivnostmi’, zato ga nisem klofnila. Nenehno sem hodila na stranišče in si zapisovala, dokler ženska iz delegacije, ki je morala biti njihova nadzornica iz SVR (Služba vnešnje razvedki – ruska Zunanje-obveščevalna služba) ni opazila, kaj se dogaja, in se soočila z mano na WC-ju. To je bila vsa moja drama te dni. Nič v primerjavi s tvojo.«
»Si od Mihaila slišala, kaj se je zgodilo?«
»Poklical me je Tom Wallace.« Njen glas se je znižal. »Rekel je, da so te aretirali zaradi prostitutke.«
Matthews je namrščil čelo. »To je bila nastavljena past. Bila je novinarka, ki je iskala zgodbo, in se je približala avtu, v katerem sem sedel.«
Videl je, da mu ne verjame; hotela je biti prepričana.
»Približala se mi je in me vprašala po Antonu Gloku, kar je bilo noro. Strel v temo. A zgodilo se je, medtem ko so me opazovali. FSB je nekaj posumila. Ne vem, kako so vedeli, ampak vedeli so dovolj, da so me opazovali.«
»Kaj pa se je zgodilo z BYRONOM?«
»Najbolje je, da se v to ne spuščam.«
»Delam v agenciji.«
Matthews je odvrnil pogled od okna. »Bil je tam, potem pa odšel. Srečanje smo odpovedali, ko je ženska naredila sceno. Prinesel sem meissensko figurico, kot že prej, a ni prišlo do ničesar.« Pogledal jo je. »Kako je pa Wallace vse to vedel?«
»Tom je tvoj prijatelj. Slišal je, da je prišlo do težav, in me je vprašal, če sem kaj slišala od tebe.« Ana se mu je približala, zavedajoč se, da posega v njegove misli. »Gledaš v zaliv. Misliš nanjo?«
Matthews je vedel precej natančno, kje se je jadrnica prevrnila, in lahko je videl tisto mesto skozi okno, blizu otoka v kanalu. Davida so uspeli rešiti. Bil je dolgo načrtovan družinski izlet z jadrnico za njegov deveti rojstni dan, a so dan pred odhodom Matthewsa poklicali na nujno službeno pot v tujino in z ženo sta se hudo sprla. Zoprno mu je bilo je, ker se je moral zagovarjati pred njenim očitkom, da postavlja službo pred družino, in ko je rekel, da potovanja pač ne more odložiti, je rekla, da bodo šli brez njega. Bila je dobra jadralka, a nenadna poletna nevihta je presegla njene sposobnosti, saj je bila edina odrasla na jadrnici. Davida v rešilnem jopiču je iz vode pobral mimoidoči motorni čoln, žene in hčerke pa niso nikoli našli.
Matthews se je mnogokrat spraševal, kako bi se razpletlo, če bi bil na krovu. Krivil je sebe, a krivil je tudi njo. Odšla je sama, da bi se mu postavila po robu. Njuno zakonsko življenje je močno pešalo in nista se več znala pogovarjati drug z drugim, tako sta se odtujila.
»Bolečina nikoli ne odide,« je rekel. »Ampak preživiš jo in postane del tebe.« Bil si je neobičajno blizu s svojo hčerko in njena smrt je bila še vedno odprta rana v njegovem srcu. Obletnica nesreče je ponavadi padla na vikend ob prazniku dela, zato je bil ta praznik opomin na njuno smrt.
Ana ga je objela in prijela za roko. »Pridi v posteljo.«
»Čez minuto.«
»Prestrog si do sebe.«
»Moral bi biti z njimi.«
»Ampak nisi bil. Imaš sina, ki te potrebuje. Jaz te potrebujem. Ni prav, da se mučiš s tem, kaj bi mogoče lahko storil. Ona jih je spravila v nevarnost. Pridi v posteljo.«
Sledil ji je in ko sta se pokrila, ga je prijela za roko in poljubila njegove prste – enega za drugim. Dvignila se je na komolec. »Kaj se je zgodilo v Moskvi?«
»Kakšne govorice si slišala?«
Nasmehnila se je in se naredila, kot da je z zadrgo zaprla usta. »Vohune pogosto ujamejo zaradi pogovorov v postelji.«
»Jaz ne delam več zanje.«
»Jaz pa.«
Zasmejal se je.
»Opravljanje?« je rekla. »Driscolla se ločujeta. Wallace ima novo afero. Tokrat z Angležinjo, privlačno, poročeno, iz MI6. Njen mož je robat, zarjavel steber pokopanega britanskega imperija in neuporaben v postelji.«
Matthews se je vzravnal. Misel, da dva obveščevalca, zadolžena za varovanje državnih skrivnosti, ne zmoreta ohraniti svoje nezvestobe v tajnosti, je bila komično škandalozna. »Kako mu uspeva, da ga to ne odnese?«
»Vprašaj ga. Tvoj prijatelj je.«
»Ali Rose ve?«
»Ne vem, kaj ve. Jutri prideta na večerjo v Cosmos Club pa boš sam videl, kako se znajdeta. Smo taka majhna, zaprta skupnost, da nezvestobo iščemo med svojimi prijatelji. Norost.«
»Za njiju se to ne bo dobro končalo.«
»Norost,« je rekla. »Saj veš, da sem petnajst let mlajša od tebe.«
»To ni pomembno.«
»Za Davida je.«
»Vidi, da te ljubim. Vidi, kako dobro se ujemava.«
»Kaj se je zgodilo v Moskvi s tisto žensko?«
»Povedal sem ti. Hotela me je intervjuvati. Bila je agresivna. Prosila me je, da se dobiva na pijači. Policija je mislila, da je prostitutka, a ni bila. Aretirali so me, ker so mislili, da sem jo najel. To je bil nesporazum, ki ga je BYRON slučajno videl.«
»Si kdaj spal z žensko v Moskvi?«
»Oh, daj no. Si resna?«
»Si?«
»Ne.«
»Me ljubiš?«
»Pravkar sem rekel, da te. Tudi David to vidi. Tako kot vidi, da ti ljubiš mene.«
»Morda te pa ne.«
»Ni ti treba reči – vem, da me ljubiš. In boš to tudi rekla.«
»Bova videla.« Nabrito se je nasmehnila. »Me boš prisilil, da rečem? Me boš mučil z vodo?«
Matthews se je zasmejal. »Imam načrt.«
Povlekla je pernico čez njuni glavi in naredila baldahin. »Tukaj sva, v najinem izmišljenem svetu, kjer živiva življenje, ki sva si ga ustvarila sama. V postelji, kjer si deliva to.«
»To?«
»Naju.«
V njenem nežnem, lahkotnem nasmehu je videl tisto, kar ga je pritegnilo prvi dan, ko sta se spoznala – brezskrbno žensko v njeni profesionalni lupini, ki ga je presenetila s spogledljivostjo, zaradi katere se je počutil mlajšega. Pomiloval je klavrne zgodbe ločenih prijateljev, ki so se znova poročili z veliko mlajšimi ženskami, a se je njegova strogost omehčala, ko se je sam znašel med člani tega kluba. Bila je inteligentna, odločna, duhovita in strastna v postelji, zato ga ni več zanimalo, kako ga sodijo – ali če ga sploh. Opravil je svojo dolžnost do države, bojeval se je z birokracijo obveščevalnih služb in služil je dober denar. Lahko je počel, kar je hotel.
»Govorijo o tebi,« je rekla.
»Kdo?«
»Wallace, Linton, Driscoll, D’Angelo. Vsi tvoji stari kolegi. Želijo vedeti, kaj se dogaja v novem življenju Alexa Matthewsa.«
»Kaj sprašujejo?«
»Gre za to, kaj sami govorijo. Jezi jih, da si še vedno blizu direktorju. Z direktorjem govoriš več kot oni. Nevoščljivost. Napuh. Jeza. Skoraj polovica smrtnih grehov.«
»Polovica, ki je potrebna za uspeh. Vesel sem, da sem odšel.«
»Tudi oni so.«
Matthewsu ni bilo treba postaviti vprašanja, ki mu je ležalo na srcu.
»Driscoll ti želi preprečiti dostop do sedmega nadstropja. Želi odrezati usluge, ki jih opravljaš za direktorja – moskovske opravke.«
»To samo ugiba.«
»Z oživljanjem BYRONA si vzbudil veliko zanimanje.« Rjuho v obliki šotora je pritegnila bliže k njima. »Stožec tišine. Kar rečeva tukaj, ni bilo nikoli izrečeno.«
»Boš poskušala s seksom iz mene izvleči resnico?«
»Odlična ideja.«
Matthews je začutil njeno roko na svojih golih prsih in pogledal je v njene modre oči, v šotoru temnejše, a njen zapeljivi nasmešek je bil čaroben. Skrbelo ga je, da njegova potovanja in odsotnosti vplivajo na njun zakon. Da je zanjo prestar in da so interesi moškega njegovih let drugačni od interesov ženske, ki ima petnajst let manj. Da se bo njun odnos izčrpal in si bo našla ljubimca, ki bo bližje njeni starosti.
»Direktor je poklical danes zjutraj,« je rekla. »Hotel je vedeti, kdaj prideš domov.« Njen glas se je zmehčal, ko je videla njegovo zaskrbljenost. »Je kaj, kar bi morala vedeti?«
Njegov odgovor je bil hiter. »Jutri po senatorjevem pogrebu bom govoril z njim.« Položil je glavo na blazino in jo pomiril: »Če bo pomembno, ti bom povedal pri večerji.«
Ko sta se spoznala, je bil čustveno nespreten. Njegova negotova čustva je niso prestrašila; sprejela je njegov položaj in v nerodnih trenutkih mu je podarila potrpežljivost. Njegovo nezavedno je bilo prestrašeno, a postal je pogumen zaradi njenega izzivanja, njene igrivosti in predanega ljubljenja. Govoril si je, da je bilo to med njima iluzija – fikcija, ki ju je osrečevala, a zakaj ne bi uživala v njej? Prednost zrelosti je bila, da je imel dovolj izkušenj, da je vedel, da ni pomembno: karkoli se je zgodilo, ni potrebovalo razloga. Čustva so bila dovolj. Ni ga spominjala na nikogar iz njegovega prejšnjega življenja – ne na sestro, mamo, najstniško ljubezen, dekle s faksa in ne na prvo ženo. Če že kaj, je bila rečna boginja, na katero je naletel, ko se je kopala v čisti vodi gozdnega potoka.
Spala je ob njem, skrivnostna v divjem kraljestvu svojih sanj. Mislil je, da jo pozna, a poznal je le del nje. Nežno jo je pobožal po rami in jo prebudil. Približal se ji je in ji na uho šepetal zapeljive besede. Zdramila se je, se obrnila in se mu zazrla v oči, temne in tople. Njene vlažne ustnice so se dotaknile njegovih in med poljubom je komaj zaznavno spustila zvoke poželenja. V hipu si jo je še bolj zaželel.
Roko je položil med njena stegna, ki so se zanj odprla, njena roka pa je zdrsnila pod njegov trebuh in ga trdno prijela. Njuno dihanje se je pospešilo in na njenem obrazu je zagledal poreden nasmešek ob skupnem užitku. Skozi njeno ohlapno bombažno majico je začutil toploto kože, istočasno pa jo je že odvrgla, se rahlo privzdignila, sedla nanj in ga vodila v sebe. Počasni, potrpežljivi gibi so se pospešili v drgnjenje, vročično dihanje pa se je stopnjevalo, ko sta se potapljala v toplo jezero dišeče strasti. Z dlanjo je gnetel njene ritnice, njena usta so hlastala za zrakom, vročo sapo pa mu je izdihavala v uho.
Kasneje, ko sta ležala drug ob drugem, je pritisnil svoj obraz ob njenega. Imel je jasen občutek, da bo nekega dne odšla – on je bil starejši, ona mlajša, in smrt bo prišla med njiju. Dolgo je držal svoj obraz tesno ob njenem, da ne bi bilo še konec tega trenutka.
Za nadaljevanje branja
Brezplačno preberi začetna poglavja. Za poln dostop se prijavi ali registriraj.